Domači zdravnik/Vvod.
| Domači zdravnik Vvod. Janez Volčič |
Po spisih modrih zdravnikov nabral Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije
| |||||||||||||
Sprejmi moje besede, da še ti množé leta življenja! (Preg. 4. 10.)
Derži se poduka, ne odstopi od njega, ohrani ga, ker on je tvoje življenje. (Preg. 4. 13.)
Modrega postava je vir življenja, da se ogne mertvemu poginu. (Preg. 13. 14.)
Krona Božjih stvari tu na zemiji je človek. Blaga je njegova podoba, ravna, pokončna njegova hoja; bistro gleda proti nebu njegovo obličje, razločno on govori in se po vsem prosto vede. Vse to mu odkazuje najvišo stopnjo med vsemi pozemeljskimi stvarmi. Da, človek je tempelj Božji in sveti Duh prebiva v njem.
Bog je človeka vstvaril po svoji podobi ter ga je postavil gospodarja vsi zemiji. V človeku je nekako zedinjeno vse vstvarjenje Božje; človek je svet v malem, dejali so stari. Kakor pa svet po odkazanem tiru v vednem boju zmeraj novo dela in podera, dokler da bodo zvezde iz neba padle in zemeljske moči razrušile; tako preživi človek svoje življenje v nepreterganem dejanju in nehanju, dokler da bo zopet razdejan in doseže svoj namen. Njegovo telo, navezano na zemljo, iz ktere je bilo vzeto, hrepeni ohraniti svoje časno bitje ter on vse duhovno nase poteguje, da se poslednjič zopet v prah spremeni. Njegov nepokvarjen duh pa se z ljubeznjivo silo spenja v drugi svet, k začetniku svojega bitja; on skuša razdjati zemeljsko vez, skuša uiti tému časnemu, da bi bival v svoji pravi domovini, v večnem, blaženom miru, pri stvarniku svojem.
V tem vednem pehanju je človek postavljen na zemljo, ktero mu je Vsegamogočni odločil, da časno na njej biva. In človek ima pravico do vsega, kar je na zemlji. Zrak, voda in kar zemlja rodi, mu je v hrano; gorkota ga poživlja; zdravila mu poškodovano zdravje zopet uterdijo; vsa natora mu služi, da si jo obrača v svoj príd, kajti vse je Bog vstvaril za človeka.
Ni je pa tudi stvari nobene, ktera ne bi zamogla škodovati človeku. Ni je stvari nobene, ktera ne bi mogla podkopavati njegove časne sreče, ali škodovati njegovemu zdravju ali razrušiti celo njegovo življenje. Zdravila, neprav rabljena, so mu strup; kužni hlapovi in skernoba otrovajo mu zrak; nešteti primerljeji in razne okolišine napravljajo nevarnost njegovemu življenju. Človek je tako v vednem boju z vso vstvarjeno natoro. Voditi jo mora v svoj prid; podvreči si mora njene moči, da ga ne bo premagala in pokončala. In to je preimenitno vprašanje: Kako naj to stori?
Predragi rojaki, preljubi Slovenci! da bi v tej neogibljivi vojski ložej se bojevali, srečneji bili, naj vam omenim nektera vodila, kako se obnašajmo, da prerano ne omagamo. Da bote vedeli, kaj nam koristi, kaj nam pa škoduje, berite ali poslušajte:
A. Kaj hrani človeka?
B. Kaj konča; umori človeka?
Dan današnji so razni boji. Slišite večkrat od grozovitih, kervavih vojská; slišite od političnih bojev; tudi od duhovnega bojevanja. Vendar nobena teh vojsk vseh ljudi ne konča. Vojska pa, ktero vsak človek z vso vstvarjeno natoro ima, kteri se nihče od žene rojen ubraniti ne more, ta vojska vse ljudi pomori. V vsakem boju pa najprej pade on, ki se nespametno bojuje ali se bojevati ne zna; ali pa, kdor bo hinavsko izdan.
Da se v bran postavimo saj, kar se da; k temu naj pripomorejo te male bukvice, ktere sem posnel iz spisov učenih mož ter sem pridjal, kar me je skušnja naučila. Bog daj svoj blagoslov tudi temu majhnemu delu!