Dolgčas
| Dolgčas. Ciril Jeglič |
| |||||||||||||
Na binkoštno nedeljo so se odpravili poštni svetnik Filip Kern, njegova žena in ovdovela hči na izlet k jezeru.
Filip Kern, v uradu osivel mož, imejitelj vojnega križca za tretjerazredne civilne zasluge, more često z veseljem misliti na to, da njegovo ime in njegov delokrog nikakor nista tako malopomembna, kakor bi kdo menil na prvi pogled. Priča njegove veljave so vsekakor čezmerno vljudni ogovori s strani njegovih višjih in nič manj važna svedočba so tudi vsa tista laskava pripoznanja njemu enakih in nižje stoječih uradnikov; da, poslednji ga obiščejo celo na stanovanju in gospod svetnik bi se gotovo nevoljil nad njih malenkostnimi izgovori, ko bi se ne končevali z vdanostnimi poklici pred njegovo vzorno osebo in z ljubeznivo reverenco napram milostivima gospema. Zato sme še z večjim veseljem in ponosom misliti tudi na to, da je po njegovih lastnih zaslugah in z njim vred postala imenitna i njegova družina:
ženo je poročil kot hčer vpokojenega poštnega oficijala; njegov zet, ki je po njem ovdovela Olga, je bil kratkoviden, nerazumen mož, ki ni znal napredovati v službi, niti prikupljivo uradovati in mu je on sam, ščiteč ga s svojim vplivom, preskrbel dokaj udobno mesto poštarja na deželi, in očividno le radi njega se je zgodilo, da se je mladi, že slavni zdravnik Sušan zagledal v njegovo mlajšo hčer Zoro ... Tako sklepa gospod svetnik z upravičenim zadovoljstvom: »Kaj bi pomenili ti ljudje pred svetom, ko bi jim ne stal jaz s svojo pomočjo ob strani?« Filip Kern se pač zaveda, da je v sladkajočih se uradnikih precej lizunstva, pretiranosti in hinavstva, ter gleda nanje z nekoliko nezaupnim posmehom; toda resnica ostane resnica, in če ne dokazujejo njih klečeplazne besede nič drugega, leži v njih baš pripoznanje, kako mnogi so odvisni od njega, kako važna in torej potrebna oseba je on na svetu. In vendar je sin tovarniškega delavca! Njegov oče je znal komaj brati, le ob nedeljah je včasih slovkoval dnevne novice iz časopisa. Pogosto je karal sina: »Kaj boš kot pisač gulil pamet in obleko, v tovarno stopi!« Kar je dosegel sin, je dosegel vse sam! Gospod svetnik še nikdar ni rekel, da življenje ni lepo; če bi ga kdo vprašal, kako so ga izučile izkušnje, ali je življenje vredno življenja, bi se mu baš spričo navedenih vzrokov zdelo tako vpraševanje zelo neumno in smešno, znak brezdelja, lenobe, ničvrednosti. Delaj, glej, da boš tako ali tako povišan nad druge, in življenje je lepo, zadovoljujoče in ga je vredno živeti. Zakaj? Niti zmislil se ne boš, o tem in sličnih malenkostih nadlegovati svojo pamet.
Doktor Sušan, ki se je zagledal v Zoro, se je z njo že tudi zaročil. Na binkoštno nedeljo dopoldne je šla Zora vezat birmo ženinovi sestrici Stanki. Sušanova mati, vdova po gimnazijskem profesorju, ima vilo nad jezerom. Postrežljiva, ljubezniva gospa je pripravila dragoceno kosilo in povabila botrico k sebi. Po obedu je odhitela mlada trojica, Stanka, Zora in doktor, čolnarit na vodo. Svetnikovi so sporočili bodoči tašči, da pridejo ob dveh popoldne k njej na obisk.
