Domen

Domen. Domača povest iz prejšnjega veka. Josip Jurčič

Spisano:	Preskeniral Uroš Taljat Slovenskega glasnika, postavil Miran Hladnik, popravila Mojca Pipan.
Viri:	http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/jurcic_domen1.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/jurcic_domen2.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/jurcic_domen3.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/jurcic_domen4.pdf; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/jurcic_domen5.pdf. Za prvi natis v Slovenskem glasniku 1864 glej Google books http://books.google.com/books?id=sg8EAAAAYAAJ&printsec=frontcover&dq=slovenski+glasnik&hl=sl#PPA134,M1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Hlapec in gospodar.

Ako si starega Ciglarja prašal: „Kedaj so bili Turki na zadnje v deželi“, odgovarjal ti je: „Tačas, ko jih je bil tisti Domen pripeljal — Bog mu grehe odpusti!“ In če si mu bil siten in dalje popraševal: „Vi, oče Oralkov, kedaj pa je bilo to“, odgovoril je stari zgubani in sključeni možiček vselej: „I kaj meniš, to je že davno. Ko sem jaz pastirčeval in še bos hodil — tega je že obilo dve manj ko sedemdeset — tačas se je bil ranjki Habjan, starega oče, drugoč oženil. Domen pa je bil Turke prignal, ko je Habjan ravno v zibeli ležal; le seštej, koliko let je že tega. Pri taki priliki je imel Oralek navado pipico iz ust sneti, sterkati jo ob nohet pri palcu, stisniti jo med kolena, in počasi in na dolgo praviti o Domnu — ali kakor se to ime v litanijah bere o „Damjanu“. Ko bi imel tako pamet, da bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo bil častitim bravcem po starčevem jeziku povedal; a ker sem si jo le po obsežku v spominu ohranil, hočem jo s svojo besedo priobčiti.

Neka deklica v vasi (ime nič ne dé) bila je tako srečna, da je v deveto vas zaslovela zavoljo svoje berhkosti. Ali ni je sreče brez nesreče, tako je tudi ona imela svoje križe in težave manjkalo jej je posvetnega premoženja. Ta napaka je edino kazila, da je niso šteli za najlepšo, in da se snubač le ni hotel ter ni hotel prikazati. Kjer pa je že ena, nesreča, vgnjezdi se le prerada še druga, včasi sedemkrat hujša od perve. Tako se je tudi naši ubogi deklici primerilo, da jej je že, ko je mladostna lepota slovo jemala, deviška nedolžnost splavala po vodi in mali posiljenček prišel na svet, kterega so kerstili Domna, ker je ravno na Kozina in Damjana, dan beli svet zagledal. Mlada mati, preganjevana in psovana, nivedela kam z malim červičkom, ki se ni bil druzega zadolžil, kakor da se je roditi prederznil, in kterega, vendar nihče ni hotel pod streho.

V tej revi se je usmili Jurec, nič napečen mož, in vzame dete za rejenca. Imel je potem dečka skoraj kakor svojega. Ko je dorastel, bil mu je hlapec in na pol gospodar. Tudi njegovi materi je dal kočo na koncu vasi, ko se je postarala, da jej ni bilo več delati kakor dekli.

Domen je bil čverst mladenič, za moč vsacemu v okolici kos. Imel je bojé posebno lepe černe oči, sicer pa ničesa druzega, česar iščejo ljudjé, zvlasti dekliči na človeku, da reke potem: lep je. Vendar svet je poreden, kar je Adam jabelka odkerhnil. Tako so tudi nekteri govorili, da ni nihče tako svitlega pogleda, kakor Domen, ako ga kdo vjezi. Tega pa ni vsak terdil, ker ni bilo lahko viditi ga v jezi. Bil je tiha dobra duša, malo besedi je šlo njemu čez zobe, nikoli nobena nepotrebna. Eni — sosebno stari ljudjé, so ga hvalili, da je moder, eni pak so odkimavali rekši: „Jaz ne zaupam veliko temu človeku; tiha voda jezove podira, pravi star prigovor.“ Zopet drugi so djali: „Taki ljudjé so najbolji, ako se obernejo k dobremu; največi hudodelci pak, ako se hudobi nagnó.“

Jurec je imel tudi osemnajst let staro hčer Anko. Oralek je terdil, da ni bilo otovrej dekleta v fari, ni ne popred, ni ga ne bode pozneje, kakor je bila Jurčeva Anka. Jurcu se je v serce dobro zdelo, da bode lahko dobil zeta, kakoršnega nihče v vasi. „Čedna deklica“, mislil je včasi na samem, „in pa če še ni čisto gola in brez petic taka se že z lepo odpravi od hiše, ali pa kaj čednega k hiši dobi.“ Pretekli predpust je že menil, da dobode zeta, kajti poprašal je bil mladenič, bogat in malo in dosti ne gerd za deklico. Gospodar bi se ga ne bil branil, a hči je imela nekove muhe; precej pri pervi besedi si je snubca odpodila rekši: ne morem. Jurcu tu ni bilo po godi, tembolj ker mu ni vedela vzroka povedati. „Zakaj ga nečeš“, godernjal je, „bogat je, lep je, premlad ni ne on ni ti; jaz torej ne vem in ne vidim, zakaj bi se tak ženin odganjal. Pa delaj, kakor hočeš, to ti povem, če boš termo imela, termo boš dobila v zakon.“ Za tem se je Jureti jezne deržal ene dni. Znotrej pak ga je grizlo: „Kaj, ko bi se jej kaj mleto v glavici, kar ne gre v mojo vrečo!“

Ljudjé so si šepetali skrivaj vzrok, zakaj Anka ženina ni marala. Vsi so bili skoraj enih misli, da ravná, nespametno, gotovega pa ni nihče nič vedel, zakaj ako so tovaršice Anke same povprašale: je-li res ali ne, kar se govori, bila je vselej huda in je odgovorila: „Jaz ne vem, kaj sem komu storila, da ravno mene ne pusté jeziki pri miru.“

Zunaj je tema ležala verhu gostega snega. Mraz je bilo; da se je vse umikalo v gorke izbe. Živega človeka ni bilo na vasi; le tu pa tam je rojil in lajal kak pes z ogla na ogel, zvest varuh gospodarjevega domovja in svoje lastne pesje lópe za hlevom in tam so se bile ženske že vsedle za brenčeči kolovrat, stare matere za peč. Konci vasi v Jurčevi hiši so tudi sedeli vsa družina, od gospodarja do pastirja, okrog velicega omizja pri kmečki večerji. Gospodar je bil danes slabo pri volji. Z jezo je kruh rezal, nikogar nič prašal, nič odgovarjal; čelo pak se mu je vedno gerbančilo in obervi so mu lezle vkup. Ko so hlapci in dekla videli, da mu nekaj ni po všeči, molčali so, vsi, celo hči ni zinila besede. „Kaj mu je neki?“ ugibala sta hlapca, „v koprivah se menda ni opekel, saj je sneg.“

Po večerji pa reče Jurec družini: „Nocoj ne boste predle vé dekle! Ni ne bomo vkup molilim le pojdite spat; ti pa, Domen, ostani malo malo tukaj, da ti nekaj povem.“

Vsi se izmuzajo ven, toda neradi, ker je vsakega mikalo, kako bode gospodar govoril Domnu. Kaj mu bode povedal, to se jim je dozdevalo. „A kdo mu je jezik stegnil“, govorile so dekle med seboj, „res nekteri ljudjé morajo klopotati! Meni se Anka smili.“ Hlapci pak so se pomuzovali Domnu, kakor bi mu hoteli reči: „Šent, za božji svet ne bi bil zdaj-le rad v tvoji koži!“

Zdajci je sedel Domen sam Jurcu nasproti za hrastovo mizo. Anka, kteri je bil oče tudi namignil naj počaka, sedla je bila v bolj temen kraj za vrata, in plaho gledala očeta. Očetov obraz in morda lastna vest jej ni nič dobrega prerokovala. Nekoliko časa molčé sloni stari Jurce na oglu in gleda po mizi. Naposled jame z ostro besedo:

„Domen! Tvojo mater je vse preganjalo, nihče je ni maral. Morala bi te bila v rési poroditi, kakor divja neumna žival, in vihar bi ti bil boter in sova bi ti bila pela pesem v zibeli na dežji! A jaz sem bil tisti, ki se je usmilil, dá, tebe in njo pod streho sprejel.“

„Že dostikrat ste mi pravili vi in mati moja“, hlapec odgovori.

„Res sem ti jaz nekterokrat pravil, pa vendar si nisi v glavo vtisnil. Kajti ne bi se bilo dogodilo to, kar slišim, da se je, ko ne bi bil pozabil, da si prišel brez očeta in brez pomoči v mojo hišo. Jaz sem ti iz usmiljenja dajal streho, ko si se še hoditi učil; pri moji skledi si zajemal pozneje, od mojega hleba si rezal, ničesa nisem zapiral pred teboj.“

„To vem! Zakaj mi pa pravite to?“ odgovori hlapec Domen nevoljen.

„Če si kedaj šel z mojega doma, vedel si, da te čaka gotova večerja. Če si česa potreboval, vse sem ti kupil, kakor svojemu sinu, ki mi ga je Bog vzel, — da bi ga ne, bil! In ko tvoja mati ni mogla več služiti, dal sem jej svojo kočo, da osebenkuje v njej. In od tebe nisem upal druzega, samo da mi bodeš hvaležen.“

„Kdo pa se je prederznil reči, da nisem hvaležen!“

„Sedem cerkvá, govori o tvoji nehvaležnosti — in ti si upaš prašati Me, kdo je rekel! Zares motil si me, a ne boš me dalje, vse vezi med nama so pretergane; poišči si druzega, da te bo tako imel in da mu boš tako povračal!“

Čudno je bilo, kako je hlapec Domen sedel s prekrižanima komolcema na mizo upert in serpo gledal starega gospodarja, ki mu je jeza rudila upadeno lice.

„Ktera je tista moja nehvaležnost, ki sedem cerkvá, govori o njej? Jaz ne vem nobene“, reče hlapec.

„To je res! Tebi se ne zdi to nič, ako se hoče hči tistega moža zapeljati, ki ti je nameščeval o četa, ki ga naj bi bil blisk zadel, kajti hudoben človek je moral biti, da se ni izdal in da si ga, še tvoja mati ni upala imenovati, reva! — Zakaj se jokaš, deklina!“ oberne se oče k hčeri. — „Zdaj še le vem in razumem, zakaj ti ni bilo na volji možiti se po mojem izbiranji; hčerka bi rada izbirala po svojem, rada precej pervega moža, bodi tak ali tak, pošten ali berač; to se vé, stari naj godernja in govori, kar hoče, naj misli in méri, kakor že bodi! Ali ne bo veljala tako, kakor se bo zgodilo v tvoji glavi; ne, dokler bo mezinec gibal na moji roci, le dobro me poslušaj!“

„Jaz nisem nikdar zinil nespodobne besede vaši hčeri,“ reče hlapec Domen. „Da sem jo pa rajši videl, ko vsacega človeka na tem svetu, to je bilo zató, ker sem menil, da ni tako nemogoče, česar jaz želim in — če se ne motim — tudi ona. Jaz sem vam delal pridno, kakor bi bili moj oče, celó še bolj. Ne vem, kakov sin bi si bil bolj trudil množiti vaše bogastvo ko jaz. Poznate me dobro; je-li potem tako nemogoče, da dovolite in jaz in Anka bova srečna.“

„Kaj ti ne trešči v glavo, hlapče!“ zagermi stari. „Kaj še; jaz bi ti dajal hčer! Že res, ako psu ponudiš grizo kruha, šavsne te za roko. Kam človek zaide!“ Rekši vstane stari mož izza mize in čudé se in godernjaje gre dva pota od mize do vrat.

„Domen! Da ti naravnost povem, imel sem te rad, rajši ko vsacega hlapca, dokler si bil pameten, do nocojšnjega večera, ko mi je gospod Sova povedal, kako ljudjé govoré o moji hiši. Imel sem zmirom namen dati ti kolibo v last, kjer tvoja mati osebenkuje, da bi bil imel na stare dni kam zahajati. Da bi te pa za zeta vzel, tega nisem nikdar mislil in nisem mogel misliti, da bi se v tebi kaj tako abotnega ugrelo. Kako bi se oklic glasil z lece, ko bi oznanjevali: Domen, nezakonski sin očeta Nevemokterega, jemlje poštenega moža pošteno hčer. — Ne kratko ni malo ne; to je neumno!“

„Tedaj jaz nisem pošten ko vi in vaša hči?“ praša, hlapec tako, da je Jurec za dve stopinji prijazneje jel govoriti.

„Tega nisem rekel, Domen! A tvoj oče ni bil pošten, to sem že rekel. Ko bi imel poštenega, svetu znanega očeta, ne bi rekel; zdaj pa ne vem kdo si, da-si vem, kakov si. Žal mi je, pa to naj ti nikdar več v misel ne pride, da bi vzel mojo Anko.“

Deklica, ki je doslej tiho jokala v kotu, jame na glas ihteti.

„Zato boš pa pobral svoje reči“, govori dalje gospodar, „in pojdeš, kamor te sreča žene, poišči si druzega gospodarja. To lahko razvidiš, da v moji hiši ne moreš dalje živeti zavoljo Anke ne, če že zavoljo jezikov.“

„Še ta večer grem!“ odgovori hlapec. „Bog me varuj, da bi vam bil za nadlego, rajši nečem živeti pri ljudéh kakor po sili; in verjemite mi, za zdaj-le bi bili vi meni večo dobroto storili, ko bi me bili pustili, da bi se bil rodil v resi sredi gozda in tam umerl.“

Jurcu, ki ni bil napečen mož prav za prav, segle so te besede v serce. „No! Domen“, rekel je, sreče je veliko po širocem svetu, jaz ti nisem nevoščljiv, Bog vé da ne, dal ti bom že nekaj, da boš živel, in delo boš imel še kedaj pri moji hiši; tega pak ne morem dovoliti, vse drugo —“

„Ne maram — Bog vam poverili, kar ste mi dali, dalje dolga nečem delati. — Gospod Sova mi je torej tudi to srečo naklonil da me izganjate na zimo in na mraz iz hiše, po noči, ko še psu ljudjé pod klopjo privošijo gorko mestice! Gospod Sova me ni mogel videti pri vas že, kar sem vzrastel iz otročjih hlač, tega sem se prepričal. Dobro vem, kako je pazil na-me, še ko sem bil pastir; tudi vem, da je lansko leto pregovarjal župana, naj mene ulovi in da gosposki za vojaka. In zdaj je menil, da me vam mora zopet on pervi tožiti! Zakaj? Vrag vedi, jaz sem ga pustil pri miru. Kaj mi mar? A gleda naj, kod bom zdaj hodil, ker ne pozna me še, zadnjo mi je naredil. O naj odgovarja, kjer hoče, ako bom napravil eno, ki si je ni v svesti.“

„Saj mi ni Sova povedal, ali sem njega imenoval?“ reče stari gospodar, ki mu je zdaj na misel prišlo, kako nespameten je bil, da je tožnika povedal.

„Imenovali ste ga, morda se vam je zareklo; toda tudi ko bi ga ne bili povedali, jaz bi ga bil uganil, kdo me je tožil. Le pustite; bodeva se že midva pomenila pri priliki!“

Domen pobere po teh besedah svojo kučmo z zamizja in vstane. Deklico prime za roko in jej reče: „Nič ne jokaj, Anka! Tvoj oče so me sicer nehvaležnega imenovali, pa videli bodo, da nisem tak, kakor jim je govoril Sova in kakor ljudjé govoré. Prosto ti je od mene, moži se in srečna bodi; jaz ne bom prašal več za teboj, pa tudi za kako drugo ne, kajti ko bi bil kedaj ljubil ktero, bil bi samo tebe. Slišala si, da so me oče z gerdo izpodili.“

Stisne jej roko in odide. Anka pa, ki ni mogla spregovoriti besedice, pokrije si z obema rokama obraz in joka, da se je očetu jela smiliti.

„Jaz le ne vem, kako moreš tako nespametna biti! Le ne misli, da je sam ta na svetu. Ne manjka se jih, ki bodo boljši. za-te in za svet“, rekel je oče hčeri.

„Saj ni storil ničesa, in izpodili ste ga z gerdo. Ah, za-me ne hote dobili nobenega in ko bi ga tudi, jaz ga ne maram. Oče to je preveč!“

„Jaz bi ti povedal, kako se z menoj govori — pa naj bo za drugo pot. Idi zdaj spat! Naj se ti ne senjá o njem, moraš ga z nimar pustiti. Če ti je še kaj nezblojenega razuma v glavi, moraš razvideti, da ne sme dalje pod mojo streho spati, saj si ga še dozdaj v oči bodla in on tebe.“

Gospodar sname kožuh s peči, ogerne ga in še enkrat opominjevaje hčer, naj se odpravi spat, odide za hlapcem. Nekaj je moža priganjalo, da bi pogledal, kam je šel hlapec. Zakaj? Sam ni vedel. Zadnje besede Domnove, ko je rekel „pomenila se bova s Sovo“ niso mu dale mirú. Moral si je priterditi, da se je tudi njemu že od nekdaj hlapec Domen grozno čuden človek zdel; ni ga mogel popolnoma, spoznati in razumeti. Zavoljo te prikritosti ravno ga ni mogel nikdar ljubiti prav, kakor bi ga bil sicer ljubil, in iz istega razloga ga je nejevolja prijela in nekak strah ga je prešinil, ko je slišal, da Domen hčer njegovo rad vidi. Zaletelo se je bilo možu, ko je povedal, kdo mu je pravil pervi to reč; in videl je, da je bil hlapec besedo pobral tako naglo, kakor jo je on brez premislika izustil. „Ko bi se hotel meščevati nad njim?“ mislil je stari gospodar in pot ga oblije po čelu.

Najpervo stopi v konjski hlev, kjer so spali hlapci. Drugi so še svetili, Domna pak ni bilo med njimi. Rekó gospodarju, da ga niso videli, kar so odšli iz hiše. Opominjevaje hlapce, naj varujejo ognja v slamo zatrositi, zapustí mož hlev, korači čez dvorišče in po gazu proti tako imenovanemu gradu, kjer je bil gospod Sova. Gredoč se domisli, da bi bil lahko šel hlapec k sosedu. Zavije torej po strani; zmerzli skorjasti sneg mu je olajšal pot naravnost z gazú. Kmalo pride pod sosedovo okno. Prešteje vse ljudi, sosede, ki so veseli sedeli okoli peči in okoli mize in pravili si izmišljene povedke in dogodke iz lastnega življenja; vendar med njimi Domna ni bilo.

Zdaj, jo vreže čez travnik vse vprek proti gradu. Ko bi bil kdo videl, kako je starček urno prestopaval v temni noči na pol s snegom zasute razbore in kotanje po njivah, menil bi, da ta človek nikdar ni še blizo sedemdeset let star. Na enkrat pa se ustavi. Na travniku je vidil človeka stati pri miru, kakor bi bil iz lesá. Ko se približa, spozna Domna. Deržal je kol v roci čelo naslanjal na-nj in jokal na glas. Gospodarja je bilo skoro strah. Tega človeka še ni videl jokati, kar je odrastel otročjim letom; čuden in otožen glas na samini in mrazu, v tarem času, vse to mu je čudno délo. že bi bil rajši šel svojo pot mimo hlapca, a škripajoči sneg ga predrami, da naglo vzdigne glavo. Hlapčeva roka stisne kolee; a spoznavši gospodarja se pobesi. Vsaeemu drugemu, ki bi ga bil zalotil takti, morda ne bi bil prizanesel.

