Domek pod brinom
 |
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikivira, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: napačna uporaba predlog (obvestila o wikiprojektih sodijo na pogovorno stran). O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka, če pa sodelujete na katerem izmed Wikiprojektov (Wikivir:Slovenska leposlovna klasika ali Wikivir:Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil), zastavite vprašanje na projektni pogovorni strani. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom ter Vodičem. |
| Domek pod brinom Jože Jež |
| |||||||||||||||
ČRNI BRIN uredi
LAHKO, DA JE TISOČE JAGOD POGNALO
NA GRMU, KI SILI NOŽICE V SKALO.
TIHO DIŠIJO MED IGRLICE SKRITE,
MAJHNE, ZELENE, A VSE ČUDOVITE.
BURJI IN SONCU JIH GRMIČ NASTAVLJA
VSE DNI, KI JIH LETO POČASI ZAPRAVLJA,
JAGODE Z DNEVI POSTANEJO ČRNE.
KO LUNA JIH VIJE V ŽARKE SREBRNE.
POTEM PA TAKO, IZ ČISTE NAVADE,
JIH BURJA RAZNESE ČEZ KRAŠKE LIVADE ...
...PA JIH ZAPLETE MED TRAVNATE BILKE,
KOT POŠTAR PRINESE SKRIVNOSTNE POŠILJKE.
IN PREDEN ZAČNEJO SE ZIMSKI PREHLADI,
SE SKRIJEJO V ZEMLJO VSE DO POMLADI.
KO BRINČEK POKUKA NA DAN, PA ŽE IŠČE
SE HITRO NAVADIT NA NOVO IGRIŠČE,
KER VSI SO ŽE TU; JE SONCE, JE BURJA
IN LUNA, KI GLEDA, KAKO SE KOŠATI,
KO TIPA VESELO ZA SONCEM NA TRATI.
CICI MICI uredi
MOJE IME JE CICI MICI.
TAKO SMEŠNO IME DOBIŠ
LE, ČE ŽIVIŠ V NOGAVICI.
LE VERJEMITE, DA NE LAŽEM,
JAZ VEDNO ČISTO VSE POVEM
TAKO, KOT TREBA – PO PRAVICI.
MOJA SOBA JE UDOBNA.
ČE OKEN NIMA IN NE VRAT,
ME PRAV ČISTO NIČ NE MOTI.
VAŽNO JE, DA VIDIM ZVEZDE ZGORAJ,
KJER SE NOGAVICA NEHA.
LE NEBO IN NEŽNE SANJE
ZAME SO NAJBOLJŠA STREHA.
VČASIH, KO DEŽUJE,
PA SE POD DEŽNIKE SKRIJEM.
TEH IMAM SEDAJ ŽE DOSTI,
SAJ JIH ZDAJ DOBIVAM REDNO.
VČASIH JIH POSODIM ŠKRATOM,
TAKRAT, KO SO NAJBOLJŠE VOLJE,
A TO SE NE DOGAJA VEDNO.
DOSTIKRAT SO RADI SITNI,
SKAČEJO MI PO SOLATI,
TRGAJO MI CVETNE POPKE,
ŠKRIPAJ Z ZOBMI IN, OJME,
PLETEJO SMETI V ŠOPKE.
TAKI SO, DA SEM RES JEZEN,
A KAJ, KO SO TAKO PRIJAZNI,
KADAR SE ZGODI BOLEZEN.
TAKRAT SE ZBEREJO POD HRASTOM,
KJER TIHO MELJEJO ZAMISLI,
KAKO POMAGATI BOLNIKU,
KI DRŽI OBRAZEK KISLI.
STIKAJO PO ČRNI HOSTI,
TAM, KJER RASTE ČUDNO BILJE,
IN KUHAJO V ČRNEM LONCU
MOČNO JUHO ZA OŽILJE.
TAKRAT ME BOŽAJO PO GLAVI,
TIPAJO MI ČELO BELO,
STISKAJO UHO NA PRSI
IN GLEDAJO V OČI DEBELO.
TAKRAT BI RAD SE JIM NASMEHNIL MALO,
A KAJ, KO JE MOČI OSTALO
LE ZA PIHNIT V MOKER ROBČEK,
KI GA STISKAJO NA GOBČEK.
A, KO SE VROČINA NEHA
IN KO NOSEK MIRNO DIHA,
SE ODPELJEMO PO JASI
V KOČIJI IZ PREPIHA.
VZPENJAMO SE ČEZ KRTINE
IN MAHAMO V POZDRAV OBLAKOM.
VSE JE DOSTI DOSTI LEPŠE,
KADAR SPET BOLEZEN MINE.
DAN ODIDE KAR PREHITRO
IN KO UTIHNEJO ŠE PTICE,
SE ODPRAVIMO POČASI
SPET NAZAJ DO NOGAVICE.
SPANEC GRABI ZA UŠESA,
SVET V TEMO SE TREUDEN SKRIVA.
NOČ ZAČNE SE V NOGAVICI,
KJER ŽE SPI – CICI MICI.
GRDI PACEK uredi
TAM, KJER NI DEŽELE IGRAČ,
KJER NI ŽOG IN TIROV VLAKCA,
KJER JE KUP UMAZANIJE,
TAM JE DOM GRDEGA PACKA.
TAM SO KROŽNIKI IZ BLATA,
ŽLICE, VILICE IZ ŽICE,
KREKERJI IZ LESNE SMOLE
IN PIŠKOTI IZ ILOVICE.
GRDI PACEK SE NE SKRIVA,
RAD NASMEJE SE SKOZ ŠKRBE,
ČE GA VČASIH DEŽ UMIJE,
SE SUŠI NA VEJAH VRBE.
RAD SE V GOZDNI MIR POVABI,
TAM SE Z ŽVIŽGI POGOVARJA
S PTIČI IN KO LEŽE V TRAVO,
SI MRAVLJIŠČE DA POD GLAVO.
PRAVIJO, DA BIL JE VEDNO
SAMOTEN IN BREZ DOMA,
PA ZATO V DEŽELO BLATNO
DAN NA DAN ŠE VEDNO ROMA.
SONCE, LUNA, DEŽ IN VETER,
SNEG IN REKA, LES IN KAMEN,
TO JE, KAR ZARES GA MIKA,
KO SE DRUG MU SVET UMIKA.
GRDI PACEK, GRDI PACEK,
LE KAKO TAKO SI SREČEN?
BREZ DENARJA IN BREZ ZNANJA
LE V HLAČE SLAMNATE OBLEČEN?