Dom ob Soči

Dom ob Soči. Zgodba iz zemlje zasužnjenih bratov. Joža Lovrenčič

Povest je začela izhajati v časopisu Gruda pod psevdonimom Pavel Popotnik. Po dveh številkah se je izdajanje ustavilo: "Ob Soči, ki jo priobčuje v letošnji „Grudi“ Pavel Popotnik (psevdonim uglednega slovenskega pisatelja) mora vsled neprilik, ki bi lahko nastopile za list, izostati, ker se povest dogaja v Italiji". V celoti je izšla pod psevdonimom Chronista Sontiacus v Amerikanskem Slovencu.

Izdano:	Amerikanski Slovenec 39/199 (1930), 39/200 (1930), 39/201 (1930), 39/202 (1930), 39/203 (1930), 39/204 (1930), 39/205 (1930), 39/206 (1930), 39/207 (1930), 39/208 (1930), 39/209 (1930), 39/210 (1930), 39/211 (1930), 39/212 (1930), 39/213 (1930), 39/214 (1930), 39/215 (1930), 39/216 (1930), 39/217 (1930), 39/218 (1930), 39/219 (1930), 39/220 (1930), 39/221 (1930), 39/222 (1930), 39/223 (1930), 39/224 (1930), 39/225 (1930), 39/226 (1930), 39/227 (1930), 39/228 (1930), 39/229(1930), 39/230 (1930)
Viri:	dLib1, dLib2, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7, dLib8, dLib9, dLib10, dLib11, dLib12, dLib13, dLib14, dLib15, dLib16, dLib17, dLib18, dLib19, dLib20, dLib21, dLib22, dLib23, dLib24, dLib25, dLib26, dLib27, dLib28, dLib29, dLib30, dLib31, dLib32, dLib33
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Budinka je prišla od večernic. Ko se je razpravila, je stopila iz izbe v hišo, zanetila na ognjišču, obesila nadenj kotlič ter pristavila obenem lonec z mlekom, da si skuha kavo. Plameni so se pognali pod kotel, ga objeli in žgali vanj iskre, ki so se vnemale v vseh mngogih likih, kakor zvezde na nočnem nebu. Popoldansko solnce se je upiralo v kuhinjo z zlato svetlobo, v kateri se je igral kakor lahka meglica sicer neviden prah in je odsevalo bakreno posodje, ki je viselo na steni ob lijaku in še porcelanasto, razstavljeno in razvrščeno v skledniku in po napi. Na borjaču so se drli vrabci. Kar je ostalo kuram, ki jih je vodil junaško stasit petelin, - so že pobrali in zdaj zdaj je priskakljal kateri do vrat, oprezno pogledal na desno in levo in stikal za drobtinami.

"Nič ne boš dobil, nič," se je oglasila Budinka. Vrabec se ji je zasmilil, vstala je in šla k omari. Z deske, na kateri je ostalo še nekaj kosov z nitjo prerezane polente, je pobrala drobce in jih raztrosila pred prag.

Vrabec, ki je bil odletel na murvo kraj borjača, se je vrnil in za njim so se usuli še drugi in hiteli pobirati nepričakovano obilje za južino in večerjo.

Nenadoma so vrabci odleteli in zagnali v murvi svoj živ žav, kot bi se jezili, da so morali pustiti slastno dobroto. Tudi petelin se je kokodajsko vznemiril in koračil mimo praga v spodnji konec borjača.

Budinka, ki je sedela ob ognjišču in pazila na kotlič in pisker, je pogledala proti vratom.

"Nina gre," je menila, "danes so ni dolgo zamudila v društvu."

Pa ni bila Nina, ki je splašila vrabce in vznemirila petelina. Preden je prišel .do vrat, se je oglasil moški;

"Hej, Budinka, ali si doma?"

"Doma, doma!" je odgovorila, ne da bi vstala od ognjišča.

V vratih se je pojavil Jozelj, mešetar.

"Bog daj dober dan! Kar sama?" je pozdravil in vprašal.

"Sama. Nina je v društvu, hlapec pa tudi še ni prišel od večernic. Med možmi na vasi bo. Včasih rad malo pomožuje in pomodruje," je povedala. Jozelj je stopil do ognjišča in se oslonil na visoko klop, ki je z naslonjalom segala skoraj do nape in tako predelila kuhinjo nekako v dva prostora.

"Težko vam gre z delom, ko si sama in moraš gledati in misliti na vse. Rajnkega Andreja manjka, kaj?" je začel.

"O, manjka, manjka, Bog mu daj nebesa! Trdo bi nam res šlo z delom, če ne bi pomagali Tratarjevi," je vzdihnila Budinka in oči so se ji orosile.

"Lahko pomagajo, saj ste si že nekako svoji, ne?"

"Kdo ve, kako bo, Jozelj. V božjih rokah je še vse. Rajnik in Trata r sta se res razgovaijala, da bi šla naša Nina k njini, njihova Katrica pa k nam ..."

"Pa je vojna vse prečrtala, ko je pobrala pri vas Franceta in še gospodarja!" je hotel vedeti Jozelj.

"Hudo nas je zadelo, hudo. Kdo bi kaj takega mislil! Sin je ostal v ruskem ujetništvu, mož pa je doma padel, ko je najmanj čakal."

"Preveč je bil vesel in radoveden. Kaj mu je bilo treba iti pred hišo in gledati, kako bežijo Italijani! ..."

"Saj jih že ni bilo več v vasi. Kdo ve, odkod so streljali — pa ga je zadelo. Božja volja, Jozelj, božja volja!" je opravičevala in zagovarjala moža.

"Kaj pa s Francetom? Vsi so se že vrnili. Gotovo je umrl."

"Tratar pravi, da jih je še v Rusiji. Še zmerom upam, da se vrne. To upanje me dr ži pokonci, sicer bi tudi meni že zapeli zvonovi ..."

"Bog daj, Budinka, da bi se vrnil! Veš, rekel sem kar tako, kakor slišim, ko se menijo," se je Jozelj opravičil, stopil od klopi bliže k Budinki in zaobrnil pogovor.

"Zdaj pa bi te nekaj vprašal, zato sem prišel," je rekel.

Kava je zavrela in Budinka je privzdignila kotlič za dva člena verige, ki je visela izpod nape nad ogenj; tudi mleko je vzkipelo in ga je odstavila.

Jozelj je govoril:

"Onega tenenta Sandrinija, ki je bil od petnajstega leta do oktobra sedemnajstega, pri vas, se spominjaš. Dober človek je. Danes je prišel, to se pravi, pripeljal se je z avtom v Selo, in veš, poiskal me je! Pravi, da so se mu naši kraji in ljudje tako prikupili, da jih ne more pozabiti in bi se vrnil med nas."

"Prijazen človek je bil, res. Če se mu zljubi, saj se zdaj lahko vrne, ko smo pod njimi. Vojaštva je tako v Kobaridu dosti," je menila Budinka.

"Že, že, a Sandrini ni več v vojaški obleki. Prišel je, da bi mu poiskal kje tukaj kake primerne prostore. Z gostilno in vinsko trgovino bi začel. Oče, zelo bogat je neki, bi ga založil. Meni je rekel, da bi najrajši pri vas dobil prostore, ko se poznate."

"Pri nas?" se je zavzela Budinka.

"Pri vas! Saj ni nič čudnega. Hiša je taka, da je ni lepše v vasi, in ko nalašč za gostilno je! Ob cesti je, borjač ima, lepe prostore in še dobro klet. Saj so imeli vaši nekoč gostilno ..." je bil mešetar zgovoren.

"Imeli, imeli, a zato je tudi vse šlo, da sva se morala z rajnim truditi za žive in mrtve. Šele med vojno sva spravila v red, kar so zavozili stari pred nama z gostilno," je pojasnila Budinka.

Jozelj je uvidel, da ne pojde tako gladko, kakor si je mislil in želel, pa je prigovarjal: "No, saj zdaj ne boš imela ti gostilne in se ti ni treba bati, da' bi šlo kaj po zlo. Najemnino ti plača, ničesar ne moreš izgubiti. Pomisli, tristo lir ti je pripravljen dajati na mesec! Izbo mu prepustiš, klet, pa še eno sobo. Prostora imate tako toliko, da se vam ne bo treba stiskati! Kuhinjo, če bi hotela, bi prevzela kar sama. Ni se ti treba bati izgube, nesla ti bo!"

"Ne bo nič, Jozelj!" je dejala in odmajala z glavo ter še z opestjem pokazala, da je ni navdušil ne ogrel za Sandrinija.

"Bodi no pametna, Budinka, in pomisli! Denarja nimaš na kupe, da bi se ga branila. Zmerom težje bo z njim. Od dne do dne pridobiva na veljavi zdaj, ko so ga zamenjali. Nič več ne bo, kakor je bilo med vojno, ko so ga pobirali skoraj kar na cesti in so se norčevali iz njega ..."

"Saj ne pravim, da bi se branila denarja," je pojasnjevala Budinka. "A da bi prišel Lah v našo hišo! Rajnik jih ni mogel. Oni dve leti, ko smo jih morali imeti pod streho, je bil ves nesrečen. Komaj je čakal, da bi prišli naši. In o Jugoslaviji je sanjal ... Ne, Jozelj, radi rajnkega ne morem!"

"Radi rajnkega? Pojdi no! Njega ta svet ne briga več,- tebe pa, ko moraš gledati in skrbeti, kako bosta z Nino izhajali in živeli. Zdaj imaš priložnost! Take ne bo več -zlepa. In še to pomisli: Vojna odškodnina ti pritiče, ko so tudi vašega polja precej pokončali. Sandrini ima znanja in zveze povsod in upoštevali bodo njegovo besedo, če se zavzame zate ..."

"Tristo lir na mesec, praviš?" je vprašala Budinka in pomislila. Jozelj je videl, da se podaja in je bil vesel.

"Tristo lir na mesec še pri kuhinji izkupiš!" je ponovil s povdarkom. "Kdo pa danes toliko zasluži mrtako lahek način?"

"Ljudje nas bodo obirali. Da držimo z Lahi, porečejo ..." se je še ustavljala Budinka.

Jozelj je bil kar hud in se je zadri:

"To bi bila nespametna, če bi radi ljudi imela pomisleke! Radoveden sem, kdo bi na tvojem mestu drugače ravnal, kakor ti svetujem. Nihče, to ti rečem, in stavil bi glavo, da ne! Sama zavist bo, če bi te vlekli po zobeh, veruj mi! Škoditi ti pa ne morejo in ti ne bodo mogli! ..."

"Veš kaj, Jozelj, pomislila bom še in z Nino se pomeniva ..." se je odločila Budinka.

"No, pa se še do večera zmenita. Če bi ne bilo pri vas, bi pogledal in povprašal še dahes kje drugje, kjer bi se ne pomišljali, in branili in bi bili veseli takega najemnika. S Sandrinijem se vrnem, veš. V Selu me čaka, da izve, kako sem opravil. Z Bogom ta čas!"

Tako je govoril Jozelj že na pragu in odšel.

"Z Bogom!" je odzdravila Budinka križiško zategnjeno in glas ji je bil, kakor da je v njem neodločnost in skrb. Potem je vstala, vzela z nape šalico in si napravila kavo, ki ji pa ni tako teknila kakor navadno.

"Tristo lir, lep denar," je mislila. "Jozelj ima prav; ni, da bi se jih človek branil, ko ne ve, kako še bo. Dan za dnevom je treba kaj izdati, a vzeti ni od nikoder. Pridelamo že nekaj, a le ni toliko, da bi mogli izhajati. Gozdi bi vrgli zdaj, ko je les tako drag, če bi bil France doma. S tujimi delati — polovico snedo. Saj ni, da bi morala dati za zmerom v najem. Poskusimo za kako leto — potem bomo že videli. Ko se France vrne, če Bog da, nam ne bo treba več Sandrinija. Si bomo že sami pomagali."

Tako je mislila in se odločila Budinka in ko je p o mila na lijaku šalico in jo spet uvrstila k drugim na napo, je odšla v izbo. Na mizi je ležala "Straža", kakor jo je pustila Nina, ki jo je brala pred večernicam. Budinka je sedla, vzela očali z okna, kjer je bil njih stalen prostor, si jih obrisala v predpasnik, jih previdno nataknila ter začela brati uvodni članek. O narodni zavesti je govoril, kako moramo ljubiti rodno grudo in z njo vse, kar je našega svoj dom, svoj jezik, narodne običaje in navade in vse pravice, ki smo si jih pridobili v dolgih in hudih bojih. Tujcu, ki je le začasno v deželi, je treba pokazati z vsem svojim življenjem, da nima v njej ničesar iskati, da smo narod, ki je vstisnil skozi trinajst stoletij zemlji ob Soči svoj pečat in da mora zato ostati v vse čase naša in samo naša. Kdor bi se izpozabil in mislil in delal drugače, je izdajalec, Iškarijot, in blati sveti spomin svojih dedov.

Brala je in brala in postajalo ji je tesno pri srcu. Zdelo se ji je, kot bi list pisal prav zanjo, ko se je odločila, da omogoči Italijanu kupčijo na domačih tleh slovenskih. In še je pomislila na rajnika moža in ga je videla, kako bi s poudarkom bral vse to in vsemu pritrjeval.

"Napak bo. Skoraj bi bilo bolje potrpeti, kakor doživeti, da bi s prsti kazali na nas in govorili: Glejte, Budinovi so bili prvi, ki so se sprijaznili z Lahi." — je sklepala pod vtisom prebranega uvodnika in omahovala.

V uri na steni je zdrknilo in bila je štiri. Budinka je pogledala nanjo in še skozi okno preden je odbilo. Po cesti doli iz vasi sta prihajala Tratar in hlapec Matevž.

"Kaj, ko bi Tratalja vprašala za svet?" je pomislila Budinka in že stopila k oknu, da ga pokliče. Pa ni bilo treba. Videla je, da je zavil s hlapcem k njim.

Tratar je vstopil.

"Rekel sem, da se moram malo oglasiti!"

"Prav, prav; jaz sem te pa mislila poklicati, ko sem videla, da prihajaš," je rekla Tratarju, ki je sedel.

"Skoraj bi dejal, da vem, kaj bi hotela. Jozlja sem srečal. Povedal mi je, da je bil pri tebi, a kaj sta imela, ni maral izdati. Kaka kupčija bo, kaj pa, kjer je Jozelj zraven. Da te le ni opeharil!"

"Ni me, nisem se še prav odločila. Ti mi svetuj, kaj naj napravim. Za onega Sandrinija, ki je bil med vojno pri nas, išče prostore v najem. Z gostilno misli začeti in z vinsko trgovino," je povedala.

"In bi jih rad pri vas?" je vprašal Tratar.

"Tako pravi Jozelj," mu je negotovo odvrnila Budinka.

- Tratar je pohimnil, zmajal z glavo in začel trkati s prsti po mizi, kakor bi še razmišljal, kaj naj reče.

"Kaj se ti zdi, ali bi mu jih dala? Tristo lir bi neslo na mesec," je rekla in še bolj negotova ji je bila beseda, zakaj videla je, da njena novica ni bila Tratarju kaj všeč.

"Lep denar, Budinka, nič ne rečem, če bi imela opraviti z domačim človekom. S temi našimi novimi gospodarji pa ne veš, kaj in kako. Od prvega trenutka so polni sladkih besed in obljub — a vse sproti snedo. Jaz nikomur ne zaupam, tudi Sandriniju ne!" je povedal Tratar svoje.

"Potemtakem misliš, naj ne oddajam v najem?" je vprašala neodločno.

"Tako mislim in če me boš poslušala, bo prav. Saj ti ni sile. Si bomo že drug drugemu pomagali, kakor smo si doslej. Ali nisem rajniku obljubil, ko je umiral?"

"Vem, vem, stokrat ti Bog plačaj! Zadnjo uro si mu olajšal," je bila Bijdinka hvaležna in si s predpasnikom otrla oči, zakaj orosile so si ji kakor vsakokrat ob spominu na rajnika, ki bi lahko še živel, ker je bil trden ko dren.

"Veš, in prepričan sem, da bi me rajnik Dreja prosil in mi naročil, naj še posebno skrbim za vaš dom, da ne pridejo vanj tujci, če bi slutil, kako se bo vse obrnilo. Bil je mož, kakršnih je malo. Vedel je, da mora biti vsak kmečki dom kakor trdnjava pred tujcem. — V mestih in trgih popuščajo, — je rekel večkrat, — mi pa ne smemo. Ako so naši dedje in pradedje obdržali našo besedo in posest v hujših časih, jo moramo tudi mi! — Zato je bil povsod, kjer je šlo za izobrazbo in napredek. Bil je v izobraževalnem društvu, bil pri posojilnici, nas navduševal za Družbo sv. Mohorja in za naše časopise ... Vidiš, tudi v njegovem duhu ti odsvetujem."

"Saj sem sama prav tako mislila in me je to zadrževalo in odvračalo, a skrb, kako bomo izhajali, me je mečila, da bi le oddala," se je nekako opravičevala Budinka.

"Svet sem ti dal, več ne morem. Naredi sama, kakor misliš, in glej, da se ne boš kosala!" je rekel Tratar in vstal, da odide.

Preden je prišel do vrat, je obstal, zakaj odprla so se in vstopili so Jozelj, Sandrini in Nina, ki se je vidno zdrznila, ko je ugledala Tratarja.

"Z Bogom!" je še pozdravil Tratar, ko je počakal, da so vstopili, ter hotel iz izbe. Pa ga je prijel Jozelj za roke, ga zaustavil in bil glasen:

"Kar ostani, za pričo boš!"

"Za pričo? Saj nihče ne umira, da bi delali testament!" se je delal Tratar nevednega in skušal biti šegav.

"Za življenje gre in ne za smrt," je dejal Jozelj. "No, pa kaj bi ti pravil, saj vem. da sta z Budinko govorila!"

"Sva — in to ti povem, da pri takih kupčijah ne maram biti zraven. Napravite, kakor veste in znate!"

Ni bil Tratar dobro skozi vrata, že se je Jozelj zasmejal in si pome! roke. Tudi Nina je bila zadovoljna in nič več v zadregi, Zgovorna in vesela je materi hvalila Sandrinija, ki je bil med tem pozdravil Budinko in jo pohvalil, da se ni prav nič postarala, kar je ni videl.

"Ali si se že odločila?" je začel Jozelj.

"Z Nino, kakor vidiš, še nisem govorila, a sem se le odločila. Nič ne bo!"

"Nič?" se je začudila Nina.

Jozelj je pogledal Sandrinija, ki se je bil v dveh letih in pol naučil toliko slovenski, da je razumel odgovor, in je namignil še Nini, češ, zdaj vidiš, da mati ni tako navdušena za gostilno in za lepega in prijaznega Italijana, kakor ti ...

"Vas je Tratar premotil?" je vprašala, ne da bi čakala materinega pojasnila. "Jaz pa pravim, da dajte! Jozelj in gospod Sandrini sta mi povedala, za kaj gre.

Kaj bi poslušali Tratarja? Če se bomo zanašali samo na njegovo pomoč, ne bo nič! nič! Sami moramo skrbeti zase. Kdo ve, kako se vse preobrne! Od danes naprej na Tratarjevega kar nič več ne računajte!"

"Ne maram ga več. Nič, nič ne ugovarjajte in se ne čudite, le poslušajte, kaj vam povem! V društvu se pripravljajo za igro. Tudi jaz bi morala igrati. Tratarjev Ivan bo igral glavno vlogo — Domna, Kovačeva Anka bo njegovo dekle, jaz pa naj bi bila stara Meta, njegova mati. Uprla sem se, pa so se mi smejali in se norčevali iz mene. Ivan tudi. 'Pa dobite drugo,' sem rekla in odšla. Ali mislite, da so se kaj zmenili? Nič! In Ivan je ostal in bo igral. O, naj le igra in si prebira, ne bom se mu ponujala, ne, in jokala ne bom za njim, pa tudi v društvo me ne spravijo več, če bi me na kolenih prosili! Saj vem, kakor bi udaril na zvon, bo šlo zdaj po vasi: Tratarjev ne mara več za Budinovo! Kakor bi ga kdaj iskala! Rajnik oče je to hotel in delala sem se zadovoljno in molčala, ker se nisem upala ugovarjati mu ... Vidite, tako je, in zdaj se zanesite na Tratarjeve in njihovo pomoč, če se morete! — nič, nič ne cincajte in kar odločite se in dajte gospodu Sandriniju v najem!"

"Prenaglila si se, Nina, prenaglila, a to se še vse popravi!" jo je hotela mati pomiriti.

"Nikoli!" je bila Nina užaljeno, jezno kratka in še udarila v svoji ihti z nogo ob tla.

"Poslušaj hčer, Budinka!" je silil Jozelj.

"Trecento lire, signora," se je oglasil Sandrini. "To je dosti, veliko!" je dodal še slovenski in vzel iz žepa listnico, jo postavil na mizo pred se in igral s prsti po njej.

"Mati, take priložnosti ne bomo imeli več, sprejmite ponudbo! Za kuhinjo bova pa midve skrbeli. Boste videli, kako bomo dobro izhajali, čeprav nam ne bodo Tratarjevi pomagali. Pokažemo jim, da si znamo tudi sami. Če ne daste v najem in bi hodili Tratarjevi še k nam — ne vzdržim doma. Služit pojdem!"

"Nina, kaj vendar misliš?" je Budinka vzkliknila vsa iz sebe. "Nikdar te ne pustim izpred oči, dokler bom še dihala!"

"Pa pojdem, kakor sem rekla!" je bila hči trdovratna.

"Da bi me pustila samo?" je bolj zavzdihnila ko rekla mati in obraz ji je preletela neznanska žalost.

"Ker poslušate rajši druge kakor mene. Tratarjevi so vam več ko lastna hči!" je bruhnila užaljeno.

Mati je pomolčala. Nina se je obrnila proti oknu in mencala v svoji ihti rob predpasnika, Jozelj in Sandrini sta pa čakala, kaj bo. Vedela sta, da je Nina s svojo besedo napravila več, kakor bi mogla sama še s takim dokazovanjem in pregovarjanjem doseči.

"Dobro," je spregovorila čez trenutek Budinka, "oddam vam prostore, gospod Sandrini!"

Sandrini se ji je poklonil in je dejal s sladkobnim smehljajem in kakor bi pel: "Bravo, signora! Questo mi piace!"

"To je beseda, Budinka!" je bil Jozelj vesel, kakor bi bila Budinkina odločitev njegovo delo. Zgrabil je za njeno roko in jo dal v Sandrinijevo ter udaril s svojo po obeh in bil zmagoslavno slovesen: "Tako, zdaj drži! Ne boš se kesala!"

"Da bi se le ne!" mu je odgovorila, a ni bila vesela.

Nina se je nasmehnila in bila srečna. Dobro se ji je zdelo, da je premagala Tratarjev vpliv na mater.

Sandrini je vzel iz aktovke beležnico in povedal, da napiše pogodbo. Nina mu je hotela prinesti črnilo in pero, pa je bil ves sladek in se zahvaljeval, kazaje polnilno pero, ki ga je že uravnaval: "Mille grazie, signorina, mille grazie per la gentilezza, io ho la stenografica!"

"Za eno leto napišite," je dejala Budinka. "Če bi se medtem vrnil France, bi tako ne mogli ..."