„Kaj pa delaš tukaj, Domen?“ praša ga stari z mnogo prijaznišim glasom, kakor je popred govoril že njim.

„Kaj me zalezavate?“ reče hlapec z zamolklim glasom. „Kaj vam mar jaz in moja pota? Če ste me redili zató sem vam delal ko černa živina; zdaj ste me izgnali ko psa! Povem vam, ako bote gledali za menoj, pozabim, kdo ste mi bili. Mačka sme gledati vaši hčeri v očesce, jaz ne smem.“

„Domen! Imej pamet, jaz te ne zalezavam,“ odgovarja stari.

„Ne? Čemu ste prišli semkaj!“ Da-si je bilo tema, videl je Jurec, kako se oči svetijo Domnu, in rad bi bil doma ali pa v gradu in ne na samem s tem človekom.

„Jaz sem hotel k gospodu Sovi, pa sem tebe naletel tukaj. Prosim te, pojdi spat; prehladil se boš, ves razgaljen si. Saj te nisem gonil še to noč iz hiše; tudi sem ti rekel, da ti bom že toliko dal, da boš brezi skerbi živel. Pojdi nazaj v konjski hlev pa se vlezi!“

„Tedaj k Sovi greste?“ reče hlapec. „To se vé povedat, da ste me izpodili, kakor je on svetoval. Le pojdite le, pa mu povejte, da sem bil jaz ravno na poti k njemu, zahvalit se mu. Zdaj pa ne grem z vami, pridem drugo pot. — Kola ne potrebujem tedaj!“ Rekši verže drog po snegu in odide.

Gospodar gleda za njim. Ko vidi, da se je obernil proti hosti, kjer je v samotni koči stanovala njegova stara mati, ne pa proti njegovi domačiji, gre tudi on dalje svojo pot. Kmalo je mogel razločiti temno poslopje „grajsko“ in odsev luči, ki je berlela v gospodovi izbi.

II. Gospod Sova.

Samotno je stalo pri cesti staro zidano poslopje, ktero je vendar, da-si ravno ne gradu podobno, vživalo ono ime.

Gospod Sova je sedel v gradu v svoji izbi v pervem nadstropji. Bil je mož dolg, močne postave. Terhlo lice in vpadene male oči so kazale, da so ga v prejšnjih letih strasti razjedale. Vsa okolica je vedela, da gospod Sova rad spravlja, nerad pak dajo iz rok. Že ta lastnost bi vtegnila komu misel zbuditi, da je bil gospod bogat, ko bi tudi ne bil vedel, da je že po očetu mnogo penez podedoval. Celo v burni mladosti, ko mu je kipela kri in ni krotil strasti, ampak ugajal jim, — celo tačas ga je neka prirojena varčljivost vodila, da ni raztroševal imetja. Eni so celó terdili, da ste lakomnost in skoparija vselej premagali, kedar so se razkerzdane strasti v njem z oči v oči spopadle. Sicer so kmetje, tlačanje njegovi, sodili, da gospod Sova še ne bi bil prenapečen mož, ko ne bi bil tako neznano skop, in tako malo z ljudmi. Pečal se namreč ni z nikomur razun s sosedom Jurcem. Ta mu je bil skoraj edini izmed kmetov (gospode tako ni bilo blizo), da se je pomenkoval ž njim še o kaki drugi reči, ki ni bila ravno potrebna. Celó z ženo svojo in s sinom je malo govoril; le posamezne besede, kakor siloma izgolčene, je izrekel sem ter tje velevaje ali prepovedovaje. Tolikanj bolj čudno je bilo videti, da je Jurce toliko veljal pri tem možu, da je sedel skoro vsak večer po letu in po zimi v njegovi izbi pogovarjaje se ž njim.

Predniki gospoda Sove, ki, da-si ravno plemenitaš, ni bogvedi za koliko stopinj presegal svojih tlačanov z razumom in izobraženjem, bili so, kakor je pravila govorica med ljudstvom, iz navadne domače kervi, kakoršna, teče po žilah kterega si bodi kramarčeka, da-si ravno bi se bil vsak mož silo zameril gospodu Sovi, ko bi bil kako tako pravljico v pričo njega ponovil. Nosil je namreč še stari prepreded našega plemenitega gospoda priprosto krošnjo na svojem herbtišči od hiše do hiše, ponujal in prodajal šivanke, igle, nožiče in drugo tako drobnje. Ker je tudi on bil tiste lastnosti, ktero smo že na vnuku, našem gospodu, hvalili, pridobil si je bil sčasoma premoženje, ktero se je še mnogo bolj narastlo, ko je njegov sin preselil se v tuje in tam kupčeval zmirom z večo srečo. Na starost si je bil kupil zopet v prejšnji kranjski domovini omenjeno grajščino in pa pridevek plemenitega imena. Ker kmetje v okolici niso mogli dolzega nemškega imena s svojimi mehkejimi slovanskimi jeziki izgovarjati, prekerstili so novega gospoda po svoje in ga med seboj jeli imenovati Sovo, bojé zato, ker je imel navado za vsako tretjo besedo klicati: uj! uj! kakor znana ponočna tica. To ime, kratko in lahko izgovorljivo, prijelo se je rodovine, in kmetje nazadnje niso vedeli, ali ima še kakovo ime. Naposled so bili tako bogati, da so se bali tatov, in v gnoj pred svinjskim hlevom denar v mehovih zakopavali. Toda le slabo so s tem skrili svoje bogastvo, kajti prasice so kmalo izrile težek meh penezov na dan; ljudjé so vkup leteli in razgnali še veliko veči hrup o grozovitem bogastvu gospodovem. Tako se je razvedelo, da je gospod Sova silo dnaren.

Sedel je torej Sova pri luči v gorki svoji izbi in brezmišljeno predse gledé vlekel in kadil iz velike pipe počasi tobak.

Zdajci zasliši, da nekdo terka na velika vrata. Hlapci in dekle v prostorni hišterni (družinski izbi) so uganjali burke; glasen krik in smeh se je razlegal od tamkaj. Niso mogli torej tako lahko slišati družina, da bi nekdo rad glasil se v grad. Torej prime sam gospodar svečo in gre gledat. Navada ni bila, da bi bil kdo tako pozno zahajal v grad; Jurec je že enkrat bil ta večer tu, torej gospodar ni hotel kar odpreti, ampak vprašal je ne z najprijaznejšim glasom: „Kdo je?“

„Jaz sem, gospod, jaz“, oglasi se Jurec od zunaj. „Odprite mi za nekoliko Časa, nekaj bi vam rad povedal, predno grem spat.“ Sova odrine temu znanemu glasu težki pah z vrat.

Jurec Stopi v vežo, in gospod zapahne.

„Pojdi gori z menoj“, reče grajščak.

„Ves terd sem od zime; tukaj je tudi malo merzlo, le pojdiva“, pravi stari mož.

Prišedši v zgornjo gospodovo izbo, sede Jurec, kakor domač blizo peči, sname pipico in napravi tobaka, ki je bil tačas že obilo raztrosil se med kmete.

„Merzlo je, da bi skoraj človek sam v sé najrajši zlezel“, spregovori Jurec, ko je po dolgem predevanji in presedanji pri peči dobro mesto zasedel. „Tiči bodo padali z drevja, ako tri noči tako dela; gori sem šel po travniku in ivje se dela po verbovji, kakor bi bil sneženo sipo posul. Huda zima, dobra letina.“

„Čez travnik si šel? Zakaj ne po gazu naravnost?“

„Res to sem vam ravno povedati hotel. — Precej, ko sem prišel domu, odpravil sem fanta od hiše, kakor ste mi svetovali.“

„Vendar že; to si storil prav. Popred bi ga bil že moral.“

„Ne vem“, odmaja Jurec, „žal bi mi kmalo bilo za njim; otovrej delavnega človeka ne bom dobil za plužne. — Pa še nekaj nerodnega sem naredil, ko sem mu ukazal, da naj popusti mojo hišo nekaj napečnega, česar ne bi bil smel storiti.“

„Kaj si storil? Če si ga izpehal, kaj za to!“

„Ne suval ga nisem; tudi se ne bi bil dal, zakaj ne doboste ga človeka v našem kraji, da bi si upal Domnu za vrat. Pa vas sem imenoval — ne vem, kako sem se zagovoril — povedal sem mu, da sem pri vas izvedel, da gleda po moji hčeri. To ga je pa tako raztegotilo, da se bojim, da ne bi kaj hudega nameraval.“

„Meni?“ povzame naglo Sova in vstane s stola. Lice se mu čudno spači. „On bi meni kaj prizadel?“

„Nu, jaz menim, da silo ravno ne bode; Domnu se jezica kmalo, poleže, jutri pozabi, kar je danes govoril. Vendar nicoj se je tako čudno grozil, da me je mraz spreletel in kar si nisem mogel druzega, an-te naravnost semkaj sem moral iti. Bog varuj, da bi se prestrašili, samo ogibajte se ga malo. Tudi si je v glavo vtepel, da ga vi sovražite in mu povsodi nagajate in stave stavite. To se vé, da sem mu jaz izbijal te misli iz glave, pa on je termast in svojeglav, ne da si dopovedati.“

„Tedaj pravi, da sem mu jaz, za nagajivost, in me hoče odpraviti? Hu, hu! Ko bi ga pa jaz prehitel. Župan je ravno dobil ukaz, naj vaša soseska dá dva vojaka. Zdaj bode lovil in lovil, da vjame tiča, ki ga bom jaz zaznamoval. Nobeden pa ni goden bolj, ko tvoj dozdanji hlapec.“

„Ne, tega mu pa ne privoščim, da bi moral v vojaščino“, pravi Jurec, „nazaj ga ne bo več, ako gre na vojsko.“

„Ni ga treba“, odgovori Sova.

„Jaz ga bom pogovoril, porednega serca ni! Rajši že dajte loviti pretepilnike in druge negodčte, kakoršnih se nam ne manjka v vasi. V vojno pa Domna ne — Domna. Če sem ga ravno iz hiše izpodil, lovit ga ne grem nikoli, rajši mu povem, naj se skriva.“

„Jaz pa čem ravno tega z glave; le pojdi mimo župana na vas, in reci mu, naj še ta večer k meni pride ali pa jutri zgodaj in potlej se bova že zmenila. Ti pa ne zini besede ni o tem, da zdaj koga lovite, ni ne da imamo ravno tega človeka na mislih. Če eno besedo komu poveš, kar si slišal zdaj-le iz mojih ust, potem je preč z najinim prijateljstvom. Županu reci samo, naj k meni pride.“

Jurec je kmalo potem počasno korakal od grada po razgaženem zmerzlem snegu in kimaje z glavo rekel sam pri sebi: „Lej ga šenta, res ga sovraži Sova že od svojih dni, kar se je zlegel in zgódil. Nekaj mu je fant že naredil, da še sam ne vd kaj. Čudno je to čudno!“ Rekši stisne stari mož roke v kožuhova žepa ter jame nagleje in gosteje stopati proti vasi.

Gospoda Sova pak so še dolgo čutili tisto noč, kako je terdo stopaje hodil po svoji sobi gori in doli. Stara hišina se ni mogla načuditi, da so Čmerikavi gospod tako spočiti, da se jim ljubi še čez polnoč hoditi brez dela in potrebe od stene do stene. Ko bi bil pa kdo šel na mačje mesto, na hlevno streho, ki je bila gospodovemu oknu nasproti, videl bi bil, kako je Sova s strašno zmeršenim obrazom sam sebi govoré letal sem ter tje po izbi. Zakaj ni šel spat, kakor vsi drugi ljudjé, njegovi tlačanje v vasi, njegova, družina, njegova sinova in žena? Ali mu mar vest ni dala zlekniti se po mehkih blazinah? Ali kaj bi bil storil, saj se že dvajset let ni pečal z ljudmi in tudi v mlajših letih le po malo!

III. Stara mater Meta.

Četert ure od vasi na Hribcu je stala lesena koča. Okrog nje je bil majhen vertič nasajen; sicer pa ni bilo nobenega poslopja, ni kozolca, ni hleva pri kolibi. Kak dober streljaj daleč proti sevetju pa se je začela gošča, vaška hosta.

Prebivala je v tej koči stara žena, osebenica Meta, mati Domnova. Sedé na starem, polomljenem stolu, imela je pred seboj ukajen kolovrat in počasno goné brenčeče vreteno je vlekla predivo s kodelje. Razun stare predice ni bilo ničesa znamenitega v mali koči. Nad červivo mizico je visela bedeča lešerba, ki pa je bila berljavi predici čisto brez potrebe. Vendar se jej ni nitka ne enkrat utergala, da-si ravno so jej služili persti za-se in namesto oči. Ob steni je stala slaba postelja in pred njo velika skrinja hrastovega lesa. Sicer pa je bilo vse prazno.

Ker je starka vedno stanovala sama, v vas pa ni več mogla ali hotla, imela je vendar-le žensko slabost, da je rada govorila, in tudi na samem ni mogla molčati. Zató je med svojim delom ven in ven godernjala v predivo. Največ reči človek ne bi bil mogel razumeti, kajti starka je včasi le mermrala, včasi celó samo s suho brado migala. Le kedar je prišlo kaj posebno važnega iz spoplinov njene stare glave, kaj tacega, kar jej je razvnelo materno serce, tačas je tudi jeziček jel živeje opletati in mleti po brezzobih. čeljustih, tačas je nabrana roka hitreje pulila laneno predivo s kodelje in tudi kolesce je oživelo v svojem enomernem teku.

„Bo! bo! — tako se je jezila starka — zadosti! Imel bo zadosti; več ko gospodar bo imel! — Kedar bom jaz peté stegnila, Bog mi grehe odpusti in kri Kriščeva me omij, potlej naj bo dobil pismo, in naj mu bo plačal nanj oče, kar je meni obljubil. In ti, Meta si ga déla v skrinjo in še le po smerti ga smeš pokazati — uj, še le po smerti; ko že ne boš videla, kako ga tvoj sin uživa.“

Zdajci šepeta starka zopet nekaj časa nerazločljivo v kolovrat. Videti je bilo, kakor bi molila ali Boga prosila odpuščanja grehov, ker obračala je oči na steno, kjer je visel sv. križ.

„Ljubiti bi ga imel in ne pozna ga!“ govorila je dalje, svet ga ne ve, cehi v kerstnih bukvah ga ni, le v moji glavi je; odkar je še Plevnik šel pod zemljo, ki mi je pismo prebral, potlej je le u moji glavi!“

„Koga, je le v vaši glavi?“ praša je sin Domen, ki je stopivši u hišo čul zadnje besede.

Mati se zgane. Ni bila navada, da bi sin hodil k njej, najmanj pa še tako pozno po noči. Tudi ga ni videla, kedaj je prišel u hišo skerbelo jo je, ni-li slišal česa, kar je sama sebi govorila.

„Kaj je vam v glavi?“ reče sin drugoč. „Morda so se vam stari možgani vneli?“

„Kaj si prišel?“ praša nasproti starka sina.

„Proč!“ odgovori sin ter sede za piškavo mizico na klop in postavi veliko culo pred sé. Ko bi starka ne bila berljava od dela, skerbi in terpljenja prejšnih let, videla bi bila kako je sinu lice zatemnelo, kako je nevolja, nesreča in serd bralo se mu z očesa.

„Za božji čas! vendar se nisi sperl z Jurcem, da bi bil pustil službo pri njem. Ne, tega nisi storil tega! On je bil mož; ko bi njega ne bilo, tebe bi ne bilo morda zdaj, ker umerl bi bil in Bog vé, kaj bi bilo z materjo tvojo.“

„Za plot bi me bili vergli precej po porodu, bolje bi bilo“, odgovori sin z nekakim čudnim glasom ter zakrije obraz v pergišče.

„Za božji čas! Kaj ti je? Ne govori tako, to je greh pred Bogom!“ svarila je stara žena sina svojega in počasi izvlekla popraševaje iž njega, kaj in kako je, da ga je Jarec izpodil iz hiše zavoljo hčere, mlade Anke. Ko je slišala, da gospodar zvlasti zato noče in ne bi hotel dati svoje hčere njenemu sinu, ker je nezakonski in oče njegov svetu neznan, vzdihnila je globoko rekla pa ni ničesa.

Vedela je vendar, koliko je sinu težko pri sercu, kako ga mora to peči, in v serce se jej je mislil.

„Nič ne maraj, ljubi moj Domen!“ tako je milo začela tolažiti ga, „nič ne maraj, jutri ko se bode solnce vzdignilo, vzamem jaz palico in grem doli v dolino k Jurcu, in vse bodem poravnala ž njim in pogovorila ga, tla te zopet vzame. Zastran Anke ti pa skrivaj povém toliko, da jo boš lahko dobil po moji smerti; dote boš že imel toliko, koliko vsak ženin v naši fari, če ne več, pa tiho bodi in sam vedi! Jaz bom Boga prosila in mamko božjo in svetega Damjana, tvojega patrova, da bi mene kmalo vzel, zavoljo tebe in tvoje sreče; zakaj veliko veliko slabega sem jaz preživela in prebila na svetu, Domen!“ Rekši se jej vderó debele solze po velem, nagerbančenem licu.

Sin je tiho stermel pred-se. „Nič, ne bo mati nič“, reče potem, „nazaj ne grem. Jaz si ne bom prosil, nihče ne bo za-me prosil, tudi vi ne. Ne vzame me, niti ne grem!“

„Ako te jaz prosim, da pojdi, menda mi boš vendar storil to, saj dolgo me ne bodeš imel; ne bodem več dolgo drugemu svetu za nadloge in spodtiko. Nikoli te niso ljudjé tožili — —“

„Zmiron me je tožil eden“, seže jej Domen v besedo, „in taisti me je tožil tudi nocoj, in morda še kaj misli storiti z menoj; po sili hoče, da bi me obesili; pa pri moji živi duši“, vdari strahovito ob mizo, „jaz mu jo bom naložil, da mu ne bo potreba nobenega posla oskerbovati več, ni tožiti ni opravljati. Sova me je zatožil, sovraži me, pa ne vem kaj ga bódem, dozdaj mu nisem storil ničesa, hočem pa razmeriti vse, kedar se snideva!“

Ko je stara mati slišala ime Sova, prestrašila se je. Precej jame sinu to misel izpodbijati. „Kako ti na misel pride, Domen! Da bi se grajščak Sova za-te pečal? Če te je zatožil, kaj mu hočeš, Bog te obvaruj hudega, greha ne delaj, Bog ga bo že sam kaznoval.“

„Mati, vi ne veste nič!“ odgovori sin kratko in zamolklo. Vse poskušnje stare žene, utolažiti njegovo vrelo kri, bile so zastonj, on je ni poslušal; le sem ter tje se je odrezal: „To jaz sam vem, jaz bom sodil!“

Žena odstavi kolovrat, jame prositi in tarnati, ker vedela je, da če ta pripomoček ne pride do živca, da je potem vse proč. „Pod zemljo me boš spravil s svojo termo in svojeglavnostjo. Le zakaj si ne bi dal dopovedati in zakaj bi ne poslušal modrejših ljudi? Pomisli, kaj bo potlej, potlej, če narediš kaj nespametnega.“ Tako in drugače mu je skušala do serca priti, a serce je bilo v skorjati lupini, tudi take in enake strele se ga niso prijele. „Mati, kdo je bil moj oče!“ praša mater po dolgem molku.

„Zakaj to prašaš? Tega ti zdaj še ne povem, ne morem, niti ne smem“, odgovori stara mati in solze se jej ustavijo, ko bi trenil. Prašanje jej je bilo nenadoma zastavljeno.

