Doli na jugu, tam doli
| Doli na jugu, tam doli ... Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Doli na jugu vejejo vroči vetrovi ... Razpaljeni beže preko morske gladine. Včasih sredi najlepše igre nenadoma zastanejo in takrat morje vzkipi ... Za minuto se razgiblje v silni nepoznani strasti in utihne ... Slednji dan zamira sonce v to sinjo večno nemirno poljano voda. V prečudnih barvah se poslavlja v zaton, vse pordelo od strastne igre vročega juga ...
Tam doli na jugu leži mesto ... Dneve in dneve presanja na pragu daljne morske ravni, potopljeno v zasanjano senco palm in cipres ... Tam doli žive od sonca ožgani mornarji. Z žuljavimi dlanmi, z vedno pesmijo na ustnah razpenjajo svoja bela jadra in odhajajo v daljne zemlje, da se morda nikdar, ali pa pozno, pozno vrnejo v svoje zapuščene domove ...
Tam doli na jugu, tam doli ...
»Pojejo«, se je nenadoma spomnil Lojze Bregar. Sredi razigrane družbe je sedel s svojo sestro in strmel v barjansko zemljo ... »Saj bi pel tudi jaz, pa ne morem«, je dejal. Potem se je nenadoma dvignil ... Sestra je začudeno gledala za njim.
»Ne glej me tako, Vida. Pusti, da grem malo ven. Tukaj mi je ... Ah! Tako strašno sem sam sredi te smej oče se mladosti.«
Ko je bil že daleč na cesti, se je vrnil.
»Pojdi z menoj«, jo je povabil. »Zdi se mi, da ti bom danes lahko nekaj povedal. Saj sem ti mislil že vse te dni, odkar sem na dopustu, pa ... Veš, nerad se odkrivam. Nikomur se še nisem, a vendar, dobro je, da vsaj nekomu. Če se bo morda nekoč kaj zgodilo, da boste vsaj vedeli.«
Vida je pogledala brata ...
»Tako čudno govoriš danes.«
»Čudno? ... Da, res čudno. Saj sam priznam, ampak drugače ne morem. Ko ti povem, boš morda razumela; ali pa tudi ne.« Potem sta dolgo molčala. Ob jarkih, kjer sta hodila, so cvetele spominčice in Krim je bil ves zasanjan v rahlo meglenost popoldanskega ozračja.
»Pripoveduj«, je zaprosila Vida.
Lojze jo je pogledal nerazumljivo. Potem se je osvestil ...
»Ah, da! Oprosti, pozabil sem skoro, kaj pravzaprav hočem. — Nekoč je bilo, ko je bila pomlad, mesec maj. Prepolne so bile obale cvetja agav in omamen vonj opuncij se je dvigal v višavo. S prijateljem narednikom sva v avijonu krožila nad splitsko luko, v uri, ko se je sonce tiho nagibalo v zaton. Zlato se je bleščala streha Dioklecijanove palače in mimo zvonika stolnice sva zdrsela kot na galebji peroti. Potem sva se spustila nizko nad Marjan ... Resnično, sestra, če sem si kdaj v življenju zaželel kaj ali ne, takrat sem si samo eno: da bi mogel nenadoma umreti ... Ne, Vida, ti ne moreš razumeti tega! Niti doumeti človeka, ki se je dolgo vozil, tako kakor sem se vozil jaz, in se je nenadoma spoznal ... Ti ne moreš doumeti duše tistega, ki se je ves predal sinjim zračnim globinam, ne vedoč ne kako, ne kedaj, in ki bi mu bila vsaka druga smrt, razen v njih, nekaj najstrašnejšega ... Ne glej me tako, nisem blazen! Le višava mi je zastrupila kri s svojo demonsko lepoto in nepremagljivo silo. — To sem ti hotel povedati. In če se bo nekoč morda kaj zgodilo __ saj pri nas tam doli so nesreče tako česte — bodite mirni. Vedite, da mi je bila smrt sladka.«
Sestrine oči so se napolnile s solzami. Prijela je brata za roko ... On pa je zamišljeno gledal v pomladne oblačke, ki jih je veter z juga podil neznanokam v severne zemlje ...