"Eno leto? Pojdi no! Ne splača se. Tri leta, gospod Sandrini, kaj ne?" je bolj ukazoval ko vprašal Jozelj, zakaj iz glasne besede, s katero je zavračal Budinko, ni našel prehoda.

"Tri leta, si, signora!" je pritrdil Sandrini in še menil, da ga bo veselilo, če, bi pozneje pogodbo podaljšali.

"Saj res, mati, pomislite, preden vse uredi! Komaj bi začel, pa bi že moral iskati drugod!" je prigovarjala Nina in bila! za tri leta.

Mati se je vdala in Sandrini je napisal pogodbo, ki jo je nato prebral. Jozelj in Nina sta jo tolmačila in potem so jo podpisali in so obsedeli, zakaj Nina je postregla z domačo okusno salamo in s kruhom, pa še s črno kavo. Jozelj je zagotavljal Sandriniju, kako mu bosta trgovina in gostilna uspevali, ker v domači gostilni pri Hrastovih točijo pijačo, ki ne zasluži imena vino. Budinki pa je spet znova dokazoval, kako bo žela, ko bodo prihajali v Križišče tujci, ki jim ne bo za denar. — Sandrini mu je pritrjeval in pravil, da se res v notranjosti države v starih pokrajinah zanimajo za zemljo ob Soči, kjer se je bila vojna za neodrešeno domovino, da bodo v trumah prihajali, občudovali lepe planinske kraje in puščali v njih denar ...

Budinka je poslušala prepričevalno gostobesedno govorjenje in verjela; nič več ni mislila na to, kako težko se je odločila pod Ninintm pritiskom. Nini se je pa kar samo smejalo, ko si je predstavljala, kako bo stregla visoki gospodi ...

Tedaj so začeli mimo hiše hiteti iz vseh koncev ljudje na vas. Bili so glasni in videlo se je, da so vznemirjeni.

"Kaj pa je?" je vprašala Budinka skozi okno, ki ga je odprla.

"V društvo so vdrli karabinjeri in prepovedali peti naše pesmi. Vse so hoteli razgnati!"

"Tratarjev se jim je postavil ..."

Obmolknili so, kot bi jim zaprlo sapo, gledali na vas in se umikali. Po cesti je na vso moč tekel Tratarjev in planil proti Budinovim in v sobo.

"Oče mi je povedal, da hočete dati Lahu hišo v najem!" je zaklical z bridkostjo in gnevom, ne da bi se oddahnil.

"Ne hiše, samo prostore! In smo jih že dali!" je rekla in se nasmejala Nina z zmagoslavnim zadoščenjem, da se more maščevati tako hitro za posmeh in zapostavljanje v društvu.

"Nina, in ti si zadovoljna!" je kriknil Tratarjev. "Budinka, razderite pogodbo, če ste jo res že napravili, prekličite jo!" je prosil mater.

"Prepozno, Ivan," se je vmešal Jozelj. "Kar je pisano in podpisano, drži! He, si se skesal? Pa ti je le za Nino, kaj, in se bojiš, da ti je ne bi kdo prevzel!" je še pikro dregnil.

Ivan je pljunil pred mešetarja:

"Fej te bodi, prodana duša! S teboj ne govorim!"

"Hohoho ... mar mi je, hohoho ..." se je krohotal Jozelj, Sandrini pa je bil v zadregi in je vstal, pogledal strupeno Tratarjevega ter menil, da bi z Jozljem kar odšla, ko je vse urejeno. "Addio, signora, addio, signorina Nina! A rividerci!" je pozdravljal in se mu je mudilo, a Jozelj mu je dal znamenje z roko, češ, naj počaka, da jima fant ne bo kako zmešal Budinke in računov.

Ivan je bridko rastel v svojem gnevu:

"Tako! Nas gonijo iz društva, prepovedujejo nam na naših tleh našo pesem in besedo, vi pa sprejemate pod streho tujca, da se bo med nami šopiril in nas odiral! Lepa Slovenka si, Nina! In vi, mati, ste se dali pregovoriti ..."

Ni končal.

"Karabinjeri, karabinjeri!" so zaklicali vaščani, ki so se zbrali pred hišo.

"Zdaj se boš drl!" se je rogal Jozelj.

"Pa vendar ne iščejo tebe, za sveto božjo voljo?" je vprašala vsa v skrbeh in prestrašena Budinka.

"Mene!" je odgovoril Ivan.

Dva karabinjera sta razdražena vstopila. Maresciallo je položil roko na Ivana in dejal z neprikrito zlobo in jezo uradno strogo:

"In nome della legge!"

"Moj Bog, moj Bog!" je zavzdihnila in zajokala Budinka ter prosila Sandrinija, naj pregovori orožnika, da bi ga pustila.

"Ni treba, mati, da bi kdo zame moledoval. Pravico sem zagovarjal in trpel bom zanjo, če je že treba! Tebi, Nina, pa naj bo moja aretacija v spomin, ki ga bodi, če moreš, vesela!"

Karabinjera sta pomežiknila Sandriniju in Jozlju, se sladko opravičila, da sta morala tako neprijetno razburiti družbo, in sta odvedla Tratarjevega, ki je šel ponosen med njima. Na cesti so ga vaščani, ogorčeni radi dogodka v društvu, vneto pozdravljali in mu dajali poguma.

"Prav si imel, da si se postavil! Živio, Ivan!"

"Vse naj nas ženejo, vsi smo Slovenci!"

"Z verigami ne bodo zvezali misli in besed!"

"Prezgodaj so pokazali kremplje!"

"Kje so one lepe obljube, ki so jih plakatirali, ko so prišli z belimi zastavami!?"

"Ali je to spoštovanje našega jezika in naših običajev?"

"Kakor so prišli, tako pojdejo!"

"Na svoji zemlji ne bomo prenašali nasilja in krivice!"

"Ali je to samoodločba narodov?"

"Kdo vas je klical? Plebiscit nam dajte, pa boste videli, čigava je ta zemlja!"

"Prezgodaj ste pokazali svoje mačje kremplje, ni še vseh dni konec! Tam za Krnom je Jugoslavija in v Parizu še teče pravda!"

"Živio Jugoslavija! Živio Wilson!"

"Na svidenje!" jim je klical Ivan, bil vesel ogorčenja, ki je združilo vso vas v glasen odpor proti tujemu nasilju, in šel med karabinjeroma ponosno in samozavestno kot utelešena moč naroda, ki v svoji zdravi sili ne kloni.

Sandrini in Jozelj sta ostala v izbi; nista se prav upala oditi, zakaj bala sta se med razdraženo množico, ki bi utegnila slutiti, da mora biti med njima in karabinjeri ter dogodki v društvu in aretacijo kaka zveza. Ko so se vaščani razšli, nekateri domov, drugi za Ivanom, dokler ni izginil za ovinkom proti Kobaridu, sta se le opogumila in se odpravila.

"Nič hudega ne bo, bom že jaz posredoval!" je obljubil Sandrini, ko se je vnovič poslovil. Vrgel je besedo, da bi potolažil Budinko, ki je bila še vsa vznemirjena in žalostna, kot bi bila ona kriva, da so prijeli Ivana in ga odgnali. Nina je bila tudi nekam zbegana, a ni ji prišlo na kraj pameti, da bi prosila kot mati Sandrinija, naj posreduje. Sladko se je nasmehnila, ko ji je lepi tujec stisnil roko, in mu je rekla, naj se kmalu za stalno vrne, in še stopila na prag v kuhinjo in gledala za njim.

Hlapec Matevž, ki se je bil izločil pred hišo izmed množice in obstal še pred borjačnimi vrati, je grdo pogledal Sandrinija in Jozlja, ko sta šla mimo njega.

"Zdaj boš služil, Matevž, zdaj, ko bo napitnine, da ne boš, vedel kam z njo!" mu je zaklical Jozelj že s ceste.

"Kakšne napitnine?" je vprašal Matevž in pogledal mrko mešetarja.

"No, ko bo gpspod Sandrini pri vas točil in boste imeli gostov, da se bo vse trlo!" je pojasnil Jozelj.

"Ne bom čakal ne njega ne gostov in ne napitnin!" je zabrusil Matevž za njim,in odločno stopil v hišo, kjer je Budinki kar kratko odpovedal;

"Ko pride Sandrini, poiščite drugega hlapca!"

* * *

Solnce je bilo zašlo, za Mijo, preko katere je držala stara meja. Na nebu so še pordevali v večerni zarji oblački, kakor bi vzcvetele iz večnosti velike rože, da bi vzbudile hrepenenje po onstranski lepoti, ki umiri sleherno srce. Polagoma je ugasnil žar v oblakih in zmračilo se je. Ko je izzvenel iz zvonika Sv. Miklavža po dolini sladkoubrani Ave, so tonile hiše v Križišču že v temo in čudnotesnoben mir, katerega ni motila kot sleherno nedeljo zaljubljena fantovska pesem na vasi in ga ni kalil vesel vrisk, zakaj iz Kobarida sta bila prišla dva karabinjera in patrulirala do jutra, preklinjajoč uporne hribovce, ki nimajo smisla za sveto in veliko Italijo ...

II.

"Poletje je v deželi. Naši ljudje klepljejo kose in pridno sečejo vrtnino, kot pravijo pri nas travi prve košnje. Lepa je, dosti bodo spravili. Tudi sicer se obeta dobra letina, a vendar v Križišču ni pravega veselja. Premalo zemlje imamo, da bi mogla rediti vse. Pred vojno so naši ljudje, ko so opravili pomladanska dela, odšli v svet za zaslužkom. Sedaj ne smejo nikamor in skrbi jih dolgo leto. V deželi je, pač mnogo dela, a saj veste, da ga domačin ne dobi, ko se je zagnalo v naše kraje iz spodnjih dežel delavcev kakor roj lačnih kobilic, ki požrejo vse, kamor se zalotijo ... Težkim časom gremo nasproti in sprašujemo se, kaj bo z nami, ako ne zmaga v Parizu pravica.

Dve leti je že ne poznamo.

Pred dobrim mesecem smo poročali, kaj se je pripetilo v našem društvu. Danes moremo le še dodati, da društva nimamo več. Prepovedali so ga. Vložili smo prošnjo, da bi nam dovolili obnovitev društva, ki je bilo pravilno ustanovljeno po zakonih, kateri še veljajo, a kako jo rešijo, si lahko mislite, ko je jasno, da hočejo zatreti ljudsko prosveto in napraviti iz nas analfabete, ki naj bi verjeli v njihovo toliko hvalisano dvatisočletno kulturo in se navduševali zanjo. V šoli jo že oznanjajo. Poslali so nam v Crociado — to naj pomeni naše slovensko Križišče! — italijanskega učitelja in mu dali — prvi razred, čeprav ne zna niti ene naše'besede! Lepega dne bomo lahko rekli o slovenski ljudski šoli, da je — bila, kot so bile naše srednje šole v Gorici in jih danes ni več.

Kaj bo, kaj bo, če zrastejo njihova drevesa v nebesa, ko si upajo že zdaj toliko in moramo vse tiho prenašati, kot bi bili brezpravni sužnji!

Tujski promet je zadnje čase dokaj velik. Dan za dnevom in zlasti ob nedeljah drevijo skozi našo vas osebni avtomobili in korijere, motociklisti in kolesarji, da nam je kar žal po lepem miru, ki je nekoč vladal tod v našem planinskem raju. Pa da bi imeli kaj od tega! Ne domačin — tujec" žanje. V vasi imamo namreč novo gostilno, ki jo je otvoril neki Sandrini. Kričeč italijanski napis "TRATTORIA ALL MONTE NERO" vabi tujce in že tudi nekatere domačine, ki mislijo, da ni nedelja, če ne obiščejo gostilne. V domačo staro gostilno k Hrastu ne morejo, ker je ni več. Hrast bi moral izobesiti tudi italijanski napis, a še je branil, češ, dokler teče še pravda v Parizu, ga ni, ki bi ^a mogel prisiliti da bi snel s svoje hiše slovenski napis in ga zamenjal s tujim. Svojo narodno zavest je Hrast teižko plačal. Vzeli so mu koncesijo! Baje ima Sandrini pri, tem svoje prste vmes, kakor jih ima v rodbinskih zadevah pri Budinovih, kjer toči. Gotovo se ni nikomur nego njemu mudilo, uvesti postopanje, da se proglasi France Budin, ki je prišel šestnajstega leta v rusko ujetništvo, za mrtvega. Ker gre, kot se zdi, za našo posest, prosimo vse, ki bi vedeli kaj o Budinu, da bi sporočili kar uredništvo "Straže," če dovoli. (Seveda dovolimo! — Uredništvo.)

Se o vojni odškodnini dve, tri besede. Dve leti že dregamo in vlagamo prošnje ter imamo poti sem in tja, a vse zaman. Res je, da dajejo nekateri zavodi kredite na ta račun, ki v mnogih slučajih presegajo cenjeno škodo, a mislimo, da je bolje čakati uradne rešitve. One kreditirane svote so sicer zapeljive v splošnem pomanjkanju in nujni potrebi — a kaj, če se ne bodo krile z uradno reparacijo? Banke ne bodo zgubile — zgubil bo naš človek, ki bo moral na cesto, ko ne bo zmogel, da bi poravnal previsoko posojilo. Zato: bodite previdni! Tujec je zvit. Dobrot ne deli na svoj čun — naša zemlja ga skomina ..."

Tak dopis je prinesla "Straža" iz Križišča.

Ljudje so brali poročilo in niso mu mogli kaj prigovarjati. Vse je bilo pisano po resnici in pravici. "Celo več bi lahko prinesel list in bolj ostro," so menili.

Mislili so na Tratarjevega, o katerem bi morali povedati, kako mu po zakonu niso mogli blizu, a so imeli le štirinajst dni zaprtega in ga stradali in bili, da so se ga doma ustrašili, ko se je vrnil. Tako je bil zdelan. In Budinove bi moral dopisnik še bolj zgrabiti, da bi se ne upali pogledati človeku v oči ..."

"Saj je tako dovolj. Sandrini kar piha od jeze in Nina je odpovedala 'Stražo'. Budinka se pa že kesa, a nič ne more, ko pritiskata oba nanjo," so vedeli oni, ki so zahajali v gostilno.

"Po hitri kupčiji navadno rada glava boli," so menili drugi in namigovali, da je Sandrini že zmedel Nino, ki nič ne pomisli, kako Lah zvito računa in spravlja vodo na svoj mlin ...

Drugi teden je vzbudila "Straža" spet splošno pozornost v Križišču. Neki Kraševec, ki se je bil pred kratkim vrnil iz Rusije, je sporočil, da je bil že pred letom z Budinom skupaj in je navedel njegov naslov.

"Zdaj pa naj se obriše Sandrini pod nosom!" so bili ljudje veseli.

Tratarjev Ivan je še isti dan napisal svojemu prijatelju Budinovemu Francetu dolgo pismo in ga priporočeno odposlal. Ko se je vračal s pošte, ki je bila v Selu, je srečal Budinko. V polje je šla.

"Kod, Ivan, kod?" ga je vprašala in se ustavila.

"S pošte, mati. Vašemu Francetu sem pisal."

"O, Bog ti plačaj! Ne veš, kako sem se razveselila, ko so mi dopoldne prišli pravit, kaj so brali v 'Straži'. Rekla sem, da stopim še danes k gospodu in ga poprosim, naj bi kar on pisal Francetu, ko mi ne znamo tako. Nina je tudi hotela, a je Sandrini rekel, da bo že on vse uredil. S samim prefektom, je rekel bo govoril. Pozna ga neki iz vojne. 'Uradno bo šlo najhitreje,' je menil, češ, na konzulat se obrnejo in konzulat bo potem sporočil, kaj in kako, pa še pomagal mu bo, da se lahko vrne. Bog daj, da bi se kmalu! Potem bo konec teh neprijetnosti, ki sem si jih spravila na glavo, ko sem poslušala Nino."

"Svaril sem vas, mati!" je dejal Ivan mehko, da ne bi žalil Budinke, ko je videl, kako ji je že tako težko.

"Prepozno je bilo, Ivan, nisem si upala ... Če bi vedela, o, bi le poslušala vašega očeta in tebe ... Nino mi je popolnoma zmotil. Kar nora je zanj ... Kako bi bila vesela, če bi me hotela poslušati in bi ostalo vse, kakor je mislil ranjki in sem tudi jaz želela ..."

Ivan se je bridko nasmehnil. Ni se maral izdati, da mu je še vedno težko po Nini in da bi ji odpustil vse, samo če bi ga marala in mu bila tako dobra kakor prejšnje čase ... V trenutku je pomislil žalostjo v srcu, kako je, bilo, ko se je vrnil iz zapora. S toplo besedo ji je povedal, kako je mislil v neznosni samoti in zapuščenosti vseh štirinajst dni z ljubeznijo nanjo, ki je ne more in no more izbrisati iz srca. Upal je, da je svojo užaljenost pozabila in mu bo spet dobra, pa se mu je hladno nasmejala in mu dejala: "Kar nič več ne misli name! Po oni nedelji je med nama vse končano .." In šel je in težje mu je bilo nego med onimi štirimi pustimi in vlažnimi stenami v zaporu, ko je še upal. Pri Hrastu se je bil napil na žalost, a je ni prebolel. S fanti je šel na vas in pel je ž njimi in vriskal, v njegovem glasu pa ni bilo veselja. Kakor ubit je bil in nič več čist in fantje so se jezili, zakaj se ne ujema z njimi ... Seveda se ni ujemal, ko je v njem grizlo in vrelo in bi najrajši šel in se znesel nad Sandrinijem, ki mu je prevzel in izneveril dekle, katerega je tako ljubil ... Ni mu dalo miru in pregovoril je fante, da so zavili proti Budinovim.

"Med Sandrinijem in novim učiteljem sedi Nina, in vsa vesela je!" je povedal fant, ki je bil šel naprej in oprezoval pri oknu.

"Spomnimo jo prejšnjih časov, ko še ni poznala Laha!" so rekli fantje. Vstopili so se v krog in so zapeli:

Jaz nisem Talijanka
Pa tudi ne bom,
sem zvesta Slavjanka
in ljubim svoj dom.
Le tebi bom zvesta,
preljubi moj dom,
in tujcu nevesta
nikoli ne bom! ...

Lepo se je glasila pesem s svojim živahnim napevom, a ko so ponavljali zadnji vrsti, se je nenadoma odprlo okno in fantje so prenehali, kakor bi odrezal, zakaj strel iz browninga je odjeknil v tiho noč ... Iz izbe je bilo slišati Ninin vzklik in Sandrinijev in učiteljev krohot. Rogala sta se, češ, zdaj naj pojo in dražijo, če si še upajo. Strel ni zadel nikogar, a njemu je bilo, ko da mu je prestrelilo prsa in srce ...

V trenutku je pomislil Ivan na vse to ob Budinkini besedi in je zaobrnil pogovor.

"Kako pa drugače, mati?" je vprašal.

"Že gre, a bolje bi lahko šlo, če bi zajali k nam kaj več domačini. Sandrija močno jezi, da mu ne daste zaslužka ...

Če bi bili drugačni Križiščani, pravi, bi jim bil z veseljem na roko pri vojni odškodnini in kjer bi pač bilo, da bi se sami mogli in bi potrebovali njegove pomoči. Nam je pomagal pri oni beneški banki, ki izplačuje vojno škodo, da smo že vse dobili. Tako pa včasih divja in preklinja, da me je kar strah!"

"Lahko se jezi, ko ne žanje, kakor si je predstavljal in bi rad in je mislil, da bo. O, le povejte mu, da pri nas človek ne obogateje z belimi rokami. Žuljev je treba, a on jih ne mara. Le da bi še vas ne oškodoval ta tri leta! Pri proviantu je bil med vojno, pravijo, in se je marsičesa naučil ..."

Budinka je vzdihnila. Povedala bi, da mu je na Ninino prigovarjanje posodila že vojno odškodnino, a se je premagala ob misli, kaj bi govorili ljudje, če bi Ivan ne molčal in bi še to izvedeli ...

"Da bi se le France vrnil! Potem bomo že kako napravili, da se ga iznebimo, preden potelejo tri leta," je rekla.

"Če dobi moje pismo, bo gotovo poskusil vse, da se čimprej vrne!" je menil Ivan in krenil proti domu. Budinka pa v polje. Pri znamenju, ki je stalo na razpotju ob cesti in kolovozu, se je ustavila in pomolila pred Žalostno materjo in prosila za sina in ga ji priporočila ...

* * *

Pod večer je prišel Sandrini iz Vidma in je bil čudno vesel. Na dolgo in široko je pripovedoval, kako je opravil na prefekturi, kjer da so si zapisali vse podatke o Francetu in obljubili, da bodo brzojavno vse sporočili zunanjemu ministerstvu, ki naj posreduje.

"Saj je le dober človek," si je mislila Budinka in mu je bila hvaležna, kar je pričal njen pogled, s katerim ga je ljubeznivo objela.

Sandrini je videl, da je mehka ko vosek. Prijel je Nino za roko, stopil z njo pred Budinko in je dejal sladko:

"Signora, zdaj, ko smemo upati, da se France vrne, vas prosim za Nino. Saj veste, da se imava rada, kaj ne, Nina?"

Nina ni tajila.

"Že tedaj, ko sva se prvič videla, sva si bila dobra, a radi vojne si nisem upal nič reči. Kdo je takrat vedel, ali dočaka konec. Zdaj pa je tako, da se nam ni treba ničesar bati. Tudi iz teh krajev ne pojdemo, čeprav Križiščani mislijo ... V Vidmu sem izvedel, da je že vse urejeno ..."

"Da bomo ostali pod Italijo?" sta vprašali iznenadeno obe hkrati.

"Pod Italijo," je potrdil in še dodal pikro: "Srbi so se že odločili, ne marajo za vas!"

Zasmejal se je in ju zmagoslavno pogledal.

"Ne verjamem, da ne bi marali za nas in bi nas kar tako pustili," je dejala Budinka in ji je bilo težko.

"Kaj ne bi verjeli? Ali mislite, da bodo začenjali radi naših krajev novo vojno? Nam bo pa že vseeno, pod kom bomo — samo da bo mir," je modrovala Nina, da se ne bi zamerila Sandriniju in mu je obenem hotela izmakniti roko.

"No, no, carisiima mia Ninetta, spetti, spetti!" ji jo je zadržal in jo božal z levico.

"Allora, signora, ali ste zadovoljni, ali mi daste Nino?" je ponovil svojo prošnjo.

"Počakali bi, da se vrne France. Bolj veselo bi bilo ..." se je neodločno izmikala.

"Bo pa takrat poroka!" je bil Sandrini hiter, zakaj sklepal je po teh besedah, da se Budinka ne bo resno protivila. Vendar je še pogledal Nino kar je mogel lepo, češ, zdaj se odloča najina usoda, pa mi pomagaj, da ne zamudiva in ne zapraviva pravega trenutka ...

Nina ga je razumela ...

"Ali si zadovoljna, Nina?" je vprašala mati hčer. "Ali si vse premislila, da se ne bi kdaj kesala? Res je, to ni še poroka, a vendar ..."

"Vse sem premislila, mati. Srečna in zadovoljna bom, če dovolite. Njega ali pa nobenega!"

