Dolf
| Dolf Anton Adamič |
| |||||||||||||
Dober glas seže v deveto vas; njegov pa je segal še dalje. Čez teden dni so pritrjali:
“Izboren človek! Nekaj posebnega je ta Dolf!” Prekašal je svoj sloves, da, presenečal je. La nekaj vedno nezaupljivih, vase zapetih značajev se ga je otresalo kot vsiljivca; vsem ostalim, moškim in ženskam se je takoj prikupil.
Znal je osvajati. Smehljaje je vsekdar pozdravil prvi in takoj nagovoril; — ali pa si bil kar nekako prisiljen, da si se oglasil prvi. Omamljal je s svojo božajočo, sočnato govorico. Ves pozoren ti je zrl sočutno v oči, sledil je pazljiv vsaki kretnji; vedno uslužen je svetoval, obžaloval, ustavljal se sredi ceste in ti stiskal roko. Ko sta se poslovila, pa ti je bila duša kar razigrana. Iz njegove slike, lepe moške postave je izžareval magnetičen fluid.
Prešerna, vseobča radost je vriskala v orkestru, razpoaajenost je sijala iz iskrečih se oči, žarečih lic, kadar je Dolf vodil četvorko. Njegov finale! Oglašujoč vik in smeh; preko miz in stolov so skakali, še častitljive gardedame so zadrevili v dehteči vrtinec.
Ko so volile damo, je plesal Dolf dostojanstveno kot general. Zvezd, pentelj, rož in srčkov! — že so mu jih pripenjale na prsi, na ramena, na pleča. Plesalke so se trgale zanj.
Odduškal se je, se nagnil k tenoristu Karlu, zamižal je in zakrožil ustni: Otožna, narodna pasem je vztrepetala po dvorani liki plaha ptica; dvigala se je, poletela je k zvenečim oknom in se proseč vračala na tesnobna prsi. Oči so se porosile. Potem pa sta zapela poskočno zdravico! Razjasnila so se resna lica; mahoma so se ljudje oddahnili. Pritisnili so basisti, zažvenketali so kozarci. Živio!
Dolf je prepeval zelo rad. Najrajši je pel doma, ob odprtem oknu in — ob mesečini. Njegova posebnost!
Žametni, tresoči se bariton je preletaval šumečo Savo. Devičice so hitele k oknom, sklanjale so glavice med rožmarin; žene so prikukale na plan in postajale na pragu; moški so dušili oglašajočo se zavist in ji vili vrat.
— Čast, komur čast: Dolf je slavček! Lahko mu je, ker zna tako lepo peti!
Na sploh se o Dolfu ni zaznalo ničesar slabega. Edino prihuljeni zavidljivci so trdili o njem, da je — sila domišljav. Pa so bili menda zaljubljenci, ki so se tresli za svoje oboževalke.
Da poseda v gostilni in veseljači? Bog pomagaj; kam pa naj samec na deželi? Iz pisarnice v gostilnico, potem domov in spet na delo, potem na jelo. Kdo bi vedno spal!
“Kdo bi vedno spal!” je govoril tudi Dolf in je prečul vsak teden po eno ali dve noči. Ni popival, le pil je in pel. Gostilniški vzduh mu je prešel že v meso in kri. Edinole ob mesečnih, jasnih nočeh je ostajal v svoji sobi in prepeval ob odprtem oknu.
Selil se je večkrat, tudi brez povoda.
Prvotno niso mogli stekniti zanj nobene pripravne sobe; onih par razpoložljivih sobic mu ni prijalo. Gostilničar mu je ponudil za silo svoj salon, in Dolf je bil zadovoljen. Baš poletni čas, ko ni bilo ne iger, ne plesov. V kot so mu postavili posteljo.
Za nekaj tednov se je pritožila postrežkinja gospodarju, da so stenska, dotalna ogledala vsako jutro ali večkrat nekako omeglena, pomazana.
“Naveličala sem se že in ne bom jih več izpirala in brisala,” se je zamrdala.
Gospodar jo je jedva poslušal; naposled pa in ker ni bilo pritožb ne konca ne kraja, se je odločil, da bo opazoval. In neko noč je skozi skrito odprtino opazil Dolfovo početje v salonu.