„In zakaj mi ne morete? Ali nisem zadosti star? Ali mar me imate še vedno za otroka?“

„Ne, nimam te za otroka, a nikar tega ne prašaj svojo mater, njen jezik bo popred oterpnel, kakor povedal ti očetovo ime; izvedel ga boš pa.“

„Morate mi ga povedati, ali svet bo videl, da tudi sin brez očeta še kaj stori, kar se ne zgodi vsak petek. Nocoj so mi očitali, da nimam, znanega očeta. Povedite, kdo je moj oče? Prašam vas na zadnje, če ne poveste, kesali se boste.“

Starka ni mogla odgovoriti, le odmajala je z glavo.

Domen pokrije kučmo, stori dve dolgi stopinji po mali koči, pritisne leseno kljuko na durih in že ga ni bilo.

„Domen! Domen“, kliče stara žena sina nazaj, pa zastonj; Domen se je izgubil že v temni noči, kam? Ni mogla stara, vedeti ni misliti. Zmerzovaje na vežnem pragu je točila solze, ki so jej zmerzovale na sterhnelem Ben, klicala zastonj v temo in sneg ime svojega edinega sina, obetaje, da mu hoče vse povedati.

Burovž na zvezdatem nebu je kazal že blizo jutra, ko je starka vzdihovaje: „Ah, jaz revica! revica! Na svetu. Bog, ti mene potolaži za pet ran kervavih!“ zapahnila vrata in podala se v kočo na posteljo. Noter do jutra so rožljale roženkrančeve jagode skozi njene perste. Molila je za sina, za upornega in nepokornega sina. Vso noč niso mirovale ustnice.

Ko zjutraj prisije onemoglo pozimsko solnce, leze starka s svojega samošnega selišča v vas k Jurcu. Stari gospodar je bil sicer čez noč meščan, tolažil je ženo, zagotavljal jej, da hoče njej in sinu pomagati, a ni ga bilo preprositi, da bi vzel Domna nazaj. Ko je stara popraševala, ali so ga videli kaj kje od sinoči, ni jej vedel nihče povedati ničesa o njem.

Ko je mati žalostna šla zopet proti domu, videla je od daleč gospoda Sovo, kako je sprehajal se po cesti ob verbovji. Postala je na gazu, obernila se proti onemu kraju in zaprotila s palico in rekla: „Ti krokar! Ti živina živinska!“ Vendar pomisli se hitro, plaho se ozre okrog, ako jo je kdo videl, in prepričana, da je sama daleč okrog, šetala je ob palici dalje domu.

IV. Berač Urh.

Minulo je teden dni. Domna ni bilo nič videt.Nekater so govorili, da se je kje obesil, ker mu Jurec ni pustil dati Anke eni pa so zopet trdili, da, je najberž v vodo skočil in v jezu utonil.

„Zakaj“, tako so dokazovali, „ko bi si bil tak močen korenjak vrat zaderhnil in svojo dušo po tem takem hudiču naravnost v pest dal, gotovo bi bila taka sapa vstala, da bi se devetdeset let stare bukve prekucovale: saj je bila še, uno leto, ko je ranjca Njivčeva Trim otroka v pepel skrila in se potlej sama na hišno kljuko obesila, taka grozovita burja, da je bilo poštenega človeka kmalo strah. Če pa že hudimer za tako, poredno babišče toliko hrupa in hruma napravi, kaj bi še le v resnici počel, ko bi tacega mladega, dozdaj mirom pridnega človeka v pekel dobil. Hem! To ni kar takó ne, obesil se že ni!“

Vendar le stari, modri so znali tako logiko. Znano je pak, da ženske zvlasti starikave — niso zmirom modre. Tudi zdaj niso bile, ampak pobrale so vse novice za dognane in gotove in je nosile stari materi revici na uho, ki ni vedela, ali živi ali ne. Da-si ni verjela, kar so jej pravile vse mačice iz vasi, vendar jej je bilo neznano hudo pri sercu.

Neka tetka je celo razpovedala od veže do veže, da je z lastnimi očmi videla starega grajščaka gospoda Sovo, kako je prišel iz koče na Hribcu, kamor je bil šel starko, ubogo mater tolažit. Tudi je pravila, da je precej za gospodom pritaval iz koče v okolici dobro znani berač Ureh s Kostela; da je potlej ona omenjenemu beraču nalašč in še posebej dara dala dober kos klobase mestnice (a Bog vedi, da ne iz radovednosti); da jej je Urah sicer povedal, kje je bil skrit in kako je poslušal, kako je govoril gospod Sova stari osebenici; da pa nikakor ni hotel povedati jej, kako je govoril grajščak in kaj. Ta novica bi bila gotovo storila pomenka za dva zimska večera dovolj, ko ne bi bila omenjena tetka na glasu, da rada nareja iz muhe konja. Tako pa jej tedaj večidel vaščanov ni hotel verjeti. „Še z možmi ne, govori, pa bode šel kilave babe gledat! Da bi jej kaj dal in pomagal, zató je preskop in preterd. To ni nič!“ Tako so uganili kmetje.

Ko so pa eni vprašali špehomavha Urha s Kostela samega, ta ni hotel reči ni bev ni mev, samó namežikal je in priterkaval ob dlan in kazal dve redi belih zôb iz gosto obraščenih ust. Vsled tega so eni menili, da je morda vendar-le nekaj resnice v oni pravljici.

Blo je lepega pozimskega dne. Solnce, da-si kesno in onemoglo, bilo je vendar krasno in jasno vzšlo izza jutrovega nebeškega obzorja, ter je stalo v vsej svoji lepoti ravno v sredi svojega pota. Po kosmatih smerekah, skrivenčanih bukvah in starikavih javorjih, ki so rastli bolj velikemu germičju, kakor gostemu gozdu podobni po stermi rebri pol ure od vasi, smelo je ivje, ki se je tajevalo od vejic in padalo na tla. Tu in tam se je oprostila kaka potlačena brinjeva veja svojega sitnega jarma, ledene skorje, in pogledala iz snega.

Za vse to pa se nista zmenila dva človeka, ki sta šla po stermi rebri po gazu navzdol.

Pervi, kmečki hlapčè, karih osemnajst let star, ki je nesel opertav težko vrečo na herbtu, ne posebno zanimiv za nas, ker nam naša pripoved tudi ne pove mčesa več o njem, samo da je ravno hodil z drugim nam važnejim človekom: Urhom s Kostela.

Ureh s Kostela, po svojem značaji, rokodelstvu in obertniji pošten berač, bil bi težko s svojo zunanjo obliko koga mojih častitih bravcev pridobil za svojo osebo in mavho. Zakaj ne samo, da je nosil gerdo zmeršeno brado, v kteri je tičala tu pa tam kaka vdeta pleva ali osina, ki je pričala, da je Ureh poslednjo noč v svislih v slamo zarit prespal, bila mu je tudi obleka raztergana, da je zaplata zaplato krila. Mnogo zakerpani in zvlečeni črevlji, so bili z bókovo torto zvezani, kar pa ni moglo braniti silnemu, plošujatemu palcu na Urhovi levi nogi, da ne bi bil prilil iz svojega skrivališča na zrak božji, na beli dan. Tudi drugod se je videlo, da Ureh skerbi za dobro ventilacijo. Tako je tudi klobukovo oglavje imelo precejšnjo luknjo, iz ktere je gledalo nekoliko dolgih černih las. — Pa vendar se je prikupil vsem ljudém, namreč po goslih ali citrah na dve struni, ki so zdaj visele beraču čez pleča, in pa po veselih pesmih, ki jih je peti znal in povsodi rad pel.

„Zakaj imaš pa prazno mavho, Ureh?“ praša mladi človek tovarša berača. „Zakaj pa žita ne pobiraš va-njo, saj bi ga lahko prodal, ako ga nočeš hraniti!“

„Kdo bo to okopával!“ odgovori berač. „Ali ne živim po božji volji in besedi? Kaj ne veš, da je pisano: Ne glejte ni ne skerbite za tó, kaj bote jedli in pili in kako se bote oblačili, zakaj vse to vam bode priverženo. No, in jaz tudi ne skerbim za jutri, da mi Bog le za sproti dá.“

„Kaj bo pa, kedar umerješ?“

„Bav! Tega pa ne vem! “

„Kaj pa kedar ne boš mogel več hoditi od veže do veže, čim se boš živil!“

„Hi! Hi! Za plot se vležem v koprive, hobát in smeti, ter umerjem počasi.“

„Kje se boš drevi ustavil?“ praša mladič Urha.

„K Jurcu pojdem, tjekaj pridi, ako boš dal za kaj mokrega, ker žejen sem že ves božji dan in kakove dobre kapljice takó potreben ko suha kepa na njivi med mašami dežjá. “

„Če boš citral in pel, dam ti že za žganje drevi!“

„Pel in pravil pripovedi, in plesal in vse!“

„Zapoj no kakovo, tukaj-le na počivalniku se jaz oddahnem.“ Rekši nasloni svojo vrečo na štercelj, ki je molil na stezo. „Ktero?“ praša berač Ureh. „Tisto, ki pravi:

Oj mati, stara mati vi,
Kdo pa v hlevu gor leži?
Počez leži, gerdo smerčl,
Cepelji doli vam moli?

„No, zakaj ne spoješ do kraja? Ta je lepa, zapoj!“ reče fant, ko je berač na enkrat nehal in gledal proti gostemu germu, ki je rastel deset stopinj od steze. — „Kaj si videl? Zajca?“

„Videl sem ga, in volja me je počakati tu-le, da pride zopet v germ nazaj. Le pojdi ti zvejo pot, mlinski materi naroči, naj mi kaj prihranijo v skledi. Drevi pridi k Jurcu, pa ne pozabi mošnjička s seboj, če je tudi suhoten, “ govori berač.

„Kaj boš delal tukaj? Pojdi z menoj do mlina in zapoj mi tisto pesem.“

„Zdaj ne! Pojdi svojo pot! Ali si gluh ali ne slišiš? Ako me pograbi jeza, stolčem ti gosli na čeljustih in veržem tebe in tvojo vrečo v dolino.“

Na to fantin naglo opertá svojo krošnjo in odide po gazu navzdol, ker bal se je jeziti Urha, o kterem je vedel, da mu ni vsaki kos v rokah.

Ko berač Ureh s Kostela vidi, da je tovarš njegov odšel in skril se v ovinku, zakliče: „Le semkaj pojdi, Domen! Kaj se boš skrival, videl sem te videl. Ureh s Kostela ti bo eno tako povedal, da ti jo vsa vas ne vé otovrej, čeravno ima raztergano mavho čez ramo obešeno in nič v nji.“

Zdajci stopi iz germovja res nihče drugi, kakor Domen.

„Le sem!“ govori dalje berač. „Reci mi kdo, da nisem dobrih oči. Pol glave sem videl in prec sem vedel, da si ti. Že tri dni te iščem in hodim povsod, koder te ni; na zadnje te pa tukaj vrag derži, kjer bi te nihče ne čakal.“

„Kaj mi boš povedal?“ praša Domen osorno.

„Veš kaj! Le nekoliko lepše me gledaj, da me ne ujeziš in potlej bi bil terd in svojeglav in ni te toliko, da bi iz mene spravil, kar vem. Da pa nekaj vem, povem ti kar na pervo, koga tukaj delaš. Sova je iz svojega žlambora zlezla in je šla svojega svaka Čuka obiskat čez to gorico. Kregulj je pa zadišal, da ni stare sovražnice botre Sove domá, in je je šel čakat, in tukaj-le na mestu je čaka. Hi, hi! Kaj ni res tako?“

„Kdo ti je povedal, da čakam grajščaka?“

„Vse pride v modro glavo, Domen, vse! In še kaj druzega izve, kdor ima dve ušesi, kakor Ureh s Kostela, če so ravno le beračevi. Pa kako je to, da te ni najti nikjer? Govoré, da si se obesil, utonil in vsega spaka, ker se ljudém ne pokažeš. Lej kleka! Ko bi bil jaz s svojo mavho naprej bernjal po vaséh, bil bi tačas že kakovo klobaso pogoltnil ta predpust in kak polovičar za žgano vince bi mi bil med perste pal, tako sem moral pa za teboj nositi te besede.“

„Ktere besede?“

„Le poterpi! — Tam na štajerskem sem bil do unega tedna. Djal sem pa: gent, Ureh! Že od novine nisi pobiral po Kranjskem, kjer imajo še vendar tebe in tvoje gosli najrajši. In tako sem jo ostrigel čez gore in vode; da-si ravno je ta-le moj palec na nogi, ki iz črevlja gleda, včasi skomljal in tožil, da sem mu hišo slabo pokril na zimo, vendar sem, tri dni in tri noči je tega, srečno prišel v vaš kraj. Ravno sem šel gori mimo koče, kjer tvoja stara živi in spi, mislil sem iti doli v vas do Jurca ali župana, da bi bil čez noč, — kar vidim, da menca, proti hišici — kaj misliš kdo?“

„Kdo? Povedi?“

„Sova!“

„Sova je šel k moji materi?“

„Le stoj, nisva še pri koncu. — Jaz pravim: ne, tebe pa nočem srečati, volk kosmatin, morda bi se zmotil, in bi te v sneg zakadil in ne smel potlej devet let več les-kaj. Zakaj midva s Sovo si nisva nič kaj prijatla že iz starih časov ne. To je pa tako prišlo. Enkrat — —“

„Drugopot boš pravil, zdaj povej, ali je šel k moji matéri in če veš, kaj jej je rekel!“ seže Domen brezdomcu v besedo.

„To je res, da vem, kaj joj je on pravil. A ljubi moj mali Domen, Zaletel-pečpoderl, jaz sem tak mož, kar hodim po svetu: vse ali pa nič! Vse ali pa nič! Nepoterpežijivost nikjer ni pridna. Enkrat so tukaj v gradu oves mlatili, — predlansko leto je bilo ne mara — ko jaz pridem pred pod. Huj! Prec me mlatiči naženó, da sem jim zagodel in zapel tisto svojo, saj veš, ki pravi:

Če sem raztergan, kaj zató?
Ob letu imel bom vse novó.“

„Lepo te prosim, govori mi zdaj, drugokrat boš pel!“

„Nepoterpežljivost nikjer ni pridna!“ terdil je berač Ureh. „Dobro se mi je godilo pri fantičih mladičih; kar ti pride stara suha prekla Sova na skedenj in se zadere nad menoj tako gerdo, da me še zdaj zebe po herbtu. Kar precej sem jo moral pobrati in od tedaj si nisva nič kaj v rodu. Kaj meniš ti, da bi te bil jaz iskal že tri dni po sedmih vaseh in po vseh dolinah, ko bi jaz Graščaka Sove sovražil in ne rad imel? — Počenem tedaj v lopo, pasja obist ga tedaj prinese do veže, in meni nič tebi nič gre noter. Kaj ima? Le zlezem v vežo, skrijem se med loparje za vrata in poslušam. Kaj sem slišal? Tvoja stara je hudobovala se in jokala na postelji, on pa je renčal ko pes, kedar mu rogovilico pokažeš. Za pervega nisem mogel nič razločiti. Nastavljal sem ušesa ter nastavljal. Kmalo se mi je zdelo, da se o tebi menita. Tvoja stara ga je zmerjala, gospoda, da, je bilo gerdo. Kake je to? Pravim si!“

„Daj mi pismo ven — slišal sem Sovo reči tvoji materi. —, daj mi pisanje nazaj, jaz ti dam pet sto kron za-nj, dote bo za tvojega sina dovolj. Moje ime pa nesi v grob s seboj, tvoj sin bo živel brez očeta tudi odslej.“

„Nič, ti živinče brez serca! — govorila je tvoja mati hripavo — ti zver nečloveška, zakaj nisi šel mimo mene, zakaj si me zakopal v to revščino. Kaj je bilo meni treba izgubiti poštenega imena! Ti si mi ga požerl. Ti si kriv, da je moj sin nesrečen, da je brez imena in poštenja, da ga iz hiše podé, ker svojega nečloveškega očeta ne pozna, da je morda nesrečno smert storil, zakaj kar vsi ljudjé verjemó, morala bom verjeti tudi jaz, revica na svetu — in ti ne veš, kako ti je jokala tvoja stara.

„Ni se obesil ne — odgovori jej oni gosposki pes — jaz sem izvedel — potlej pa zopet ne vem, kaj je djal, ni mi prišlo do ušes.“

„Ti si me prisilil, da te ne bom imenovala pred smertjo, prisegla sem ti in deržala černo prisego — reče tvoja mati — da-si mi je težko stalo. In zdaj bi rad še zadnjo? Ne boš je imel, ne nikdar ti ne bo drugi dal pisanja v roke ko on, ki te ga je sram. Vsaj po moji smerti naj bo vedel, kakovega očeta ima.“

„Le daj ga v vojake, krokar! Potlej pa prelomim prisego in razkažem pismo; najpervo pa tvoji ženi.“

„Potlej greš v pekel — djal je Sova.“

„Kdo gre bolj na dno, ko ti — tako je že vsa hripava kričala tvoja mati.“

„Mene strah popade, skočim iz veže in se potem skrijem v lopo. Kmalo za tem je priklel iz hiše Sova bled ko smert. Ko bi bilo temnejše, poskusil bi ga bil v sneg posaditi; pa sem zopet rekel: najboljše je, da človek v ljudski ogenj rok ne vtiče; ni se mu bati, da bi se opekel. Vendar z Domnom sva se imela prav po pravici, kakor dva prijatla; povedati mu moram te čenče; tako sem si mislil. Zdaj pa sam premisli; povedal sem ti besede, kakoršne so bile. Sodi ti, kakor hočeš, jaz sodim tako in rečem kar naravnost, očeta imaš, pa prekanjeno hudičevega očeta. Ne bi bil naglavnih grehov ni pervi ni sedmi, ako mu jih našteješ, da te bo poznal. Zdaj pa zdrav, morda se še kaj vidiva, ali pa ne, Bog ve, kedaj se za plot vležem. Ene dni se bom pa še tod klatil, da bom videl, kakov mož si kaj. Ho! Ho! Saj veš, kaj mislim!“

Rekši se zasuče na svoji zakerpani široki peti in stori tri stopinje, potem pa se zopet oberne: „Slišiš, Domen, nič ne skerbi. Ureh s Kostela nima babjega jezika. Jaz ne bom nikdar nič pravil. Ti pa delaj, kakor hočeš.“

Po teh besedah se zopet oberne po stermi stezi in pevaje neko staro pesem, skrije se v ovinku. Vendar od daleč se zopet prikaže in vpije nepremaknjeno stoječemu Domnu: „Hoooj! Slišiš Domen!!! Ne stoj tuu!! Že pred sem ti hotel povedati, ako čakaš Sove, ne boš ga pričakal, že pred poldnem je bil doma, „po drugi poti je šel, ne čez goro!“ Potem se je zopet glasna pesem razlegala po gori.

Lahko si je misliti, kako je bilo Domnu. Upert na svojo debelo gerjačo je serpo gledal v tla. Med vso pripovedjo beračevo ni zinil ne besede. Pretresnilo ga je, kar mu je poročil Ureh. Človek, ki ga je preganjal, ki ga je on sovražil bolj ko vse druge ljudi, tisti bi bil v resnici njegov oče? To ni mogoče. Vendar celo kerdelo spominov se mu pripodi v glavo. Zdaj se mu je razjasnila marsikaka beseda materna, ki je popred ni razumel; spomnil se je, da je govorila o očetu, ki ni samo tak, kakor drugi ljudjé, ampak še kaj druzega, da mu je obetala dote dovelj in vendar sama ni imela ničesa, samo kar je z roko pripredla itd. Vse to je poterjevalo beračevo pripoved. In vendar ne! Kako bode tisti njegov oče, ki ga je edini gerdo pogledaval, ki ga ni mogel videti, da ne bi bil zvlekel obervi in zgerbančil čela.