»Nebeški dan!« se je radostil Filip Kern. »Tudi mi ga moramo biti deležni!« Običajno ne zapušča rad mesta, niti na praznike. Draga mu je urica po obedu, ki jo presedi v kavarni in mu pomiri živce, da so vsi voljni in pripravljeni za spanje. Ljub mu je tudi kratek večerni izprehod, kadar se pomenkujeta z znancem o službi, povišanjih, odlikovanjih in mnogočem zanimivem, počasi, dostojanstveno se prestopajoč po mestnem drevoredu, odzdravljajoč na vsak tretji korak; ko se bliža domu, je zadovoljstvo v srcu in slast ob misli na večerjo in postelj. Daljši izleti se mu redko zde udobni ali umestni. A daues je že zjutraj, ko je odhajal v urad, vzklikal o nebeškolepem dnevu in vlekla ga je silna želja ven iz mesta. Včeraj ga je blagovolil razveseliti z zaupnim posetom dvorni svetnik N., preteklo noč je prespal izredno lepo; razentega se mu je zdel današnji dan vsled Zorinega botrinstva nekak domači praznik, ki si ga je treba zapomniti s kakovo zabavno izpremembo. Nestrpno je čakal, da sta soproga in Olga uredili svojo toaleto. Šele ob treh so se odpeljali s cestno železnico proti jezeru. Pol ure nato so krenili peš do Sušanove vile. A tudi gospe ni bilo več doma in dekla je povedala, da je gospa, misleč, da so svetnikovi zadržani, odšla s sestrično v mesto.
»To imate ženske s svojim napravljanjem!« se je ujezil Filip, ki ga ni malo užalila zamuda. »Kaj čemo zdaj s svojim izletom?« Gospodu svetniku je predvsem ležeče na spodobnem pomenku. Koliko bi imel danes govoriti! In gospa Sušanova je distingvirana, kratkočasna oseba, ki tako rada posluša njegove razlage, Z njo se je možno razgovarjati o službi, javnih zadevah in sploh o vseh tistih važnih rečeh, ki zanimajo le razsodne, odrastle ljudi. Svetnik je bil za vsak slučaj vteknil v žep tudi šatuljo z vojnim križcem, ki ga Sušanova gospa še ni videla. Komu naj zdaj pokaže svoje odlikovanje? Žalosten je uvidel, da bo treba pri današnji izpremembi pogrešati zabavnost. Žena in hčeri niso prave družabnice. Če jim jame praviti o svojem delu, dokazujejo za čudo površno umevanje in skušajo obrniti pogovor na poulično vsakdanjost. Ko mu je bil podeljen vojni križec za civilne zasluge, so samo dejale: »Čestitamo, torej se ti je vendar izpolnila želja!« In ne da bi vsaj rekle: »Kako si srečen, kako si tudi nas počastil in osrečil!« Ali vsaj približno tako kaj prazničnega, par izbranih besed. Pač pa ga je Zora, medtem ko se je trudil oceniti jim pomen in vrednost tako visokega odlikovanja, prekinila s prošnjo: »Kajne, papaček, zdaj mi boš kupil rjave šolne?« Pojdi se solit, papaček tudi šolnov ne bo kupoval, če ne veš spoštovati njegovega dostojanstva! Popolnoma tuja oseba je takrat prihitela k njemu ter mu zatrjevala: »Gospod svetnik, vsi smo že davno mislili na to in pričakovali, kdaj Vas doleti cesarska odlika. Koliko ste že storili za javni dobrobit! Povsod ste zraven, o času vojnih posojil ste desna roka države, zanimate se za mesto in za vsakogar posebe. Kako bi želeli mi meščani, da bi gospod svetnik vstopil enkrat tudi v občinski zastop in se potegnil za naše koristi, ker Vaša beseda, gospod svetnik, zaleže, o, vsak ve, da resnično zaleže! Poglavitna reč na svetu je namreč vpliv, veljava in, gospod svetnik, — to je splošno mnenje — Vi, gospod svetnik, ste delaven, nesebičen, požrtvovalen, vztrajen, skratka: zares ugleden in zato vpliven mož. O, celo mesto to priznava, verjemite mi, gospod svetnik! Prav, da ve tudi cesar. Nič bi me ne moglo v višji meri razveseliti, kakor da sem čula to novico. Kakor rečeno, saj smo vsi le pričakovali, da se to zgodi, dasi niste Vi sami, gospod svetnik, črhnili nikomur niti besede. O, saj je znano, vzornik ne trobi v reklamni rog! Zdaj, ko so Vas pohvalili z najvišjega mesta, samo to rečem: če je kdo zaslužil, ste zaslužili Vi, gospod svetnik, — in še kaj drugega, še več!« je pristavila, pomembno šepetajoč. Prizor je bil naravnost genljiv! In dotična gospa se ni mogla ločiti od gospoda svetnika, boječ se, da še ni dovolj primerno izrazila svojih čestitk. Ko se je par dni potem obrnila nanj v neki skoro brezupni zasebni zadevi, kako radevolje si je vse prizadejal in ji ustregel, da je dobil njen sin mesto poštnega ekspedijenta! — In razni uradniki s slovesnimi, obzirnimi nastopi, z obširnimi, prisrčnimi voščili! Tako je: vsi so pričakovali in so se zanimali zanj, a družina, domači ljudje, ki jim je bil edinim in neštetokrat namigaval o svoji odliki, ne pojmujejo njegove časti ter jo smatrajo za malenkost! Sicer pa — to prepričanje je Filipu Kernu v veliko tolažbo in bodrilo — večina znamenitih mož ne najde umevanja ravno pri tistih, ki bi jim morali biti najbližji, najhvaležnejši. Dasi se ga je pri teh razmerah lotila že večkrat dolgotrajna trpkost, je vendar vobče samozadovoljen človek, ki mnogo upa in marsikaj doseže. Priden je uslužljiv in prikupen, postal je zbog teh svojstev ugledna oseba — ali je potlej pametno, vdajati se malodušju?