"Potem Bog z vama, otroka!" je dejala mati ginjeno, zakaj ob veseli misli, da je France še živ in da se utegne kmalu vrniti, tudi hčeri ni hotela kratiti veselja.

Sandrini je bil prinesel iz Vidma zaročna prstana in pred materjo sta si jih dala drug drugemu ...

Poslej je bil Sandrini ves sladak in je slehernega ogovarjal s svojo slovenščino, da so ljudje pomišljali, ali mu niso delali krivice, ko so ga obsojali kot zagrizenega Italijana, ki sovraži vse, kar je slovenskega. In mnogi so se dodobra spoprijaznili z njim in ga hvalili. Tako se je zgodilo, da je imel tudi vedno več domačih gostov.

* * *

Minil je junij s svojim bujnim zelenjem in pisanim cvetjem in prišel je julij z vročim, žgočim solncem in z njim večer pred praznikom slovanskih blagovestnikov svetih bratov Cirila in Metoda. Po deželi se je bilo razneslo, da bodo oblasti prepovedale kresovanje, ki ni nič drugega, nego slovansko izzivanje, katerega v odrešeni domovini ne smejo trpeti in ga morajo zatreti in udušiti že v kali ...

"Naš običaj je kres za Cirilmetodovo in obljubili so nam, da nam vse navade pustijo. Če smo prejšnja leta kurili kresove v čast našima slovenskima apostoloma, jih bomo tudi letos. Z njimi pokažimo, da je zemlja ob Soči naša, slovenska. Če nas ne pustijo govoriti, naj pa gledajo in vidijo!" je šlo od vasi do vasi in ni ga bilo človeka, ki se ne bi razvnel in navdušil za sveto pravo zatiranega rodu.

Tudi v Križišče je prišlo navdušenje in visoko na pologu Golega brda je zaplapolal mogočen kres, kakršnega niso pomnili najstarejši ljudje, ki so videli že toliko lepih kresov.

Gledali so ga, zbrani na vasi, in bil jim je kot znamenje, ob katerem so mislili na lepše dni ...

Karabinjerov je oni večer zmanjkalo. Toliko kresov je bilo po vseh gorah in gričih, da so mogli biti le pri vsakem desetem, kjer so skušali preprečiti navdušeno vzklikanje Jugoslaviji in domorodno pesem.

V Križišču so se ustavili karabinjeri pri Budinovih in Sandrini jih je pregovoril, naj pustijo mladini veselje, ki ne more Italiji škoditi. Ali je izdala njegova beseda ali pijača, s katero Sandrini ni štedil in so obsedeli ob njej, kdo ve? Ko je kres pojemal, so se odpravili karabinjeri proti Kobaridu in so bili dobre volje, ker jim ni bilo treba iti v goro, kjer bi lahko med navdušeno mladino kaj izkupili ... Po vasi se je pa razneslo, kako je Sandrini nastopil za domačine, in prvič, odkar je bil v Križišču, so pripeli fantje v njegovo gostilno. Samo Tratarjevega Ivana ni bilo ...

Veselje, ki so ga vzbudili kresovi za Cirilmetodovo po vsej deželi, je kmalu zamrlo in sledila je žalost, kakršne niso pričakovali. Čez teden dni, 12. julija, je zagorel ob sinji Adriji sredi Trsta drugačen kres, kres divjega sovraštva in maščevanja nad slovensko mislijo, ki se je upala praznovati svoja blagovestnika. Narodni dom se je sesul v plamenih ...

III.

Zgodilo se je ...

Narod ob Soči ni mogel verjeti in je s stisnjenimi zobmi in s solzami v očeh onemel, zakaj govoriti ni smel.

Dvanajstega novembra tisoč devet sto dvajsetega je bila sklenjena v Rapallu pogodba in nad tolminskimi gorami, nad solnčnimi Brdi, nad vinorodno Vipavsko in kršnim Krasom in lepo Notranjsko, nad gosposkim Trstom in še v svoji bedi čudovito Istro je zavladala Italija.

"Gorje nam!" je šlo po deželi in štiristotisoč src je zakrvavelo in jim je bilo huje nego takrat, ko je v deželi gorelo in grmelo, kakor bi bil sodnji dan. Ko da jim je zmanjkalo tal pod nogami in da se pogrezajo, jim je bilo. Saj so bili med njimi preroki, kazali v prihodnost in jih tolažili, a njihova beseda ni mogla ublažiti velike boli, ki jim jo je zadala bridka resnica.

"Žrtev smo in zapisani smrti," so vedeli po vsem, kar so v dveh letih izkusili in doživeli.

V Križišču so bili tudi žalostni, a obupali niso. Kar so pomnili in je šlo iz roda v rod, so se bili in pravdali z Lahi in vedno so zmagali. Pa so verjeli, da z Rapallom še ni vseh dni konec. "Kakor so petnajstega prišli in so morali sedemnajstega iti, tako pojdejo še enkrat in potem bo mir in se vrnejo dobri časi, kakor so bili tedaj, ko je kraljeval kralj Matjaž," so bili prepričani, zakaj da bi morali ostati "Italijani", se jim je zdelo nič manj ko neumno in po božji in človeški pravici nemogoče. "Če je človeška praviea slepa, ko gre za našo zemljo, božja nil" Niso glasno oznanjali te vere, a vendar je živela v njih trdna in tolažeča: "V Križišču smo, križajo naj nas! Prišel bo čas, ko bo trpljenja le konec in bomo praznovali zmago vstajenja!"

Na Miklaviževo — proščenje je bilo v Križišču — se je pri Budinovih napolnila izba, kakor še nikdar. Bila je taka gneča, da so morali porabiti še prostorno kuhinjo za goste, ki so bili prišli iz bližnjih in oddaljenih vasi. Celo Benečani so bili med njimi.

Beseda je šla o Rapallu.

Domačini niso prikrivali svoje nezadovoljnosti in so zabavljali beneškim Slovencem, kako morejo biti navdušeni.

"Ali nismo zmerom pravili, da bo naš kralj vašega premagal in da bo Italija še čez Sočo?" so bili Benečani ponosni, da se je njihova nekdanja grožnja uresničila.

"Premagal? ... Le tišajte, saj vemo, kako! Tepeni ste bili še zmerom in če bi vam drugi ne pomagali, bi se danes ne širokoustili!" so bili Križiščani hudi.

"Kaj pa imate od Italije, ki ste razen enega vsi glasovali zanjo šestinšestdesetega leta?" so še silili vanje.

"Ali imate svoje šole, ali ste imeli in smete v svojem jeziku govoriti po uradnijah? Ali so vam pustili brati naše slovenske knjige in časopise? Kontrabandirati ste morali bukve Družbe sv. Mohorja, kdor jih je hotel brati. Še mašnih bukev slovenskih vam niso pustili! Edino, kar vam je dala Italija, je bila revščina in še zanjo ste morali plačevati davke, da ste bili kar črni!" so vedeli Križiščani in zagotavljali, da se ne bodo pustili tako dreti in tlačiti, kot so se pustili beneški Slovenci.

"Saj vam ne bo treba, nič se ne bojte!" je posegel v razgovor Sandrini, ki se je mudil, ko je utegnil, ob mizi, za katero je sedel s svojo družbo Benečan Jusič. Jusiča so Križiščani poznali že izpred vojne. Po vojni jo je mahnil v Gorico in je skušal s svojim "Goriškim Slovencem" navdušiti narod ob Soči za Italijo. Ni mu uspelo, list je zmrznil in urednik in izdajavec se je domov in se je lotil uspešnejšega posla: postal je lesni trgovec in sekal gozd ob Soči ... S Sandrinijem sta si bila prijatelja.

"Slab prerok si, Sandrini!" so s smehom sprejeli Križiščani Sandrinijevo tolažbo.

"Če ne verujete meni, boste pa zunanjemu ministru!" je vztrajal Sandrini. —

"Jusič, preberi jim, kaj piše 'Giornale di Friuli' in jim vse po domače povej, ti znaš bolje ko jaz!" se je obrnil k Jusiču.

"Ti ali minister — je že vseeno, kdo govori!" so bili nekateri glasni.

"Tišajte, da bomo slišali!" so mirili oni, ki so bili radovedni.

"Lepe besede, polne obljub, ki jih sproti snedo, bomo slišali, nič drugega!" so jedko odgovorili prvi, a so se le pomirili.

Jusič je vstal in bral, kako je govoril zunanji minister Sforza, ko je poročal o svojem Uspehu v Rapallu.

"Ali nismo povedali, kaj bo?" so se oglašali že med branjem posamezni, ki so umeli italijanski.

Ko je Jusič končal z branjem, je začel prevajati. Po beneško je naglašal besede in mešal svojo slovenščino, ko ni našel pravega izraza, z udomačeno tujko, katerih mrgoli v beneškem narečju.

"An tada," je začel z beneško značilnostjo, "je jal' ministar: Imeti moramo finalmente koražo, da povemo, da ljubezen do naše domovine ne sme pomenjati preziranja domovinskega sentimenta drugega plemena, čeprav je mlajše in nima slavne istorije ...

Prekinili so ga.

"To misli nas! Kdo je trinajst sto let na tej zemlji ob Soči? Ali ni to zgodovina?" so bili glasni in nevoljni.

Jusič je rasel z glasom:

"Morali smo sprejeti v naše konfine stotisoče Slovencev ..."

"Ali ste slišali? Morali so nas sprejeti! Kdo jih je le silil? Tako znate lagati!" so klicali vmes Križiščani, vsi ogorčeni in rogajoč se, kako more minister kaj takega govoriti.

"Tem Slovencem, katerim konvenja ostati v zvezi s svojima naravnima, a italijanskima centrumoma Gorico in Trstom, zagotovimo najširšo jezikovno in kulturno svobodo. Za nas bo to častna obveza in akt politične sapience ..."

"Konvenja nam, konvenja! Prikladno nam je, kako pa, a ne v takih mejah!"

"Slabo pozna minister Gorico in Trst!"

"Saj Gorica je slovenska,
brez Slovencev Gorice ni!..."

so trije, štirje udarili v pesem, ki je ostala v narodu še davno izpred vojne, ko je bila popevka odgovor italijanski izzivalnici v Gorici.

"Jezikovno in kulturno svobodo nam zagotavlja. Pijmo na to!" so se norčevali.

"Kako je z zagotovili in obljubami, že vemo. Bolje bi storil minister, če bi govoril odkrito! Ali je to jezikovna svoboda, če smemo v gostilni in doma govoriti po naše, v šolah in uradih moramo pa po njihovo! Je to kulturna svoboda, če prepovedujejo in zapirajo naša društva, če zažigajo društvene domove in napadajo naše tiskarne! In da prekrščujejo imena naših vasi, naših gora in naših rek! Lepega dne bodo še nas prekrstili, da sami sebe ne bomo poznali!"

Tako je šlo vse križem in čudno so se slišale sklepne ministrove besede, ki jih je tolmačil Jusič: "Smo tada prepričani, da se bodo čutili naši novi državljani kmalu zadovoljni, da pripadajo veliki državi, ki močna po svoji kulturi, s katero se ne more primerjati nobena druga, spoštuje njihovo krajevno življenje z ljubosumno skrbnostjo."

"Vidite, tako je govoril minister v parlamentu in to bo dnžalo ..." je dodal Jusič in hotel še govoriti.

"Držalo — do prvega nasilja!" so vzklikali Križiščani. "Govoriti pa nam ni treba, je to dovolj, kar si prebral in po svoje povedal! Svojim Benečanom govori, da bodo še bolj navdušeni za Italijo, ki tako lepo skrbi zanje!" je odmevalo od vseh miz.

Jusič je res obmolknil in sedel, a ko je govoril s Sandrinijem, so videli, kako -se jezi ... Smejali so se mu in ,bili zadovoljni, da so povedali svoje, kakor se spodobi. Pa naj gre in razbobna v italijanskih listih, kako so prebivalci ob Soči veseli, da so prišli pod Italijo — so menili ...

* * *

Križiščani so imeli prav, ko niso zaupali v lepe ministrove besede.

Dober mesec je potekel in prisiljeni so bili, slovesno proslaviti aneksi.jo in poslušati visoko doneče besede, kako je bila zemlja ob Soči od pamtiveka italijanska in kako je zasužnjena hrepenela v; objem matere Italije, ki jo je rešila s svojo krvjo in ji je sedaj izmed vseh pokrajin najdražja ...

Drugo nasilje je bilo uradno zakonito. V Križišču so ukinili občinsko avtomonijo in mesto starega župana je prišel komisar profesor Adamelli. Bil je resen mož, pošten mož, a bil je vendarle Italijan — tujec. Tudi tajnika so prebrali. Tajnikoma je poslej — Sandrini, ki je ostal prijazen le onim, kateri so zahajali v njegovo gostilno ...

Prvi akt, ki ga je Sandrini uknjižil, je s prefekture v Vidmu. Poročali so, da je dospel odgovor od poslaništva v Moskvi v zadevi pogrešanega Franceta Budine. Občinski urad — je bilo rečeno v dopisu — naj sporoči domačim, da o pogrešanem ni nikakega sledu. Vsa poizvedovanja so bila zaman in je verjetno, da je umrl, ker je v onem kraju, kjer naj bi se mu mudil, ponovno divjal legar.

"Dobro so jo izpeljali, pa naj so se res zanimali za Budina ali ne. Odgovor je tak, da sem jaz lahko zadovoljen!" je bil Sandrini vesel, domov pa se vrnil žalosten ...

"Kaj ti je?" ga je vprašala Nina, ki jo je dobil v izbi, kjer pa ni bilo nobenega pivca.

"Beri!" ji je dal akt, katerega je prinesel s seboj.

In Nina je brala in umela, da Franceta ne bo več.

V oči so ji privrele solze in dasi jo je tolažil in prosil, naj ne bi še povedala materi, da jo bosta polagoma pripravila na žalostno vest, ni mogla prenesti žalosti sama. Komaj jo je zadržal, da ni vsa v joku planila v kuhinjo.

Mati je slišala njen jok in preden je mogla hči do nje, je prišla ona prestrašena v izbo.

"Kaj pa je za božjo voljo?" je vprašala in pogledala zdaj Nino zdaj Sandrinija. Menila je, da sta se kaj sprla.

"France, France!" je ihtela Nina.

"Kaj je s Francetom?" je prebledela Budinka in bilo ji je, kot da ji je zgrabila grozno ledena roka za srce, ki je kar zastalo v slutnji, katere se je bala bolj ko lastne smrti.

"Umrl, mati, umrl. Nič več ga ne bo!" je razodela Nina bridkost in objela mater, ki se je sesedla na klop in krčevito sklenila roke.

"Sin, moj sin!" je zahropla in bila bolj mrtva ko živa ...

Še tisti večer so peli zvonovi tri prošnje in po vasi je šla novica, da je Budinov France umrl v ruskem ujetništvu ...

IV.

Tratarjeva Katrica je prišla po vodo. Stala je ob koritu sredi vasi in čakala, da se ji napolni škaf. Že ga je odmaknila izpod žleba in ga prijela, da si ga dvigne na pisani svitek, katerega je imela na glavi, ko so se oglasili zvonovi. Čudno se ji je zdelo, komu bi zvonilo, ko ni bilo slišati, da bi bil kdo v Križišču bolan. Tudi v sosednih vaseh, ki so spadale pod zvon sv. Miklavža, ni vedela za nikogar.

"Kdor že je, Bog se mu usmili duše!" je želela s sočutno mislijo, zadela škaf na svitek in krenila prožno proti domu. Preden je zavila v klancu s poti na izhojeno sneženo gaz, ki je ozka vodila k njihovi hiši, je srečala sosedo Kovačico, katera je šla tudi po vodo.

"Komu zvoni?" jo je povprašala.

"Ali ne veš?" se je začudila Kovačica. Katrico je spreletelo, bridka slutnja jo je prevzela, z roko je prijela za škaf, ki ga je prej prosto nesla, in samo gledala je v sosedo, in čakala, kaj ji pove.

"Francetu zvoni!"

"Budinovemu?" je vzdrhtela Katrica, prebledela in oči so se ji orosile.

"Kaj bi bila žalostna! Ženinov ti ne bo manjkalo. Ponujajo se ti. Saj si tako predolgo čakala!" jo je tolažila Kovačica, ki je opazila, kako ji je težko.

"Kdo, kdo vam je povedal, da je umrl?" je povprašala Katrica z drhtečim glasom, v katerem je bilo še zadnje upanje, da mogoče vendar ni res, kar je pravkar slišala in so ji še peli zvonovi ...

"Naš je bil pri Budinovih in je prišel z norico," je odgovorila Kovačica in še povedala, kar je vedela. Katrica jo je poslušala in se komaj premagovala, da ni glasno jokala.

"Z Bogom!" je dihnila, ko je Kovačica končala.

"Čudno dekle," je mislila nanjo Kovačica, ko je šla proti koritu. "Druga bi na njenem mestu že mod vojno našla ženina, ona pa je čakala in bila zvesta, kakor niso bile še poročene žene ne! Ni je take pod zvonom sv. Miklavža! ..."

Katrici so se udrle solze in ihtela, je, da se ji je gibal škaf na glavi in je nekajkrat" pljusknila voda čez rob, preden je prišla domov. Ko je stopila čez prag, se ni mogla več premagati. Presunljivo je zajokala. Mati je planila izza ognjišča, da ji vzame škaf z glave. Tedaj so se odprla vrata v izbi in v njih so se pokazali Ivan, za njim oče in še stara Lukovka, ki je bila prišla kakor vsako leto ob tem času Tratarjevim bužgat fižol. Od hleva je prikoračil hlapec Matevž; Tratar ga je bil vzel v službo, ko je zapustil Budinove.

"Kaj je, kaj je?" so od vseh strani silili v Katrico.

"Francetu, Budinovemu Francetu zvoni. Kovačica mi je povedala. Uradno je pri šlo ...," je v joku sunkoma odgovorila in sedla k ognjišču in si brisala solze.

"Kaj? Res?" so se zavzeli vsi in obmolknili, kakor bi pomislili, je li mogoče.

Prvi se je oglasil Ivan.

"Če ni to samo Sandrinijeva skovana po njegovi želji," je reke jo besedo pomembno povdaril.

"Nič mu ni zaupati, tudi take ne je zmožen, da bi dosegel svoj n je pritrdil Matevž Ivanu.

"Uradno njegova moč tako daleč ne seže. Mora biti že res," je menil oče.

"Ali mislite, da se na profekturi ne [nejasno] z mazanjem ničesar doseči?" se ni mogel Ivan prepričati.

"Pomiri, pomiri se, Katrica," je prosila mati hčer.

"Ko sem ga pa imela tako rada je odvrnila.

"Božjih računov ne moremo spreminjati!" je dejal oče in se vrnil v izbo, zakaj solz ni mogel gledati. Mehkega srca je bil, pa ni maral, da bi se še njemu orosile oči ob hčerini žalosti ...

"Če so Sandrinijevi, jih pa bomo!" je odločno pripomnil Ivan, ki ni mogel verjeti, da bi bili božji računi taki, kakršne bi želel pritepeni gostilničar.

"Bomo jih!" je pritrdil Matevž in stisnil pest ...

Ivanove besede so bile za Katrico solnčni žarki, ki posijejo izza temnih oblakov, ko še rosi, in pričarajo nad dolino pisano mavrico.

Medle so bile barve v mavrici njenega upanja, a ker je srce ljubilo, jo je videlo kakor božjo milost, razodeto verni duši v uri bridkega trpljenja ...

Po večerji je odšel Ivan h Kovaču. Premalo' mu je bilo, kar je povedala sestra, več je hotel izvedeti. Mati, Katrica in oče in še Matevž so pa napolnili peharje z velikega kupa fižola, ob katerem je sedela Lukovka, in ji pomagali luščiti.

Vsi so bili zamišljeni in tihi.

Lukovka, ki je ugibala, kako bi potolažila Katrico, jo je sočutno pogledala in jo vprašala:

"Ali si sanjala kaj o Francetu?"

"Že dolgo nič," ji je odvrnila Katrica in ženica je zmajala z glavo, zakaj na sanje je mnogo dala in menila je, da bi se iz njih moglo sklepati na resnico, kako je z Budinovim.

"Kaj pa, ali ste slišali kak spomin?" je hotela vedeti, ko ni bilo s sanjami nič.

"Pustite vraže, Lukovka, pustite," se je nasmehnil Tratar.

"O, jaz pa verjamem v spomine," mu je odgovorila starica in bila radovedna, če je France vsaj Katrici dal kako znamenje, da je umrl. Katrica je pomislila in ni se mogla domisliti ničesar, kar bi mogla smatrati za "spomin". Lukovka je bila zadovoljna in začela je pripovedovati, koliko spominov je že sama slišala, preden je kdo njenih umrl. Pravila je o tem in onem, ki je v vojni padel in se je prišel poslavljat z znamenjem ali pa se je celo prikazal ...

"In one stare zgodbe niste še slišali," je vprašala, "kako je prišel vojščak po nevesto? V turških časih je bilo ali kdaj in je moral na vojsko. Dekle mu je obljubila, da mu ostane zvesta in ga bo čakala. Res ga je čakala leto in dan in ko je bilo vojne konec, je bila vsa žalostna, zakaj njenega ljubega ni bilo domov. Pa je nekega večera pozno ponoči zaslišala, kako je zarezgetal konj pod oknom, in potem je. potrkalo. Ljubi je bil in vzel jo je na konja in jezdila je z njim predaleč proti Turčiji. Neznansko je podil konja in ga ni ustavil, dokler ni obstal tam doli nekje na velikem pokopališču. Tedaj je pa udarilo eno in konj in vojščak sta izginila, kot bi se vdrla v zemljo, ona je pa omedlela. Ob jutranjici je prišla k sebi in je gledala, kje je. Dobri ljudje so jo našli in ji pomagali in čez dolgo se je vrnila domov in pravila, kako je prišel ljubi ponjo, in žal ji je bilo, da nista pred eno prijezdila do njegovega groba ..."

"Ali mislite, da je bilo res?" je hotela vedeti Katrica, ki jo zamišljena poslušala čudovito zgodbo.

"Res. Kako misliš, da bi drugače ljudje vedeli o tem?" je odvrnila Lukovka prepričano in se čudila, kako more dvomiti v resničnost dogodka, o katerem so pripovedovali v prejšnjih časih taki ljudje, ki so ono dekle poznali ...

"Stari stek Lukovka, pa vse verjamete. Kaj vsega si ljudje ne izmislijo! Pravljica je, Katrica, kakršnih si že sto in sto slišala in si jih tudi brala," je menil oče. Mati pa je verjela in omenila, da je vedno koga od rajnkih sanjala, ko so ji bili trije otroci bolni in so potem umrli ...

Lukovka se ni dala ugnati. Še in še je pripovedovala o spominih in strahovih in kup se je nižal in nižal in ko ga ni bilo več, je Tratarica spravila obužgani fižol v vrečo, Tratar je povezal rjuho in odnesel obužgine na skedenj, Katrica je pa posvetila Lukovki do praga.

"O, saj se bo lepo videlo, luna je," je bila ženica vesela, voščila lahko noč in šla čez vrt na pot. Katrica je postala trenutek na pragu in gledala za njo, ki je odeta v volneno ruto izginila pod zasneženim drevjem kakor sama črna žalost ...