Enake misli so blodile ubogemu Domnu po možganih. Misel je misel podila. Skoraj vertelo se mu je v glavi. Z obema rokama je tiščal svoj kij, kakor bi hotel perste v les vtisniti. „Očeta nimam!“ reče na zadnje, kakor bi z uma bil, ko se je beračeva pesem že slabo slišala iz doline. „Očeta nimam — on mi ni oče — jaz ga ne maram; — jaz ga — —“, zadnjih besed ni mogel izgovoriti, kri mu je šinila v glavo, oči so bile izbuhnjene in usta belopena.

Vsede se v sneg in nasloni glavo v dlani in na kolena.

Mladič, ki je šel iz, mlina po tej stezi nazaj, videl je korenjaškega Domna, sedečega tik gazit, kako so mu debele solze tekle izpod perstov. Ko je šel tiho mimo, ni se Domen genil z mesta, niti ga ni čul. Rad bi ga bil ogovoril in tolažil, ker sta bila po- pred prijatla, a ni si upal. Nekoliko časa ga je gledal od daleč, potem pa ga je pustil v snegu sedeti.

V. Pismo.

Cerkveni orglar in učitelj, gospod Kerševán, imel je ravno važen opravek doma v svoji hiši. Sedel je namreč na trinogem stolu za mizo, pred njim je stala grozovito velika skleda in v roci je deržal leseno žlico, ki je ven in ven imela svoj pot od sklede do ust. Njemu nasproti je sedela njegova žena, ž njim zaročena, slepa na eno oko, na drugo pa škiljasta. S posebnim veseljem je gledala, kako pridno mož zavživa, kar mu je pripravila njena skerb.

Bil se je namreč gospod Kerševán ravno kar vernil iz stranske hribske vasi, kamor je bil šel ogledat nekega merliča. Ker zdravnika daleč v okolici ni bilo, imel je on ta opravek; vendar zastran njega in njegove vednosti bi bili lahko vsakega v spanji pokopali. Kajti, da-si je bil za gospodom duhovnikom, ki je bil že star ko zemlja, najbolj učeni mož v okrožji, vendar ni znal druzega ko brati in pisati, in za veliko silo je tudi kako nemško stolkel. Pa čemú bi mu tudi bilo znanje, ko bi ga bil ravno imel? Učence, ktere je učil brati na molitevske bukvice, te je vsako zimo lahko na perste seštel, po leti pa so mu še ti izleteli, kedar je trava pognala in je bilo treba pastirjev. Vino piti je znal brez čerk in knjig, da so mu kmetje le dajali biro, kar je je imel izgovorjene po stari farmanski postavi in pravici; in česa bi si bil Kerševán še želel, kedar je bil le pri vinu.

„Ne mara pa, da si mi zopet potico zapil že po poti“, jame enooka ženica tožiti. „Gledaš že, kakor miš iz moke, nos imaš rudeč. Jaz ne vem, kaj boš imel na starost. Le glej, milo boš iskal, kje bi ti kdo ovsa pomolil, gerdavš lakotna! Misli, da bi se ne prebilo brez njega v kerčmi, in ne more mimo, da ga le kaj okroglega tišči.“

„Klepeči mi klepeči!“ zadere se mož in po strani pogledavši milo svojo ženico preneha nekoliko časa v skledo posegati. „Druzega te ni ko gobec.“

„Tako je tako, vse sem jaz. Ti pa poženeš vse po geslu; da bi kako reč prihranil, tega ti še mar ni.“

„Komu bom hranil, imaš-li otroke?“

Pri tem očitanji vzdihne stara ženska, spoinnivši se, da jéj je Bog edinega sina vzel, ki ga je imela.

„Jaz bom že živel do smerti, in ti tudi. Zaslužil sem jo sam, kaj hočeš potlej. Pusti me in sitnosti ne prodajaj!“

„Saj vem, da tvoja mora biti zadnja“, toži žena.

„Tiho mi že bodi, da ti črepinj ne zalučim v bučo!“ zagermi ljubeznjivi mož in pogleda svitlo in hudo izpod čela. Ob enem porine po mizi ostanke svojega kosila.

„Izza verta sem eden gre!“ reče čez nekoliko časa gospodinja. „K nam?“ prat jo mož, na enkrat ves potolažen.

„Bokal vina ima pod pazho in ne mara, da je tisti Domen, ki je bil pri Jurcu. Lej, sem gre!“

„Le berž mi z mize spravi črepinje, pobriši in izkidaj se venkaj“, priganja gospod Kerševán polovino svojega srečnega zakona. „Da le vina nese, to je dobro ubral, ravno suho mi je po gerlu, prilegel se bo, da nikoli tega.“

„Požeruh!“ godernjala je žena in naglo pospravila. „Da veš, nimaš mi kratko ni malo ne vsega vina izpiti. Polovico ga deni na omaro.“ Rekši se umakne matica v stransko stanico, ki je bila tudi šola, kedar je imel gospod Kerševán koga učiti.

„Nu, saj sem vedel, kam pes taco moli“, mermral je učenik, „sama kokoš bi rada pila, zató brani petelinu h koritu.“ Zdaj se odpni vrata in Domen pride v hišo.

„Dober dan, gospod!“

„Bog daj dober dan tebi in tvoji roki, ki nekaj rudečega prinaša. Le na mizo postavi!“

Domen stori tako, in se sam vsede tiho na rob klopi pri mizi.

„Saj vem, da je le-to za primako, za drugo menda ne nosiš tega blaga po svetu“, rekel je Kerševán, ob enem pa zgrabil bokal z vinom z obema rokama.

„Le pijte, zató sem ga vam prinesel“, odgovori Domen, „potem pa se bova eno pomenila.“

„To pa še zmiraj.“ Rekši potegne Kerševán na dva duška iz steklenice toliko, da je tretjina vina izginilo. „Dobra kapljica!“ reče obrisavši si usta. „Kako pa kaj tebi?“

„Napek!“ odgovori Domen in izvleče šop starih povezanih in zamazanih papirjev. „Tukaj mi bote prebrali in povedali, ktero pismo je tisto, ki ga jaz iščem.“

„Kakovega pa iščeš?“

„Obljubite mi pred po moško, da ne boste za zdaj nikjer in nikomu povedali. Nobeni živi duši!“

„No, lej-ga, kaj se meniš! Saj nisem baba! Kakor češ; če ti ni ljubo, jaz ti ne bom zinil nikdar besede. Porečem, da te še pri meni ni bilo.“

„Poiščite mi pismo, kjer je moj oče in moja dota zapisana.“. Zdajci jame gospod Kerševán pregledovati stare listine. Ker sam ni bil branja vajen, ker ni razumel dobro tujega jezika, premišljeval je vsaki list pol ure, predno je vedel, da ta ni tisti, čeravno dostikrat ni mogel povedati, kaj je. Vendar se je deržal veličastno in učeno na svojem polomljenem stolu, preobračal pisma zdaj po konci zdaj po čez, zdaj bral od zdolej zdaj od zgorej, zdaj je zopet hudoval se na pisarja, ki je morda že zdavnej v černi zemlji ležal, da je grozovito gerdo in nerazločno pisal. Domen, ki mu je sedel brez besede nasproti in križem roke deržé čakal, ktero bo pravo, imel je gospoda Kerševána za modrega in učenega moža.

„Tukaj-le je eno, ki je grajšak podpisan na njem“, reče Keršovan čez dolgo, ko je preklel vse pisarje, ki si niso znali peresa vrezati, da bi bilo spodobno pisati.

„Tisto je, tisto!“ Rekši skoči Domen kvišku, oči se mu zasvetijo in nehoté se stegne po mizi, da bi sam videl na papir ne pomislivši, da je za-nj vse eno, ako je list prazen ali pa kdo vé s čim počerkan. „Kakó se bere?“

„Le poterpi, prijate, poterpi! Meniš, da se vsaka reč tako bere, kakor bi orehe tolkel in terl.“

In zopet je gledal učenik debelo četert ure na list.

„Hudič je to pisal, hudič bode to bral!“ zarenči naposled. „Vrag ti vedi, kaj je to Tukaj zgoraj se bere tako, da ako ne bo nekdo vzel deklice Mete Koščice, da jej pa za gotovo obeta 3000 tolarjev za doto njenemu otroku. Vendar pa dalje pravi, da to pisanje samo po njeni smerti veljá; ako popred pride med svet, ne velja nič, nikoli. To-le nič pa moti: zapisan in podpisan je zadej Plevnik, menda tisti, ki smo ga predlansko zimo pokopali in pa gospod grajščak. Ne vem, kteri je priča in kteri podpisovavec.“ „To že jaz vem, dajte sem!“ reče Domen in mu vzame list iz rok.

Menda vendar nisi ti tisti! Pač, kako se pišeš? — Za Koščico! — to je že res. Bog me varuj, ti bodeš imel 3000 tolarjev, za strah božji! Stol, še nekaj se mi klati po glavi, kaj, ko bi bil grajščak tvoj oče; in ne mara, to je njegovo pismo.“ Tako je djal učenik in debelo gledal.

„Le tiho mi bodite, svetujeni vam, gospod! Kedar bodo vsi ljudjé govorili, govorite še vi, kedar mene že ne bo tukaj, popred pa ne.“

„Torej Sova je tvoj oče; — hum, kdo bi bil to mislil.“

„Jaz nimam očeta!“ djal je Domen. „Tudi ga ne maram tacega, ko je grajščak Sova, če mi Bog boljšega ni dal.“ Pri teh besedah se mu čelo zopet zatemni.

„Tudi denarjev ne boš maral?“ praša Kerševán.

„Pismo moram imeti, — imela bova pomenek dolg dolg! Pa saj veste, kaj sem rekel, molčite za zdaj ko riba, ako ne, potlej vas ne, poznam; in nič dobrega za vas!“

Odide. Kerševán je pa gledal skozi okno in videl, da Domen ne gre po poti, ampak čez vert vse vprek.

„Čudno pismo je to“, godernjal je gospod učitelj. „Kar sem še na svetu, nisem imel tacega v rokah. Pa zlodej me naj vzame, če sem enacega človeka videl in slišal kakor je ta trap, da se taeega, očeta brani in da denarjev ne mara, če sem ga prav zastopil; res, zlodej me naj vzame! I, ko bi ga tebi dali, ljubi moj France Kerševán, kaj ne, ti bi svetu pokazal, kako zna pameten človek denar obračati, da mu dosti zaleže in pa nič!“

Motila ga je v tem govoru žena, ki je prišla iz stranske izbe, precej ko je čutila, da je mož sam. Jela je izpraševati, kaj je Domen hotel. Gospod Kerševán pa je bil toliko moški, da jej je za perva odvernil: „Kaj ti tega mar?“ Vendar motil se je, če je menil, da bode s tem mir besedi. Ženska zvedavost je tolikanj bolj pritiskala, kolikor bolj je vina v bokalu zmanjkovalo. Kakor vselej zmagala je tudi to pot in kmalo je bábišče vedelo, kaj in kako. Česar jej mož ni mogel razkriti, to si je v svoji domišljiji sama dodala in dostavila.

„Ne, jaz pa nočem ni ne terpim, da bi ti taka pisma nosili brát, s kterimi se boš zameril drugim poštenim ljudém. Jaz bom že naredila!“ Tako se je jezila slepa ženica.

Ko je šel pred mrakom tistega dne grajski kravji pastir, stari Peter, majhna sesušena podoba, mimo učiteljevega doma, pokliče ga škiljava žena pred vežni prag in mu skrivnostno tako-le govori:

„Veš ti Peter, jaz ne morem slišati, če kdo ljudi obira in opravlja.“

Zgubani Peter je naredil kislo lice po tem predgovoru.

„Pred-le pa je bil prišel tisti Domen k našemu, ter mu je prinesel nekovo pismo brat, kdo je njegov oče in kakovo doto bo imel in drugo; pa vašemu gospodu se je grozil tako, da me je bilo strah. Jaz ne maram, da bi se midva z mojim komu zamerila, najmanj pa gospodu vašemu, zató mu le povej to. Veš, drugemu ni treba nikomur, samo gospodu: o pismu, kar sem ti rekla.“

Peter prikima.

„Dobro zapomni, o pismu sem ti naročila. Gospod bodo že vedeli, kakovo in ktero. Pa tega tudi nikar ne zabi, da boš povedal, da sem ti jaz naročila in razkrila, ker se ne maram zameriti.“

Peter se namuzne, pomakne slamnik čez oči in gre svojo pot, godernjaje nekaj „o babjih poštah“.

Od farne vasi, kjer je stanoval učitelj Kerševán, pa do Sovinega gradú je bilo debelo uro hodá. Ko je torej stari Peter priklopal in pritolkel domt, storila se je bila že terda noč. Popolnoma je bil že skoraj medpotoma pozabil naročila. Sreča mu je stal Sova, roke v žepu, pred gradom in v nebo gledal; pa ne da bi bil molil, ampak gledal je, bode li drugi dan jasno ali bode sneg. Ker ga je torej pastir Peter videl pred seboj, domislil se je, kako mu je baba zabičevala. Sname tedaj klobuk z glave ter pristopi k njemu pripovedovaje, kaj je govorila berljava učiteljeva žena. Od kraja se je videlo, da ga Sova še ne posluša; ko pa Peter nekaj čveka o pismu, doti in očetu Domnovem, zgane se dolgi gospod od verha do tal, oberne se naglo k pastirju, in še en pot mu je moral povedati vse.

„Ne pravi nikomur!“ reče Sova. „Nikomur, pravim!“ „Ne bom!“ odgovori pastir in hoče iti.

„Stoj! tu imaš (stisne mu petico v roko); stopi k županu, pa mu natihoma povej, naj pride k meni še nocoj.“

Obernivši petico v roci, ni imel stari Peter več tako terde stopinje ko pred, ampak urno je mencal po gazu proti vasi. Ne dolgo potem pride ž njim oče župan, kteremu se je na obrazu poznalo, kako ga veseli, da so ga gospod grajščak na novo poklicali, in pa da je neznano radoizvbden, kaj mu bodo povedali novega.

VI. Materna pripoved.

Poglejmo zopet gori v kočo, kjer je bila stara Domnova mati. Ona in sin sta v živem razgovoru. Na, solznem obrazu starkinem sezna da jej sin ni delal posebnega veselja.

„To res ni lepo“, govorila je stara mati, „ni ne prav, da me okradeš, da mi vzameš po sili, česar bi jaz ne smela dati: Oh, kaj bom počela, jaz reva, Bog mi grehe odpusti! Molči, ne boš dolgo živel in ne bode se ti dobro godilo na svetu, kar se obeta pridnim ljudém v četerti božji zapovedi, zakaj ti me ne spoštuješ, ne delaš, kakor ti jaz velim in želim, ampak po svoji glavi in termi se ravnaš. Zakaj si mi vzel pisanje iz skrinje, in si ga nesel po svetu — Bog ti meni pomagaj — in jaz sem prisegla, da ga ne bo nihče pred mojo smertjo v roke dobil in da — o Bog in svet Damjan tvoj patron! — sam ti si kriv, da imam jaz greh; ti me boš pahnil v pogubljenje! Molči, Domen, ne bo se ti dobro godilo, ni dolgo ne boš živel, ker me tako poštuješ!“ Tako je starka govorila in solze točila.

„Saj ne maram, dolgo živeti; nimam kaj delati!“ pravi sin.

„Kaj?“ prašala je starka, „ne maraš? To je zató, ker si se zdaj ene dni ves premeril, nočeš moliti. O Bog mi pomagaj, kaj bo s teboj? Pred sem te bila vesela, zdaj pa mi grob koplješ.“

Molčita obá; mati joče, sin pa pred sé zre, kakor bi bil lesen.

„Mati, zakaj mi niste dali boljšega očeta?“ spregovori poslednjič. „Ali je res Sova oče moj, kakor se bere in kakor sem slišal.“

„Res!“ odgovori starka in zdihne. —

„Zakaj mi niste hoteli popred povedati?“

Starka v drugič vzdihne, potem pa jame pripovedovati:

„Stoj, hočem ti vse razložiti, Bog mi bo greh odpustil, zdaj ko nekoliko veš; je bolje da ti vse povem. Imela bi jaz možiti se s Tihovim Matijem — zdaj je že umeri, ti ga nisi poznal — o da bi se bila, nekterih solz ne bi bila pretočila, nekterih noči ne prečula. Pa kaj, Bog me je hotel udariti, morda zavoljo tega, ker nisem bila pohlevna in ponižna. Tačas je bil ta Sova mlad, komaj dorastel. V pervo me je ogovoril, ko sem prala, bil je dobrih besedi in jaz sem mu verjela. Skrivaj je hodil za menoj, jaz sem se veselila, da me bo zares vzel, kedar njegov oče umerje, zató sem popustila Tihovega Matija. Sova pa je že precej izza pervega menil le za nos voditi me. O da bi bila jaz vedela! Ko sem mu naznanila, da boš ti prišel na svet, tačas mi je še le povedal, da me zares ne more vzeti. Nič ni pomagalo, da sem jokala noč in dan, da sem mu očitala, kaj mi je popred obetal. Na zadnje ga še celo blizo ni bilo. O kaj sem jaz terpela! Ljudjé so si šepetali na uho, kazali za menoj, koder sem hodila. To mi je bilo za umreti. Nihče pa ni vedel, da bode otrok Sovin, jaz tudi nisem hotela povedati.“

„Služila sem tačas za deklo. Bilo je menda v nedeljo popoldne. Jaz sem voli pasla v senožeti sama. Sedela sem na kamnu in jokala. Premišljevala sem, kaj bo z menoj. Za otroka, to je. za-te, nisem bila v skerbi, rekla sem: „Kar njemu ga ponesem, on je oče njegov, bode že skerbel za-nji če jaz ne bom mogla.“ Hudo mi je pa bilo, grozovito hudo, zavoljo ljudi. Kaj bodo rekli mati, kedar izvedó? Kako bodo govorili ljudjé? Komaj sem bila grešila, kazen je bila že v meni, v mojem sercu. Najhujše mi je delo pa to da me je mladi gospod tako prekanil, in potem pustil. Ko so mi tako solze letele z lica med persti v krilo, prijel me je nekdo za ramo, Sova je bil.“

„Kaj meniš, tačas je bil drugačen ko zdaj, in tudi jaz sem bila mlada in eni so mi rekli, da nisem gerda.“

„Ko sem ga zagledala pred seboj, začela sem se bolj na glas jokati in očitati mu, da je on tega kriv. Smilila bi se bila vsacemu človeku, njemu se pa menda nisem. Vsede se zraven mene in mi tako-le govori:

„Ljuba moja! Vzeti te ne morem. Oče mi je ženo zbral bogato; ako tebe vzamem, pridem ob poštenje in ob vse. Pa tudi tega ne sme oče vedeti, da imam jaz sina s teboj.“

„To bo pa vedel, sama mu ga prinesem!“ rekla sem mu jaz.

„Bodemo videli. Jaz bom skerbel, da ne bo itakči. Le poslušaj me. Mahneletov Martinek (to je bil gerd človek, zdaj je že umerl) — saj ga poznaš — in pa še dva druga ž njim bodo segli, da otrok ni moj, ampak Martinekov, in jaz boin tudi tajil, kdo bo tebi verjel?“

Meni je bilo čudno po glavi, togotno sem ga zmerjala in psovala.