»Deklica dalmatinska, le poj! Le prodajaj lepe rože! Jaz bi hotel kupiti same rdeče nageljne, da bi bilo vse tako, kakor je pri nas doma.«
»Kaj ste rekli, gospod?«
Gospod je govoril slovensko, zato ga mlada Dalmatinka ni mogla razumeti.
»Nisem gospod. To sem morda samo za druge; za te pa bi hotel biti samo Lojze. In kako je tebi ime, devojka?«
»Ljerka sem.«
»Ah, Ljerka! Lepo ime ... To se sliši nekako tako kot lira. Ali veš, kaj je to lira?«
»Vem. Na liro se lepo igra.«
»Lepo ime imaš, deklica. Pa tudi svirati znaš, kaj! Zadnjič sem stal tam na obali za onole palmo in poslušal, kako si igrala na vijolino. Veš, jaz sem te že večkrat opazoval, ker se mi tvoja pesem zelo dopade. Ali mi hočeš zaigrati sedaj?«
Ljerka je zaigrala mlademu fantu ... Dolgo je igrala, a črnih oči ni upala dvigniti.
Potem jo je mehko prijel za roko ...
»Ali smem priti vsak dan? Naučil bi te rad lepo pesem. Tako pesem, ki jo pojejo fantje v moji deželi: Dekle, daj mi rož rdečih ... «
Preden je odšel, je kupil tri rdeče nageljne in jih dal dekletu. »Jutri smem zopet priti, ne?«
»Pridi«, je tiho dejala Ljerka. Gledala je dolgo za njim, ki je odhajal ob obali s svetlo radostjo v duši in ji mahal v pozdrav ...
Od takrat je hodil Lojze vsak dan k deklici, ki je na kraju ulice prodajala rože. Pred njima je ležalo sinje morje in onadva sta preko njega sanjala o njegovi zemlji ... Deželi čudovitih, visokih planin, na čijih vrhovih večno leži sneg. Deželi smrekovih gozdov in valovitih, bogatih polj. In še sta sanjala o tem, kako bosta nekoč skupno romala v to njegovo lepo domovino, in kako bosta svoje otroke učila v njenem in njegovem jeziku ... Potem pa je moral on nenadoma v drugo mesto ...
»Z Bogom, moja deklica! Pridna bodi in čakaj me! Prodajaj rože, saj to ti dobro pristoja, — jaz se kmalu vrnem.«
Ljerka je jokala kot otrok in nikakor ni mogla iz njegovega objema. Nametala mu je polno naročje rož in mu zaigrala poslednjo pesem ...
Tri leta je hodil nekje, brez glasu, potem pa se je nenadoma vrnil ... Vso pot ga je spremljala ena sama sladka misel: »V teh dneh naredim izpit in potem se poročiva, Ti moja, moja ... «
Takrat je bila pomlad in rožmarinovi gaji so dehteli ... Na Marjanu se je zaznavalo prvo razcvelo cvetje oleandrov in veter je prinašal od nekod dih borovih nasadov ...
Lojze je hitel ... Na kraju ulice je še vedno sedela Ljerka za svojimi rožami ... Gledala je na morje in igrala. Pred njo pa je sedel nekdo ... Potem se je neznanec dvignil in poljubil deklico na temne kodre ...
»Kdo ... ? Ah! Ti nezvesta ... «
Lojze ni mogel misliti ničesar več ... Pomaknil se je za zid in sedel na kameniti prag tuje hiše ...
Ljerka ni prenehala igrati. Gledala je v sinjo morsko daljo in mislila nanj, ki je pred tremi leti odšel in se še ni vrnil ... Tako čisto blizu njega je bila njena pesem! Rezala je vanj s strupeno bolečino in mu ubijala dušo ... Saj on pač ni mogel vedeti, da tako, kakor je poljubil neznanec dokličine kodre, da tako poljubljajo samo bratje ...
V hotelu »Jadran« je bila tisti večer razigrana družba častnikov in podčastnikov.
»Danes plačuje Bregar«, je kričal nekdo.