Ker torej v družini ne najde potrebnega poživila, je le toliko vezan nanjo, kolikor je nujno pri človeku, ki ceni tudi neovirano tekočo, udobno privatnost, in kolikor zahteva bojazen pred opravljivim svetom, njegov nedotakljivi ugled. Nihče še ni rekel, da ne skrbi zadostno za svojce. Tudi se vestno briga za to, da ne nastane med njimi kaka očitna razprtija ali sploh kaj takega, kar bi si utegnilo navzeti sumljiv videz pred svetom. Ogiba se slehernega nevarnega dogodka, ki bi vzbudil pozornost in hudobijo v nepoklicanih očeh. Vsledtega na primer tudi ne pozablja dajati bližnjikom vzgled neoskrunjene, iskrene domačnosti: neredko ga je videti v družbi žene ali hčere na ulici, pri koncertu itd., dobrodušnega, mirno ljubečega moža in očeta. Ko je šla danes dopoldne Zora vezat birmo, je stal Kern pred stolnico, razložil približno sto znancem in neznancem, da Zora, njegova hči, botruje, ter je pri tem večkrat opomnil na ogromne stroške, ki jih imajo botri, oziroma njihovi starši; (v resnici je bila Sušanova gospa pravočasno poslala Zori vse birmanske darove za Stanko).
Za popoldne je napravil svetnik izjemen, naravnost sijajen načrt. Ob dveh naj bi se sešli pri tašči. Krog vile se razprostira senčnat vrt, blagodejno opajajoč s svežim gozdnim zrakom in močnim duhom izbranih cvetic. Kako prijetno bi bilo sedeti na verandi ali pa v vrtni lopi pri čašici vina, kramljati, debatirati in pojasnjevati Sušanovi gospe, ki je tako odlična in razumna! Proti večeru bi se vrnili izletniki z jezera, Zora, Stanka in doktor.
Mladi doktor ni napačen človek, zabaven, inteligenten kakor mati, in svetnik ga rad gleda v svoji družbi. Podali bi se skupno na promenado, paroma, Zora in doktor, Olga in njegova žena, potem on ob strani gospe Sušan. Kar samo bi se mu smehljalo! In mimoidoči bi se široko odkrivali: »Klanjam se, gospod svetnik!« — — Ah, da! Toda zdaj?
Filip Kern je bil sila nevoljen. Stopili so na Večno pot, ki pelje podolž ob jezeru, vijoč se skoz senco negovanih topol in jelš, med nasadi bezga in neštevilnih lipovk. Nikomur se ni prav ljubilo govoriti. Kadar je kdo prihajal nasproti, je svetnik začel zelo umerjeno, zlogoma: »Reči moram, da, da ...« Ali pa: »Pri vsem tem se mi vrinja misel, da, da . . .« in klavrno zamišljen prenehal čez par hipov. Dospeli so do razgleda, kjer je bil napravljen kratek pomol v jezero. Tam ni bilo nikogar in nove klopi so prijazno vabile izpod košatih kostanjev.
»Jaz sem že trudna,« je menila soproga.
»Obstanimo!« je velel Kern in se naslonil ob ograjni drog.
»Krasen dan, al, kako krasen dan!« je vzdihnila Olga in poskočila k razgledu. Pa tudi Kern se je nekoliko oživljen zazrl po jezerski gladini.
Nedelja je bila solnčna,prijetno topla, z vode je dihal vedno svež veter, šireč pljuča in vzmahujoč misel.