„Počakaj“, rekel je on, „ako pa molčiš in mene ne imenuješ, dal bom tvojemu otroku lepo doto zapisati. Kedar bo dorastel, bodem jo izplačal, samo molči. Dam ti zagotovilo.“

„Le premisli si, ali hočeš otroka navezati in po svetu iti kruha prosit, — in tako se ti bo tudi zgodilo, ako si upaš reči, da je otrok moj — ali pa hočeš, da bode imel otrok nekdaj premoženje in da bode tudi tebi dobro potlej. Izberi, ktero hočeš, to ti pa povem, da gotovo bo za-te najslabejše, če ne storiš tako, kakor ti pravira. Vse bo verjelo, da je Martinek saj poznaš smolarja — oče tvojega otroka, za njega in za priče me ne skerbi.“

Cel teden sem potlej mislila, kaj mi je storiti. Razvidela sem, da ne opravim veliko proti grajšakovemu sinu. In mislila sem tudi, če ga ravno tožim, vzel me ne bode, po postavi bi dobila komaj toliko, da bi se sama preživila, otrok bi ne imel skoraj nič. Mene tako ne bodo ljudjé nikamor več marali, torej moram skerbeti, da se bo otroku boljše godilo, kakor se je meni, kedar doraste. Lej Domen! Tako sem te ljubila, preden si beli dan zagledal! Torej sem sklenila, da bom privolila na to, da ne imenujem človeka, ki mi je toliko nesrečo nakopal na glavo.“

„Pri pervi priliki sem mu povedala. Ni mi hotel popred pisma pisati, predno sem mu prisegla, da ne bom povedala nikomur pred smertjo za-nj. Še le po moji smerti naj bi ga imel otrok v roke dobiti. Potlej še le je pustil, da je ranjki Plevnik prišel za pričo, on je gledal, da je pisanje dobro. Ta mož je bil edini, ki je vedel, kdo je moje revščine kriv, on mi je tudi marsikaj preložil, Bog mu daj nebesa, on mi je dostikrat pomagal, ko ni nihče vedel za-me. On bi bil tudi pismo spravil, ko bi se bilo primerilo, da bi bila jaz popred umerla, preden je bil Sova gospodar.“

„Ali vam ni on nikoli nič dal?“ praša Domen, ki ves čas ni pogledal materi v obraz, ampak nepremaknjeno sedel na svojem mestu pri miznem oglu.

„Kdo? Sova?“ povzame stara. „Ne rečeni nič, a ne dosti več. Tačas, ko je bilo meni najhujše, ko si ti prišel na svet, ko nisem imela kam stopiti čez prag, ko me nihče ni hotel pod streho, k ranici materi, ki sami niso nič imeli, pa si nisem upala, tačas ga ni bilo. Šel je bil nekam iz dežele. Dostikrat sem menila, prelomiti prisego, ki sem jo prisegla in stopiti s teboj v naročji pred ranjeega starega gospoda, očeta le-tega Sove, in povedati mu, kako in kaj. Pismo imaš v rod, reklo mi je nekaj, dokažeš lahko. Pa vselej me je varoval angel varuh; pomislila sem, da boš ti imel nekdaj dovolj, da je greh prisego prelomiti, čeravno je bila: bolj po sili storjena, da sem imela svojega zapeljivca vendar nekdaj rada in da ga ne smem osramotiti pred svetom, in terpela sem.

Pozneje mi je dal včasi skrivaj kak denar, vendar nikoli veliko, skop je že od nekdaj, že tačas je bil. Tudi menim, da je za pervega on rekel Jurcu, da je tebe vzel. bi mene semkaj vtaknil na stare dni; vendar Jurec ne vč ničesa. Da bi mu bil pa kaj dal zató, tega ne vem. To vem, da je želel že nekterokrat, da bi jaz umerla, in da bi se pisanje izgubilo, sosebno ker se boji svoje zdanje žene, ktera pride, kakor veš, le po letu doli, po zimi pa je neki v mestu. Rad bi videl, da bi tudi tebe ne bilo, pa to nič ne dč, ti moraš spoštovati ga, moliti zanj, tvoj oče je. Še bolj potreba ti je pa molčati in ogibati se ga.“

„Nikoli ne pojde v nebesa, ako bo čakal na mojo — sinovo molitev, peklenšek mu bodi boter!“ zarenči sin zamolklo.

„Ne kolni! to je zoper božje in cerkvene postave; grozovit greh!“ svari mati.

„Pravite, spoštuj!“ godernjal je dalje Domen, „menda zatiči, ker me ga je sram bilo, še prodno sem se rodil, ali zató, ker vam je tako prijazno postregel, ali morda zató, ker bi me bil že za mladega najrajši v žlici vode vtopil; morda naj ga mar spoštujem, ker je prepovedal Jurcu, da bi mi Anko dal (preveden sem, da je tako), da mu je svetoval izpoditi me iz hiše, da me misli zdaj med vojake dati — —“

„Kdo ti je to povedal?“ seže mu mati v besedo.

„Jaz vem; —kdo mi je redal, naj grem pisma iskat v vašo skrinjo, za kterega ste sami vedeli? Kdo mi je očeta imenoval, malopridnega človeka, kteremu bom črepinjo stolkel? Jaz vem, da je pismo od vas kupoval in da vam je žugal, mene v vojaščino dati, če mu ga ne izročite. Pa Domen, vaš sin, ne bo nosil puške, ne bojte se. Popred ne bo Sova več trave tlačil, ko jaz po Straži hodil. — Tako je mati, vse to vem in še ktero.“

„Za strah božji!“ rekla je starka, ki je strahoma mislila, da je morda njen Domen hudemu duhovu zapisan, kajti nemogoče se jej je zdelo, kako bi bil te in take reči izvedel po drugem potu. Vendar kmalu jo popusté te misli in jela je zopet tožiti in tarnati nad sinom, naj ima pamet, naj se ljudi, vzlasti očeta, grajščaka Sove ogiblje, dokler se mu je bati vojaščine, sicer pa naj ničesa ne počenja, kar mu je na jeziku. Se posebej ga je prosila, da bi jej dal pismo nazaj, da se ne izgubi, a Domen je odgovarjal: „Meni ga je treba!“ in vse prošenje materine so bile bob v steno.

„Kod se pa pride v to luknjo, jaz nisem jazbec!“ renčal je nekdo zunaj koče na okno. Domen je precej spoznal glas in utišil staro mater, ki gluha, kakor je bila, ni slišala nikogar pred durmi in je tožila in prosila v svojo mer.

„Odpri, Domen!“ kričal je Ureh s Kostela, zakaj on je bil in nihče drugi.

Domen gre ven, odpre škripava vrata in berač Ureh stopi v hišico.

„Dober večer vam Bog daj, mati, in dobro večerjo!“ reče berač vstopivši se na široko sredi hiše in sloné ob palici. Kdo je pa, Domen?“ praša starka sina.

„Le oči odprite mati, pa poglejte Zaplatka Urha s Kostela“, odgovori berač glasnó.

„ I le pojdi doli v vas“, reče stara mati na to, „mi te ne moremo imeti, saj vidiš, da nimaš kje ležati pri nas. Zakaj ne greš v vas doli k Jurčevim, županovim?“

„Čakajte mati, ne odrekujte mi strehe; saj vas nisem prosil. Bog me varuj, da bi Padložnim ljudém še jaz nadlego delal. Saj vem, kje je Jurčeva listnica. Tam v lopo zlezem rajši, kjer imava s sultanom vsak en kot v listji. S psi sem znan, z ljudmi prijatelj, mraz se me že ne prime, — potlej me ne skerbi prenočišča dobiti, tudi ko bi mi Jurčeva ne bila postelje napravila za nocoj v gorki hiši za vrati, kakor jo je. Vidite mati, tako je, jaz vas ne prosim nič. A Domnu bom eno rekel.“

Rekši se oberne od starice proti Domnu in mu zašepeče: „Anka ti pošto daje, da pridi doli precej, nekaj bi ti povedala grozovito silnega. Pojdi greva!“

„Kam greš, Domen?“ praša mati skerbljivo. „Bodi doma, po noči ni dobro okrog hoditi, saj veš česa se ti je bati.“

„Jaz se nimam in se ne bojim nikoga! Vojak ne bom, mati, to sem vam povedal, tudi ne, ko bi bil moj oče devetkrat grajščak in bi se napenjal po dnevi in po noči.“

„Da bi te končaj! To je beseda, Domen, to!“ reče berač. „Le utolažite se mati stara, pojte spat: spanec bolji ko žganec, mati.“ Izgovorivši zadnje besede zapiral je že berač vrata za seboj in za Domnom.

Gosto so zunaj bliščale zvezde na nebu. V vasi doli v dolinici je bilo vse tiho. Le daleč tam se je slišalo lajanje kteremu je tudi v vasi kak pes začasno odgovarjal. A mraz, ki je bil tem hujši, kolikor jasnejše je bilo nebo, primoral je tudi žival pomikati se v zakotja. Luči so se svetile tu in tam iz oken, ako niso bila prikrita oččin s sadnim drevjem ter naznanjevale, da vaščanje še niso pospali, ampak zbrali se okrog dobro založenih peči k veselim pozimskim opravilom.

„Kaj pa je rekla Anka?“ praša Domen berača, ko sta stopala po gazu od koče navdol.

„Kaj ti bo rekla!“ odgovori berač. „Rada to ima; tega pa špehomavhi Urhu s Kostela ne bo povedala, ne bo! Ali nekaj druzega je bilo. Jaz sem bil za mraka prišel tjekaj — drugam ne zahajam rad. Mislil sem kakovo na struno napletati, da bi bili dekliči laglje kolovrata verteli. Pride mi pa že ponoči župan in nekaj Jurcu gospodarju na tihoma pošepta zunaj v veži. Precej po tistem je prišla Ančika bleda v hišo po terske, kaj-li vraga, in ko je šla venkaj iz hiše, zdelo se mi je, da mi je pomuznila: „bale ven Ureh bale“. Le pograbim mavho na ramo, batino v roke, rečem dekličem predicam, ki sem jim ravno tisto pripoved pravil, kako je bila grofinja na Štoklji obvisela, da me je nekaj jelo noter po životu grizti, in hajdimo skočim v vežo. Na pragu je Ančika stala — buzarona, bistra deklica! — in je rekla: „Pojdi Ureh, pojdi“, pravi, „pojdi gori na Hribec in povej Domnu, naj pride precej, še nocoj, jaz mu bom nekaj povedala“. To pa to, pravim jaz, tebi pa grem na Klek, kjer stanuje hudir in čarobnica pleše na metli, in če ti rečeš, še nocoj sem gori. Tako sem jej rekel. — Pa vrag te polomi, Domen, počasi mi hodi, kdo te bo dohajal.“

Tako je berbljal berač vse v enem dušku. Kolena so se mu šibile in zvonile od mraza, ko je na pol tekel za hitro stopajočim Domnom.

„Umna deklica!“ klatil je dalje berač. „Ako ti Bog sreče dá, pa jo boš dobil. Ko sem šel mimo kozolca, videl sem nekove cunje razobesene po prekljah, in precej sem se domislil, aha! To je Ankina prevara, ako jo kdo zunaj dobode s teboj govorečo, rekla bo, da je šla le oprane obleke iskat, ktere je pozabila. Pa le pomenita se pošteno, jaz grem v hišo in bom take česnjal in pravil, da duša ne bo vedela, kedaj pojde Anka iz hiše, vse bo mene poslušalo.“

„Kaj mi bode neki povedala?“ reče Domen.

„Kaj? Jaz bi ti uganil in ne rekel dva pota; župan ni zastonj prišel od gospoda Sove in oglasil se pri Jurcu. Saj veš, kaj ima župan opravka in Jurec, ki je med možmi lovci. Tvoj oče bi rad videl, da bi ti oblekel vojaško suknjo in da bi kaj skoraj poginil na tujem. Pa velja, da ti to pové.“

Prideta, do vasi. Veselo vretje in vpitje je bilo slišati iz Jurčeve hiše. Domen se ustopi v senco pri kozolcu ob skladanici naloženih dervá, ter čaka. Berač pak poterka na duri, pride mu nekdo odpirat, in kmalo potem so bile slišati iz hiše sem njegove brenčeče strune in na pol hripav glas, ki je neko pesem drobil zraven.

Kmalu se zopet natihoma vrata odprti; plaha deklica pride venkaj, stopi tiho na tnalo, posluša, ni-li nikjer nikogar in na lahko zakašlja. Ravno tisti glas jej odgovori od derv sem. Stopi tje doli:

„Ah, Domen!“ reče ko mladenča zagleda, „varuj se in skrivaj se, lovili te bodo, župan je danes mojemu očetu pravil. Naš oče niso privolili, a grajščak tako hoče in pravi, da te morajo imeti.“

„Nič se ne boj!“ reče jej Domen ter jo hoče prijeti za roko. A v ta hip se je slišalo veliko stopinj gori ob oglu. Na pervi šum plane dekle v vežo, in Domen je sam premišljal, sklonjen ob skladanici in naslonjen na polena. Ko so se stopinje približale, spoznal je Domen, da so možjé lovci. „Tebe gredó iskat!“ djai si je in nehote stisnil bukovo poleno v pest.

VII. Možjé lovci.

Znano je, da pred šestdesetimi in več leti ni bilo tistega reda pri soseskah, kakor dan današnji. Ako je bilo vladi treba vojakov, zapovedala je po okrajnih gosposkah županom, naj dadó toliko in toliko mladih mož v vojake. Župan pak je imel v svoji soseski zopet svoje podložne, pokorne može, ktere je na noge spravil, kedar je hotel po noči ali po dnevi, da so šli lovit tega ali unega mladega fanta, ki so ga mislili potlej izročiti gosposki. Kdor je prišel v leta, moral je tudi gledati, kako se bode umikal županovim rokam. Da so se mladenči vojske tačas še bolj bali, kakor dan danes, to je bilo naravno; kajti ako so enkrat dobili koga, moral je služiti cesarja, dokler je mogel ali dokler ni smerti storil. Malokteri je prišel v domovino nazaj. Zató so se pa skrivali mladenči po deset in več let, in stari možjé med našim narodom še dan danes veliko vedó povedati, kako se je ta in ta umikal, kako je lovce prekanil itd.

Da županov posel in njegovih pajdašev lovcev tudi ni bil lehek, to se ve; zakaj v svesti si je moral biti, da mu bode kaka roka, z obupom braneča svojo prostost, ubila čelo, nož v rebra porinila, ali pa se bode maščeval vjetnik, nazaj iz vojakov prišedši.

Župan je bil zbral tudi nocoj vse možé iz vasi, ki so imeli dolžnost hoditi ž njim na človečjo lov. Vsi so se bili sešli v njegovi hiši, zaviti v kožuhe in debele palice za brambo in orožje v roci, samo Jurca ni bilo. On ni mogel preganjati svojega prejšnjega rejenca, in ko bi se bil imel gospodu v gradu in vsej gosposki zameriti. Ko so bili vsi zbrani, razloži jim župan, kam in koga gredó iskat, vzame velik nož, vernice in okove in tiho gredó možjé proti koči na Hribec. Malo je manjkalo, da niso Domna z beračem srečali, zakaj kmalo ko je Domen odšel iz hišice, terkali so lovci na mala vrata in okna.

„Kdo je?“ prašala je stara Meta, ko je čez dolgo vendar-le zaslišala, da nekdo zunaj na vrata bije in vpije.

„Odpri, stara prepelica moja! Če ne — poderemo in razkrijemo ti streho in ti od zgoraj pademo v luknjo“, vpije oče župan na oknicu. Tudi ko bi starka ne bila slišala besedi, morala je vedeti, kaj in kdo je, kajti v vrata se je tisti hip eden zaletel, da se je vsa koča votresnila. Odrine tedaj pah z vrat in nekoliko lovcev stopi s prižgano lučjo in pripravljenimi palicami v hišico, drugi so pa obstopili malo poslopje, da bi jim tiček ne ušel. A precej so razvideli, da ga ni v gnezdu; verh tega jih je stara mati še dobro ozmerjala in oštela, da hočejo ravno njej vzeti na stare dni edinega sina. Oče župan je klel, da mu je Domen ušel za nocoj, in se ni veliko zmenil za to, kaj ženica klopoče.

„V vasi ga najdemo“, reče eden, „pojdimo tje doli“.

Lovci jo vderó proti vasi. Stara mati pa jame zopet prebirati in preštevati jagode na molku, prosé Boga, da bi rešil sina iz vsakoršne nevarnosti.

Tako jih je Domen vidil, ko so prišli mirno njega. Vse kerdelo se ustavi komaj pol streljaja od njega, tako da bi ga bili lahko zapazili, ko ne bi bil v zasenčji in ob dervih sklonjen. Vse je lahko razločil, kaj so govorili.

„Pojdi ti Blaže, pogledi, če je pri Jurcu; pazi, da te kdo ne zagleda! Ako ga tukaj hudir derži, ne bomo ga imeli nočojšnjo, noč in Sova bo hudo ukal nad menoj, zakaj nekaj mu preseda rekel je župan.“

Eden odide k oknu.

„Jaz pravim, da tega moramo“, reče Tenkor, dolg nož, „vendar je tacega osebenjaka manj škoda ko kakovega fanta iz kmečke hiše“.

„Tako ti povem, France“, odgovori župan, „ko bi nam ubij nikdar se ne pobogamo z grajskim gospodom, in saj veš, kako je, če bolj zlodju ugajaš in Če si boljši ž njim, tem boljši je on s teboj.“:

„Mene vprašajte!“ dostavi širokopleč sosed, mali škene, „jaz vem jaz, kakov je Sova. Ves pasji je, in brez duše. Moj ranjki oče so znali to povedati — Bog jim daj mir in pokoj v grobu;. saj ta hudoba Sova ga jim ni dal, samo zató, ker so mu enkrat, nekaj besedi ugovarjali pri tlaki Kaj meniš, da jim je pozabil kedaj? Nikdar ne, an desetino za neko preteto telce so mu morali dvakrat plačati, dvakrat, zakaj enkrat ga je utajil, da-si so mu; poštena dva križevca na mizo vergli.“

„Kaj nam hoče, ako ga ne dobomo!“ reče drugi. „Glave sine bom lučal po kamenji za njim, naj mi zapoveduje Peter ali Pavel.“

„Ti lehko govoriš“, reče župan, „a krop bo mene najbolj poparil. Ti bi ga bil nocoj videl, kakov je bil, ko mi je naročal, in pa že undan, ko je govoril od tega“.

„Glejte Kleka, kaj bi se menil!“ beseduje dolgi mož Tenker. „Koga moramo oddati, naj gospod priporoča in kaže tega ali tega. Jaz pa pravim, še zmirom je najbolje, ako primemo tega, kakor kterega domačinskega sinova. Kaj je pa? Jurec ga je izpodil, nima nič, mati pa drugo nič. S čim se bo živil? Kral bo kral; le zapomnite me možjé lovci. Nikoli nič prida človeka, kdor ljudi pozna — je —! Govornik se zgrudi na tla, kri ga oblije. Besedo mu je zaperlo težko poleno, ki je priletelo od skladavnice s tnala semkaj in zadelo Tenkorja, na sence.

Domen je namreč tiho tam slonel, ni dihati si upal. Slišal je ves razgovor, ko so kmetje tako ostro in neusmiljeno sodili njega in njegovo prihodnjost, ko je čul, da se mu clo tatinstvo podtika, tedaj mu je zavrela kri po vseh žilah, roka se je vzdignila in debelo poleno je zažvižgalo po zraku. Domen je dobro meril.

Predno so možjé vedili kaj in od kod, priletelo je drugo, tretje poleno med nje, skoro nobeno zastonj. Od derv sem pa se je slišala strašna kletev, posamezen človek je slonel na skladavnici, pobiral polena in metal. „Lovite, deržite, vežite, hudiči!“ kričal je Domen.

