Tiha luna jasno sije,
duh moj misli na svoj dom,
serce zanj-ga strastno bije,
Bog zna, kdaj ga vidim bom;
vmes so hribje in doline,
vmes šumenje bistrih rek;
daleč, daleč so planine,
daleč Save je iztek.
Starše, brate, sestre mile
lunini obsija svit,
mi pošilja žare obile,
al Triglav mi je zakrit!
V luni na obnebji snide
moj in mojih se ozir,
zdihljej mi iz ust uide,
v serce se ne verne mir.
Mnogo znancov že gomila
tiho krije davno let;
vzela mi jih smert nemila,
ki so bili maja cvet.
Morda bledo je že lica
otrca ali matere,
čuje glas se nočne ptice,
kjer moj oče, mati spé!
V duhu se bliščé zidovi,
žal tihotnih mi nasprto,
blagi vejejo vetrovi
med spominki ranjcih tod.
Morda bratca alj sestrice
na gomili raste mah;
mlade veje žalostnice
čez pobešajo se plah.
Ko imel bi perutnice,
dvignil tjè bi zdaj se koj,
da pretakal bi solzice
vroče tam za njih pokoj.
Al, kjer tekla mi zibela,
daleč je predragi kraj;
doba pervih let vesela
več ne pride vekomaj.
Srečna zemlja mi domača!
Drag mi zmir je tvoj spomin,
k tebi serce se obrača
sred težav in bolečin,
sred radostnega veselja,
ko se luna mi blišči;
biti mi je serčna želja,
v krilu tvojem slednje dní!
Glej! obsija svit me lune,
lice tvoje se smehljá,
milo glas doní mi strune
zraven petja vbranega.
Čez obraz pa tvoj se joče,
joče moje se sercé;
struna glasno peti noče,
tvoje rane jo skelé!