Mehka pomladna luč, ki jo je lomila jezerska gladina, je tako nepokojno valovala v ozračju, da so se zbirali zeleni, s smrečjem odeti bregovi, da je vsa narava enačila brezskrbnemu in nedolžnemu smehu, da je na bližnjih in daljnih obrazih utripala življenja polna volja. Nešteto čolnov je sunkoma, lagodno gladko drselo po vodi, in videti je bilo, kako so bleščeče se, kristalne kaplje padale od mokrih vesel. Rdeči solnčniki, bele obleke, ogorele roke z zavihano srajco, živahne kretnje — vse je dajalo dnevu pestro, živo barvo, vtis nemudnosti, lahkokrile mladosti. — Po sredini jezera jo je gibko rezal parnik Neptun, ki je danes otvoril sezono; vsa njegova pot je bila razločno označena z elastičnimi, progastimi oblački, ki so brzeli iz svetlega, pološčenega kamina in neraztrgani obviseli v zraku. Mimo teh prog so krožile lastavice, vzprhutavale in obstajale nad oblački, kakor da bi nameravale sesti nanje. Od vseh strani so udarjali na uho veseli glasovi, petje, vrisk izletnikov-veslačev. In spodaj na obrežnem produ je poskakovalo tisoč valčkov, pljuskalo ob sluzastem kamenju in pošumevalo z drobnim peskom; ko so se naigrali, so se vsekrižem v strinjajočih se, gubastih črtah izgubili nazaj v nepreglednost.
Kdor opazuje na odprtem razgledu tako življenje, se mu dozdeva še vse lepše in bolj hrepenenja vredno, kot je v resnici. Možno mu je objeti s pogledom prostrano osnovo slike, ki je pred njim razprostrta; kar vidi, se mu zdi združeno v smotrno celoto, zedinjeno v ljubeznivo harmonijo; in ker vidi vse bolj oddaleč, sluti za sleherno posameznostjo gorak utrip, čuti ob vsakem gibu, ob vsakem zvoku, ob vsaki barvi, ob vsaki izpremembi in izrazu, ki ga mora vzprejeti njegova duša, sladkost, hrepenenje, bolest ...
»Da bi bili vsaj vstopili na parnik!« je menil Kern, se z opletajočim korakom prestopil po pomolu in prisedel k ženi. Polotil se ga je nemir in oči so se mu vlažile. Poklical je tudi Olgo, naj posluša, in izpregovoril s čuvstvenimi naglasi:
»Menda vama bom danes prvič o tem govoril. Glejta, jaz sem star in ko zdajle premišljujem na tem kraju, se mi zdi, da sem zadnjikrat tukaj in nikoli več, razumete, nikoli več ... Prepričan sem, da bom kmalu umrl ...«
Kern je nehote prenehal ter mrko, s solzo v očeh pogledal ženo in hčer. Obe sla skoro plašno posluhnili in strmeč zrli v tla. Olga je snela iz las rumeno vrtnico in jo vrtela med prsti. Žena je odprla usta, a še ni mogla reči besede. Kern se je zbral in tresoč se nadaljeval:
»Da, vem, da kmalu umrjem! Zato poslušajta! Če je človek dolgo živel, — zakaj danes se mi zdi, da sem že neprimerno dolgo živel, — če je mnogo delal / in dosegel in če pride koncem koncev ura, ko se je treba vpraševati: Česa ti še manjka? ... Verujta mi, težko je o tem govoriti. Še težje je namreč presoditi, kaj pravzaprav manjka ... Nikdar se nisem pritoževal, da mi je dolgčas v življenju, večina mojih dni je prenapolnjena z delom in opravki, s skrbmi in zadovoljstvom. A če pomislim, da je smrt blizu, je srce prazno in brez tolažbe ... Ali so res vsa leta, ki sem jih preživel, prazna in brez tolažbe? Nekaj mi manjka — toda kaj je pogrešeno! Ali sem sploh kaj pregrešil? Nič mi ni tako zoprno in sovražno na svetu kakor dolgčas, strah pred praznoto, očitek nedelavnosti . . . A bogvezakaj, danes moram misliti na to in se mi zdi čisto naravno, da umrem jutri, pojutrišnjem, umrem skrušen od dolgočasja, kot nesrečnik ...«
»Filip, čemu si tako žalosten?« ga je prekinila žena z nenavadnim sočutjem. Olga si je grizla ustne in mečkala s prsti popek vrtnice. Kern se je zavedel in v zadregi pomislil: »Res, čemu blebečem vse to? Ali sploh kdo pripoveduje o tako grenkih rečeh? In ali nista žena in Olga kakor dve tujki pred menoj?«
Soproga je govorila z jokavim, mračnim glasom.