Tedaj je prišel s skednja oče.

"Zdaj še pomolimo!" je rekel.

In so molili in v priprošnjah se je spomnil Tratar Budinovega Franceta. Katrici je drhtel glas, ko je odgovarjala, se ji znova orosile.

Ivana ni bilo še od Kovača. Niso ga več čakali. Šli so spat.

* * *

Katrica se je v svoji sobici zgrudila pred lurško Marijo. Na skrinji, pregrnjeni z belim prtom, jo je imela. Od pomladi do pozne jeseni je postavljala pred njo v vaze sveže cvetje, pozimi pa je vzela z okna košati rožmarin in mogočno razrastli roženkravt in ju postavila na vsako stran kipa. Ob sobotah ji je prižigala tudi lučke, ki je še pozno v noč obsvetljevala Marijin obraz, dokler ni prasketajo ugasnilo.

Klečeč pred kipom, je Katrica s solznimi očmi zaupno prosila:

"Marija, daj, da bi ne bilo res, daj, da bi se vrnil! Na Sveto goro poromam vsako leto za rožnico in se ti bom zahvaljevala, če me uslišiš ..."

Milo jo je gledala Marija m v se smehljala njeni žalosti ...

Katrica se je slekla, legla in ugasnila luč ter zaprla oči. Okno je bilo rdeče zastrto, a vendar je prodirala mesečina v sobo in jo polnila s svojo sanjavo svetlobo.

Pri kraju, kjer zavesa ni zastrla okna, je lila kar pramenoma preko postelje na steno in risala vanjo pregibajoče se veje, ki jih je majal zunaj zimski veter.

Katrica je mislila na Franceta.

Ono pomlad, ko so odhajali drvarji v Rumunijo, je šel tudi on. Ni mu bilo treba, a ubil si je v glavo, da mora v svet. Pregovarjala ga je, naj ostane, a je ni maral poslušati. "Vsi fantje gredo in ko se vrnejo, nas naganjajo z zapečniki," ji je dejal. Težko ji je bilo, ko so večer pred odhodom zapeli na vasi in je prišel potem po šopek za slovo. Tri mesece so bili od doma, pa je izbruhnila vojna. Vrnili so se samo oni, ki niso bili še pri naboru. Tudi France se je vrnil. Vesela ga je bila, ker zdel se ji je lepši, bolj postaven, kar ga ni videla. Dober teden je bil doma in že je moral k naboru. Potrdili so ga in potem je šel. Vriskal je in mahal s klobukom, za katerim je rdel in zelenel njen šopek, a čutila je, da je prav tako žalosten ko ona. "Kaj, če ga ne bo več?" se je tedaj vprašala in je skrivala solze. Pa ji je kmalu pisal. Vojne karte so prihajale, sama ni vedela, odkod. Zadnja je bila iz Karpatov. Tako so ji povedali, ko so se menili o številkah vojne pošte. Potem so prišli Italijani, zasedli vse kraje do Soče, in nobene pošte ni več dobila ...

Dve leti je čakala. Ko so nagnali Italijane, da so bežali kakor splašene ovce, so izvedeli, da je France pogrešan, dar so ga najbrže zajeli Rusi. "Vrne se! ..." je upala in upala vse do tega večera, ko so mu zapeli zvonovi svojo žalostno pesem ...

Zaihtela je, šla z roko preko solznih oči in pogledala. V zavesi je opazila senco, kakor bi segala močna roka v okno in še prav do nje. Vzdrhtela je in zaprla oči, da bi nič ne videla, a roka ni izginila ... Kakor bi zaječalo pod oknom, je slišala in bilo ji je, da čuti, kako jo je pobožalo mrzlo po licu ...

Veter je potegnil in zibal drevesa, Katrica je pa šla na dolgo pot in iskala Franceta ... Šla je, šla, in zdelo se ji je, da hodi že celo večnost in da ni prišla nikamor, pa ga je srečala. Zasmejal se ji je in jo vprašal:

"Kam, moje zvesto dekle?"

Pogledala ga je in nič ni pomislila, kaj bi rekli ljudje, če bi jo videli. Objela ga je in poljubila.

"Vedel sem, da je žalostno tvoje srce in me čakaš, zato sem se dvignil in šel, in glej, prišla si mi naproti, da se vrneva vesela in ne bo nikdar več žalosti v najinem srcu, ki je prestalo toliko bridkosti. Pa kaj bi hodila, zima je in sneg, na sanke sediva! Hi! ... Ali ni lepše? ... Kraguljčki pojo, kakor bi cingljali najinemu Veselju ..."

Privila se je k njemu, začutila mraz in v mislih si rekla: "Saj je mrtev!" Vendar je ni bilo strah.

"Tako se še nisva vozila!" je bil France vesel.

Neznane pokrajine so ginile, veselje v njenem srcu je rastlo in opogumila se je, mu pogledala v lepe oči in dejala: "Glej, pa so dejali, da si mrtev ..."

"Zate nikdar ne!" ji je odvrnil mehko in ji stisnil roko, pognal konje, da so srebrni kraguljčki vse glasneje zapeli ...

Bim bam bom ... bim bam bom ... bim bam bom ...

Katrica je pogledala in nič Več ni bilo črne roke na oknu. V sobo je silil jutranji somrak in zvonovi so peli Francetu žalostno pesem kot prejšnji večer ...

"Zame ni umrl," je pomislila Katrica in sklenila, da ne bo ljubila nikdar nikogar razen njega ...

Pri maši zadušnici ni bila v črnem. Križiščanke so ji zamerile in jo obirale. "Za grunt je Tratarjevi, ne za fanta," so ugotavljale. "Zdaj, ko bo vse Ninino, se ne zmeni več zanj. Taka ljubezen!"

V.

Budinka se je vlačila ko megla.

"Ne bo dolgo in za možem in sinom pojde," so ji prerokovali in ugibali, ali dočaka pomladi. Sandrini je večkrat ujel tako besedo in je bil vesel. Neredko se je spominjal Franceta, samo da bi Budinki ostala rana sveža, ji vedno znova zakrvavela, in bi ji v žalosti ginilo veselje do življenja. Sladko je govoril in sočutno, kakor bi ne bilo človeka, ki bi bolj obžaloval težki udarec. Budinki je delo dobro in priljubil se ji je, zakaj le redkokdo se je spomnil njenega sina. Še Nina ne.

"Sandro ima več srca ko ti!" ji je mati oponašala, ko ji je hči prigovarjala, naj že neha žalovati.

"Kaj bi si gnali vse tako k srcu, ko nič ne pomaga! Še umrli mi boste," je bila Nina huda.

"Kakor bo božja volja!" ji je odgovarjala in njena misel je iskala sina in se vtapljala v spominih, ko je čumela za zapečlom, ne da bi se menila za pivce in njihove razgovore. Tudi če jo je kdo ogovoril, je molčala. Samo začudeno je pogledala, češ, kaj me motiš v mojih mislim, ki se tako lepo pogovarjajo z možem in sinom ...

Zima je šla in je ni pobrala.

Ko je dahnila pomlad čez njive in travnike in v gore in je vse ozelenelo, je tudi Budinka oživela. Kakor da so poklicale njive in z njiv molž in sin: "Mudi se, čas je, da se zorje, poseje in posadi!"

Skrb, kako pojde s pomladanski delom, jo je ozdravila.

Tratar jim je sicer oral.

K njemu ni marala. Zamerili so se ji bili Tratarjevi, ker ni bilo, odkar je prišel k hiši Sandrini, nikogar blizu, tudi Katrice ne, dasi jo je čakala one dni, ko je prišlo s prefekture žalostno sporočilo. Poiskala je drugega orača in poprosila pri tej in oni sosedi, da je prišla pomagat. Sama se je najbolj gnala.

Njive, so bile zorane in vsee je že bilo v zemlji.

Budinka si je obrisala v predpasnik potni obraz in se ozrla po njivah. Oči so ji žarele, ko je sklenila roke in rekla: "Hvala Bogu, da je vse lepo opravljeno!"

Sosede so sedele pri malici, ki jo je prinesla Nina. Videle so mater in njeno veselje in menile, da je prebolela žalost. Ko se jim je približala in tudi sedla, so pa opazile, kako ji silijo solze v oči.

"Bog ve," je rekla, "ali bom mogla drugič še na njivo z vami?"

"Zakaj ne, Budinka? Saj ste spet trdni, opomogli ste se!" so ji dajale sosede pogum.

"Ne vem, zbada me!" je povedala.

"Preveč ste hiteli, preveč ste delali, mama!" ji je rekla hči.

"Res, ni vam bilo potreba, da bi se tako gnali. Dovolj je bilo nas!" so pritrdile sosede Nini.

"Veste kaj, Budinka? Vse skupaj pustite in prepišite Nini, pa v miru živite! Kaj bi skrbeli in se gnali, ko lahko počivate! Ali ne, Nina?"

"Saj," je odgovorila druga mesto Nine, ki ji ni bilo neljubo, da so sosede tako prijele mater.

"Človek je vajen skrbi in težav; dokler bom mogla, bom vlekla," je dejala Budinka.

"Ali ne zaupate Nini?" so jo vprašale vse hkrati.

"Kaj bi ji ne zaupala? Komu naj le zaupam zdaj, če ne nji? Samo za gostilno bolj skrbi, ko za njive," je priznala Budinka in prešla v rahlo očitanje.

"V gostilni je Sandrini, na njivah ga ni," so se zasmejale ženske in pomežiknile Nini.

Nina je zardela.

"O, saj je hotel tudi orati, a mama ni marala," je dejala v zadregi.

"Mari zna tudi kmečka dela?" so vprašale.

"Saj je velikega kmeta izpod Vidma sin, kaj bi ne znall! Še poljedelsko šolo je napravil, samo potem se je poprijel trgovine z vinom, ki mu je dobro šla, dokler ni moral v vojsko. Nemci so mu pa vse pokončali in odnesli ..." je povedala Nina.

"Potem kar nič ne odlašajte, Budinka, in prepišite Nini. Ko bo gospodinja, bo že vpregla Sandrinija, da pokaže, kako zna kmetovati. Bolje se vam bo godilo, ko ne boste imeli druge skrbi, nego paziti na drobiž, ki se bo podil okoli vas in vam delal kratek čas ..."

Budinka se je nasmehnila.

"Bomo videli," je rekla.

Nina je pospravila posodo v jerbas, ga pokrila z rdečim namiznim prtom in ga zadela nji glavo. Budinka je še enkrat pogledala ljubeče na njivo in vračali so se domov, želeč dobro srečo na desno in levo, zakaj vse njive so bile žive in ljudje, ki so se sklanjali nad grudo, so bili veseli, kot da diha iz sveže zemlje vanje sladko upanje in preganja črne skrbi. Njihova beseda je bila vedra in prijazna kot nebo nad njimi, s katerega je tam iznad Mije popoldansko solnce lilo svoj blagoslov, vsem enako radodarno.

Prišli so do Tratarjeve velike njive v Ledini. Tratar je korakal proti spodnjemu koncu, zajemal iz sevnika in v velikih zamahih je letelo zrnje iz njegove roke. Matevž je branal, za njim sta Tratarica in Katrica z motiko rahljali kepe, ki so še ostale, Ivan je pa še dral z drugega konca. Pravkar je obračal na ozarah in z otiko spravljal z lemeža nabrano prst.

"Dobro srečo Bog daj! Ali jo misliš še danes končati?" so ga vprašale ženske. Budinka in Nina sta bila tihi.

"Danes, danes, saj ni dosti več. Solnce je še visoko," je odgovoril in šle so mimo. Ivan je postal in gledal za njimi. Pomislil je, kako vse drugače je bilo pred letom osorej, ko je pomagal Budinovim in potem oni njim. Solnce je vse lepše sijalo, škrjanček, ki se je dvigal visoko nad njivo, je vse bolj veselo pel in v srcu, v srce mu je bilo tako, da bi kar neprenehoma vriskal in razodeval Križiščanom svojo srečo ...

Matevž je branal proti njemu in je zmajal z glavo.

"Še mu je zanjo," je vedel, ko je videl, da gleda za Budinovo. "Prekleti Lah, da je moral priti vmes!" je bil jezen, obenem pa zaklical Ivanu: "Kaj bi gledal za njo! Ni te vredna! ... Poženi, fantič!" je kar sam ukazal dečku, ki je vodil Ivanu konja.

Ivan je zgrabil za plug in se sklonil.

"Nemara imaš prav, Matevž!" je dejal hlapcu, a težko mu je le bilo ...

Soseda, ki je šla z Nino, se je ozrla in je videla, da gleda Tratarjev za njimi. Zasmejala se je. Nina se je ozrla vanjo.

"Ali je tudi tebi hudo po njem?" jo je vprašala.

"Po kom?" so je delala Nina nevedno.

"I, po Tratarjevem, ki te ne more pozabiti. Poglej, kako gleda za teboj! Kar na oranje je pozabil!" se je smejala soseda.

Nina se ni ozrla.

"Mar mi je!" je dejala hladno in zaničljivo.

"Seve, seve, ko se je tako napravilo, da moreš ostati na domu. Drugače pa bi se že premislila. Kmetija je kmetija in zmerom več vredna ko lepo lice, pa tudi če je San drinijevo!"

"Nič se ne bi premislila, pa če bi vedela, da bom morala beračiti!" je odgovorila Nina na sosedino modrovanje.

"Lej jo, lej, tako ga imaš rada! Potem je pa prav. Kdaj se poročita?" je imelo sosedo.

"Kdaj? ... Letos gotovo!" je bila Nina kratka.

"Veš, ljudje te že opravljajo. To in ono se govori .."

Nina je zardela, kar sosedi ni ušlo.

"Jeziki! Črnijo me, da bi se mi posmehovali. Nekaj morajo najti, drugače niso zadovoljni ..."

"Saj, saj," ji je pritrdila soseda, mislila pa svoje ...

* * *

Pred domom se je Budinka zahvaljevala sosedam, da so prišle pomagat in jim zagotavljala, da jim že kako povrne, ko nočejo plačila. Nina se ni mudila. Ob hiši je stal avto in radovedna je bila, kaki gostje so neki v izbi. Pustila je mater s sosedami, stopila hitro čez borjač v kuhinjo, odložila jerbas ter hotela v svojo sobo. — Preobleči se je mislila in popraviti lase, da bi ne bil Sandrini v zadregi, ako bi jo moral predstaviti gostom.

Sandrini je slišal, da je prišla. Široko je odprl vrata, pustil odprta in stopil k njej. "Che belezza!" je ujela iz izbe.

"Moji prijatelji, ki tudi že poznajo te kraje iz vojne," ji je povedal Sandrini ter jo prijel za roko. "Pripovedoval sem jim o tebi in radi bi te poznali! ...

"Čakaj, saj pridem!" je dejala in se mu hotela izviti.

Gostje so videli, da je v zadregi.

"Signorina, signorina!" so jo klicali in dva sta prišla na vrata ter jo prosila, naj se ne brani in pride k njim. Videla je, da so že dobre volje in se je udala.

Sandrini jo je predstavljal.

S sladkimi, občudujočimi pokloni so se ji laskali in ko se je opravičevala, da je prišla s polja, so ji zagotavljali, da take lepote še niso videli v novih pokrajinah.

"Kaj bi se šalili!" jih je zavračala, dasi ji je dobro delo.

"No, no, signorina, e vero!" so trdili in ko se je opravičila in odšla v kuhinjo, so bili še bolj navdušeni. Blagrovali so Sandrinija in mu bili nekako nevoščljivi.

"Taka svežost, to ti mora biti užitek, e!" so mežikali in se smejali.

Sandrini je privzdignil oči, zaokrožil ustnice, pridvignil desnico, prikrčil prste in dal palec na kazalec, kratko zamahnil ter tlesknil z jezikom.

"Altroche! ... je priznal.

"Tako je treba zavojevati to ljudstvo. Prej se ne bo asimiliralo! ..." je menil eden izmed gostov.

"Prijetno je tako zavojevanje, če bi ga zmogli v masah, a quei maledetti preti imajo svoje ovčice na vrvicah! Greh preganjajo in s svojo besedo ščujejo proti nam!"

"Ne bodo dolgo! Ko prispemo do moči, pokažemo vsem, kako je treba živeti v Italiji. Kdor ne bo pariral, mu pokažemo, kod je pot v Ljubljano!"

"Kolonizacijo bo treba izvesti! V vse te kraje mora naše uradništvo in za njim morajo priti naši trgovci. Sandrini je dobro začel ..."

"Zato pa glej, Sandrini, da se bo poznal tvoj vpliv tudi pri volitvah! Kar smo se zmenili, drži. Vino naj ti ne dela skrbi in naj se ti ga ne zdi škoda! Vse vasi zalij z njim, samo da pridobiš glasove za našo listo! Bomo že poravnali, ko bomo gospodarji in bo samo naša beseda že napravila črto čez račune, hahaha! ..."

"Ali nisi prej tudi nekaj omenil, da bi bilo dobro, če bi prišel še kak agitator sem gor, ko bo čas, in imel volivni shod?"

"Dobro bi bilo. Kako nedeljo, ko so zbrani tu pri meni kmetje. Drugače jih bo težko kam spraviti, da bi nas poslušali," je pojasnil Sandrini.

"Prav, prišli bomo in na dan volitev tudi! Še mesec dni je. Organizacija črnih srajc zaupa nate! Z vso paro bomo delali povsod, da ne pade madež dvojezičnosti na Italijo!"

Vstajali so in se poslavljali.

"Poračunali bomo že po volitvah!" so se zasmejali.

Sandrini je zamahnil z roko, češ, ne splača se govoriti o tem.

"Že greste, gospodje?" se je ljubeznivo začudila Nina, ko so stopili v kuhinjo, da jo pozdravijo.

"Mrači se že, signorina, treba je iti!" so ji po vrsti odgovarjali in klanjajoč se šli po svoji južnjaški navadi, odšli iz hiše.

Nina jo stopila za njimi. S praga jim je odzdravljala, ko so ji klicali iz avta: "A rivederci!" Sandriniju, ki jih je spremil do voza, so stisnili roko, potem pa dvignil vsak svojo z odprto dlanjo in se tako poslovili s snoparskim: "A noi!"

Avto je zabrnel, se sprožil in oddrevel s prvimi fašisti, ki so obiskali Križišče, pripravljajoč tla za volitve, katere naj bi zbrisalo Slovence ob Soči s sveta ...

* * *

Nina je počakala Sandrinija na vratih.

"Zakaj te ni bilo več v izbo?" jo je vprašal in jo pogladil po licih.

"Mami sem kuhala čaj. Trese jo in zbada. Leči je morala," je povedala.

"Prehlad, nič drugega," je menil hladno Sandrini in hodil po kuhinji, ko se je vrnila Nina k ognjišču,da pripravi večerjo.

"Skrbi me vendar, da bi ne bilo kaj hujšega ..."

"Pusti take skrbi; rajši misli na to, da bi dobila posestvo! Potem bi midva drugače zagospodarila. Prostore bi uredili in gostilna bi šla, da bi bilo veselje ... Ti bi bila gospa in samo ukazovala bi, Škoda te je, ko se moraš mučiti s kmečkimi deli ..."

Prisedel je k njej, ji gladil roko in ji jo poljubil.

"Glej," je rekel, "kako se tej lepi ročici Se pozna! Nič več ni tako voljna in gladka. Ali ni škoda?"

"Sosede so na njivi prigovarjale mami, naj bi mi vse prepustila in prepisala.

"In? ..." je bil hiter.

"Spočetka ni hotela nič slišati, a potem se je le udala, se mi zdi ..."

"Kar lepo jo pregovori, da ne bova čakala predolgo," jo je prosil s sladko besedo.

"In če ne bo hotela?" je vprašala nagajivo s porednim nasmeškom.

"Potem ... potem ji povej, da — mora! Radi tebe!" ji je odvrnil kratko in nenavadno rezko, da ga je prestrašena pogledala.

"Ne upam si ..." je dejala žalostno. "Še tako se bojim, da izve prezgodaj. — Ljudje že govorijo ... Ne vem, kako vedo ..."

Komaj viden nasmeh je preletel Sandrinijev obraz. Tak je bil, da bi zajokala, če bi ga videla ...

"Kaj ti more, ko nima drugega! Vesela naj bo, da bo zibala vnuka! ... To vendar ni nič takega ..."

"Mati tega ne prenese, če se ne poročiva ..."

"Pa jo prisili, da ti vendar že prepusti vse! Potem ne bo več zadržka in poročiva se lahko kar kmalu. Drugače naj pa čaka, da se bodo ljudje zgledovali! ..."

"Sandro! ..." ga je zaprosila. "Zakaj mi nisi tega prej povedal? ... Ne spozabila bi se, čeprav sva zaročena in te imam rada ..."

Zaihtela je.

"O ti golobičica moja, ker sem mislil na vse in ti hotel dobro ... Kdo ve, kako bi bilo sicer z mano? Mater bi ti premotili in iztrgali bi mi te! ..." jo je tolažil, kakor bi mu bilo neznansko žal, da je bil prej tako trd in rezek.

"Nikdar!" je rekla, ga pogledala s solznimi očmi, se ga oklenila in pozabila na vse bridke misli, ki jih je bil priklical. — "Vse bom storila, kar hočeš, samo da me boš imel rad, kakor imam jaz tebe," se je še vdala, da pregovori mater, in sklenila je, da bo poskusila kar precej, pa naj se zgodi karkoli ...

* * *

Drugo jutro je bila Nina vsa objokana. Celo noč je bdela ob materi. Mrzlica in vročina jo je imela, kašljala je, težko sopla in bodljaji niso prenehali.

Nina sama ni vedela, kako naj ji pomaga, in tudi Sandrini ni vedel, kaj svetovati. Ko je šla Nina k sosedi, da bi pogledala, k materi, je stopil Sandrini k Budinki. Miloval jo je in menil, da bi bilo dobro, če bi poslal v Kobarid po zdravnika. Odkimala je ter šepetajo upala, da se bp že pozdravila.

Soseda je prišla, se pomudila delj časa pri bolnici, potem pa priporočala Nini, naj ji kuha razne čaje in še obkladke naj ji deva.

"Pljučnico ima," je povedala.

Potekel je prvi dan, drugi in tretji. Budinki je bilo vedno huje in ženice, ki so jo obiskovale, so dvomile, da prestane bolezen. Sandrini je pomišljal, kaj naj ukrene. Budinkina smrt bi mu ne bila neljuba, a radi ljudi se je končno le odločil, napregel konja in se odpeljal po zdravnika.

Budinka se je ustrašila, ko je prišel. Preiskal jo je, dal zdravila, povedal, kako naj ravnajo z njo, ter rekel, da bo moral šp priti. In je prihajal in ko je bil v petič, se je nasmehnil:

"Še ste trdni, mati, prestali ste jo — a težko je šlo in zdelala bi vas, če bi me ne bilo!" «

* * *

Materina bolezen je rešila Nino one zadrege, ki jo je težila in ni mogla najti besede, s katero bi se razodela. Večkrat je poskusila, a vedno je obstala sredi stavka in začela kaj drugega. Mati je bila vsa hvaležna Sandriniju, ko je prebolela nevarno stanje. Hvalila ga je, kako je dober, ker je poskrbel za zdravnika, čeprav ni marala.