Kakor ovce se naglo razkropi kerdelo lovcev po vertu, za hišo in povsodi. Nobeden ni hotel ni svoje glave polenju nastavljati, ni grajščaku Sovi po všeči podvizati se, da bi ga prijeli. Marsikteri je bil bolj ali manj ranjen, Tenkor je celo ležal v snegu in kri mu je lila.

Nihče se Domnu ni mogel bližati, dokler je stal pri dervih. Da pa ima ravno rokó in da tudi daleč zadene, to je župan videl ravno kar, in ž njim vsa druhal lovskih mož, ki se niso upali na samega mladenča. „Čakajmo“, šepeče župan, „mikom ne bode pri dervarnici; kedar se pa odmakne, potlej, možjé!“

Mesec je zahajal. Domen je čakal, da bi se storila tèma, potem bi še le zapustil svojo terdnjavo; zakaj uiti ni bilo lahko. Proti severju je bil visok plot; predno bi bil prelazil čez-nj, lahko bi bili lovci iz kakega kota skočili na-nj proti južni strani je stala hiša, nasproti kozolec, in nihče ni mogel povedati, da ga ne čakajo tam; za herbtom pa so mu bila vložena derva visoko čez glavo.

Skrije se mesec za goro. Sicer ni bilo tako svitlo, kakor popred, vendar tudi ne taka tèma, da se ne bi bil človek razločil.

Zmirom Domen ni mogel čakati in stati v mrazu. Tenkor je Vzdihoval in vstajal iz snega; nihče mu ni prišel pomagat. Stopi torej Domen sam k njemu in ga sestavi po koncu. A mož tudi hoditi ni mogel, bil je kakor človek, kterega je vino čisto zmoglo in poterlo. „Mar boš drugo pot lepše govoril o ljudéh, ki ti niso nič mar“, godernjal je mladeneč, ter ga peljal do vogla Jurčeve hiše.

„Hoj! Tu je razbita glava, pojdite po-njo!“ zavpije skozi okno v hišo. Jurčevi niso bili še ničesa slišali, kar se je godilo okrog hiše. Zdaj je vrelo vse ven, gledat kdo je in kaj.

Domen stisne neko krepelce v roko, ki je ležalo pod oknom, pusti svojega kervavega pajdaša, ter jo zavije za oglom. Ni hotel čakati, da bi ga bil poprejšnji njegov gospodar dobil blizo svoje hiše in to celó ob tej uri, čeravno bi bil rad še enkrat videl drago obličje, ter se mu vsaj zahvalil za skerbni opomin.

A komaj se je upognil za vogel, pade mu terda palica prek glave zverti se mu, noge se pošibé, in zverne se na tla, tiho kakor bi bil hlod s tnala.

„Hej! Sosedje“ kričal je župan, kajti on je bil junak, ki je za oglom potolkel miadenča, „imamo ga, naš je!“

Zdaj se prikaže nekaj lovcev iz vseh voglov.

„Preveč si lopnil, Tone!“ reče star mož, „kaj bo, če si ga ubil.“

„Naj ga; meni je ves komolec zdrobil, kaj bo pa to?“ odgovori župan.

„To je hudičev sin“, menil je drugi sosed, „dvanajst nas je in razpodil je nas.“

„Zakaj ste bežali, pogledite, Tenkor bo morda, umeri!“

„I Tone, ti si jo bil tudi potegnil, tačas ko mi“, dostavi tretji.

Kakor v sanjah se je Domnu zdelo, da veliko ljudi okoli njega hrumi in šumi, kakor bučele pred rojem. Zdelo se mu je, da je slišal Urhov glas, kako je krohotaje se pikal lovce, da so pogumni možjé, in kako je njemu vodo plal na čelo; da je čul še drugi glasek milo zajokati se; potem pa se mu je zdelo, da ga nekam nest. A popolnoma se ni nobene reči zavedel.

VIII. Materina smrt.

Stara Meta, Domnova mati, čepela je na vežnem pragu in se grela na solncu, kolikor je stari ženski pri popoldanskem zimskem solncu greti se mogoče.

Po poti pride zdaj druga stara ženica, Meti podobna kakor groš grošu, samo malo dalja. „Bog ti daj tolažbo in dobro popoldne Meta“, jame prišedša baba.

„Kaj si ti prišla, Urša?“ praša berljava starka. „Kaj hodiš? Ali si kaj videla mojega Domna?“

„Križ božji! Kaj ne veš, kje je?“

„Ne vem ne. Sinoči je bil prišel berač Ureh po-nj in šla sta nekam, Bog vedi kam in še zdaj ga ni domu. Pa so bili lovci priderli sinoči, in za križe in težave me skerbi, kaj je da ga ni domú. Negodè! Še kaj si bo nakopal na glavo!“

„Tako še ne veš, da so ga vjeli, da ga imajo pri županovih?“ „Kaj so ga?“ povzame preplašena starka.

„Vjeli!“ odgovori Urša, „glavo ima počeno, pa bo moral menda vendar v vojake.

„Ah jej! — Glavo počeno!“ tožila je mati. „Ne pojde ne, ne pojde!“

„Pa kaj je še storil! Tenkorju je glavo ubil, županu kemolee zdrobil, Klemenu v rebra poleno zagnal in ne vem koga še?“ „O jej! O Ježiš!“ tožila in molila je mati.

Precej je lezla v hišo po palico in potem je švedrala naglo, kolikor jej je bilo moči, v vas in naravnost k županu. Domna je našla v stranski izbici pri županovih na samem sedečega, tiho kakor bi čakal koga. Roke je imel uklenjene z vervico, glavo z ruto obezano. Ko je zagledal staro mater, vstal je, oči so se mu zasvetile, vez na roki se je nategnila; a precej se vsede in pobesi glavo.

„Kaj ste prišli mati?“ nagovori starico. „Če ste prišli jokat, nikar ne jokajte zavoljo mojega očeta, zakaj zadosti bo star, kedar bom jaz na lastnih petah stal.“

Mati ga otiplje, je-li hudo ranjen. On pa se otrese tega znamenja skerbne ljubezni in reče: „Nič ni!“

„Jaz grem k njemu, on ti mora pomagati. Ne boš vojak, njegov sin si, jaz grem k njemu, Domen!“ govori mati.

„Ne hodite! Pojdite domú, jaz tudi pridem kmalo, zakaj vaš sin ne bo vojak, ko bi imel devet zidov predreti, mati.“

„Beži, Domen, beži! Daj mi rajši pismo, ki si mi ga vzeli jaz grem, v grad in pomagal ti bode, moral ti bode, daj mi pismo!“

Mladenič se domisli zdaj, da je imel res pisanje pri, sebi. Zvezane roke so mu branile poseči v žep. Mignil je materi in velel jej pogledati. A pisma ni bilo nikakoršnega, ni znotraj ni zunaj Žepan mi ga je vzel!“ reče Domen in grozno zakolne. Stara mati, ki se je dozdaj še nekoliko premagovala, morda zató, ker je upala še kaj izprositi, bila je kakor z uma, ko je videla, da je edina njena priča izgubljena, priča, ki jo je toliko let hranila. Župan, ki je prišel blizo, povedal je, da je hotel gospod Sova imeti nekovo pisanje, ktero so našli pri Domnu in da ga je vzel še po noči, ko se ni Domen zavedal.

„Jaz grem k njemu!“ rekla je starka in je štrencala po treh proti gradu, tipaje s palico pot pred seboj.

Solnce je bilo že nizko, ko je prispela v grad.

„Gledi Tomaž!“ reče eden grajskih hlapcev, „stara Meta je prišla gori, kaj bi le-ta rada?“

„Vrag vedi!“ odgovori drugi, „desetine nima plačati, tlačanka tudi ni“.

„Še mlade si ne upajo hoditi gori, nikar pa že stare pokveke. Ako je stari dobi, ven jo izpeha ko primojduha! Glej ga, ravno, tam-le gre, derži se, ko stare klešče, zopet ni davi stopil s pravo nogo čez prag.“

Gospod Sova je res prišel s svojim ostrim obrazom in osornim pogledom po dvoru. Pred vrati se snideta s staro ženo Meto. „Kaj bi rada tukaj?“ napade starko grajščak.

Zdajci se oberne ženica proti njemu, kajti popred ga ni bila zagledala.

„Sina mi dajte nazaj, zdaj imate pismo, doto ste mu vzeli, lastnemu otroku, ne jemljite mu še življenja, to vas prosim na kolenih, za pet kervavih ran božjih!“ govorila je stara ženica, povzdignila svoje suhe koščene roke, kakor bi molila Boga.

„Kaj to meni mar, jaz ga nimam v žepu tvojega sina, pojdi drugam!“ reče Sova ter stori stopinjo na kamnito stopnico, ki je deržala do praga.

„Bog ga bo tirjal od tebe!“ vpije razkačena žena, „ako ga daš sam ubiti in zaklati na tuji zemlji.“

Poberi se mi, baba, kaj hočeš!“ zagermi gospod Sova in strašno pogleda starko.

Prikaže se na to vpitje tu in tu izza vogla kaka radovedna glava gledat, nad kom se gospod jezi in togotuje.

Poznala je stara žena pred njo stoječega; razvidela je tudi, da je zastonj dalje prositi. Strašno jo popade serd, zasvete se jej na pol berljave oči, terhlo lice zaradi, vzdigne palico in z glasom hripavim žuga: „Pred božjim stolom se boš odgovarjal, živinče! V peklu bodeš gorel, zavoljo svojega sinova in zavoljo sebe. Preklet je oče tebi podoben!“ Odmeval je njen glas po razprostranih dvoriščih.

„Nori!“ vpil je Sova hlapcem. „Izpehajte jo ven!“

Vsak se je bal dotekniti pervi uboge starke; menili so, da je res znorela. Gospod pa se jezno oberne k dvema in pravi „Tomaž! Blaž! kaj sem rekel? Ven! Ven!“ Rada ali nerada morala sta hlapca ženo prijeti in peljati jo z dvora ven na sneg.

Na samem je jela starka jokati in jokati. Že tako je videla le na pol in samo po dnevi, solze so jej zdaj še tisti vid vzele, kolikor ga jej je pustila še natora. Bila je sama na polji, vsak četert ure je storila pet stopinj in ostala je in plakala zopet četert ure. Solnce je bilo zašlo, pómrak je nastal, mraz je toliko bolj zopet pritisnil, kolikor je bil po dnevi odjenjal.

Nič več ni mogla storiti ni koraka naprej. Tudi stati ni mogla. Kamen, s suhim mahom poraščen, je molel tik gazit iz snega, na-nj se hoče starka usesti, dotipavši ga s palico, ali stare kosti se jej nočejo vdati, pade v sneg. Vstati ne more, sama je na polji, nikogar ni, da bi jej pomagal na noge, glasit nima da bi koga priklicala na pomagaje.

Nebo se pooblači, tèma nastane. Ostra burja pripiše in žvižga po polji in travniku. Sem ter tje pade tudi kako zerno snega, zmirom bolj in bolj pogosto, na zadnje v debelih plahticah, ter pobeli drevje in vse, kar je bilo golega, od poprejšnega snega.

Gospodar Jurec je bil doma odvečerjal in odmolil, odkazal svojim podložnim, kaj imajo storiti še pred spancem, potem pa, vidé, da je zunaj grozno tema, prižgal veliko baklo iz mlade brezice, z betom in sekiro narejeno in v dimu posušeno, ter napravil se na pot v grad k staremu prijatlu, gospodu Sovi, malo povasovat za povečerek.

Tako vidimo sivolasega moža, kako zamišljen korači po stezi ob ravnem travniku, zdaj pa zdaj baklo vterne z golo, žuljasto roko, ne mené se ni za stare verbe in rakite, rastoče ob malem potočiču, ki je tekel pod ledeno skorjo v svoji stružiei, ni za čarobni odsev njegove luči iz germičja.

Kar zagleda pred seboj nekaj černega tik gaze ležati. Sneg je bil reč že malo pobelil, vendar je videl, da je to človek in sicer ženskega spola.

Mislil je, da je morda kaka beračica zaspala. Torej jo berene z nogo in zavpije: „Hoj! Stara, tukaj je merzla postelja, vstani! Kaj ležiš na zobeh? Djal bodem, da si sneg in točo delala v oblatih kot čaravnica in doli padla, če ne vstaneš!“

A baba se ne gane, suvaj jo Jurec ali ne suvaj. „Kaj, ko bi bila mertva?“ djal je mož in jo je preobernil. Genila se ni, lice je bilo bledo, usta in oči odperte in — o! — to je bila stara njegova osebenica Meta, Domnova mati. Nemudoma se mož verne domu. Še tisto noč se je razvedelo po vasi, da so prinesli staro Meto k Jurcu — mertvo.

Domna so bili še tistega dne proti mraku odpeljali in izdali beričem, da bi bil vojak iž njega. Brez upora, tiho se je dal odpeljati. Pa kako bi se bil upiral, povezali so ga bili kakor bika.

„Glejte no!“ rekale so stare ženice. „Meta je šla odgovor dajat, njen sin Domen pa v vojake, obá na tisti dan; vendar Je to hudo za fanta, še matere ne bo videl na parah. To je hudo to! Gospodi ni nikoli hudo, zato pa serca nima in dá pobirati vojake, in ubogih ljudi sinove preganjati po svetu.“

Ker je bila Metina koča na samoti, in ker ima slovensko ljudstvo že od nekdaj vero, da merlič ne sme sam in na samem ležati na mertvaškem odru, ampak da morajo sosedje in sosede vasovati pri njem vzlasti po noči, zató Jurec ni pustil, da bi bili djali staro Meto v koči na skolke, ampak rekel je, naj se v vasi, v njegovi hiši napravi zadnja čast umeril ženi.

Mertvaški ogleda, gospod Kerševán, pride drugo jutro pogledat merliča in pravi: „žena je umerla malo od slabosti, malo pa je zmerznila v mrazu. Najberž jej je slabo prišlo, vsedla se je, in zadremala za vselej.

IX. Pri merliču.

Skoraj po vsem Slovenskem je med prostim narodom navada, da mertvemu kratek čas delajo sosedje in sosede. Celó ako pribernjá tuj berač v vas in umerje v kaki hiši, imajo si vaščanje za dolžnost, da mu naredè toliko časti in povasujejo pri njegovem truplu. Razume se že samo ob sebi, da pobožni slovenski kmet se meni in skerbi najpervo za dušo merličevo, in da še le potem, ko je najstarši vaški očanec počasno odmolil roženkranec in litanije, kjer vsa vas odgovarja „zá-nj Boga, prosi“, — da še le potem nastopijo druge navade, izmed kterih na pervi pogled niso vse primerne žalostni priliki. Dostikrat se pozabi, da je v isti izbi merlič. Pogovor se plete na vse kite; kar kdo vé, izvleče in pové. Vendar gledajo deklice, ki se zberó, v zadnjem kotu za vrati ali pri velikanski peči, da pojó le žalostne pesmi; stari oče pak, ki imajo radi na gorkem kraji svoj sedež, povedajo najrajši žalostne spomine iz svojega dolgega življenja.

Tudi pri Jurcu se je bila sešla vaška mladina in starina. Možjé so sedeli okoli mize, na kteri je stalo leseno razpelo božje in voščena blagoslovljena sveča; žene so imele na drugem koncu svoje važne pomenke, ter so zdaj pa zdaj pogledovale, kako se obnašajo hčere, neveste za bodoči predpust; mladenči, že od svojih dni poredni in nepoboljšljivi, nasmehavali in pomežikavali so dekličem nasproti, in so imeli in obračali oči povsod, samo tje ne, kamor bi bilo prav. Imeli so poslednji tudi znanega berača Urha pri sebi, ki je brez nehanja zobe kazal iz poraščene brade in ubral včasi v dve žimnati struni svojih citer. V zadnjem, temnem kotu pak je ležala stara Domnova mati Meta na visocem mertvaškem odru, suhe, koščene, z molekom opletene roke na persih, ustnice sklenjene, terhlo lice bledo, telo brez duše.

Molitve so bile že minile.

„Veste kaj, stričev!“ reče sosed Golobek Jurcu, nažigaje terščico, da bi zapalil tobak, „recite vi po dolzem ali počez, jaz pravim tako in terdim, — sem že tako pameten: ta naš gospod Sova je malo vreden. Če ni res, naj bi me zlomek vzel jutri zjutraj.“

„Ej tiho bi bil, tiho, šleva! Kaj pa ti veš!“ odgovori gospodar Jurec in prisede na ogel k sosedom.

„Jaz? Jaz pa še zmirom nekaj vem, jaz“, pravi Golobek malo hud, „le dobro me pomnite, stričev! Če me ravno za neumnega štejete, pa sem jaz vendar te dni tako izmislil in izvil to reč od Domna in te-le Mete — Bog jej daj nebeško solnce — da več vem, ko vi vsi.“

Po teh besedah, ki jih je počasno in glasno govoril in jim primerno priterkaval z glavo in pipo, gledal je moško po druščini. Vsi so bili radovedni.

„Kako in kaj se je ukresalo v tvoji glavi?“ reče mu Jurec, nasmehovaje se.

„I kogá? Sami bi jo bili pogodili, saj pravite — —“

„Da bi te vrag jezik, če misliš povedi, ali pa nič!“ zavpije dolg nesterpljiv mož, eden mlajših izmed vaščanov.

„Jaz pravim tako“, govoril je Golobek ne prenaglo, „ako hočete, verjemite mi, če pa ne, smo pa tudi prijatli — kaj ni res tako stričev?“

„Res. Ali kaj praviš, to móra vedi.“

„Pravim, in grajski hlapec, ki je včeraj videl staro Meto — Bog jej svojih vrat ne zapiraj — ta mi je tudi poterdil, da ste se Meta osobenica in pa Sova dobro poznala.“

„Ni hudič, da bi se ne bila poznala“, reče prej omenjeni mladi sosed in vse se smeje.

„Ne, plentaj vas!“ govori Golobek, „jaz pravim, da sta se tako poznala kakor jaz in moja starka; Bog jej grehe odpusti, zdaj je že odgovor dajala, nič hudega jej ne rečem.“

„Ta je bosa“, reče drugi. „Potlej bi bil Sova lastnega sinova dal v vojake loviti. Kdo kaj tacega pomni!“

Dolgo so se pričkali: eni terdili, da to ni mogoče, eni so se pa poganjali, vzlasti grajski hlapec, ki je Meto večer popred v gradu videl in slišal govoriti, da je morda le res. Beseda dá besedo. Nabralo se je nazadnje precej dokazov, tako da so tudi največi neradoverniki jeli omahovati in verjeti, da je Domen grajščakov nezakonski sin.

Berač Ureh s Kostela, sicer zmirom jako beséden, ni govoril pri tem posvetovanji nič. Samo enkrat, ko je Jurec djal: „Tega ne verjamem“, zasmejal se je glasno, skoraj odurno. Precej potem je vstal, šel k dekličem, ki so imele Ančiko v sredi in jej pošepetal na uho: „Anka! Ali verjameš? Le verjemi le, res je, jaz vem. Sova mu je oče, a domú ga ne bo več reveža.“ Potlej se je zopet podal v svoj kot k mavhi in citram. Anka pa se izmuzne iz hiše. Kam? Ali jokat? Ne vé se.

Bilo je že pozno v noč. Možjé so bili že odskočili od pervega pogovora, da-si ravno je bil važen; matere so si bile že marsikaj povedale s prekrižanima rokama pod pazho; dekleta že veliko našepetale in nekaj lepih pesmic izpele. Marsikdo, ki je imel drug dan zgodaj vstati, jel se je meniti, da bi bilo dobro domú pogledati.