»Ne bom rekla, da se vse to ne utegne zgoditi. Utegnem umreti jaz, utegneš umreti ti, že jutri ali prav kmalu. Koliko ljudi zaloti nepričakovana smrt! Kako bomo umirali, to ve sam Bog ... Meni je istotako hudo pri srcu. Da bi vedel, Filip! Danes se mi zdiš povsem drugačen, čisto drug in zdaj tako odkritosrčen ... Zakaj se nismo o tem še nikdar pomenili! Veš, pravzaprav mi je zmerom dolgčas, grozno dolgčas že leta in leta ...« Kakor da se je ustrašila lastne besede, se je sključila v svoji črni jopi in nehote utihnila.
»Zakaj je pri nas taka beda?!« je razburjeno zaihtela Olga in vrgla črez ograjo zmečkano rožo. »Samo pri nas, samo pri nas ...«
Kernu se je zdelo, kakor da ga je kdo udaril na glavo, in v srcu je začutil usmiljenje do vseh, do Olge, žene in sebe. Objel bi ju in prosil odpuščenja, samo da bi odleglo! Kaj naj bi mu odpustili? In ponavljal si je vprašanja: »Ali nista kakor dve tujki pred menoj? Hči je ovdovela in žena je zapuščenejša od vdove ... Ali je ljubezen tisto, kar mi manjka? Kako da sem se sploh kdaj oženil? Koga ljubim na svetu? Ali je odtod tista praznina, ki se hoče razgrniti črez moje življenje? Saj skrbim zanju, saj ju ljubim, vem, da ju ljubim, saj ju moram ljubiti ...«
Zapiral je veki in se ni ganil. Oči so postale suhe in puščoba, praznost je stiskala srce.
»Kakor dve tujki sta pred menoj!«
Pod pomolom so pljuskala vesla, prikazal se je čoln s smejočim se zaljubljenim parom in pristal v bližnjem vrbovem grmovju. »Ti boš veslal, jaz bom pletla venček,« je čula Olga od čolna sem, kjer je rdečeličen, zdrav fant lomil vrbove mladike.
»Odločila sem se, da pojdem jeseni v samostan ...« je zdajci izpregovorila Olga. Olga je stara 26 let, že dve leti je vdova in poučuje v mestu kot učiteljica na ljudski šoli.
Starša se nista začudila.
»Le, če te veseli!« je dejala mati. »Še jaz bi šla! V samostanu na vse pozabiš in dolgčasa ne bo, tam je čisto drug svet, ves drug svet, mir, sreča, polnost življenja ...«
Kern je hotel vprašati, zakaj, a je samo menil: »Tudi jaz ti ne bom branil.«
Mimo so prihajali okoličani, ki so se vračali iz mesta od popoldanske božje službe. »Kako grdo se drže ti ljudje!« je nekdo mimogrede pokazal nanje.
Kern je sklenil editi v svojo pisarno. Ko je vstajal, je zadel ob šatuljo v žepu. Domislil se je, kolikokrat je naročeval ženi, naj ne pozabi pripeti mu križec na prsi, kadar bo ležal na mrtvaškem odru ...
»Vedve lahko počakata tukaj, da se snidete s Sušanovimi. Jaz moram v urad, moram... Prosim vaju, ostanita tukaj, hočem iti sam, moram in mudi se mi!«
In je sam, prečudno truden in pobit, odhitel k postajališču cestne železnice: »Vendar bom umrl prekmalu,« je premišljeval med potom, »Kako zgodnja bo moja smrt — kljub vsemu ... Nikoli več ne pojdem k jezeru, v to solnčno pomlad, nikoli več ... Čemu bi jih motil? Ženka, Olga, Zora, vsi ljudje, kar vas je žalostnih na svetu, bodite veseli, veseli! Jaz ne spadam v ta lepi božji dan ...« Komaj, da se je zmenil za okolico, ljudi okrog sebe. Iz nekega restavranta ga je hrupoma vabil pijani davčni upravitelj Frlutnik, njegov nekdanji sošolec.
»Gospod svetnik, prijateljček zlati!«
Kern ga je slednjič opazil, odvrnil pozdrav in naglo stopil v železniški voz. V mestu nekje bi imel srečati Sušanovo gospo, ki je prihajala od njegovega stanovanja, in se ji je oddaleč izognil.
Ko je prišel v svoj uradni kabinet, so bila okna zaprta in premrežena s pajčevinastim dimom cigar, ki jih je popušil včeraj po posetu dvornega svetnika. Kern se je zdrznil v dušeči tesnobi, pred neskončno puščobo, ki ga danes zasleduje na slednji korak ...
»Kako sem star, zoprno star!« je vzdihnil in misli so se mu zvrtele, ko je odpiral službeno knjigo. —