Drugo jutro ga je prijazno pozdravil in ga z očitajočim glasom nagovoril:
“Vi kolesarite v mojem salonu. Naj bo! — V božjem imenu. Prosim pa: Jaz nimam dekle zgolj za to, da bode za vami snažila ogledala; to je zelo zamuden posel. Izvolite si izbrati vsaj samo eno ogledalo, da bo dekla prej gotova. No, no, pa brez zamere.”
Dolf je nekoliko osupnil, potem pa je krepko stisnil gospodarjevo roko in pritrdil resno:
“Pametno govorite. Tedaj najmanjše ogledalo! Moram se poboljšati.”
Da ne bi bilo zvedave gostilničarjeve žene! Tako so pa že drugo jutro ob zajtrku šepetali dekle in hlapci takole:
“Gospod Dolf se vozi nekaj časa po kolesu, potem razjaše železnega konja in se vstopi pred zrcalo. A ne samo pred eno! On hodi od enega zrcala do drugega, v njih se občuduje, razprostira obe roki in vzklikuje: “Oj ljubi moj Dolf, kako si krasan! Daj, da te poljubim ...” Ko se naveliča poljubovanja in občudovanja, se spravi spat. V postelji se pogovarja, smeje, kolne, tolče samega sebe po glavi, po prsih. Potem žvižga. Naposled zapoje, zagrgra in — zaspi.”
To je bilo nekaj za Dolfove zavidljivce! Zmagoslavno so se krohotali. Večno zaljubljeni študent Pivk je zavalil sledečo trditev iz ust: “Dolf je nenormalen!”
Skoro bi se bili sprli: da in ne. Študent, medicinec, si je slednjič priboril besedo. Utemeljeval je svojo trditev takole:
“Dolf ni, verujte mi, — Dolf ni in ni normalen. Kajti, kadarkoli je ta človek sam s seboj, vedno se kratkočasi s samogovori. Če ga zalotiš, trdi prav resno in zvisoka, da govori tedaj vsaj en pot s pametnim bitjem. Taki ljudje trdijo venomer, da so najbolj pametni! Pravijo, da zre v pisarni po četrt, tudi po pol ure nepremično skozi okno z nagubanim čelom in štrčečih oči. Nenadoma se strese in udrihne po mizi. Ne čuje te, če ga tedaj pokličeš! Če si se pa dotaknil njegove rame, švigne pokonci in te premeri z divjimi očmi od pete do temena.”
Alenka je bila zadovoljna z njim ves mesec. Mož je živel kot menih, prav nikamor ni zahajal. Izprosil si je bil počitka za več tednov. Prežel je doma. In res: oči so se boljšale. Tudi zdravnik v mestu je to potrdil. Dolfu se je vračala dobra volja in — dolg čas.
Dolf je očala že — odlagal, begal je po sobi ves nemiren in nekoč je moral po nujnih opravkih iz hiše. Drugi večer zopet, tretji zopet. Žena je pokleknila predenj, on pa je govoril smehljaje se:
“Saj se oborožujem z očali! Veruj mi: prav nič ne čutim, vidim prav dobro. Nič ne govorim, samo poslušam, da zvem kaj novega. Veš, kadar se mi pa nekoliko zamegli, — se takoj dvignem; tedaj pa — hajdi domov! Saj nisem bedak.”
Dolf je odšel z ženo k prvi plesni veselici. Hotoma je pozabil očala doma; z očali se vendar ne pleše! Početkom je posedal med starejšimi gospodi v stranski sobi. Ni strpel; orkester ga je kaj kmalu zvabil v dvorano. Že se je pridružil čakajočim plesalcem pod lestencem, v sredini. Marsikatero žensko oko ga je ošvignilo proseče, izzivajoče. Hipoma se je okrenil, podrsal k svoji ženi in jo zasukal v gibajoči se kolobar. Branila se je, hotela se mu izviti.
“Kaj nisi obljubljal in se zaklel, da ne boš plesal?”
Kakor da je ni slišal; završil je krog in se že priklanjal drugi.
Dolf je poživljal ples. Vse se je radovalo.
“Dolf je zopet naš! Dolf pleše! Pa so dejali, da je bolan.”