Odpró se vrata in v hišo stopi Špilkin Jožek, dolg suhoten mož. Na rami prinese culo navezano, nataknjeno na vatel; iz cule so gledale tri pedi dolge škarje, železno krojaško gladilo in pol hleba zmesnega kruha, ki ga je bil ravno za urezanico od dela dobil. Vse to je že samo pričalo kterega rokodelstva je Jožek; same raztergane hlače dopetače in luknjasta kamižola, da ne štejemo brezpodplatnih čevljev, bile bi morda neznanca motile, da bi ga bil raji nekovim drugim vedno potujočim ljudem, kakor pa krojačem prišteval. To pa je bilo samo zato tako, ker Špilkin Jožek ni mogel žganja videti.

„Dober večer vam Bog daj!“ reče prihajavec.

„Od kod pa ti prideš, Jožek?“ praša ga eden kmetov.

„Gori-le v Grivec sem bil šel troje hlače vrezat in steknit; nocoj sem došil in ker sem slišal, da imate nekaj mertvega, stopil sem k vam noter.“ Rekši vzame oljko-vejico, pokropi z blagoslovljeno vodo merliča, naredi strašno velik križ in zopet na glavo natakne sneden in stlačen slamnik.

„Hoj! Kaj si tudi ti tukaj Ureh? Dolgo te ni bilo videti“, ogovori Urha napervo.

„Tudi. Jaz sem povsod, ko blato na cesti“, reče berač.

„Ej, midva sva tiča“, govori Jožek, „kakor dva stara lonca, oba počena; nobeden ne derži ni zelja ni kisle repe; za druzega nisva, kakor da bi zvezal in zbil oba in naji vergel čez plot. — Pa kaj sem hotel že povedati? Veste kaj novega, možjé?“

„Kaj?“ prašajo eni.

„Domen je ušel beričem.“

Te besedice so napravile veliko hruma po izbi. Vsi so se zavzeli, vendar niso vseh enake misli sprehajale. Tisti, ki so verjeli, da bi morda res bil Sovov sin, in da ga je lastni oče v vojake spravljal, privoščili so mu iz serca, da je ušel. Oni pak, ki so bili sami med lovci, bali so se malo, da ne bi zdaj Domen vsacemu posebej povernil hudo s hudim. Na poseben način je praznoval berač Ureh to veselo novico. Slišavši Jožkovo poročilo, skočil je po koncu, pograbil citre in jel nemiljeno napletati in neko nič ali bog ve kaj povedajočo pesem peti:

Hejo-hoj! Hoj!
Volk ima loj!
Zvita lesica
Ima meščico!

Kaj je hotel povedati s tem, tega ni nihče umel. Ko se je beračevo veselje nekoliko poleglo, jamejo krojača popraševati, kako je to bilo. „Jaz sam ne zapopadem, ne gre mi v butico, kako jim jo je upeljal“, pripovedoval je Špilkin Jožek. „Tako-le proti mraku je bilo, ravno šivanko sem vdeval, ko mi je Bolté, tisti cunjar, prišel naravnost od tam. Ta je vse videl. Imeli so ga štirje dobro uklenjenega, za palce zvezanega na herbtu, gnati v Ljubljano. Gori pri Tonetu so pa pred vrati pili, osliči, Domna pa imeli pred seboj. Slonela je ravno nabrušena kosa za slamo rezati na zidu. Domen, fant od samega vraga — kaj jaz vem kako je delal — prišel je do kose in resk! odreže si palec.“

„Je že res, ker je bil za palce zvezan“, razlaga eden. „Kaj je bilo potlej?“ praša drugi in se bliže primakne.

„Kaj?“ povzame krojač, „le poslušajte me! Še s kervavo pestjo potolče pervega beriča, dobi neko krepel v roke in vse tri dervi po travniku, kakor pese v sušcu mescu. Cunjar Bolté je djal: primojduha da nisem še tacega človeka videl, in slišal ne od tacega, da-si sem že dolgo na svetu. Kaj menite, to ni kaj tacega, kar vsaka baba pové, če si človek palec z lastne roke meni nič tebi nič, ko bi gori pogledal, odreže in potlej še enega beriča na tla pobije, tri pa podi ko hudič copernice s Kleka.“

„To ti je sam zlomek“, odkima eden.

„Jaz sem vedel, da mu ga ni para za moč in zvijačo“, reče Jurec.

„Kje je neki zdaj-le?“ spregovori ženica izza peči.

„Gotovo še ne ve, da mu je mati umerla, da zdaj sosedje vasujemo pri mertvi“, dostavi druga mati.

„Ubožec, meni se smili. Kako mu bo hudo!“ reče tretja z obrazom in glasom na jok.

Vse te izreke milovanja ali začudenja je prestrigel klic mladega dečka, ki je kazaje na okno pocukal svojega očeta za rokav in djal: „Lejte oče, eden skozi okno gleda v hišo.“ Vsi se obernejo tjekaj. Res je nekdo slonel na oknu in prizadel si razgledati družbo v izbi. Kdo je, to se ni dalo v temi razločiti, zaslanjal je pa mesečino takó, da ga je lehko vsak zagledal.

„Noter pridi kropit, ako si pošten, kaj bi zijal v ljudska usta od strani!“ reče gospodar Jurec glasno in štirje mladenči skočijo ven pogledat, kdo je človek, ki si ne upa ali noče naravnost v hišo. V trenutji pa pridejo nazaj in ž njimi še nekdo.

„Domen!“ zavpijejo vsi, eni veseli eni ostermeli.

„Ne zamerite Jurčev oče“, reče prišlec, „klicali ste me sami v hišo. Pa povedite mi, ali ni mojih mater pri vas, gori na Hribcu sem jih iskal, pa jih ni.“

„O za Boga in sveto pomagavko, božjo devico!“ izdihne stara ženska, „lejte-si nič še ne vé.“

„Tukaj je mati, tukaj!“ pravi Jurec resnobno prikimaje.

V tem hipu pa je bil Domen zapazil mertvaški oder in o groza in strah! svojo staro, malospoštovano in vendar goreče ljubljeno mater gori, z bledim mertvim licem. Vendar ni se zgernil na tla, tudi vpiti in tožiti ni začel; serpo, nepremaknjeno je gledal na mertvo truplo nekaj časa, potem pa vergel kolec, ki se je va-nj opiral po hiši, stopil k param, poljubil mater v velo lice in zjokal se, da so ž njim jokale vse matere v hiši. V svoji bolečini ni čutil, da si je obvezo na roki odtergal in da mu je kri tekla iz rane, kjer je imel palec odrezan, in cedila se po licu maternem in po mertvaških pertih.

Jamejo ga tolažiti. Jurec mu pripoveduje, kako je staro ženo na potu do grada mertvo našel.

„Torej tudi to je on storil!“ zakriči Domen na enkrat, rudečica ga oblije, solze se mu ustavijo; popade kol s tal in vihrá iz hiše ven na, plano, na prosto. Morda je hotel iskati v merzli zimski noči hladila svojemu ognju, ki je žarel v njem in ga hotel razgnati?

„To je čuden človek, ta Domen“, reče star mož.

„To je res. Mater ima mertvo pa pobegne iz hiše; še znorel bode revež, znorel, še tega bomo dočakali“, dostavi drugi.

„Boste vidili, kaj še napravi“, rekel je berač Ureh s Kostela in zarežal se, obesil mavho čez pleča in, zastonj se oziraje po hčeri domači Anki, odšel v listje spat.

Stari možjé so na zvezdah poznali, da bode že kmalu dan, ko se je družba razšla. Vse sosede pa je Jurec, predno so domu šli, povabil, da bi jutri zjutraj stari Meti za pogrebom šli in da bi hteli hoditi v njegovo hišo ves teden za njeno dušo sedmino molit.

X. Poskušeno natačevanje.

Pokopali so bili staro ženo. Pogrebci so se ravno razhajali. Bilo jih je veliko, staro in mlado iz vasi; samo Domna ni videl nihče na pokopališču. Staricam to ni bilo po volji. Djale so: „Lejte-si no vendar nobene solzice ni poteklo za ranjco; ovbe Bog jo reši iz vic!“

Dan je bil lep. Gospod je šetal počasi ob verbah in rakitah pri potoku. Zamišljeno je gledal pod noge, v roki pa vertel černo, uglajeno palico z belim butičkom. Kaj je premišljal in berbral v brado, to ni znano še do danešnjega dneva.

Pride do srede prostornega travnika. Zdajci se mu je zdelo, da ga nekdo sreča, slišal je, da se sneg tere pred njim, povzdigne glavo in pogleda. Kaj je pač videl bogati gospod Sova pred seboj, da se je tako prestrašil, da so se mu kolena pošibila in zobjé zašklepetali? Strahovi ne hodijo po dnevi, hudir se prikaže bojé po noči. Kdo je bil? Svojega sina, hlapca Domna, je imel Sova pred seboj,

Dobro nam je znano, da je imel častitega gospoda za kaj strah obhajati, ko se je sešel s sinom, kterega je sovražil, zametal, vničeval. Ko bi on sam tudi ne bil še tega vedel, oznanjeval mu je vse to strahoviti pogled Domnovega očesa, svitel kakor ogel v žerjavici.

„Stoj, da se midva pomeniva!“ reče. Domen stopivši nenatornemu očetu na pot. Videti je bilo, da govori premišljeno in polagoma, a tresoči glas je znamoval dokaj, kako mu kri vre in kako mu je um in pamet že skoro prekipela.

„Kaj hočeš? Pusti me in pojdi svojo pot“, reče grajščak ter strahoma pogleda po travniku, je-li kje kdo na potu proti njemu.

Nikjer ni bilo nikogar videti. Sova je merzel pot potil po čelu in po herbtu.

„Poznaš me, menim?“ praša dalje mladi človek in žile na obrazu mu še huje nabreknejo. „Ni hudič, da bi me bil pozabil, saj si bil pred nekaj večeri pri meni, v mojih žepih si imel nekaj spravljenega, ne?“

„Prosim te, ljubi moj, pridi drugo pot k meni, zdaj ne utegnem“, pravi Sova ter se hoče z lepo izmuzati sitnemu sinu. „Veš kogá, so danes pokopali?“ praša Domen.

„Pri Bogu je milost pri kuhal ju juha, v glavi se mu blede, sam Bog me varuj“, moral je gospod sam pri sebi misliti. „Vem“, rekel je na glas, „tvojo mater so nesli, revica je umerla. Žal mi je zares, da si jo izgubil, jaz ti bom že kaj preskerbel, le oglasi se mi kaj.“

„Ahá“, zakrohoče se Domen osorno, da je bilo Sove na novo bolj groza, „preskerbel mi bode moj oče, da me potaknejo v vojake in potolčejo Bog vé kje, kakor kozla v mesnici. Zares dober oče si mi.“

Zopet je bil Sova pogledal po gazu ob potoku. In glej videl je, da nekdo pride, bil je že blizu zad za ovinkom. To je bil vzrok, da je grajščak naglo spremenil govor in glas. Stisne in potrese malo palčico, jezno pogleda Domna od pete do glave ter se zadere: „Pogledi, pogledi smerkovca kilovega, ki se prederzne ustavljati mene na potu in mi še nekaj čenčá in čveká, kakor da bi moj sin bil. Poberi se mi!“

Učinek teh besedi je bil, da ga je razkačeni mladeneč, naglo ko bi blisknilo, zgrabil za vrat. Omenili smo menda že, da je bil Sova, da-si ravno že prileten, vendar terdne postave. Zaupal je tudi morda nekoliko na lastno moč in se ohrabril vidé še druzega človeka blizo. Vendar ubraniti se ni mogel, ležal je, ko bi mignil v snegu po dolgem, na persih mu je tiščalo težko, železno koleno rebra v tla in krepka pest mu je zderhovala goltanec, da je le s slabim in ohripelim glasom ječal: „Pomagaj!“

„Tvoja ura se je stekla, nihče je ne bo navil, nihče ti ne bo pomagal. Izprašaj si vest, morda se rešiš hudiča in pekla, živel ne bodeš več!“ djal je Domen. Bil je menda čisto z uma.

Z zadnjo močjó obupnega človeka se je izvijal Sova besnemu človeku. Med tem pride človek po gazu bliže, kterega je grajščak videl in na čegar pomoč se je zanašal. Bil je berač Ureh s Kostela. V svoje navadne raztergane cunje zavit, mavho in gosli čez pleča obešene, mencal je prav počasi. Celo ko je videl, da se dva bojevata, ni nikakor pospešil korakov več kakor toliko, da je vidil, kdo se valja. Videvši pa, da Sova pod Domnom vpije in kliče na pomagaje, nasloni se berač na palico, pokaže poznano versto belih velicih zob izza razmeršene brade in se glasno zasmeje.

„Le dobro ga zaznamovaj, Domen! Jaz te ne vidim, Domen, jaz te ne vidim!“ kričal je Ureh, zasukal se na zakerpani peti in šel mimo pevaje že omenjene verste Bog vé kaj povedajoče pesmi:

Hoja hoj-hoj!
Volk ima loj.
Sraka je spaka,
Žolna lih taka.

Sova pa Sova
Od zad je sirova,
Kuhal jo bom, bom!

„Slišiš, Domen!“ kričal je že od daleč berač, ko je odpel, „le hitro jenjaj kresati ušes očetovih, gotovo so že omeščana; vstani in ulekni jo čez vodo zakaj zlodej po meni in po tebi, če ne letita dva tam gori le-sem. Žuri se, žuri, mene pa ne imenuj, da sem te videl, primojduha jaz ne hodim okrog beričev.“

Rekši berač počenča z mavho bolj na ramo in miga naglo naprej godernjaje sam pred seboj: „Ta se bo danes na mater spomnil, ta Sova. Nič napek, ako mu Domen na brado stopi in čeljusti in usta razčerhne in razpotegne kakor Samson tistemu levu ali — kdo vraga.“

Medtem je Sova težko stokal pod sinom. Zadnja ura mu je bila pred očmi z vso strahovitostjo, ktero mora občutiti človek njegovemu enacega življenja. Domen je klečal tiho na njem, deržal ga je kakor v kleščah. Na roki, kjer mu je bil palec odrezan, odperla se je bila rana in kri je tekla po télesu očetovem, kakor večer pred po maternem.

Ni videl nič, ni slišal nič, niti prošenj nečloveškega očeta miti beračevega opomina. Čas je bil potekel, zgodilo bi se bilo djanje grozovito in neslišano. Že je bila Domnova roka tesneje zderhnila gospodov vrat, gergraje se je le-tá izvijal in usta strašno odpiral, da bi sape dobil: ko pritečeta od berača naznanjena človeka, grajski stari pastir Peter in močen mož iz vasi blizu. Domen ju ni bil zapazil, dokler ga nista zgrabila za rame in znak potegnila. Tudi obá bi ga pač ne bila uderžala, da ga ni suhi Peter s palico mahnil po rokah tako, da so mu omahnile. Sešlo se jih je kmalo še več.

Povežejo Domna. Odnesó Sovo domú.

Dva dni pozneje so si pravili, da Domna ni več v deželi, da so ga dali v vojake za vselej.

Sova pa je po tistem času živel še bolj sam za-se. Le malokdaj ga je kdo o kakem poletenskem večeru videl šetati se ob vodi, s potuhnjeno glavo, razoranim temnim čelom in z boječim hudim pogledom, ki je podil vsacega druzega človeka od sebe. Celó gospodar Jurec ni več tako pogosto zahajal v grad vasovat, bodi-si da ni bil človeku nič kaj iz serca prijatel, ki lastnega sina, če tudi nezakonskega (zakaj zaznanilo se je bilo vse še poveličano med ljudi) v vojake dá, ali pa, ker mu je merzelo gospodovo nemirno in temno oko.

XI. Tuji razbojniki.

Pet let je bilo preteklo.

Marsikaj se je bilo predrugačilo tačas. V vsi vasi so bili že skoro pozabili Domna, ali vsaj menili se niso več o njem, ker jim je bil spred oči. Če se je pa pri kakem besedovanji pod hruško ravno kdo zmenil od njega, zedinili so se vsi v tem, da ga pač ne bode nikdar več videl nihče. „Gospoda bo že skerbela, da bo konec vzel tako ali tako, če že ni“, djal je kak moder mož.

Jurčeva Anka ni imela tako romantične ljubezni, da bi bila mogla iz serca peti staro našo narodno, ki pravi: „čakála sem ga sedem let — sedem let ga pa še bom“; ampak pozabila ga je tudi ona in po očetovi želji vzela bogatega mladenča, ki se jej je že pred ponujal, kterega je bila pa odgnala. Morda jej Domnov značaj, kterega je v zadnjih dneh še le bolj spoznala, ni bil nič kaj po všeči, morda ga je tolikanj laglje pozabila, ker je slišala med ljudmi, da je sin onega odurnega in priskutnega človeka, ki so mu rekali Sova: toliko je gotovo, da je bila srečna v novem zakonu. Stari oče Jurec je doživel veselja na sive lase, da je videl vnuka na svojem naročji in zeta dobrega gospodarja, kar mu je jako olajšalo bolezen, ki jo čuti vsaki slovenski oče, ako mora zeta vzeti, in tako rekoč svojo lastnijo na pol tujemu gospodarju prepustiti, ne pa lastnemu sinu. Sicer pa se je bil Jurec teh petih let močno postaral, lâs je imel čedalje več belih na glavi.

Sova je ostal tisti ko pred. Nekteri so terdili, da se je obraz te leta še bolj sferknil in sesušil in da se je zatilnik jel starosti upogovati, vendar to se ni veliko poznalo. Ne moremo pa čisto nič povedati, če je bil tudi on tako naravnost pozabil Domna.

Bilo je jeseni. Na grajskem travniku je stala otava pokošena v kopicah; kosci so bili pa že davno razšli se, kajti že je stala zvezda večernica visoko na nebu. Počasi je potihnil hrum po vaséh okrog in okrog, le še tam pa tam sta pela dva ponočna sleparja kako okroglo pesmico, pa zaspana sta se izgubila tudi onadva vsak za enim oglom.

Samo v gradu sta čula še dva človeka. Luč je svetila iz grajščakovega okna.

V isti sobi, kakor že pred nekdaj, najdemo tudi nocoj dva naša stara znanca Sovo in Jurca. Že dolgo ni stari gospodar vasoval v gradu. Nocoj pa je bil Sova nenavadno pri volji in besedi, menda ga je bila obila košnja razvedrila.

„Poklaje boste pa veliko imeli letos, poklaje“, govori Jurec grajščaku. „Po travniku sem hodil in videl, da so vam dosti nakosili in natepli.“

Sova je zarenčal nekaj in primuzal.

„Samo čisto vam niso pokosili“, nadaljuje Jurec. „Nektere redi še vse kosmate ležé. Pozná se, da so le tako potepli nekteri, da so kose z rok vergli. Hencajte, veselje bi imel človek tacemu berco pritisniti, da bi se kositi učil. Malo manj ko pol voziča bi je bilo lehko več mervice.“

„Tlačanov je nekaj delalo“, spregovori Sova in puha dalje tobak.

„Tlačanje so tlačanje. Domač posel je še zmirom najboljši, če je priden. Dober hlapec je boljši ko zlata vaga. To sem jaz skusil, kaj menite, dela sem imel dosti, otrôk pa malo, samo Anko. Zató sem moral hlapce imeti. Pa to moram reči za delo ga nisem imel otovrej, kakor je bil tisti Domen“, govoril je mož počasi, kakor so mu misli tekle iz stare glave.

„Hem!“ zarenči Sova pri tem imenu.

