Domačinke
Božidar Flegerič
Izdano: Zora 5/4, 5/5 (1876), 4,5
Viri: št.4 dLib, št. 5 dLib
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zdrava bodi, bela
Cerkvica domača!
K tebi spet vesela
Duša se povrača.

V tebi moja mila,
Moja draga mati
Mene je učila
Boga spoštovati. —

Pridem iz daljine,
V tožnem srci svojem
Nosim bolečine
Z jadnim nepokojem.

Kakor list v jeseni,
Ko ga veter trese,
Od bolezni meni
Vije zdaj srce se. —

Težko potniku je,
Kteri truden išče
Sredi zemlje tuje
V tmini prenočišče.

A je teže revi.
Stokrat njemu teže,
Ki nezvesti devi
Dvori, služi, streže.

Težko golobici,
Če jo jastreb davi.
Teže je devici.
Če jo drug ostavi.

Težko je bučeli
V burji hudojezni,
Teže dozoreli
Devi brez ljubezni. —

Lipe tri košate,
Sveta mi drevesa;
V hladni vaši senci
Sladek je počitek.

Stoje sredi trate
Gledate v nebesa,
Za-me med Slovenci
Rajske slasti vžitek.
Res je v mladoletji
Gledati veselo
Na dišečem cvetji

Delavno bučelo.
Al' je veseleje
Gledati mladino,
Ako ljubav greje

JQ_ za.domovino. „.„ Kakor neprestano
Že po hladni rosi
V panj bučela hrano
Vedno skrbno nosi:

Glej, tak' ti se brini,
Oj mladina mila,
Da boš domovini
Mnogo podarila! —

Teče, naglo teče
Potok po dobravi.
Deklice ljubeče
Krasni mladič travi.

Potok ne prihaja
Več na prejšnje mesto;
Mladič izostaja:
Ljubil je nezvesto. —

Dragi kraj domači,
Krasna zemlja mila.
Nikdar te ne tlači
Tuje zlobe sila!

Kraj moj preljubljéni
Sladke blaženosti,
Stalno mesto meni
Blažene sladkosti!

Pesen se je vnela
V tožni duši moji.
Da bi rodu pela
O lepoti tvoji,

Ktera čarobnostjo
Vedno me objema,
Divno mi sladkostjo
Žalo srce vnema.

V tebi je prepeval
Pevec slavnoznani;
Pesnimi ogreval
Srca med Slovani.

Žirovinsk a Vila
V meni, pevec mili.
Pesni jo vzbudila
Ter me peti sili.

Divni pevec Stanko !
Često obiskujem
Tvojo sestro Anko,
Pri njej se radujem.

Ona mi vesela
Pripoveda rada,
Kak sta kdaj živela
V ljubavi za mlada.

Spomnim šče se -živo
Tebe, lipa stara,
Kder je štel marljivo
Byrona, Kolara.

Kder so pesni mile.
Dika očetnjavi
Iz srca mu klile
V slavo majki Slavi.

Stanko, pevec v raji
Združen si s pokojem;
Jaz v domačem kraji
Tebi slavo pojem.

Ne zameri, da se
Tebi približujem,
Tvoje divne glase
Pojoč naslednjem.

Iskre so paleče
Divne pesni tvoje ;
Kakti blede sveče
Slabe pesni moje.

Tvoje ko v puščavi
Redko čisto zrnje ;
Moje ko v goščavi
Gosto ostro trnje.

Tvoje kakor čilo,
Sladkoduho cvetje.
Ki rodi ga milo.
Zdravo mladoletje;

Moje kakor velo.
Pozno že v jeseni
Listje zrumenélo
Nekoristno meni.

Ti si devam v krila
Vsipal „Djulabije",
Moja pa jim Vila
„Domačinke" vije.

„Djulabije" so jim
Srca razigrale ;
,,Domačinkam" mojim
Bodo se smijali.

Zdaj pa z Bogom krasna
Ilovska dolina,
Meni luč prejasna
Sladkega spomina!

V tebi je živela
Deklica ljubljena,
Živo prej vesela,
Zdaj otožna žena.

Mojih pesni glasi
Žalostni, veseli
V prejšnjem srečnem časi
Jej so v čast doneli.

Jej sem jih edini
Pel mej deklicami;
Pesni domovini
Pisal sem solzami. —

Zemlja oh uboga.
Mili kraj domači!
Tebe tuja noga
Neprestano tlači.

To me bridko žali,
Vzbuja jezo v meni,
Moje srce pali
Kakor žar ognjeni.

Razprostrta sila
Tuja tu povsod je ;
Kakor ptič brez krila.
Brez svobode rod je.

To mi dušo trese.
To srce razbija.
Proč me želja nese:
Z Bogom domačija!