Ko je Vstala, je oba presenetila.

"K notarju pojdemo, da prepišem vse na Nino, potem se pa poročita!" je rekla.

Oba sta jo objela in poljubila.

Nini se je odvalil težek kamen od srca in vesela je bila in pela, kakor že dolgo ne, Sandrini pa si je mel roke, zakaj, da bo tako hitro gospodar pri Budinovih, ni pričakoval ...

VI.

Križiške ženice in dekleta so imele one tri tedne, ko sta bila Sandrini in Nina na oklicih, dosti govorjenja. Tudi možaki in fantje so rekli marsikatero na njun račun in bili prepričani, da bi Nina storila bolje, če bi se držala Tratarjevega. Vsi so bili te misli, a vendar se niso branili, ko jih je Sandrini povabil na fantovščino, o kateri je potem šlo, da ni bilo take, kar stoji Križišče.

Tudi poroka je bila posebne vrste — civilna in cerkvena, kakršne dotlej še niso v vasi doživeli.

Ljudje so se norčevali: "To bo držalo!" Med svati so videli take, ki so bili v črnih srajcah, kar jim tudi ni bilo všeč in so po svoje tolmačili ...

Po poroki sta se Nina in Sandrini kmalu odpeljala s črnosrajčniki v avtomobilih, doma pa naročila, naj pogostijo magari celo vas ... Domači svatje so ostali in ko se je oglasila harmonika, je privedla radovednost tega in onega: po tobak je prišel, po vžigalice, na četrt, ono dekle po sol, druga' po sladkor, tretja spet po kaj drugega, kar so imeli v trgovini, ki jo je Sandrini otvoril, ko se je začutil trdnega. Vsi so se pomudili in izba je bila sproti polna in plesali so in se dobro imeli.

"Pa smo mislili, da je Sandrini napačen človek!"

"Ni!"

"Tratarjev bi se ne postavil tako, čeprav bi se lahko!"

"Stiskač je. Tratarjevi bi radi kar grabili ..."

"Budinka, takega zeta ste lahko veseli!"

"Zdaj bo zastavil šele, ko se bo čutil gospodarja!"

"To mora imeti, da si upa celo vas pojiti! ..."

"Kaj bi si ne upal, saj zalaga ves okraj z vinom! Kupčija mu nese ..."

"Prebrisan je in je začel pravočasno. Pri nas pa vsak cinca in cinca, preden se loti česa in še ne pride nikamor!"

Iz vina je bilo navdušenje, a Sandrini je dosegel, kar je nameraval. Vse one, ki so bili na njegovi svatovščini, je priklenil nase in češče so posedali pri njem. Med tednom, ko je prihajal iz občinskega urada, je povabil tega in onega s seboj na kozarec, ob nedeljah je pa možem in fantom — "za nameček" je dejal — postavljal litre na mizo in bil z njimi vesel ...

Prvo nedeljo v maju je bila Sandrinijeva gostilna spet polna. Fantje in možje so se ustavljali pred hišo in brali velik plakat, prvo volilno listo — z znakom snopa.

"Čudno," so se jezili, "da so naši tako počasni in še ne razpošljejo lepakov!"

"Mogoče pa so jim jih zaplenili?"

"Saj jih ni treba — bomo že napravili svoje!" so menili drugi.

V gostilni je dala beseda besedo in razvnel se je živahen pogovor o volitvah. Bili so med pivci taki, ki so menili, da je ves odpor zaman, ker če bi tudi vsi slovenski kandidati prodrli, da ne bi mogli ničesar doseči.

"Ne gre za to, glavno je, da se postavimo in pokažemo pred svetom, ki bo z zanimanjem bral volivne rezultate, da smo ob Soči Slovenci in da imamo večino!" se je razvnel Kovač, ki je bil hud politik.

"Tako je! Zdaj bomo pokazali, kako bi se odločili, če bi nas vprašali, kam hočemo!" je udaril star mož ob mizo.

"Kaj pa, če si bomo s tem škodili?" je skrbelo Topolarja, ki je mislil na vojno odškodnino, katere še ni dobil.

"Kaj si hočemo škoditi? Pravico imamo, da povemo, kako mislimo. Naši poslanci naj potem gledajo! ..." so mu ugovarjali.

"Topolar ima prav," se je vmešal Sandrini v pogovor in se zavzel za kmeta, ki se je bal. "Kdor zmaga, bo gospodar, in skrbel bo za one, ki so mu pomagali k zmagi. Slovenski poslanci ne bodo mogli nič, ko jih bo tako malo!"

"Vidite," je bil Topolar zadovoljen, da je opravičil Sandrini njegov strah in pomislek.

"Jaz bi vam svetoval, da vse premislite in volite to ali ono italijansko stranko. — Najbolje ono s snopom, ki bo vse spremenila in zboljšala tudi gospodarsko stanje. Saj ni treba, da bi potem ne bili več Slovenci. Samo za politiko gre in ne za narodnost!" je skušal Sandrini omajati narodno zavest Križiščanov.

"Veš kaj, Sandrini, naše ljudi poznamo in jim zaupamo, vaših pa ni bil še nikdo med nami, da bi nam povedal, kaj hoče, in nam dal poroštvo. Mi bomo topot pokazali, kaj smo, pa konec!" se je odrezal za vse Kovač.

Od daleč je zahupal avto in čez trenutek je obstal pred Budinovimi in v gostilno je vstopilo pet mož. Vsi so bili gladko obriti, da jih na prvi pogled ni bilo mogoče ločiti. Jusič, ki je bil za Miklavževo tako navdušen, jih je privedel in je nosil črno srajco kakor oni. Kmetje so potihnili in gledali, kako ljubeznivo jih je pozdravil Sandrini, jim poskrbel novo mizo, ki jo je Nina pregrnila z belim prtom, in so nato sedli. Tudi Sandrini je prisedel in medtem ko je govoril z njimi, so opazili, domačini, kako zvedavo se ozirajo novi gostje po njih.

Ko so prišli domačini spet v pogovor in se niso zmenili več za tujce ter je ta in oni poklical še četrt, ki mu ga je natočila in prinesla Nina, je Sandrini vstal od mize. Čez trenutek se je vrnil z veliko pletenko in začel ob kredenci pretakati iz nje vino v literske steklenice, katere je potem postavljal po mizah med može in fante.

"Oho, kaj naj pa to pomeni?" so se čudili.

"Gospodje so naročili," je povedal Sandrini.

"Le pijte, možje, ko zmanjka, dobite novega!" jim je zaklical od svoje mize Jusič in že so mislil zgrabiti za steklenice in točiti, ko je potrkal eden izmed gospodov ob kozarec in je vstal.

"Govoril bo," so ugotovili in niso se dotaknili vina.

Res je začel govoriti. Po uvodnih besedah, v katerih je hvalil lepoto krajev ob Soči, ki jih občudujejo od prvega dne, kar so prišli, da jih rešijo izpod nemškega jarma, je zagotavljal, da je v bodoče treba gledati in storiti vse, da se popravi, kar je vojna uničila, in se ustvari pogoje, ki omogočijo prebivalstvu gospodarsko blagostanje. "Naši stranki", je nadaljeval, "so ti kraji posebno pri srcu in njena prva skrb bo, da vas pridobi in vam dokaže, kako ste lahko srečni in zadovoljni, ker ste postali državljani velike Italije ..."

"Volivni shod hočejo imeti," je šepnil sosed sosedu.

"Zato vino, hahaha! ..." se je drugi nasmehnil.

"Ali naj ga poslušamo do konca?" tiho vprašal tretji.

"Počakajmo, če ne bo prehudo!"

"Nič, pojdimo, saj nismo v Kalabriji, da bi se dali kupovati!"

"Potrpi, potrpi! ..."

"V Italiji ni danes tako, kakor, bi želeli. Mnogo starega, mnogo gnilega je in zato smo nastopili z listo bojevnikov, katerih znak je snop. Vse je z nami in zmagali bomo ... Upamo, da se postavite tudi vi ob našo stran ..." je nadaljeval govornik.

"Svojo stranko imamo! Kaj vam je potreba naših glasov, če ste gotovi zmage!" se je opogumil Kovač k glasnemu medklicu in je vstal.

"Tako je, tako je!" so mu pritrdili od vseh strani in tudi vstajali. Sandrini jih je miril in prosil, naj poslušajo do konca, a niso se dali pregovoriti. Tudi oni, ki so bili bolj boječi, so vstajali.

"Kdor hoče, naj le ostane!" je rekel Kovač in odšel.

Sandrini se je obotavljal, ko so mu hoteli plačevati. Mislil je, da se pomirijo in ostanejo. Pa niso. Nekateri so pustili denar kar na mizi, drugi pa plačevali Nini in gostilna se je izpraznila. Snoparski agitatorji so bili ob sapo in kar zeleni od jeze, zakaj da bi se jim upali domačini tako postaviti po robu, niso pričakovali. Tudi Sandrini ne.

"Ali so imeli že kak shod?" so ga vprašali.

"Tu ne, a v Kobaridu pač. Dosti, jih ni šlo tja, a oni, ki so bili, strahujejo druge. Tudi vikar je bil ..." je povedal Sandrini.

"Ali je povsod tod tako?" so hoteli vedeti.

"Mislim, da. Jaz imam svoje zaupnike in storil sem, kar sem mogel. Obljubili so mi, da bodo z nami. če bodo držali obljubo, je vprašanje. Aneksije še niso,.preboleli!" se je opravičeval Sandrini in pojasnjeval položaj.

"O naj le počakajo! Čez štirinajst dni bo drugače! Jim že pokažemo, kdo smo!"

* * *

Avto s črnosrajčnimi agitatorji je oddrdral iz vasi. Gostilna se je spet polnila. Mnogi izmed onih, ki so jo bili popoldne zapustili, so se vrnili. Radovednost je prignala tudi druge, ko So slišali, kaj je bilo pri Budinovih.

"Hoho, Sandrini, ali je še kaj vina ostalo?" so se prinorčevali v izbo.

"Kaj so rekli gospodje?" Ta shod si bodo zapomnili, hahaha! ..."

"Pisali bodo, da je bil lepo obiskan in da smo vsi Križiščani z njimi! ..."

"Veste, nič niste napravili prav. Ujezili ste jih. Kdo ve, če se ne boste kesali. Rekel sem vam prej, da premislite," je govoril Sandrini in skuš&l biti miren, dasi ga je greblo in bi jim rad povedal kaj gorkih.

"Nič se ne bomo kesali, nič! O, videli smo, če bi mogli in se upali, bi planili po nas. Kar škripali so vsi z Jusičem vred! ... Za kozarec vina se res ne bomo prodajali! Zdaj ga pa le prinesi, Sandrini, a na naš račun! Zaslužili smo ga, ko smo tako lepo in mirno razbili volivni shod tvojih črnih prijateljev! ..."

Sandrini je prinesel, kar so naročili, a potem ni ostal med njimi. Slabe volje je bil in je šel spat. Nina jim je stregla, dokler niso odšli. Fantje so bili zadnji. Pred hišo so vstopili v vrste in odšli pojoč na sredo vasi, kjer so nenadoma utihnili. Dva karabinjera iz Kobarida, ki ju že dolgo ni bilo ponoči v Križišče, sta se bila pojavila in jih razgnala.

"Aha," so dejali fantje, "to je plačilo za razbiti shod!" Previdni so bili in nič se niso postavljali. Razšli so se, a od vseh strani so se oglasili še v lepo majsko noč glasni vriski in odmevalo je od bližnjih robov, kakor da se oglaša v njih duh, ki je vesel mladega zdravja ...

VII.

Take nedelje Križišče še ni videlo.

Pri Sandriniju je teklo vino, ko da ga točijo na koritu. Jozelj je stal na borjaških vratih. Dobre volje je že bil in klical je ljudi, ki so prišli mimo, v gostilno: "Danes je še zastonj, jutri bo že za denar! Le notri, možje in fantje, kaj bi se ga bali, saj nima kosti!"

"Po maši, po maši, Jozelj, ko si tako radodaren na tuje stroške!" so se mu smejali domačini in le redek se je odzval. Okoličani iz sosednih vasi so pa postajali pred gostilno, brali uradne volivne liste — slovenska z lipovim cvetom je bila še raztrgana — in se dregali, češ, kaj bi.

"Če ga točijo zastonj, se ga ne bomo branili; saj ni, da bi moral povedati Sandriju v obraz, da ne boš volil z njim!"

Zasmejali so se in vstopali v gručah, da so se pri vratih gnetli.

"K maši, ljudje, k maši!" jih je zavračala Budinka, ki se je odpravljala, zakaj zvoniti je začelo skupaj.

"Smo bili že v Kobaridu, pri zgodnji. Samo volit smo prišli, mati. Ko je Jozelj tako glasan, kakor bi bil pri vas gospodar, in pravi, da si lahko kar brez lir privežemo dušo, pa pogledamo, če je res!" so ji smeje se odgovarjali.

"Bog pomagaj, slabo bo, slabo, možje, pekel je danes pri nas. Pametni bodite!" je bolj vzdihnila ko rekla Budinka in odšla proti cerkvi.

Izba je bila polna. Sandrini je bil prijazen, a z vso svojo prijaznostjo ni mogel navdušiti gostov, zakaj ko so ugledali obraze tujih, črno uniformiranih mož in mladeničev, ki so se oblastno vedli, je vsakega minila šegavost. Ker so kar ponujali in natakali vino, je pač vsak nekaj časa posedel, a skušal čimprej oditi. Oni črni tujci so hoteli vedeti o vsakem, kako bo volil. Če jim je povedal resnico, so zahtevali, naj jim izroči svojo glasovnico, in mu vsiljevali drugo — snoparsko. Pa so se ljudje kmalu spametovali, imeli so tudi glasovnice, ki jih je prejšnje dni razpošiljal po okolici Sandrini, in navdušeni so jih kazali ter zagotavljali, da bodo glasovali po Sandrinijevo, kakor so mu že obljubili. Tako so se rešili iz neprijetnega položaja, a ko so prišli na prosto in so šli po vasi, so pripovedovali, kako lovijo snoparji volivce.

Po maši je bilo črno mož in fantov pred šolo, v kateri je bil volivni lokal. Med množico so hodili karabinjeri in nekaj črnih srajc je tudi bilo vmes. Na glavnih vratih sta se pokazala Adamelli in Sandrini.

"Predsednik volivne komisije že čaka. Kar notri, da boste volili!" je glasno zaklical Sandrini in dal z roko znak, naj bi vstopili.

"Mi tudi čakamo. Dokler ne pride gospod, ne gremo!" so odgovorili.

Sandrini se je obrnil h komisarju Adamelliju in mu tolmačil odgovor. Takoj so bili ob njima trije črnosrajčniki, stikali glave, potem pa sovražno pogledali po množici.

"Avanti!" so zaklicali.

Res se je nekaj kmetov zganilo, a ustavili so se, ko je zahrumelo za njimi, naj si ne pustijo ukazovati, ko imajo še časa. Črnosrajčniki so se zgubili med množico, kjer so opazili, da je najbolj živo. Hoteli so ugotoviti, kdo so oni, ki zadržujejo volivce. Spoznali so, da je vse organizirano in da se ravnajo po določenem načrtu.

Tedaj je prišel gospod. Volivci so ga pozdravljali in se mu umikali, da bi imel med množico prosto pot in bi šel prvi volit — za njim pa vsi, ko da so zliti v eno.

"Kar lepo se postavite!" jih je bodril gospod.

"Bomo se, bomo, nič se ne bojte, gospod!" so mu navdušeno odgovarjali. "Lipa bo zmagala!"

Nenadoma je za trenutek vse onemelo.

V množici je počil strel.

Ženske, ki so od daleč vse opazovale, so zajokale in zakričale, karabinjeri so šli nadnje, mesto bi iskali za storilcem, in jih razganjali.

"Snopar je streljal! Karabinjeri!" so klicali vsi v ospredju.

Karabinjerov ni bilo. Med ženskami so se medli in niso hoteli slišati klicev.

"Ali je koga zadel?" je šlo iz zadnjih vrst.

"Mene je!" je zaklical gospod, ki je prišel do vrat in dvignil desnico. Krvavela je. "Glejte, tako smemo svobodno voliti. Ne strašite se! S krvavo roko bom volil — lipova vejica zmaga! Še imam moči, ne bojte se!"

Gospod je izginil v šolo. Množica je navdušeno vzklikala in grozila s pestmi. Karabinjeri so se vrnili med volilce in grozili z aretacijo, če ne bodo mirni. Možje in fantje so škripali z zobmi, a premagali so se in vstopali v šolo in volili ...

Do ene so prišli vsi na vrsto in ko so ugibali, če bi bil še kje kdo, ki ne bi prišel, niso vedeli za nikogar. Glasni so bili in ugibali, koliko glasov je dobila slovenska lista. Niso se razšli. Čakal; so, da izvedo izid. Tratarjev Ivan se je odpeljal v Kobarid po zdravnika, da pregleda gospodu rano ...

Tratar je bil zastopnik slovenske liste v komisiji. Prvi je prišel iz volilnega lokala in veselo povedal, kako so se postavili.

"Dvestopetdeset naših glasov — pet sprotnih! Zmaga je naša! — Živio lipa!" so potem volilci navdušeno klicali izpred šole, se ustavili pred župniščem in zapeli domorodno pesem.

Gospod se je pokazal v oknu. Roko je imel zavezano.

"Kako je, gospod?"

"Nič hudega. Bo čez nekaj dni dobro! Lopo ste se odrezali!"

Karabinjeri so prišli za volivci in jih razganjali. Gospod jim je zaklical z okna: "To vidite, onih niste, ko so streljali name!"

Kakor bi ga ne slišali, so kričali nad volivci in jih gonili, a ne možje ne fantje se niso zmenili zanje, da bi se ustavljali.

"Zmagali smo — tega ne boste mogli spremeniti!"

Popoldne so črnosrajčniki izginili iz vasi in tudi karabinjeri so se odpravili. Ko si bili Križiščani spet sami med seboj, so se oddahnili in se šele prav razmahnili.

Na vasi pod lipo, ki je v mladem zelenju pošumevala in je v njej žgolelo, so se zbirali in bili veseli, ko da praznujejo največji praznik.

"Slabše ne bo, dosti bolje pa tudi ne," je menil Tratar.

"Avtonomijo bodo naši zahtevali, deželni zbor in odbor, v katerem bodo odločali naši ljudje in nam priborili stare pravice, kot smo jih imeli ..."

"Kolikor jih bodo pustili, če sploh pride do tega. Gospodarji so. Kdor je gospodar, dela po svoje. Tako je pri nas v deželi, ko pri Budinovih; tujec je prišel in zagospodaril, domačin nima besede ..."

"Dobro primero si povedal, Tratar, samo mi še nismo dali vsega iz rok kot Budinka in nismo tako kratkovidni, da bi nas premamile sladke besede kot so Sandrinijeve Nino, ki mu je prepustila in prepisala vse posestvo, ko sta bila komaj poročena. Mater sta premotila oba, hčer pa Lah," je vedel Kovač, ki je bil prišel s kolesom, namenjen v Kobarid, in se ustavil.

Tratar je pozorno poslušal. Da bi bil Sandrini že resničen gospodar pri Budinu, mu je bilo novo. Zamislil se je in ni nič odgovoril.

"No, ali ni tako možje?" je hotel Kovač potrdila.

"Tako, tako za sedaj, a kdo ve, kako se še vse obrne? Da bi le Tratar jeva primera ne postala resnica! Koliko Sandrinijev imajo še, ki bodo prišli v naše kraje s trebuhom za kruhom in se tu odebelili! Zemlje jim manjka, zemlje, zato so tako navdušeni za naše kraje in ne bodo mirovali, dokler nas zlepa ali zgrda ne izpodrinejo," je nadaljeval Seljan.

"Veste kaj, danes pa res ne gre, da bi mračno gledali. Pokazali smo, da se kar tako ne damo snesti. Naši novi gospodarji bodo morali imeti dobre zobe in dober želodec, če nas bodo hoteli prebaviti. Dva rodu bodo imeli dela dovolj, do takrat se pa svet lahko še temeljito obrne! ... Stopimo, no, k Sandriniju, da bomo videli, kako je zadovoljen z izidom in če Jozelj še ponuja vino, hahaha!" se je oglasil Bregar, mlajši kmet, ter vprašal, kdo gre ž njim.

"Saj res, spodobi se, da zmago zalijemo. Ni vsaka nedelja taka!"

In so šli.

Pod lipo so ostali starejši možje in še modrovali do mraku; ko je zazvonilo Ave Marijo, so drug za drugim odkorakali vsak v svoj konec.

Pri Budinovih je bilo smeha in šal in dobre volje, kot je ni bilo še na svatovščini ne. Jozelj je bil vinjen in se je jezil, koliko vina so Sandriniju popili, a volili vendar po svoje. Zmerjal je Križiščane, da ne znajo ceniti dobrega človeka, da so nehvaležneži in da niso vredni, da bi se kdo zmenil zanje. Niso mu zamerili, smejali so se mu, dokler ni omagal in zaspal v svojem kotu.

Sandrinija ni bilo doma.

"Ni ga vzdržalo," je povedala Nina. Odpeljal se je v Kobarid, da izve, kako je šlo drugod. Ves je zmešan."

"No, saj je lahko, če je pričakoval, da bo drugače!"

"Bog ve, kaj je vse obljubil svojim črnim prijateljem!"

"Boljše bi bilo, če bi lepo pri miru ostal in se ne gnal tako ..."

"Saj sem mu prigovarjala, a si ni pustil blizu ..." je tožila Nina.

Sandrinija niso pričakali in sklepali so, da je moral v trgu dobiti neugodna poročila. Pozno je že bilo, ko je potrdil Kovač, da so sklepali prav. Tudi on je bil šel v Kobarid in ko se je vrnil, je prinesel v Križišče novo veselje.

"Ali že veste?" je povprašal, ko je vstopil pri Budinovih v izbo.

"Nič ne vemo, govori!"

"Zmagali smo povsod. V Kobarid so dobili poročilo iz Gorice. Samo na Goriškem imamo okoli štirideset tisoč glasov dvajset tisoč več ko vse druge stranke skupaj!"

"Živio, živlo!" so bili navdušeni.

"To je zmaga, ki bo kričala v svet, da ni zemlja ob Soči italijanska! Laž o odrešeni zemlji je imela kratke noge!"

"Kovač, pij za novico!"

"Plebiscit, plebiscit so bile te volitve. Naj pride, kar hoče, izkazali smo s svojim glasovanjem, kaj smo in kaj hočemo in da so nam prizadejali krivico, ko so odločali o nas brez nas!" so ugotavljali in bili veseli. Narodna zavest je slavila praznik kot ga ni še nikdar ob Soči.

Res je vino pripomoglo k navdušenju, a veselje je hotelo najti izraza. Dolgo so bili mrki in si niso upali povedati glasno in odkrito, kaj čutijo. Vse zadržane besede so vrele na dan. Ko se je pokazalo, da ni izdajalca med njimi, da čutijo vsi eno, jih je prevzela ponosna zavest, da so na grudi očetov nepremagljivi, da bodo vzdržali, če bi prišel še tak naval krivic nadnje. Kakor voda mimo skale v Soči pojde, ki se je utrgala kdovekdaj v gori, a stoji nepremaknjena in kar pomnijo nespremenjena.