»Da, bratci, pijte na moje zdravje! Vse plačam jaz.«
Pozna je bila noč in skozi eno izmed nezagrnjenih oken je lila žarka luč na morje. Glave mladih ljudi so postajale omotične. Bregar je od nekod privlekel staro vijolino. Dolgo jo je gledal pred seboj na mizi in molčal ... Potem pa se je nenadoma dvignil in jo vrgel ob mizo, da se je razcepila na dvoje ... Zasmejal se je divje ...
»Da bi je nikdar ne bilo one njene pesmi! Srce mi je zastrupila z njo, a sedaj pusti, da blaznim. Prokleta ... !«
Pil je na dušek kozarec za kozarcem. Potem je poiskal ves denar, kar ga je imel še pri sebi in naročil iznova ... Tovariši so gledali in niso razumeli ničesar.
»Čuden si danes«, mu je dejal prijatelj.
Bregar ga je pogledal nerazumljivo ...
»Čuden? ... Da, morda sem res čuden. Ampak, Nemanič, če bi bil ti v moji koži, bi bil dvakrat bolj čuden. Pri moji veri ... « Povedati pa ni hotel ničesar.
»Toda, pomisli, jutri te čaka izpit. In avijon ni igrača, ki bi se dal upravljati z omotično in neprespano glavo.« Pripravil ga je do tega, da sta odšla ...
Zunaj je bila jasna noč in nad morjem so trepetale zvezde. Vonjalo je po južnem cvetju in od nekje so rahlo valovali zvoki godbe ...
»Pusti me!« je Bregar nenadoma zakričal sredi ceste in odrinil prijatelja. »Če si zaspan, pojdi spat! Jaz pa nisem baba. Meni je popolnoma vseeno, ali naredim izpit ali ne, razumeš! Meni je vseeno, četudi strmoglavim.«
»Da, meni je vseeno«, je mislil vso pot nazaj in se smejal. Ko se je vrnil med tovariše, je obstal sredi sobe in zakričal:
»Prijatelji dragi, da veste: meni je vse, prav vse vseeno!«
»Kako?«
»Tako, kakor sem rekel. Ne glejte me, nisem blazen! Če bo nekoč morda kateremu izmed vas prišlo tako, da mu bo ves svet vseeno, potem boste pač razumeli in vedeli, da je tudi za kaj takega treba imeti svoj vzrok.«
Potem je sedel za mizo in ni govoril ničesar več.
Drugo dopoldne, malo pred poletom, je prišel Nemanič k njemu.
»Za Boga, Lojze, danes ne smeš nikamor! Niti koraka ne! Saj si ves prepaden.«
»Spal nisem, zato. Pa to ne bo škodilo.«
»Ne, ne! H kapetanu grem in mu povem vse. Naj vsaj odloži za jutri.«
Bregar se je razsrdil. »Nočem! Pusti, kaj te briga vse to! Saj bom delal izpit jaz, ne ti.«
Potem pa se je nenadoma umiril in objel prijatelja:
»Ne srdi se, dragec! Saj te imam rad, ampak pusti vso to stvar pri miru. Jaz hočem delati danes, pa amen.«
Ko je prijatelj odšel, je Lojze stopil k oknu in zastrmel v nebo ... Tam gori so pomladni oblački veslali neznanokam na sever ...
»Pozdravite mi dom!« je tiho mislil.
»In ti, sinja višava, ti boš odslej moja ljubica. Ti vsaj mi ne boš nezvesta ... Ampak danes te bom težko zmagal. Slutim to, a ni me strah. Vzemi me, če hočeš ... «
Potem je odšel, tih in zamišljen k svojemu avijonu, na kraj, kjer se je imel izvršiti izpit mladega pilota, in odkoder se ni vrnil nikdar več ...
Takrat je bila pomlad ... Na Marjanu se je zaznavalo prvo razcvelo cvetje: oleander in rožmarinovi gaji so dehteli ... Ob tihi obali je klilo vse polno cvetja agav in divji vonj opuncij se je dvigal v višavo, ki je tisti dan hotela imeti mlado žrtev ...
Na kraju ulice pa še vedno sedi deklica ... Južno cvetje prodaja in čaka ... dan za dnem igra pesem tistega, ki je pred davnimi dnevi odšel in se še ni vrnil. A prišel bo nekoč, mora priti ...
Uboga Ljerka!