Neumorno je plesal in se opravičeval zaradi nekoliko še okorele noge.
Četvorka, četvorka! Dolf je vodil in vodil jo je sijajno. Njegov finale! Razposajen vik in smeh; prek stolov so skakali, zašli so skoro na cesto. Še nekaj belolasih gospa so zadrevili in pritegnili v dehteči vrtinec!
Med odmori je Dolf pil in pel. Glas mu je bil še vedno čist in prožen. Vrstile so se popevke, zdravice; kozarci so žvenketali.
Dame volijo! Dolf je plesal dostojanstveno kot general: Zvezd, pentelj, rož ...! Že so mu jih pripenjale na pleča. Vzlic njegovi nekoliko otrdeli nogi so se plesalke pulile zanj.
Žena je sedela pod zrcalom in si grizla ustnici. Povrh vsega je še pozabil na njo? Odšla je v stransko sobico in čakala, čakala. Odšla je k njemu, ga prosila, rotila, da bi šla domov, on pa je bil gluh. S skrbnimi očmi je zasledovala vsak njegov korak. Tesnoba ji je legla na prsi.
Že pozno v jutro, med redkimi plesalci je Dolf zdajci spustil plesalko ... Dekle se je opoteklo na stol. On pa je krilil, tipal z rokami po zraku, omahoval kot pijan. Bledega, skrenjenega obraza je trepal z očmi v bleščeči lestenec. Potem je zakričal. Žena je prihitela in prestregla padec. Godba je prekinila. Dvorana se je spraznila.
Žena je kot otroka, držeč ga okoli pasu, peljala svojega moža domov. Jedikoval je, da ne vidi ničesar, nič ... Tešila ga je, da je še trda tema. A bilo je že svetlo jutro ...
Doma se je vrgel na posteljo. Trepetal je po vsem životu.
“Prižgi luč!”
“Saj že gori.”
“Moj Bog? ... Kje?”
Planil je s postelje in se boril z rokami. Popeljala ga je za roko k mizi.
“Tu je luč ... Ne vidiš?” Tudi ona se je vsa tresla, jok jo je dušil.
Gledal je — preko svetiljke, široko razprtih vek. Iz očesnih duplin mu je bleščala motna, mokra belina, prepredena s tenkimi krvavimi žilicami. Le v vnanjem kotu desnega očesa se je tupatam pojavila šarenica in zopet tonila.
“Tema ...! Ne vidim ...! Glava me boli, — razletela se bo!”
Kričaje se je zgrudil. Alenka ga ni mogla dvigniti. Klicala je na pomoč boga, sosede. Zaman; nihče je ni čul. Sesedla se je k njemu in mu močila lice s solzami.
“Glava, glava, moja uboga glava ...” je hropel venomer. Dvignila se je in je, zaklenivši vrata za seboj, hitela po zdravnika.
Zdravnik je prišel takoj. Vbrizgnil mu je pomirjevalno tekočino. Nato so ga položili na posteljo. Trenutno se je umiril.
Če ti je usojeno, ti je usojeno. Že od rojstva! Saj Dolf ni veliko grešil! Bil je pač še mlad, lep in vesel človek; nikakor pa ne tak, da bi smel kazati za njim s prstom: — Glejte ga! Koliko jih je: — ostudnih pijancev, pomočnjakov, brezstidnih babjekov! Še na stara leta so za pokoro soseski. Dolfa pa je strlo prezgodaj! Podedovano? Nihče ni vprašal. Usoda. Verujte!
Dolfu je bilo usojeno, on pa tega ni hotel pripoznati. Zato je divjal, besnel.
V bolnici niso opravili ničesar. Besnost se ga je lotevala vedno bolj pogosto. Hrepenel je po svetlobi, obupan si je mesaril roke in rjovel. Morali so ga zvezati. Bil je z glavo in z nogami okoli sebe, — morali so ga krotiti s silo. In ko ni bilo nobene pomoči več, so ga odpeljali v blaznico.
Propadel je hitro.
Za dva meseca je krenil Doli iz brezdanje teme ...
Spregledal je in njegove oči so ugledale novo, neminljivo, veliko svetlobo.