V Nini, ki je poslušala goste, se je budilo kakor očitanje. Vesela bi rada bila slovenske zmage, a si ni upala.

VIII.

Sandrini je postal kratkobeseden, zadirčen.

Nino je bolelo.

"Poglej, vse, kar si hotel, sem storila, gospodar si mene in posestva, pa nisi bil nikdar tako čuden in pust. Kar privaditi se te ne morem takega! Ali so ti res volitve in stranka več ko jaz in novi dom? Pusti vse, pozabi na vse in vživi se v naše razmere, živi najinemu domu, živi meni in — otroku, ki ga zdaj tako težko čakam. Pomisli, otrokov bo dom, tu bo rastel, tu bo živel in Slovenec bo moral biti, kakor postaneš počasi #udi ti, ne da bi vedel kdaj ..."

"Nikdar!"

V očeh se mu je zabliskalo in zaškripal je z zobmi, prižgal cigareto, jo nervozno kadil in ji otresel vsakokrat pepel, ko jo je vzel iz ust in hodil od vrat do okna, od okna do vrat.

"No, pa ne. Rekla sem le tako, ker sem mislila, da bi bilo tako najlepše in bi bil srečen in zadovoljen — svoj med svojimi. Poglej, v Kobaridu ste dve stari rodbini. V francoskih časih sta se preselili iz vaših krajev — samo ime jim je ostalo in če bi jim rekel, da so Italijani, bi se jim zameril. Vsi jih spoštujejo, vsi jih ljubijo. Eden iz teh rodbin je bil celo dolgo let župan in še poslanec in njegov sin, ki je mlad umrl, je znan slovenski pesnik. Vidiš, niso bili navadni ljudje, učeni so bili in premožni, vzljubili so naše kraje, postali eno z našimi ljudmi in ..."

"... in niso vredni, da bi pljunil nanje!" jo je presekal. "Italijan, ki je šel v boj, da odreši te kraje, se v njih ne bo izgubil domovini! In njegovi otroci tudi ne! Razumeš? Italijani bodo — ali pa jih — ne bo!"

"In po naše ne bom smela govoriti z njimi?"

"Ne boš!"

Nina je utihnila; bridko ji je bilo ob misli, kako bi mogla drugače govoriti s svojim otrokom. Tuj bi ji bil vse življenje, s tujo besedo bi rastlo v njem sovraštvo do vsega, kar je bilo njej drago, in še njo, samo bi zasovražil in se je sramoval. Na to prej nikdar ni pomislila, a zdaj, ko je nanesel pogovor, ji je kar samo od sebe prišlo vprašanje in ko je začula rezki odgovor, ji je bilo, ko da jo je zabodel ...

"Preveč si še razdražen od volitev. Ko se pomiriš in boš spet moj, samo moj sladki Sandro, boš govoril drugače. Kaj ne, da boš?" ga je pogledala s solznimi očmi proseče in ga objela.

Otresel se je je.

"Dovolj je tega, nimam časa! Na županstvo moram!"

Vzel je klobuk in odšel, ne da bi jo pozdravil, ne da bi jo poljubil, kot je po svoji južni navadi vedno storil prej, ko je odhajal, od doma.

Nina je gledala za njim, vzdihnila je in oči so se ji orosile.

"Ali me nima več rad? Ali se kesa, da me je poročil, ko sem Slovenka? Ali mu ni prav, ker nisem tako navdušena za Italijo ko on? Saj mu ustreženi. Nič ne držim z domačini. Ko zabavljajo, jim oporekam in moram prenašati smešenje — a mi ni mar, samo da vidi, kako sem vsa z njim. Mar bi hotel, da bi še doma zatajila svoj jezik in se pačila z italijanščino, ki je niti dobro ne znam? Ali so ga prijatelji naščuvali, ko so videli, kako je bilo na dan volitev? Ali se mu zdi, da je premalo priženil?"

Taka in vsemogoča vprašanja si je zastavljala Nina, ko je gledala za njim, in ni si mogla odgovoriti. Ko je odstopila od okna, je šla in se potožila materi — prvič.

"Mama, ali ste opazili, kako je postal Sandro čuden?"

"Sem!"

"Kaj pravite, zakaj?"

"Ne vem, Nina, ne vem. Ti bi morala vedeti."

"Po volitvah je tak. Prve dni mu nisem zamerila, zdaj pa je že kmalu mesec, a še ga ni minilo. Vsak dan hujši je."

"Mogoče ima kake skrbi?"

"Povedal bi mi, saj ni nikdar nič skrival, če ga je kaj težilo."

"Potem pa potrpi; saj sem ti pravila, da so v zakonu tudi križi in težave, ki jih je treba molče in vdano prenašati. S časom se jim privadiš in vse bo prav! tolažila in učila mati.

"Bog ve!" je podvomila hči.

Sandrini je prišel v občinski urad nataknjen.

Podesta — komisar — Adamelli je bil že v uradu in je sedel za pisalno mizo ob aktih. Ko je Sandrini vstopil in pozdravil z glasom, ki je hotel biti uradno spoštljiv in še ljubezniv, a je zvenela iz njega le nekaka zagrenjenost, je komisar zaokrenil glavo, ga pogledal, se nasmehnil in vprašal:

"Še vedno slabe volje, g. Sandrini?" "Kdo bi ne bil, ko je vse narobe, g. komisar."

"Narobe? Meni se ne zdi! Dajte si dopovedati, da je vse, kakor je, prav. Kaj pa hočete?"

Sandrini je sedel k svoji mizi, pripravljal akte, ki jih bo reševal, in odvrnil:

"Marsikaj bi moralo biti drugače."

"Bi moralo biti, res, a mislim drugače, nego si zamišljate vi. Da sem prav tako navdušen Italijan s srcem in z dušo, mi ne morete oporekati."

"Ne, gospod komisar."

"No vidite, in jaz se tega pol leta, kar sem tukaj, ne morem pritoževati nad ljudstvom. Inteligentno je, kulturno in zakone spoštuje in je lojalno. To je po mojem dovolj. Če je imelo prej svoje pravice, je umevno, da se tudi v novem položaju, ko so mu bile ukratene, bori zanje z legalnimi sredstvi. Ali zahteva kaj posebnega? Nič drugega, nego ono, kar smo mu obljubili spočetka in ob Rappallu ..."

"Obljube, hahaha! ..." se je zasmejal Sandrini in zamahnil z roko.

"Ne, dragi moj, obljube so svete in toliko bolj, če so bile izgovorjene naredil pred vsem svetom! Kako naj si pridobimo zaupanje in ljubezen, če jih ne bomo držali? Kar je zgrajeno na laži, nima tal — zruši se prej ali slej. Obljube bo treba izpolniti, politiko strpnosti in ljubezni bo treba uvesti, dati Slovencem avtonomijo, vrniti jim šole in v uradih tudi upoštevati njih jezik. Edino tako si pridobimo njih srca in nikdar se ne bo pojavil med njimi iredentizem. Poglejte v Švico! Ali skomina naše tamošnje rojake po Italiji?"

"To je drugo!"

"Nič ni drugo. Pol milijona Slovencev in Hrvatov ob Soči in v Istri ima pravico do narodnega življenja. Mlad narod so, polni zdravja in moči. Greh nad njihovo kulturno misijo bi bil in zato tudi greh nad človeštvom in človečanstvom, če bi jih hoteli nasilno asimilirati — italijanizirati. Veste, politično in narodno pripadnost je treba ločiti. Slovenci in Hrvatje v Italiji postanejo lahko dobri, zvesti, zanesljivi Italijani — državljani, a pustiti jim moramo njihovo bistvenost, da ostanejo tudi dobri, zvesti sinovi svojega rodu."

"Gospod komisar, če bi vedeli, da tako mislite, bi vas bili nemara Slovenci celo kandidirali na prvem mestu," je bil Santjrini šegav in obenem zbodel komisarja.

Komisar se je samo nasmehnil.

Pa je Sandrini dodal:

"Glavo bi stavil, da je Italijanov vaših nazorov malo, gospod komisar!"

"Potem bi jo zgubili," se je znova nasmehnil komisar in nadaljeval: "Sleherni, ki bi prišel v te kraje in bi vedel, kako je vse drugače, nego je slišal in se učil, bi se zavzel: "Saj nismo rešili Italijanov — Slovence smo si naložili na pleča. In če bi še slišal, kaj so ti Slovenci imeli in česa zdaj nimajo, in ne smejo imeti, bi moral priznati — in prepričan sem, da bi priznal — njihove zahteve kot upravičene, če bi pošteno mislil. Naš prvi učitelj tu, ki je bil spočetka vaših misli, je spoznal to in je zaprosil drugam. Tudi novi učiteljici se toži v domovino; pravi, da nima veselja pri pouku, ko je otroci ne razumejo. Ob meji ste bolj zaslepljeni in niste objektivni, kar je umevno, zakaj, kjer zadeneta dva narodna valova drug ob drugega, se morata odbijati. Jaz teh razmer nisem poznal. Ko sem pa prišel, sem se začel zanimati zanje in jih študirati. Iz zgodovine teh krajev sem videl, da si romanski in slovanski element že tisoč let sosedujeta in sta se ohranila oba na svojih pozicijah. To bi pričalo, da sta dobro izhajala drug z drugim. Do narodnega trenja je prišlo šele pozno in še to pod Avstrijo, ki je izkoriščala, kakor ji je kazalo zdaj eno, zdaj druge. Ali naj hodimo mi po njenih stopinjah? Mislim, da so se časi narodnega, nasilja končali. Če smo radi državnih mej in prestiža pridružili te kraje, prav, a da bi videli mi, štiridesetmilijonski narod, v tem pol milijona Slovencev nevarnost in jih skušali zato zatreti, bi pomenilo, da gazimo svojo svetlo tradicijo in bijemo sebe po zobeh. Tako, moj dragi gospod Sandrini, glejte problem novih pokrajin in ne bojte se ne zanje in ne za prihodnost Italije in bodite zadovoljni in veseli, da so volitve izpadle tako, kakor so. Škoda, da pri nas ni šlo brez incidenta. Pri župniku sem se opravičil. Dober gospod je, pametno in lepo se da govoriti z njim. Popolnoma se razumeva ..."

"Jaz se pa ne bom."

"Tožil mi je in težko mu je bilo, ko ste postali domačin, a se ne marate vživeti. No, vsak po svoje — smo različni ljudje!"

Pisala sta, reševala akte in govorila. Če je prišla kaka stranka, sta svojo debato prekinila; ko sta ostala spet sama, sta jo nadaljevala. Komisar je čutil potrebo, da pove, kako mišji, zakaj Sandrinijevo postopanje mu ni bilo po godu. Tip povprečnega polinteligenta s prenapeto domišljavostjo in vsiljivim šovinizmom mu ni prijal. Odvraten mu je bil. Tudi mu je hotel s svojimi izvajanji koristiti, da bi postal odkrit in prisrčen s Križiščani in se utrudil in priljubil med njimi — spoznal pa je, da ga ne bo spremenil ...

Ko so potekle uradne ure, je zaprosil Sandrini komisarja, da bi ga za naslednji dan oprostil, ker da mora po kupčijskih poslih v Videm.

"Senz'altro, come sempre!" je bil Komisar uslužen in šla sta iz urada in se ločila pred župniščem, kjer je komisar stanoval.

IX.

Pismonoša je prinesel pošto. Nina mu je nalila vinsko čašo maršale, ki jo je v treh duških izpraznil, se zahvalil in odšel. Eno pismo je bilo za mater, dve za Sandrinija. Materino, ki je imelo vtiskano firmo "Instituto federale per il risorgimento delle Venezie" je prvo odprla in brala enkrat, dvakrat in je razbrala, da zahteva zvezni zavod za obnovo Benečij poravnavo razlike, ki so jo previsoko plačali na račun odškodnine.

Zahtevo so utemeljevali na podlagi revidirane cenitve škode in svote, ki je bila v zadnjem času uradno ugotovljena in priznana.

"Dva tisoč lir razlike! Moj Bog, mati bo vsa iz sebe!" je premislila Nina, a vendar je ni skrbelo, saj je mati oni denar posodila Sandriniju. On pač ne bo v zadregi in bo poravnal, ne da bi bilo treba razburjati mater. Sklenila je, da ji ne črhne ne besede o tem, in je spravila pismo. Saridrinijevi je še držala v roki in ugibala, ali naj ju odpre in prebere. Poslovna pisma so bila navadno, ki jih je dobival, in zato se ni nikdar brigala zanje. To pot jo je zmagala radovednost, ki jo je vzbudil prav tako ko na materinem debelo tiskan naslov firme: Banca Friulana — Udine. Pravil ji je, da pri tej banki nalaga denar.

"Koliko je že pridobil?" jo je imelo, razparala je ovoj, vzela iz njega tipkano pismo in pogled ji je prvo obstal ob visoki številki, ki je šla v več tisočev in jo je komaj znala brati. Veselje jo je prevzelo in vsa skrb, ki ji jo je vzbudila zahteva zveznega zavoda, je splahnela.

Brala je, bledela m roke so se ji tresle.

Omagala je, se sesedla za mizo, obdržala v rokah pismo in pritajeno ihtela.

"O jaz nesrečnica, jaz nesrečnica! Kaj naj začnem, kaj naj začne mati? Ob vse bomo, na cesto bomo morali! Joj, joj, joj! — To so njegovi prihranki, o ti moj Bog! Denar si je izposojeval in ga ni vračal. Zadolžen je tako, da bi moralo iti posestvo. — Grozijo mu s tožbo in rubežnijo, če ne poravna v najkrajšem času. Kje naj vzame? O jaz nesrečnica! Če bi bila vsaj dom obdržala in se ne dala pregovoriti! Slepo sem mu zaupala ..."

"He, ali ni nobenega doma?" je zaklical v kuhinjo Topolar in Nina se je zdrznila, si obrisala hitro oči in stopila k vratom ter jih odprla.

"Prišel sem," je rekel in stopil v izbo, "da bi mi Sandrini nekaj pojasnil in pomagal, če bi se dalo."

Sedel je, vzel iz žepa pismo in ga ji dal:

"To-le sem dobil danes."

"Tudi vi?" je vprašala Nina, ko je ugledala naslov zveznega zavoda.

"Jaz in odkraja vsi. Preveč pravijo, da so nam dali na račun vojne škode. Uničiti nas hočejo, na boben bi nas radi spravili. Zdaj bodo pritiskali na nas in se maščevali za volitve, kakor sem se bal in mi je pritrdil sam Sandrini. Zato sem prišel; on bi utegnil kaj govoriti in povedati, da je še ono, kar smo dobili, v primeri s škodo — nič!»

"Ne vem, če bo kaj mogel. Ni ga. V Videm je šel. Saj jaz sem tudi vsa iz sebe radi tega," je povedala, da bi vedel kmet, zakaj je objokana, in bi ji ne bilo treba odgovarjati, če bi jo vprašal.

"Preveč smo upali, ,ko so nam tako ponujali svojo pomoč. Zdaj bomo imeli, ko ni kod vzeti. Gozdi so šli, dela ni, v Svet za zaslužkom ne Smeš. Tako je, da Bog pomagaj — ne moreš umreti — živeti pa tudi ne!"

"Res je, preveč smo zaupali," mu pritrdila in mislila nase in vzdihnila.

"Edini Tratar jim ni. Seve, njemu ni bilo sile, dosti ima, pa lahko čaka, kdaj izplača država sama. No, vam tudi ne bo hudega, čeprav bi morali vrniti vse!" je menil, da bi se prikupil.

"Težko je vsakemu, Topolar ..."

"Materi bo, kajpak, kakor naši, ki se ne more potolažiti. Kje pa jo imaš?"

"Pleve."

"Mi imamo tudi še pletve, pa čakajo, da bi kaj primočilo. Presuho je zdaj. No, zbogom! Pogledam pa še zvečer, če se vrne. Radoveden sem, ali se bo dalo kaj napraviti," je vstal Topolar in odšel.

Neznansko se je Nini vlekel popoldan. Gostov ni bilo. Pod murvo na borjaču je sedela za mizo in pletla. Mislila je na pismo, mislila na Sandra in razvozlala je uganko, odkod njegova zadirčnost.

"To ga je težilo. Vedel je, da ne bo mogel dolgo prikrivati, in skrbelo ga je, pa ni hotel, da bi bila žalostna, ko sem tako ... O, saj je dober! ... Mogoče pa niti sam kriv ni. Bog ve, ali so mu plačali vsi, ki jih je zalagal z vinom? ..."

Upati je začela, da ni tako hudo, kakor se ji je zdelo prvi trenutek. Tedaj se ji je zgenilo pod srcem. Nasmehnila se je in čustvo neznane sreče jo je obšlo in pozabila je na vse drugo. Zasanjala je z bdečimi očmi in prisluškovala in čakala, kdaj se zopet oglasi mlado življenje. Kaj bi dala, da bi bil Sandro ob nji in bi se sklonila k njemu in mu tiho zaupala sladko skrivnost. Objel bi jo, poljubil, oči bi mu zaigrale in tudi on bi bil srečen in pozabil vse težave.

Iz sanj in zamišljenosti jo je vzdramila mati.

"Toliko plevela je letos, da ga ne bom sama zmogla." "Bomo pa najeli plevice," ji je rekla hči, ki je vstala in opazila, da se dan že nagiba. Solnce je bilo zatonilo za goro, le še vrhove je ožarjalo, dokler niso tudi oni ugasnili in se mrki črtali pod večerno nebo.

Težko je čakala Nina večera, a ko je že prihajal, se ga je ustrašila. Z mrakom ji je rastla tesnoba, vznemirjeno je vsakokrat pogledala k vratom, ko so se odprla, in oddahnila se je, ko ni bilo Sandra. Prišel je Topolar in še drugi kmetje so prihajali vsi z isto prošnjo — da bi jim šel Sandrini na roko, pojasnil pri Zveznem zavodu, kako so udarjeni.

Najbolj so tožili oni, ki so morali iz razvalin postaviti novo hišo. "Uradno so nam predpisali, kako moramo zidati, po njihovih načrtih smo delali — na, zdaj pa imaš. Niti v svojem nisi, če jim ne vrneš, kur so dali samo na račun, ne da bi plačali pravo škodo. Ali je to vojna odškodnina, če niti tretjine onega ne dobiš, kar bi moral. Podirati so znali — zidaj pa sam! Če je to pravičnost! Ugonobiti nas hočejo, spraviti na beraško palico in nas potem nagnati, da napravimo prostor njim! O, kaj smo dočakali, kaj smo doživeli! Ves naš trud, vsi naši žulji so bili samo zato, da se bo drugim dobro godilo in se bodo tod postavljali!"

Žalost je prehajala v jezo in obup in pili so in čakali Sandrinija.

Nina jih je poslušala, jih tolažila, da ne bo tako hudo, a sama ni verjela svojim besedam. Tolažeč druge, je hotela tudi sebe prepričati, a ji je bilo, ko da hodi po plazu in da se ji sproti udira pod nogami — pred njo in za njo se vali gramoz, ki jo zasuje, če omahne.

Sandrini je prišel in je bil dobre volje.

"Ho, ali je danes praznik?" se je prišalil, ko je videl, da je izba polna.

"Tebe čakamo," so mu odvrnili.

"To je pa lepo, da vam je dolg čas po meni!"

"Veš kaj, Sandrini, prišli smo, da bi nam svetoval in pomagal, ko imaš razne zveze in znanja ..."

"Zdaj imate poslance," jih je zbadal, "do njih se obrnite!"

"Če ne bo drugače, se tudi bomo, a za zdaj nam ti svetuj!"

In so mu povedali svoje težave.

"Nič se ne bo dalo napraviti," jim je povedal. "Prve cenitve niso bile strokovnjaške. Kar ste povedali, so zapisali, a se je izkazalo, da je bilo vse pretirano. Zato so revidirali in 'istituto' hoče zdaj svoje. Kar lepo plačati bo treba!"

"Sleparija je bilo vse!"

"Uničili ste nas!"

"Drugega ne znate, nego širokoustiti!"

"Taka država! Pa bi nas pustili pri miru, čemu ste prišli v naše kraje!"

Sandrini je vzkipel:

"Možje, pazite, kaj govorite!"

"Kako pa, lepo naj požremo vse in se smejemo in vas hvalimo, ko nas obirate! Ali misliš, da se bo iz gore smejalo, če zatuliš vanjo! Kakor posojate — tako bomo vračali!"

"Vse dobrote ste nam obljubljali — spletali ste pa bič in ga vihtite nad nami kot nad črno živino ob vsaki priložnosti!"

Drug za drugim so vstajali in odhajali.

Ko je odšel zadnji in sta ostala z Nino sama, je Sandrini zaklel in menil, da se jim prav godi.

"Potem se tudi nam in tebi!" mu je dejala Nina.

"Kako misliš?"

"Tako!" je rekla, vzela iz omare pisma in mu jih dala.

"Ti si jih brala?"

"Samo dve, a vem dovolj, če je res.". Gledala ga je, kako je bral, in videla, da ga je pismo naslovljeno nanj, zgrabilo. Oprl si jo z roko glavo, strmel v številke, potem se pa hripavo zasmejal:

"Zgubljen!"

Nina je planila k njemu.

"Sandro, saj ni res, reci, da ni res!"

"To se pravi — premislil bom ... Ne, ne, saj ni tako. Denarja imam zunaj pri kupcih še in oče bi me še podprl v skrajni sili ... Čemu si to brala? Ali mati ve?"

"Nič ne ve."

"Potem je prav. Bova že uredila."

* * *

Sandrini je drugi dan odpovedal svojo tajniško službo. Preveč posla da ima s trgovino, jo rekel. In res je onih osem dni bil vedno na poti. lztirjeval je pri gostilničarjih v okraju in jim prodajal pod ceno. Letina da dobro kaže, je pravil, in da so zato cene padle.

Nini je od dneva do dneva bilo lažje. Ves vesel ji je pripovedoval, koliko je spravil.

"Klet je prazna. Po novo vino bo treba!" ji je dejal neke nedelje, ko je stal pred hišo avto njegovega znanca. " Z menoj se popelješ!"

"Saj me drugekrati nisi jemal s seboj!"

"Te bom pa to pot, da boš videla, kako poračunim, in ti ne bo treba drugič odpirati pisem in imeti skrbi!"

"Ne vem, če bi mi vožnja ne škodila," je pomislila.

"Nič ne bo škodila, prav ti pride!"

Mater sta pregovorila in pozno v noč je zahupal avto in oddrvel s Sandrinijem in Nino iz Križišča.

X.

Težko se je odločila Budinka, a vendar je šla k Tratarjevim. Začudeno so jo pogledali in kakor bi ne bilo nikdar kake zamere in nesporazumljenja, so jo sprejeli.

"Kaj bo dobrega, Budinka?" jo je vprašal Tratar.

"Nič dobrega, nič. O, da te nisem poslušala!" je odgovorila vsa potrta.

"No, saj se ti dobro godi pri mladih, Skrbi nimaš več ..."

"In še kakšne! Zato sem prišla, da se ti potožim, drugemu si ne upa Moj Bog, moj Bog!" je zavzdihnila in zajokala.

