Dolmen
| ← Kriki na Boga 1-7 | Dolmen Morje Tomaž Šalamun |
Sonet o ženskih udih → |
| |||||||
O pogled z okna, ob zori,
iz desetega nadstropja na morje,
svetilnik in parnike v Saint-Nazairu.
Isti pogled: Keller bar, konec Christoper
Streeta, na prekooceanke, ki drsijo po
Hudsonu kot tu po Loari.
Tu olimpijski in počasen, tam
sočen in frišen in črn,
črnec, ki mi je jokal v naročju,
me je pripeljal tja.
Usta črncev so bolj svileno rdeča kot usta
belcev, bolj mehka, bolj strašna, bolj
nežna in globlja. Bolj podobna gobcem
teličkov na Krasu, ki umrejo
nedolžni, še preden jih zakoljejo.
Ti si moj kamen, Kosovel.
Smola, štriki, planke,
katran in tiho drsenje gum.
Bolj se sliši kot pluskanje morja.
Kovanec, ki se tiho vrtiš, padaš in se dvigaš v
alkoholu, ne sikaš ti, sika nafta.
Zakaj v jatah in zakaj kričijo.
Trgajo se. Soda raztrga pogled.
Dokler se spet ne poleže zelena,
o pliš kroglic.
S kredo se palice komaj dotakneš.
Morje za stekli je drugi pol trka in ga
popije. Ljudje se res trgajo.
Trgajo, kot bi se trgale rute. Ta kontinent je
velik. Če ti zagrabi pljuča, ti jih lahko
zmečka. Tu je Atlantik
masiven in siv, napajan z
Loaro. Kamni, razbrazdani kot večnost in
stari. Ob Hudsonu sveže zveri,
druga ob drugi, trgajo gore, hlastno,
morje je še premlado, da bi pomirjalo.