„Ni nič slišati o njem? Kje je neki? Če je res od vojske pobegnil, doli na turški meji, kaj-li? Ljudjé so govorili, da je tako pisanje prišlo.“

„Ne vem“, pravi Sova in se oberne v temno stran; ni mu bila ljuba ta reč. Toda Jurec tega ni zapazil.

„Kaj pravite, kaj je? Čaki-no! Eno reč sem imel že dostikrat na jeziku, da bi vas bil rad prašal; a nekaj se nisem domislil, nekaj sem bile toliko štramast, da se nisem upal prašati. Kaj je res, kar ljudjé klepečejo in stara babiščeta trobuzlajo, da je bil Domen vam v rodu?“ Zadnje prašanje je govoril bolj natihoma, skrivnostno.

„Kaj klepečejo?“ povzame naglo Sova.

„I nu, zastopite me, jaz sem še zmirom djal, da ne bo nič resnice, rekel sem, težko če bo kaj. Pa ljudjé hoté zmirom več vedeti. Tisti berač Ureh, ki na gosli brenka — zdaj ga že dolgo ni več v te kraje — je bil raznesel, da je Domen vaš — vaš sin bil.“

V tem hipu se zasliši iz dvora sem lajanje velicega priklenjenega psa. Grozovito je razgrajal in zaletoval se, kakor Sova še nikdar ni slišal.

„Kaj je neki?“ djal je grajščak, vstal s stola, snel staro puško s klina na steni in šel k oknu. A zunaj se je bilo pooblačilo, videlo se ni za pet pedi. Bogastvo in denar je bilo storilo skopega gospoda neznano boječega se za svoje imetje.

„Družina pa že vsa spi. Kaj ti bo to!“ renči Sova, petelina pri puški napne in odmakne se od odpertega okna. Zdajci slišita oba, kako pes zacvili in lajanje pojenja. „Kaj je to?“ reče Sova in obledi ko zid. Postavi se zopet na okno in zagermi z debelim svojim glasom „Kdo je?“, ter nameri puško naravnost v temo proti dvorišču. Namesto odgovora prižvižga krogla iz teme in leti ravno mimo njegovega ušesa v izbo.

„Za božjo voljo!“ zdihne Jurec v strahu.

Sova se ogne od okna, kjer ga je odsev luči, v debelem železnem svečniku stoječe na mizi, vidljivega delala nevidnim sovražnikom.

„Počakaj, jaz zakličem hlapce“, pravi Sova in hoče iti ven. A ropot zunaj mu naznanja, da so velika vrata veržena iz zapahov. Strašen krik se je čul v tem trenotji; baklje so se jele svetiti po vsem gradu. Po stopnicah hrumi več korakov. Sova zaklene duri od znotraj, sam pa se vsede nekako mirno in pogumno za mizo, postavi železni svečnik na ogel pred-se, puško pa napeto po mizi, namerjeno proti vratom. Tako je pričakoval, sicer upaden in bled, vendar neustrašen, kaj bode.

Jurec je stal bliže peči, sivi lasjé so mu stali po koncu, bil je veliko bolj v strahu, ko Sova. Ni mogel razumeti, kaj to vse pomenja.

Vendar oba nista utegnila premišljati. Prikaže se čez luknjico pri vratih svit baklje od zunaj, sliši se ravs več ljudi, bunkanje na vrata, zaletovanje. Ključavnica ni dolgo deržala. Vrata se odpahnejo.

Jurec je bil na pol za vrati in ni precej zagledal, kaj je; kar pa je Sova videl, bilo bi ga lehko na napečno misel zapeljalo, da vse to ni resnica, ampak da se mu le sanja.

Kacih šest mož, čudovito napravljenih in oboroženih, rinilo se je skozi duri v stanico. Vsi so bili obraščeni po obrazih, nosili so dolge puške, samokrese za širocim rudečim pasom in dolge nože. Pervi, velik zastaven mož svitlih oči in dolge brade, je nosil veliko leseno bakljo. Njegova roka je bila brez palca.

„To so Turki“, rekel je Jurec strahoma sam pri sebi, spomnivši se, kako so stari očetje popisovali podobe teh sovražnikov stare naše dežele.

„Ha!“ kričal je grozoviti vodnik divje trope, ki je bakljo nosil, „Ha! Zdaj te imam!“ in z vzdignjenim nožem je hotel planiti nad-nj, a poči puška, kroglja mu predere persi. Ko bi trenil popade Sova še težki železni svečnik s svečo vred in ga z vso močjo telebne razbojniku v čelo. Baklja mu pade na tla. Zverne se sam verhu nje. Za trenotek nastane tema in krik po izbi. Pa precej prideró še drugi in prinosó svečavo.

A Sova je bil porabil temo. Skočil je bil skozi odperto okno na dvor in Jurca samega pustil. Videvši svojega vodnika v kervi potolčejo razbojniki starega moža na mah in brez usmiljenja.

Vse obširno poslopje — tako imenovani grad — je bilo razsviiljeno. Čudovito je odsevalo v černo noč daleč okrog. Po polji pa med gradom in vasjó je z velicimi koraki tekel spehan mož, grajščak Sova, proti vasi. Vaščanje so bili že vsi na nogah. Luči in vpitje jih je bilo zdramilo po koncu, vendar so strahoma gledali le od daleč in ugibali, kaj to pomeni. Neki dedec je celo začel praviti staro pravljico, da so nekdanji gospodarji grajske ponočne svatovščine imeli, na kterih so s peklenskim ognjem grad tako razsvetiti znali, da je za devet žerdi visoko svit stal kakor od solnca. „Ta gospod je tako tudi ves ongáv, ta stenica; Bog in sveta pomagavka nas varuj, ne djal bi dvapota, da se ne peča s pošastjo hudičevo in morda tudi svatuje nocoj“, sklene dedec pripoved in marsikdo se je našel, da mu je verjel.

Še le ko Sova med-nje pride spehan in ustrašen in pripoveduje, da so razbojniki in zapoveduje, da bi šli pomagat, jamejo se vaščanje gibati, kričati. Razleté se na vse plati in se shajajo zopet vsak s kacim orožjem, lesenim ali železnim. Da bi svojo armado tem strašnejšo storili in vrage Iaglje odpodili, nataknejo slamnate otepe in škopnike na droge ter je zažgó. Tako se počasno pomikajo proti gradu, ki je bil že na več mestih v plamenu.

Bilo je v vsem nekaj grozovitega. Kmetje so imeli poguma, da še sami niso vedeli, odkod so si ga vzeli. Žene in otroci pa so vpili pred vežami in stali in zijali.

„Za pet ran Kriščevih, botra kaj je pa?“ prašala je mlada ženska z otrokom na rokah staro sosedo.

„I lej jo lej! Kaj ne veš, turški razbojniki so, vse po gradu so že poklali, Bog se jih usmili in mamka božja!“

„Ježiš! Kaj bo, če doli pridejo.“

„Čemi so ko ogel in cele jablane s korenino pulijo“, reče tretja baba. „Naš Tonek je gospoda slišal tudi, ko je pravil. Sam Bog daj, da bi še kedaj vernili se naši.“

„Jemineja!“ javka mlada mati, „kako sem jaz svojemu branila, zdaj-le z doma hoditi. A menite, da mara kaj? Nič, nič ne.“ In solze se uderó mladi ženi.

Ko Sova s kerdelom svojih za boj pripravljenih kmetov pride blizo grada, vidi da ni že nikogar, le tu in tam je s strani pritepel se kak hlapec iz svojega skrivališča.

Ravno so stali možjé in posvetovali se, ali bi gasili, ali bi se vernili v vas, ali bi šli za razbojniki, ko glasno zadoni iz teme pok veliko pušek in kroglje so padale nizko, visoko in na vse plati. Vendar zadeti so bili samo trije možjé, drugi so jo pocedili, pozabivši hrabrega poprejšnjega duha naravnost domu, zakaj ni jih bilo volja bojevati se s tacimi vragi, ki jih še videti ni bilo.

Kmalu je potihnilo vse okrog, le ogenj je pokal požiraje tramove in strehe in nakopičeno bogatijo Sovovo.

Težko je bilo kmete v drugoč pripraviti, da so šli iznašat iz grada, kar se je dalo še oteti. Jurca so našli na pol živega.

Ko so drugi gasili in nosili, sedel je Sova na mali vreči, na ostanku svojega bogastva, glavo podpiral v dlan in komolce tiščal v kolena. Vsa druga njegova družina je bila malokdaj pri njem, tudi nocoj ni bilo ni žene ni otrôk. Na-nje Sova tudi mislil ni. A denar, denar, kterega si je tako skerbno spravljal skup, skoparil, še sam sebi ne privošil — večidel tega denarja so mu vzeli tuji, divji, Bog vé kakovi ljudjé. Ne, nikakor, niso mu ga tuji ljudjé vzeli, on sam si ga je bil, skoro bi rekel. Kajti, dobro je vedel, kdo je bil vodnik razbojniški, oni človek z bakljo in černo brado in svitlim očesom, oni, ki ga je on ustrelil in s svečnikom ubil, oni je bil Domen, njegov sin, njegova kri. Tedaj ga je bilo konec tega sitnega sina. Sova se bode oddehnil. O ne, Bog je vest ustvaril vsem ljudém, tudi on ni bil brez nje.

Sova je vedel, da ga je ubil do smerti, vendar trupla v gradu ni bilo nobenega razun Jurčevega, dveh hlapcev in pa starega pastirja, čegar zvestoba je bila vzrok smerti.

XII. Česa je najzadnje Špilkin Jožek doživel.

Krojač Špilkin Jožek je bil ravno omenjene noči dodelal nekaj hlač in plačilo za to svoje šivanje je bil nesel spravit nekemu kerčmarju tik ceste; ta pa mu je za odškodovanje polnil precej dolgo časa steklenico z rudečim vinom, kteri je potem nahajal pot po stermem Jožkovem goltancu. Bravec mi bo rad verjel, da je potem moj dolgonogi krojač precej vse križem švedral, ko je kerčmo popustil in se proti domu napotil. Vendar Špilkin Jožek ni bil nikdar tako pijan (da naravnost po domače povemo), da bi se bil pota in pa teme ustrašil, temveč hodil je še raje po noči ko po dnevi.

Tako najdemo v sredi noči svojega umetnika s šivanko samega na potu. Dolgočasoval se Jožek ni nikoli, če je bil prav sam, to se ve, le ako je bil vinski ali kakor je sam djal ‚dobre volje‘. Delal si je namreč sam tovaršijo, izpraševal in odgovarjal. In kedar mu je domišljije čisto zmanjkalo, jel je hreščati in peti z gerdim hripavim glasom, da so se mu vse ponočne tice oglašale v okolici. Tudi zdaj je pel staro pesem krojaško:

Po cesti krévsa stari mož,
Opertav nese pleten koš.

Ga srečal je en žnedar mlad,
Prec nekaj prašal bi ga rad.

„Al v košu nesete iglé?
Al dali meni bi ené?“

„Da bi ti stolkel vrag glavó!
Ne viž, da tvojo imám ženó?“

Morda je znal pesem še naprej krožiti, a zašel je bil med petjem s steze in ko bi mignil se je spodteknil ob kopico otave na travniku in zvernil bi se bil, da se ni obstregel ob svoj vatel. „Ne vem, če sem res pijan, ali kaj mi je? Kod šavram, ti pajk na vodi!“ govoril je Špilkin ter tipal in šlatal, kod bi prišel zopet na stezo. Pa kolikor bolj je iskal pravega pota, toliko dalje je zahajal od njega, ter s kopice v kopico zaletaval se, tako da na zadnje že skoro ni vedel, kje je.

V sredi grajskega travnika je stala debela ternjeva lesnika. Posadili so jo bili še v starodavnem veku dedje, s hvalnim namenom da bi se vnuki senó mešaje in sušé o vročih poletnih dnevih hladili pod njo. In res je poležana in pohojena trava pričala, da je dedje niso zastonj posadili.

Še le ko Špilkin Jožek lesniko dotiplje pred svojim nosom, razbere si v svoji razmišljeni pameti, da štramá, in hodi po Sovinem travniku.

„Čakaj, vrag vražji“, govori nevoljen sam s seboj, „pa tudi ne grem domú, primojduha da ne grem, tukaj-le pod lesniko bom spal.“ Za vzglavje si prinese precej veliko pest merve in se razpoloži po dolgem, komolce dene pod glavo in že se mu je jelo dremati, ko se domisli, da pokore od lanske spovedi za ta dan še ni odmolil. Komaj pa odmoli drugo češčenomarijo po očenašu, ko zagleda, da od grada svit stoji in da se dim vali proti nebu. „Sova je ogenj zatrosil“, reče in premišlja, ali bi šel gasiti pomagat, ali bi od daleč pomagal. Pijanost ga je bila že precej minila, ker tak človek, ki je zmirom v vinu, ko žaba v luži, strezová se vselej kmalu. „Na pervo moram vedeti, kaj je, potlej pojdem še le“, pravi Jožek, vzdigne se popolnoma in začne plezati po lesniki gori, zakaj grad je bil skrit za drevjem, dobro se od tal ni dalo videti.

Sicer ga je ternje opraskalo na več krajih, vendar Jožek je bil take natore, da ni miroval popred, predno je svoje suhe kosti na najviši rogovili vejate lesnike posadil. Komaj pa se je, dobro vsedel in jel razgledavati pogor, ko zasliši pomplanje, kakor da bi veliko ljudi teklo po travniku. Zdi se mu, da ne daleč vidi cel trop ljudi stati; tiho so pa bili vsi, ko tatje. Pridejo bliže, ukrešejo ogenj in — o jej — tacih ljudi Špilkin Jožek še nikdar in nikoli ni videl, tacih kosmatinov, s čudovitim opravkom in strašno puško. Bilo jih je kakih dvajset, enega pa so nosili, bil je kervav po obrazu in se ni zavedel. Videl je krojač, da ga devajo na ravno tisto ležišče, kterega je bil on za-se postlal. Govorili so neznan jezik, in ker se imeli svečavo, ki jih je le na pol obsevala, zdeli so se morda Jožku tem bolj neznanski in strahoviti. Čepel je v svoji rogovili tiho, še dihati si ni upal, „zakaj ustrelè me ti pesoglavcio kakor srako z vej, ako me satan izvoha“, djal je.

Rešen je bil iz svojega straha, ko so se razbojniki zedinili in pogovorili, v kteri kraj morajo bežati, in ko so jo res naglo pobrali proti južni strani.

Ogenj se je bil med tem v gradu popolnoma razgorel. Visoko je švigal plamen, čarobno in grozno seval v temno noč. Špilkin Jožek je kobacal od veje do veje dol z lesnike. Večkrat pa je postal in poslušal, ali so res odšli oni ljudje, ali oni hudiči, ali kar so bili; to je uganil le, da so morali oni zažgati grad. Že je bil na zadnji veji, ko zasliši tiho ječanje od zdolej gori. Ni videl, od kod je prišlo in v pervem strahu jo kakor veverica na skok za dva suha šterclja više ob deblu pomakne. Potem dolgo zopet na ušesa vleče, a le ravs od grada in iz vasi je bil slišati, vse drugo je bilo tiho. Že je jel misliti, da se je motil, ko v drugič nekdo zastoka globoko. Zdaj je Jožek dobro slišal, da je nekdo pod njim, pod lesniko.

„O Jezus, pomagaj!“ ječal je zopet nekdo.

„Ahá, ta ima Boga na zobéh, iz naše rodovine je, le doli stopi Jožek“, govori krojač in kmalu so molele njegove dolge suhe noge izmed vej ob deblu doli. Zdolej je ležal človek. Pustili so, ga bili razbojniki. Moral je biti hudo ranjen, Špilkinemu Jožku ni odgovarjal, kakor ga je tudi klical in vpraševal; kar genil se ni.

„Kaj ko bi ogenj ukresal“, pravi krojač in se spravi na delo. Po dolgem trudu je gorela suha berst, ki jo je nalomil ob lesniki, in obsevala tujega moža.

Ležal je znak, na eni strani mu je ležala puška tolika kakor on, na drugi je stala steklenica, kakor se je Jožek pozneje udal, napolnjena z žganjem. Po licu je bil kervav, na bradi se je tudi kri deržala, že sesedena, tako da so se bile berke čisto vse sprijele.

„Nekdo ga je mahnil prek čela“, djal je Jožek. Na persih je morala druga rana biti, kajti obleka je bila okervavljena zelo. Ranjenik je hotel menda kervi braniti izhod, ker je z roko tiščal na mestu, kjer je bilo središče kervavega madeža. Zdaj še le Špilkin Jožek zagleda, da na tej roki manjka palca.

„To je Jurčev Domen!“ klikne na enkrat in poklekne. „Hejo! Domen, kaj ne slišiš, hi! — Le-ta ne bo več zdrav. He Domen, pogledi me no, v obraz me pogledi! Kaj ne poznaš več starega prijatla, he buzarona!“

Vendar drugega odgovora krojač ne dobi, kakor da Domen težko zasopne. Gotovo ga ni niti poznal niti vedel.

„Zdaj se mi še le oči odpirajo“, začne Jožek zopet svoj samogovor. „Tak je bilo vendar-le res, kar so pravili — je že leto in dan tega — da je pobegnil bil od vojakov na turški meji neki in da ga ni. Šment! pa je pajdaše pripeljal nocoj to noč, da bi očeta obiskali; ahá, zato so imeli oni tolike mavhe. Sova je imel denar. Kaj bi djal? — to je pa napek za-te, ti revež ti, da si pobral hudo sam, dobro si pa pajdašem pustil.“

Po tej elegiji ga jame zopet klicati, cukati, popravlja mu vzglavje, in brisati mu kervavi obraz. Ranjenec je jel govoriti, toda vse je bilo zmedeno in raztergano. Zdaj je preklinjal in grozil se, imenoval očeta svojega, zdaj zopet molil in Boga usmiljenja prosil.

„Ne kolni mi, ne“, vpil je krojač, „drugače mi uideš gorak iz rok v pekel, česar te Bog varuj.“

Prišel je trenotek, da se je Domnu nekaj razjasnilo, smert je morala biti blizu.

„Kje sem?“ praša s težo krojača.

„V domačih krajih si, Domen, na travniku grajskem pod lesniko.“

Oba molčita. Čepé gleda Jožek nekaj časa v obledelo lice. Potiplje roko. Merzla je bila.

„Slišiš, Domen!“ kriči zopet krojač, „nič ne mara, da boš umerl. Kaj ko bi molil — molil, pravim!“

Domen je jel res gibati z ustnicami in — umirati.

Ko se je danilo v jutru, razpovedal je Špilkin Jožek po vasi, da je Domen umerl v njegovih rokah, na očetovi zemlji. Da ga je lastni oče ubil, to je vedel samo gospod Sova.

A tudi Sova ni dolgo nosil te skrivnosti po svetu. Po Jurčevi smerti, ki one noči ni prebolel, ostal je brez prijatla. Vest ga je grizla in zgrizla, kajti nekega jutra so ga našli mertvega. Se v smerti strašen je deržal, ko so ga dobili v postelji, glavo na tleh, noge pa je imel zavite in zapletene v rjuhe in odeje. Djali so, da ga je božje vdarilo.

„Kaj menite, da so bili res Turki tisti razbojniki?“ prašam jaz starega Oralka, ko je pripoved končal.

„Kaj pa, da so bili. Če ne verjameš, pa pojdi gori v grad. Tam še zdaj tisto puško hranijo, ki jo je bil Domen prinesel, in videl boš, da je turška. In v Vedlačevem hlevu je še zdaj deska, iz gradú prinesena, v kteri od tačas turška kroglja tiči.“