Tratarjevi so čakali, kaj jim pove.

"Pomislite, Nina se je odpeljala s Sandrinijem in že tri dni je ni," je povedala in si brisala oči.

"To ni še nič hudega; počakajte, se bosta že vrnila!" so jo tolažili vsi.

"Pa se bojim, da se ne vrneta. Kar na hitrem sta se zmenila ... Navadno je hodil sam po opravkih, a tako dolgo ni nikdar izostal. Zdaj sta pa oba z doma, vesta, da jaz vsega ne zmorem, pa ju le ni," je tožila.

"Hm, hm, hm," je zmajal Tratar z glavo in nato premišljeno dejal: "Veš kaj, še kak dan počakaj! Če ju le ne bo, se pripravi na kaj hujšega."

"Sveta Marija, kaj misliš?"

"Mogoče jo je kaj doletelo in je morala v bolnico," je ugibala Tratarica in menila, da bi to ne bilo nič kaj tako hudega.

"Nisem mislil na to," je povzel Tratar. "Kako sta gospodarila, bi rad vedel."

"Mislim, da dobro. Nikdar se ni pritoževal, da bi mu šlo slabo. Tudi Nina ne, samo zadnje čase ji ni bilo všeč, da je postal zadirčen. Volitve so ga žjezile, se mi zdi."

"Potem ima mogoče naša prav. Kar pomiri se in čakaj! Gostilno zapri, dokler ju ne bo. Če pa imaš drugače kaj dela, kar povej! Matevža ti dam in če bo treba, prideta še Ivan in Katrica pomagat."

"Bog ti poplačaj, Tratar! Počakala bom še kak dan. Danes mora priti kako pismo, ali kaj, če sta zadržana, kakor mislite. Če bi mi pa Matevža poslal, bi bila zadovoljna. Ivan in Katrica bi tako nerada ..."

"O rada, če bi bili sami, kar pa Bog ne daj!" ji je rekla Katrica in Ivan je pritrdil ter šel pred hišo in poklical Matevža, ki je pokladal živini.

"Kaj pa je?" je vprašal Matevž, ko je prišel v hišo.

"K Budinovim pojdeš," mu je dejal Tratar.

"Nak," je bil kratek in odločen, čeprav ga je gledala Budinka.

"Dokler ne bo Sandrinija. Z Nino se je odpeljal," so mu povedali. "Ko prideta, pa kar nazaj k nam!"

"Če je tako, potem že," se je vdal in povedal Budinki: "Veste, mati, večje neumnosti niste mogli napraviti, nego takrat, ko ste vzeli Sandrinija v hišo. Nina vas je pa še prekosila. Z gnojnimi vilami bi ga jaz vrgel na cesto, ali pa bi mu posvetili ono karabinko, ki jo imate spravljeno pod streho, ne pa, da bi mu dal gospodarstvo! Kdaj naj pridem?"

"Kadar hočeš, Matevž! Posekel bi počasi, sveti Anton se bliža," ga je prosila in se odpravljala, zahvaljujoč se Tratarju in priporočujoč se vsem.

"Pod večer bom prišel, da se ne bodo po vasi že prvo uro zgledovali in mislili, bogve kaj se je zgodilo," je za njo zaklical Matevž.

"Boste videli, nič dobrega ne bo iz tega," je dejal Tratar, ko so sami ostali.

Budinka in Matevž sta sedela zvečer ob ognjišču in čakala pozno v noč. Ob vsakem vozu in ropotu, ki se je slišal po cesti, je moral Matevž pogledati, ali ne prihajata Sandrini in Nina. Vez za vozom in tudi avtomobili so šli mimo in hlapec se je vračal: "Nič ni!"

"Koliko bo ura, Matevž?"

Matevž je stopil v izbo, prižgal vžigalico in pogledal.

"Na polnoč gre!" je povedal.

"Ne bo ju več nocoj, kar pojdi in lezi. Tudi jaz ležem, a spati ne bom mogla. Skrbi me, skrbi ..."

Hlapec je odšel na skedenj, Budinka pa v svojo sobo, kjer jo kmalu ugasnila luč.

* * *

Iz Kobarida je šel popotni človek. V svetli mesečini je spešil korake in gledat pokrajino, kakor bi je ne videl še nikdar. Oči so mu žarele, a bolj ko se je bližal Križišču, bolj je bil umerjen njegov korak. Ko je prišel skozi Selo in na klanec, kjer se svet prevali in se pokaže'Križišče, je obstal. Oči so se mu orosile. Bela ga je pozdravila cerkev sv. Miklavža s svojim visokim zvonikom, vrh katerega se je svetil v mesečini pozlačeni križ, pozdravile so ga hiše druga za drugo, a bile so vse temne in tihe, nikjer ne ene luči.

"Pozno je!" je pomislil popotnik.

Iz stolpa je udarilo eno in stopil je hitreje.

"Ali ni v Križišču nobenega fanta več, da je tako mirno! Včasih so vasovali, peli in vriskali ..."

Popotnika se je lotila prešernost.

Zavriskal je.

Nobenega odziva, le odmev mu je odgovarjal.

Zavriskal je v drugič.

Nič. Pač. Ali se ni zasvetilo pri Tratarjevih? Popotnik je gledal, zavriskal še enkrat glasneje ko v prvo in drugo, kakor bi hotel razodeti celi dolini in goram in še zvezdam na nebu, kako je vesel. S ceste je krenil na stezo in zavil k hiši na samem — k Tratarjevim. Oprezno se je približal pod okno, ki se je bilo ob njegovem drugem vrisku razsvetilo in je bilo že svetlo. Pobral je nekaj kamenčkov, vrgel enega v okno in pritajeno poklical:

"Katrica! Katrica!"

Samo trenutek je počakal in videl je, kako je segla hitro bela roka k zastoru, ga odgrnila, odprla mrzlično okno in Katrici je glas od neznanskega veselja drhtel, ko je vprašala:

"France, moj France, ali si res ti? Ali sanjam ali prav vidim?"

"Jaz sem, jaz, Katrica! Zdaj sem prišel. Nič ne sanjaš, prav vidiš!" je bila mehka, ginjena sleherna njegova beseda.

"O Marija, hvala ti!" je bila Katrica vsa srečna. "K vratom pojdi France, koj pridem doli, še Ivana pokličem!" je povedala, ga s solznimi očmi pogledala in izginila od okna. Tudi France je zavil okoli hišo.

Katrica je ko na perotih zletela v vežo, zaobrnila ključ, odprla vrata in padla Francetu v naročje ... Ivan je prišel za sestro. Tiho je obstal in milo se mu je storilo, ko je videl Katrico in prijatelja srečna, presrečna.

"France, pozdravljen;" se je čez čas oglasil.

"Pozdravljen Ivan, pozdravljen!" je segel Budinov prijatelju v roko, z levico pa še objemal Katrico.

"Katrico sem prišel prvo pozdravit po tolikih letih — prva me je slišala in spoznala in prižgala luč. Vse sem pozabil, ko se je zasvetilo njeno okno. Vedel sem: zvesta mi je ostala ... Zdaj pa moram domov, Katrica, ali ne? Saj me pustiš?"

"Le pojdi, samo da si prišel. Kako je bilo, ti že povemo. Pa Ivan naj gre s tabo, da se ne bodo ustrašili. Veš, mašo so že brali za teboj, jaz sem pa le upala ..."

"Da, pojdiva Ivan, če nisi zaspan," je bil France zadovoljen, pozdravil Katrico. in odšla sta.

Katrica ni mogla prenesti sama svoje sreče. Šla je in vzbudila mater in očeta in jima povedala, da France ni umrl, da se je vrnil, potem pa je v svoji sobi prižgala pred lurško Marijo lučko, pokleknila in molila in molila, zahvaljujoč se, da je bila uslišana. Marija se ji je smehljala izmed gartrož v vazah milo in ljubeznivo kakor ono zimsko noč izmed rožmarina in roženkravta ...

* * *

France in Ivan sta obstala na Budinovem borjaču.

"Pripraviti moram mater, da ji preveliko veselje ne bo škodilo," je rekel Ivan in France je moral ob steni čakati, da bi ga mati ne ugledala, ko bi odprla vrata.

Ivan je potrkal, potem pa prijel za kljuko in potresel vrata.

Matevž na skednju se je zbudil in zaklel, misleč, da se je vrnil Sandrini. Vstal je, da bi pri priči izginil. Ko je pogledal na borjač, je spoznal Ivana.

"Kaj pa roštaš?" je vprašal.

"Tiho bodi — France se je vrnil!" je pritajeno povedal Ivan.

Matevž se je spustil po stopnicah, hitro premeril borjač, obstal ob Francetu in ga pozdravljal.

Medtem je Ivan močneje zaropotal z vrati in je klical Budinko ter prisluškoval.

"Tiho, tiho oba, zdaj gre!"

Res je Budinka prišla v kuhinjo in je vprašala: "Kdo je?"

"Jaz," se je oglasil Ivan.

V vratih je zaškripal ključ. S svečo v roki je Budinka odprla:

"Ali si zvedel kaj novega?" je bila prestrašena.

"Sem, a nič hudega."

"Hvala Bogu," se je oddahnila.

"Brzojav je prišel!"

"Zdaj? Kako?" ni verjela.

"Hrast je bil v trgu. Že pod večer je šel, pa je srečal pismonoša, ki je bil namenjen v Križišče. "Pot mi prihranite," je rekel in mu dal brzojav. Hrast se je zamudil. Ni dolgo, kar se je vrnil. K nam je poslal, saj veste, da k vam ne mara, kar ga je Sandrini spravil ob gostilno," se je lagal Ivan.

"Kdo brzojavi, Sandrini ali Nina?"

"Ne ona, ne on."

"Potem me nič ne briga," je bila spet žalostna.

"Vas, vas, mati," ji je zatrdil Ivan. "Veste — France je brzojavil ... Na poti je že ..."

"Ne norčuj se, Ivan. Mrtvi še ne vstajajo od smrti!"

"Taki kot France pa. Pravil sem vam, da ne verjamem v njegovo smrt, dokler ima Sandrini svoje prste vmes. Brzojav je pokazal, da sem imel prav ..." je Ivan vztrajal.

"Saj bi ti rada verjela, a dokler ga ne bom videla, ne boni," je odgovorila. France, ki jo poslušal razgovor, se ni mogel več premagati. Planil je v vrata in k materi:

"Zdaj pa verujte, mati, tu sem!"

"Sin moj, sin!" je bila Budinka ko v nebesih.

Matevž je zakuril ogenj in Budinka je kuhala in s solznimi očmi gledala sina, ki je pripovedoval, kaj vse je doživel v dolgih šestih letih ...

XI.

Budinovi so sekli v travniku ob cesti. Z jutranjico so že zapele kose in kosali so se France, Tratarjev Ivan in Matevž, čigava pot bo večja, kdo bo vrgel večje redove. France se ni hotel samo postavljati, iz ljubezni je delal in z lahkoto je prekašal prijatelja in hlapca, ki sta se mu čudila.

"Zdaj pa že verjamem," je rekel Matevž, "da si imel v jetništvu opraviti na kmetiji! Drugače bi te kmalu ugnalo in ne vzdržal bi. Kosa gre v hrbet! Kdor je ni vajen, ob prvem redu omaga!"

"Ho, Matevž, ko bi imel vse ono seno, ki sem ga v šestih letih pokosil in zvozil, bi vse Križišče založil z njim in še bi ga ostalo. Tam so polja, tam! Človek je sredi njih ko mravlja, v zavesti pa, da je tvoje, kamor seže oko, mora človek biti velik. In je velik ruski človek. Nič naših majhnih razmer ni v njem."

"Pa ne, da bi se ti tožilo po Rusiji?" je vprašal Ivan.

"Skoraj, da se mi. Tako sem se vživel. Če bi ne bilo Katrice, ne vem, ali bi se vrnil. Mislil sem nanjo in bil prepričan, da se je poročila. Ko pa je prišlo za mano tvoje pismo in sem videl, da še čaka name in kako je doma, me je zgrabilo in sem šel. Saj sem pravil: dolga je bila pot in nevarna — a zmagal sem jo. Če bi pa vedel, da najdem dom tak, bi se premislil ..."

"In Katrica?" je podražil Matevž.

"Katrica? Prebolela bi, mislila ko drugi, da sem mrtev, in bi bila mogoče bolj srečna ..."

"Glej, da ne boš njej kaj takega rekel," ga je opomnil Ivan. "Sandrinija, kakor je videti, z Nino ne bo več in vse se bo uredilo."

"Kdo ve?" je podvomil France. Po cesti so primarširali vojaki. Na vajo so šli. Kosci so obstali in jih gledali. Iz srede se je utrgala pesem, ki je zategnjeno tožila:

Sono soldato
d'infanteria,
o mama mia,
male si sta!

Kosci so se nasmehnili. Mlad tenente je zakričal nad svojim vodom, a dopeli so vendar. Ko so umolknili, je četa v ozadju nadaljevala:

Son senza soldi,
senza tabaccho,
devo far maccaccho
per la citta ...

Kapitan, ki je jezdil na konju, ga je zaustavil, čakal ob strani, se znesel nad častniki in zagrozil moštvu, ko je utihnilo in korakalo mimo njega.

"Težko jih držijo. Vse je sito takega življenja!" je menil France.

"Strah jih ima; zato je ob novi meji, ko da bi bili še sredi vojne!" je povedal Ivan.

"Če bi šlo zares, bi jih ne vzdržali," je bil Matevž prepričan.

"Težko. Vojaštvo vidi, da ni med svojimi ljudmi. Če govoriš z njimi, nič ne prikrivajo, da jih 'Jugoslavi oltre confine' skrbijo in da bi se ne marali meriti z' njimi. Kar so slišali o Kalvariji, Sabotinu in Doberdobu, jim ne daje poguma. Pa jim ga hočejo vtepati, ko o vsaki priliki proslavljajo zdaj to, zdaj ono zmago ..."

"Ki je pravzaprav nikdar ni bilo," je prekinil Matevž Ivana. "Na Krnu so postavili spomenik svoji zmagi. Ali je bila to zmaga, če je peščica naših črnovojnikov, ki so stražili prej mostove, vzdržala tri tedne pred celo armado? Jaz sem bil doma, vem, kako je bilo!"

"Ne bodi tako glasan, Matevž. Cesta je blizu, nič ne veš, kdaj pride kak karabinjer! Zdaj že toliko razumejo, da te lahko lepo spravijo!" je opomnil Ivan.

"Vem, vem, saj je maresciallo liczijan, ki je včasih tod lonce vezal, kotle krpal in dežnike popravljal. Zdaj je gospod, ki vse strahuje. pa sem mu le že nekatero povedal — pol z a šalo pol za res, da ni vedel, pri čem je!"

"V nedeljo je bilo v Kobaridu res tako, • ko da si sredi Italije. Iz vseh krajev avtomobili in korijere, ki so vozili one, kateri so hoteli na Krn k odkritju spomenika. Kar gledal sem," je povedal France, ki je bil šel s Katrico prvič k zgodnji maši v trg.

"Saj jih je tod šlo tudi toliko, da je bila cesta nepretrgoma v prahu, kakor bi se vlekla gosta megla ob nji."

"Sama zunanjost jih je, sam videz, kot bi se šli komedije. In hvaliti jih moraš na vse pretege, to sem že spoznal. Upira se človeku, pljunil bi rad, a ne smeš. To, to, kako bomo to prenesli, ko ne znamo biti komedijanti! V Rusiji sem lažje dihal kljub vsemu, kar sem groznega videl. — Sladka zahrbtnost, ki ima v eni roki bonbone, v drugi manganello, ni nič boljša ko rdeča knuta! Tam zahtevaji priznanje stanja, ki ga je ustvaril komunizem, a pustijo narode v njihovem ozemlju, naj živijo po svoje. Tu pa? Kar se je godilo ob volitvah in prej in slej po Istri in drugo. d, kot sem bral — kaže, da bo za nas vedno huje in bomo ob vse pravice. Postava bo veljala za nas samo, ko pojde za dolžnosti in krivdo, katero nam naprtijo, kadarkoli se bo komu zljubilo in bi se rad znesel," je ugotavljal France, ko je posekel svojo pot do kraja, se ustavil in brusil koso.

Po cesti je iz vasi prihajala Katrica. — Kosilo je nesla v čajni na glavi in grablje v roki. Z njo je šla stara Lukovka.

"To ste pridni, saj jo do desete udušite!" je zaklicala Katrica, ko je zavila s cwste na travnik.

"Skoraj, da bomo," ji je pritrdil France in zapičil kosišče v zemljo in kosa je zažarela v solncu kot svetlo znamenje polja. Šel je proti Ivanu in Matevžu; pastiričke, ki so iskale po njegovi poti hrane, so se umikale pred njim, vzletale so in se v valovitem poletu spet spusčale na tla, kjer so tresoč z dolgimi repki ne nemoteno stopicale in hlastale za žužki in kobilicami, ki so prebujene v jutranji rosi cvrčale na vse pretege.

Katrica je bila kosilo že odložila $ čela trositi rodove. Lukovka je z konca poprijela za delo.

"Ali jo vidiš, kakor tebi kosa, tako gredo njej grablje!" je pohvalil Matevž Katrico, ko je France prisedel. "To bo par!"

Katrica je slišala.

"Matevž," mu je zaklicala smeje se, "če me boš dražil, boš moral med šeškarje, ko se bova s Francetom vzela!"

"Kar je res, lahko povem, kaj, France? To pa tudi rečem, da bi bil med šeškarji bolj vesel, kakor so bili vsi Križiščani na Sandrinijevi svatovščini, ko ga ni bilo zraven."

"Pusti Sandrinija, pusti! Do grla sem ga sit doma, ko moram poslušati mater. Bog z njim in še z Nino po vrhu, ki je bila tako neumna, da se je obesila nanj!" je bil France nevoljen.

"Tebi se je umaknil še pravočasno, kakor bi vedel, da bi se ne pogledala preveč prijazno. Zato lahko tako govoriš! Jaz in Ivan pa ga ne pozabiva. Nisem ga mogel in ne morem ga — pa amen! In Ivan bi moral biti iz testa, če bi mu odpustil."

"Izpremeniti se ne da nič, Matevž. Kar je prepozno, je prepozno!" je odvrnil Ivan hlapcu.

"Prepozno? Dokler človek giba, ni nič prepozno, to si zapomni!" je dejal Matevž, odložil vilice, vstal in šel ter začel brusiti koso, da je žvenketalo, kakor bi hotel z oslo jeklu zaupati svoje maščevalne misli ...

Ivan in France sta še posedala, si zvila cigareto in kadila. Katrica je pospravila posodo v čajno. Bila je huda, ker niso vsega pojedli, pa je poklicala Lukovko.

"Taki senoseki, ki ne zmorejo sklede zabeljenice!" se je ponorčevala. "Lukovka, pa vi pojejte, dokler ni še mrzlo!"

Lukovka se ni branila.

"O Sandriniju in Nini so se menili, Lukovka, kaj se vam zdi, ali se še vrneta?" jo je posprašala Katrica.

"Moja hči, kako naj jaz vem" ji je odvrnila.

"Kaj, na spomine ne daste nič več?" jo je podražil Ivan, ne da bi čakal odgovora.

"Še, še, moj sin ... Če ni bilo spomina, sta še živa. Kdor pa je živ, se še zmerom lahko vrne, kakor se je France . ."

"Ali si slišal, kako zna prerokovati? Dobro te je ugnala," je rekel France Ivanu, ko sta se bližala Matevžu, da bi začela seči.

Ko so spet pele kose in sta Katrica in Lukovka trosili redove, so opazili, da prihaja po cesti Budinka z grabljami. Preden je zavila s ceste, jo je dohitel gospod in krenil z njo v travnik.

"K nam gre. Kaj le bo?" je dejal France.

"Mogoče je dobil kako sporočilo o Nini," je menil Ivan.

"Če prihaja s kakim poročilom, ne bo nič dobrega," je povedal Matevž svoje in vsi trije so obmolknili, samo kose so švigale.

"Bog daj srečo!" je voščil gospod.

"Bog daj, Bog daj, gospod!" sta odgovorili Katrica in Lukovka, kosci so pa obstali, zakaj gospod se jim je bližal.

"Kaj takega pa ima gospod s Francetom?" je vprašala Katrica Budinko, ko je videla, da se je ustavil in govori samo z njim.

"Nič ne vem, ni mi povedal," je dejala Budinka in vse tri so trosile in ugibale, kaj bi bilo.

Gospod je govoril s Francetom.

"France," je rekel, "dosti bridkega si izkusil in prenesel, pa boš tudi to. Sandrini je upropastil vaš dom. Mati je kriva, ko se je dala premotiti ob Ninini poroki in je vse prepisala nanjo, Nina pa na Sandrinija, ki se je zadolžil ..."

"Njegova stvar, mene nič ne briga!" je menil France.

"Le počakaj! Banka di Friuli zahteva prisilno dražbo za 10 tisoč lir ..."

"Dražbo česa?" je skoraj zastala Francetu beseda in je pobledel, zakaj te dni, kar je bil doma, ni mislil tako daleč,, da bi Sandrini omajal dom.

"Dražbo vašega posestva. Sandrini je pravno sedaj njegov gospodar. Drugega mu nimajo vzeti, ker vsega onega, s čimer se je bahal, nikdar ni imel ne njegov oče ne on. Komisar mi je snoči povedal, ko se jc vrnil iz Kobarida. Gre zato: prisilna dražba ali poravnava."

France se je sklonil na kosišče in šel z roko počasi preko čela, kakor bi iskal rešilne misli.

"Danes boste gotovo dobili obvestilo. Da bi bili pripravljeni, sem prišel in ti povedal. Mislim, da bo najbolje, če poravnaš."

"Kako?" je vprašal France.

"Posestvo je pač vredno vsaj trikrat toliko!" ga je bodril gospod.

"Res, a kod naj vzamem denar?"

"Kod? Glej ga, ali nimamo v vasi posojilnice? Ko se oženiš, bo Tratar štel že koliko dote, da se kmalu iznebiš dolga. Pa tako napravi, da všteješ kot izplačano Ninino doto in prebolel boš vse. Lepo uredi pri sodniji, da boš spet sam gospodar! Popoldne pridi s Tratarjem k meni v posojilnico in jutri kar v Kobarid! Tudi komisar tako svetuje. Si razumel?"

"Sem, gospod, in se vam zahvaljujem. Vse bom tako naredil, kakor mi svetujete!" je bil France hvaležen.

"Bog daj, da bi bil to prvi in zadnji slučaj in ne bi več noben naš človek tako slepo zaupal tujcu!" je rekel gospod in krenil na cesto.

Frarice ni več sekel. Stopil je k Ivanu, ki je bil že dohitel Matevža, in povedal je, kaj mu je gospod prinesel in svetoval.

"Kar k nam pojdi in se zmeni z očetom!" mu je dejal Ivan.

"Še to! O, le počakaj, kako mu pokažem, če se še kdaj prikaže v naših krajih!" je bruhnil Matevž.

Kar preko nepokošenih travnikov jo je urezal France na cesto in proti vasi.

"Kam greš?" je z onega konca zaklicala Budinka.

