Dom (Miran Jarc)
Dom (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
V idilo je zajet tvoj tihi svet,
mir je nad njim ko solnčni svit razpet.
Do tu ne seže senca časov zlih,
kot megla razpuhti se mrki vzdih.
V pogovoru, ki v jasnosti iskri se,
domačnost vedra v srčnost prebudi se.
Kot topla zarja včasih pod večer
razvesijo se zvoki, ko klavir
se razživi ob vzgiba roke bele ...
Ta solnčni dom: čuječe zbrano obkroža
še vsako nemo stvar: zavesa, roža,
podoba, vaza ... vse to ublažuje,
v spokojnost vabi, k vdanosti združuje.
Kot znamenje radosti čiste gleda
igračka iz kota tu in tam ... Seveda
pozabil jo je s sabo vzeti Palček ...
In čakaš: kje se ti prismeje malček ...
O, tu življenje je vzcvetelo v pesem ...
In vendar: morda tudi mnogoktera
tesnoba bi privrela iz nemira,
zanihala kot plašen zvok bolest,
ko dahne slutenj mrzkih srep šelest;
a zdrava misel, volja plemenita
ji branita, da bila bi razkrita,
v predanosti molčanja odigra se
nejasnost, svetu vedrost naj smehlja se ...
O, veličina takih močnih src!