"K Tratarju," je odvrnil. Nič veselja ni bilo v njegovem glasu. Katrica in Budinka sta čutili njegovo žalost in radovedni sta hitro trosili, da sta prišli do svežih redov k Ivanu.

"Kaj mu je?" sta vprašali obenem.

"Kaj? Sandrini vam je spravil dom na boben, pa gre, revež, da bi ga rešil!" je mesto Ivana odgovoril hlapec, ki je ljubil Budinovino, ko da je njegov dom.

"Jezus Marija!" sta zavzdihnili obe in bilo jima je, ko da je ugasnilo solnce na nebu ...

XII.

Budinov France ni poravnal Sandrinijevega dolga, na prisilni dražbi je kupil očetov dom in v Kobaridu na sodniji vse uredil ter se vračal domov — mlad gospodar. Spešil je, zakaj od juga so se čez Matajur valili kakor divje pošasti grozni oblaki, prepregli vse nebo nad dolino in tiščali in se gnetli nad Krn.

"Da sem le domačijo rešil," je bil France vesel in mislil na Tratarjevo Katrico, kako jo bo lahko kmalu pripeljal na dom, kjer bosta zagospodarila in mu dala z ljubeznijo in svežo močjo novo življenje, da bo stal trden in močan in bo kljuboval vsem neprilikam v zgled drugim ter še budil vero v lepo prihodnost rodu ob Soči ...

Preden je prišel v Križišče, se je med treskom in gromom ulilo, kot bi se začenjal potop. Zvonovi sv. Miklavža so se zganili in peli, da bi njihov glas dosegel nebo in bi se Bog usmilil ljudi in polja. Grom jih je preglašal, kot bi se iz oblakov rogal duh pokončevalec, in strele so švigale nad dolino v vse smeri, kot da jih bruha peklo ...

France je stopil že ves premočen na barjač. Pod streho pred vežnimi vrati je ugledal mater. Prestrašena je držala v rokah ponvo z žerjavico, devala nanjo oljkove liste, ki so se zvijali in vnemali, ter glasno molila, da bi Bog prizanesel s hudo uro.

Tedaj je zablisnilo in treščilo nekje v bližini.

"Bog in sveti križ božji te odvrni!" se je stresla Budinka in se prekrižala.

"Bog daj, mati!" jo je pozdravil sin, ki ga ni bila opazila.

"Sam Bog te je še prinesel! Poglej, kakor sodni dan je. Kaj bo, kaj bo!" je tarnala.

"Kar odložite ponev na tla in v hišo pojdite!" ji je dejal sin in poslušala ga je.

"Veste mati, zdaj smo spet na svojem in doma!" je povedal, ko je stopil čez prag.

"Hvala Bogu, France!" je bila mati vsa iz sebe, ginjena sklenila roke in pogledal?, proti nebu.

"Tudi Tratarju in gospodu, ki sta mi pomagala!" je dostavil France in šel, da se preobleče.

Matevži je sedel za ognjiščem in je slišal Francetovo novico. Vstal je in dejal Budinki, ko se je vrnila v kuhinjo:

"Mati, pa še Francetu se zahvalite! Če bi bil ostal v Rusiji, kdo ve, kje bi se tiščali danes, ako bi vas prej ne odnesli k Sv. Miklavžu. In na Katrico tudi ne smete pozabiti! Tratar je dober človek, pa javalne bi vas podprl, če ne bi čakala Katrica na Franceta. £daj ga kar lepo pregovorite, naj ne odlaša več z ženbo!"

"O, saj ga bom, saj ga bom!" je hitela Budinka. "Sama res ne morem več in čas je, da bi bilo pri nas spet vse lepo, kakor je bilo včasih. O ..."

"Nič ne vzdihajte; kar je bilo, pozabite!"

"Če bi mogla, a Nina, Nina me skrbi in mi ne da miru ..." mu je odvrnila in solze ji zalesketale v očeh.

"Meni ga pa ne da Sandrini. Rad bi ga še kdaj srečal!" je dejal Matevž.

"Koga bi rad srečal?" je vprašal France, ko je prišel v kuhinjo, ki je ujel zadnje Matevževe besede.

"Saj veš, Sandrinija!" je odvrnil hlapec.

"Matevž, zdaj napravimo križ čez vse, kar je bilo hudega! Če je bog vse tako obrnil, bo že šlo. V njegovih rokah smo, on že ve, kaj dela. Poglej, v vojni me je ohranil, iz ujetništva mi je pomagal in zdaj je šlo tudi gladko. Če bi Sandrini dobro gospodaril, bi mi ne kazalo drugega, nego da bi ostal pri hiši za strica ..."

"Ti bi seve vse prenesel, ko si kakor jagnje, a jaz na tvojem mestu ne bi!" je Matevž skoraj rohnel.

"Se boš že pomiril, Matevž, in pozabil, da si moral od hiše. Zdaj ti ne bo več treba!" je tolažila hlapca tudi Budinka.

"Oče te je imel rad in jaz te imam tudi, Matevž! Kar pameten bodi in glej, da se kdaj ne spozabiš. Saj veš, da moramo gledati na vsako besedo, ker iz vsake napravijo konja, da bi nam škodovali!"

"Jagnje si France, jagnje, kakor sem rekel ..." se je ognil Matevž kakršnihkoli obljubi ter stopil pred hišo, da bi videl, kako je s hudo uro.

France je poiskal dežnik in povedal, da gre k Tratarjevim do večera.

"Vsi bodo doma, pa jim povem, kako sem opravil," je rekel in odšel.

Budinka je obsedela za ognjiščem, sklenila na kolenih roke in molila ...

Minila je viharna noč, nebo se je zvedrilo in jasno je posijalo solnce izza Krna v sveže poletno jutro in zopet so zapele kose po travnikih.

Ljudje so imeli dosti govoriti.

O hudi uri so govorili, koliko škode je povzročila, a še več so govorili o Budinovih in ne enega ni bilo, ki bi ne bil vesel, da se je Francetu posrečilo rešiti dom, in ne enega, ki ne bi zabavljal čez Sandrinija.

Pod večer se je razneslo od vasi do vasi po dolini, da je treščilo v spomenik na Krnu.

"Božja roka!" so bili prepričani vsi.

Italijani so pa mislili drugače. Ko je komisar dobil drugi dan časopise, jih je dal župniku.

"Hudo bo!" mu je dejal.

"Zakaj?" je vprašal gospod.

"Berite!" je komisar razgrnil videmski list in mu pokazal na uvodno stran, kjer je bilo debelo tiskano: Barbari — oskrunjevalci spomenika pa Krnu.

Gospod je bral. Kakor bi bil kdo v viharni noči na Krnu in bi vse videl, je žolčno dolžil pastirje in pastirčke, da so se znesli nad spomenikom iz sovraštva do Italije in ga pokončali. V plamenečih bo sedah je klical list vse črne srajce na maščevalni pohod nad barbarsko pleme, ki po tem zločinu nad svetim spominom junaških borcev za veliko Italijo ne zaslužijo, da bi jih obsevalo solnce v njenih s krvjo posvečenih mejah.

"Gospod komisar, ali verujete, da bi bili naši ljudje zmožni kaj takega?" je vprašal župnik komisarja.

"Ne verujem. Prepričan sem, da je v snočnji nevihti udarila strela v spomenik, ki je tako izpostavljen. Tega pa ne bodo hoteli priznati naši ljudje in hujskali bodo toliko časa, da razvnamejo strast maščevanja. Zato pravim, da bo hudo!"

"Ubogi naši ljudje! Ali bi se ne dalo pravočasno pojasniti vse zadeve, gospod komisar?" je prosil župnik.

"Če bi oblasti v trgu hotele — a saj jih poznate, da gospodje tam niso mojega kova. Gospod župnik, prosim vas, opozorite ljudi, naj bodo mirni, če bi do česa prišlo, kar bi jih utegnilo razburiti. Veste, jaz že tako nisem dobro zapisan ..."

"Gospod komisar, naši ljudje vas imajo radi, ker ste pravični in jim greste na roko ..."

"To je ono, kar mi naši zamerijo in čakajo prve prilike, da bi me mogli utemeljeno prestaviti iz Križišča!" je odvrnil g. komisar.

"Naj pride karkoli, besedo vam dam, gospod komisar, Križiščani bodo mirni. Če bi nič drugega ne izdalo, radi vas se premagajo, ko jim povem, da bi vas sicer utegnili izgubiti."

"Prav, prav," je bil komisar zadovoljen in vesel priznanja, se ljubeznivo poklonil gospodu, mu stisnil roko in odšel v urad.

Gospod je zamišljen hodil po sobi.

"Hujše nam je ko Izraelcem v babilonski sužnosti!" je vzdihnil in še ugibal, kaj bi napravil.

"Odlašati ne kaže," je pomislil. "Ljudem moram povedati, kaj se pripravlja, da se ne bodo kaj spozabili! Olje bi vlivali na ogenj in razpaljene šovinistične strasti bi divjale, da bi bilo groza."

Še dopoldne je stopil gospod po vasi in se ustavljal pred hišami, kjer je koga dobil, in pripovedoval, kaj pišejo italijanski listi, ter svetoval, naj ohranijo mirno kri, pa naj bi črnosrajčniki, ko bodo dreveii skozi vas, še tako divjali in izzivali. Prosil je tudi v imenu občinskega komisarja, ki da želi vaščanom le dobro.

Ljudje so obljubili, da bodo mirni, a vendar se je razširilo po vasi razburjenje in v strahu so pričakovali, kdaj se pojavijo na cesti črnosrajčniki.

Budinov hlapec Matevž je stiskal roke in škripal z zobmi ...

XIII.

Sv. Ahacija dan 22. junija 1922 je minil. Križiščani so se bili pomirili ter menili, da je črnosrajčne vročekrvneže.v Vidmu in drugod ogorčenje popustilo ter da so se premislili in se zadovoljili samo z grožnjami, ki jih časopisni papir lahko prenese.

Pa so se motili.

Zadnjo Ave Marijo je odzvonilo, tema je že legla nad vas, ki je mirno in tiho sanjala ob cesti, in le še tu in tam je bilo slišati, kako molijo rožni venec.

Nenadoma je začelo izpod Matajurja po cesti tuliti in neznansko rjovenje se je bližalo ob ropotanju težkih kamionov, polnih pobesnelih črnosrajčnikov, ki so se pripravljali na maščevalni pohod.

"Fašisti!" je spreletelo vaščane in vas je trenutno oživela. Ljudje so begali, se prestrašeni izpraševali, kaj naj začnejo, in ko so se nekateri odločili, da se umaknejo iz hiš v gmajno, kjer bi se poskrili in bili na varnem, so jim sledili od kraja vsi. Kakor ovce v nevarnosti so se tiščali med skalami in grmovjem in s skrbjo in strahom gledali v vas.

Pri Budinovih je ostal s a m Matevž doma. Niso ga mogli pregovoriti, da bi se umaknil. Pod streho je šel, poiskal karabinko z naboji in slonel ob okroglem oknu ter oprezoval na cesto.

Tovorni avtomobili so zavozili v vas.

"Eja, eja, alala! A noi!" se je drl hripav glas s prvega voza in kot bi podmelo, se je iz stoterih grl ponovil.

"Hudič, on je!" je spoznal Matevž Sandrinija.

Voz, ki je prvi prišel v vas se je zaustavljal in pred Budinovimi obstal, da so ga dohiteli drugi.

"Tu je moj zadolžen dom, ki ne zasluži drugega, nego da ga oblijemo z bencinom in zažgemo!" je zaklical Sandrini.

"Če želiš, prav!" so bili pripravljeni nekateri.

"Nad trg prvo in še tam okoli! Ko se vrnemo, posvetimo crociadi za volitve in vse ono, kar nam je povedal Sandrini!" so hoteli drugi in zmagali ...«

Matevž je že meril, a preden se je odločil, da bi sprožil, so kamioni oddreveli mimo. Pet jih je bilo — na vsakem posode z bencinom in kakih štirideset oboroženih črnosrajčnikov.

"Bolje je, da ga nisem sedaj počil," je pomislil Matevž, ter še ugibal, ali naj gre in poišče Franceta ter mu pove, kaj namerava Sandrini s svojo druščino.

"Grem," je sklenil.

Ko je stopal iz vasi v gmajno, so avtomobili že dreveli daleč proti Kobaridu.

Grozno bo! Kakih dvesto jih je! Vsi so črni ko sami zlodji!" je povedal Matevž, ko je prišel do vaščanov.

Ženske in otroci so zajokali.

"Kje je Budinov France?" je vprasal Matevž.

"Ni ga tu. Z materjo sta pri Tratarjevih. Menijo, da je tam varno, ko so na samem in daleč od ceste!" so mu odgovorili.

"Poiskati jih moram!" je dejal Matevž in krenil po stezi* proti Tratarjevim.

*

Fašisti so v Kobaridu zdivjali, pobesneli.

Sredi trga se je dvigal spomenik skladatelja Hrabroslava Volariča. Okoli vratu so mu zadrgnili vrv in ga ob huronskem vpitju in krohotu strmoglavili ter se najpodlejše znašali nad odbito glavo ... Ko so tako pokazali hvalisano svojo kulturo, ki ji ni vrstnice na svetu, so divjali po trgu, snemali vse slovenske napise in jih nanesli na trg pod staro lipo, polili vse z bencinom in zakurili kres, ki je sredi noči vzplamenel in zajel tudi lipo, simbol slovenstva izza pradavnih dni. Karabinijeri niso videli fašistov, pač pa so gledali, da ne bi domačini motili slovesnega zmagoslavja črnih srajc ...

Ko je ugašal ogenj v lipi in je le še žarela v noč kot neznansko bridka prikazen, so planili divjaki na kamione in se odpeljali pod Krn v Drežnico, odkoder je kmalu krvavordeče odsevalo: župnišče je bilo v plamenih ...

* * *

V jutranjem somraku so obstali kamioni zopet pred Budinovo hišo.

Sandrini je stopil na borjač in zaropotal na vrata.

"Za menoj z bencinom!" je zaklical. "Danes sem še jaz gospodar, čeprav so mi z dražbo prevzeli last, kot so mi povedali karabinjeri. Pepel pustimo novemu gospodarju! Naprej, naprej!"

Fašisti so poskakali z voz in drli s kanglami na borjač, ulomili vrata in šli v notranjost. Čez trenutek so v svetlem plamenu vzžarela okna v pritličju in nadstropju. Ko so se požigalci vračali iz hiše in se s Sandrinijem vred1 jezili, ker so našli vse prostore prazne, je iz skednja počilo. Sandrini je vzkliknil in omahnil. Pobrali so ga in odnesli na kamion, ki ga je šofer pognal, da dospe čimprej v Čedad ...

Črnosrajčniki, ki so ostali, so se zagnali proti skednju in iskali po njem, da bi dobili onega, ki je streljal. Niso ga našli, zakaj Matevž jih ni čakal ...

Plameni, ki so švignili iznad Budinove hiše, so vzbudili v gmajni nepopisen krik. Vaščani so se bali, da objame plamen vse hiše, pa so moški in ženske tekli v vas. Ko so prišli do župnišča, sta bila komisar in župnik s Tratarjevima in Budinovim že na poti v spodnji konec.

"Gospod komisar, gospod župnik, pomagajte!" so prosili ljudje.

Fašisti so zaslišali, da se jim bližajo vaščani. Besni so se zagnali proti neoboroženi množici, da bi se znesli nail njo in se maščevali za Sandrinija.

Komisar je stopil pred nje:

"Ljudje so dobri, mirni — jaz jamčim za vse svoje občane!"

"Tudi za onega, ki je ustrelil Sandrinija?" so bili divji in zdelo se je, da jih komisarjeva beseda ne bo pomirila.

Križiščani so se ob novici, ki so jo izvedeli iz vprašanja razjarjenih fašistov, zdrznili in se spogledali in začudenja je šlo med njimi, da so trenutno pozabili na požar ...

"Kdo je bil?" je vprašal komisar.

"Če bi ga bili našli, bi ne zahtevali, da jamčite zanj!" so vzklikali črnosrajčniki in gledali srepo in izzivalno vaščane.

"Med nami ga ni!" so odvrnili ljudje.

"Tudi za onega morate jamčiti, gospod komisar, da pride pravici v roke, sicer ..."

"Jamčim!" je dejal komisar.

Črni strahovalci so se zadovoljili, se pognali v kamione, začeli peti svojo "Glovinezzo", ki so jo spremljali drdrajoča pesem motarjev in hrupni signali, in izginili iz vasi. Križiščani so se oddahnili, zakaj novega strahovanja se jim ni bilo več treba več bati, in v trenutku je bilo okoli Budinove hiše kakor ob mravljišču, ki je v nevarnosti: vse se je gibalo, vse je tekalo in hitelo. S korita in bližnjega potoka so nosili vodo in gasili, gasili ...

Ko je nad Krnom vzžarelo nebo v jutranji zarji in so planili izza pozlačenih robov prvi prameni vzhajajočega solnca, je bil požar udušen.

XIV.

Jesen.

Lastovke so odletele, bukovi gozdovi v Matajurju, v skalnati Miji in pod Stolom so rumeneli, Krnov vrh pa je zapadel že sneg. Križiščani so pospravljali z njiv zadnje pridelke, ko so zvedeli, da je komisar Adamelli prestavljen. Karabinjeri so iskali Matevža, a ga niso izsledili.

Nihče ni vedel niš pravega povedati, a vsi so bili vsak zase prepričani, da je pobegnil čez mejo. Radi njega je moral dobri komisar iz Križišča. Težko mu je bilo, zakaj resnično je vzljubil Križiščane. Ko je odhajal in so ga spremljali iz vasi, jim je obljubil, da jih ne pozabi, da se bo Križišča vedno z veseljem spominjal, in še, da bo zagovarjal Slovence med vsemi, ki jih ne poznajo in jih krivično sodijo.

Novi komisar se je vračal zamišljen v urad; ob vzklikih navdušenja in hvaležnosti, ki so jih pošiljali vaščani za Adamellijem, je želel, da bi ljudstvo tudi njega tako vzljubilo, a vedel je, da ga niso poslali, da bi hodil po Adamellijevih stopinjah ...

Budinova hiša je bila prenovljena. Z zavarovalnino so jo popravili in še so Križiščani z delom pomagali. Nesreča jih je združila v pravo družino in bratski so tekmovali, kdo napravi pri Budinovih vpč robot. Zato pa je bil tudi praznik za vso vas, ko sta se poročila Budinov France in Tratarjeva Katrica.

Sredi svatovskega veselja so vsi onemeli.

Plaha je obstala na vratih — Nina.

"Nina!" je vzkliknila Budinka, kakor bi doživela čudo, in da bi se prepričala, ali je res, kar vidi, se je hitro izmotala izza mize in planila k hčeri, ki jo je objela, kakor bi je ne hotela nikdar več izpustiti, in je ihtela in ihtela.

France in Katrica sta ju ločila. France je pozdravil sestro in jo odvede! za mizo, kamor sta se vrnila tudi Katrica in mati.

"Hvala Bogu, hvala Bogu!" je ponavljala Budinka, gledala s solznimi očmi hčer in se smehljala.

"Kod si hodila, sestra, kako je s teboj?" je vprašal France Nino, ki je v zadregi sedela nasproti Tratarjevemu Ivanu.

Nina je nedoločeno gledala preko mize in začela pripovedovati, kako jo je odpeljal Sandrini v Čedad, kjer je s svojimi tovariši kakor obnorel popival, kako so potem prišli v Videm in ga je prosili, naj hitro uredi svoje kupčijske zadeve, da so vrneta, a se mu ni nikamor mudilo, ker ni imel nikakih poslov. Popival je kakor v Čedadu, bil ves divji, in je ni pustil, da bi se sama vrnila. Nekega večera je morala zopet v avto in zdirjali so proti Padovi. Sredi noči so prišli v mesto in njo je moral spraviti v bolnico, zakaj na dolgi, divji vožnji se je pretresla in se je čutila slabo.

"Od tedaj ga nisem več videla ..."

"In ga ne boš več! Matevž mu je pomagal na oni svet, ko je s fašisti zažigal to hišo," so ji povedali.

"Bog se mu usmili duše, čeprav ni imel usmiljenja z menoj!" je zaihtela Nina.

"Kaj bi se jokala, ko ni ne ene solze vreden!" so menili drugi.

"Vem ... vem ... O jaz, nesrečnica, da sem bila tako svojeglava in upropastila sebe in dom in ..."

Besedo ji je zadušil sunkovit jok.

Tratarjev Ivan jo je žalostno gledal, zakaj slutil je, da je hotela izgovoriti njegovo ime, a si ni upala. V njegovem srcu se je zgenilo, vsa njegova nekdanja ljubezen, ki se je leto in dan boril z njo, da bi jo pozabil, se je vzbudila kakor nov plamen, ga vsega prevzela in mu klicala in mu prigovarjala: Pozabi vse, kar je bilo hudega in neljubega, in ji odpusti! Poglej, saj je v svoji žalosti lepša, kakor je bila prejšnje čase ... Tako je bilo z Ivanom in molčal je in se še boril ...

"Otrok mi je umrl prvi dan," se je izpovedovala Nina, ko se je utolažila, "čez štirinajst dni sem pa šla iz bolnice. Najrajši bi se kar s prvim vlakom vrnila domov, a se nisem upala, ker me je bilo sram in sem se bala posmeha in opravljanja. Poiskala sem si službo in trpela vse do poletja, ko se in brala, kaj se je zgodilo v Križišču. Takrat sem sklenila, da se vrnem na jesen. In zdaj sem prišla ... Mati, odpustite mi, odpusti mi, Ivan, odpustite mi vsi, da sem se vam izneverila, ti France, brat moj, pa me ne goni od praga, katerega sem nevredna danes spet po dolgem prestopila. Lepo te prosim, kot mi daj in me imej za zadnjo deklo! ...

Jok jo je premagal ...

"Nina, jaz ti odpuščam vse!" se prvi oglasil Tratarjev Ivan in jo prijel za roko.

Svatje so bili ginjeni. Župnik, ki je bil med njimi, je vstal, se oslonil z upognjenimi prsti na mizo, pogledal po svatih in slovesno spregovoril:

"Dragi svatje, Križiščani moji! Prišel sem v vašo sredo ob veselem dnevu, ko je Budinova hiša zaključila vrsto težkih, žalostnih dogodkov in začela z mladim gospodarjem in zalo in pridno gospodinjo Katrico novo življenje, ki ga Bog blagoslovi! Ko smo se zbrali na tej svatovščini, pač nismo pričakovali, da bomo doživeli še večje, popolno veselje, katero nam je pripravila Nina, ki se je vrnila med nas — zopet vsa naša. V trpljenju se je spokorila za vse — in če sem prav videl in slišal, sme upati tudi ona novo, srečnejše življenje ... Mati Budinka, po velikem trpljenju ste dočakali, česar niste že več upali: sveto izročilo, ki gre le iz zdravega rodu v zdrav rod, je zmagalo v vaši hiši. Glejte, Budinka, veselimo se z vami — še več: ob vas mislimo na drugo mater, ki jo vsi poznamo in ljubimo, in vemo, da bo s svojimi zdravimi otroki tudi dočakala dan, ko bo v solnce novega življenja vzžarel — DOM OB SOČI ..."

Gostom so žarele oči, ko so vstali in trčili z gospodom.