Domorodne reči verlim rodoljubam v prevdark
| Domorodne reči verlim rodoljubam v prevdark Jurij Kobe |
Podpisano z J. Kobe.
| |||||||||||||
Mile Novice! Vam, ki ste krasne podpornice izobraženosti in narodnosti naše, izročimo, kar nam gledé šol na sercu leži.
Unidan smo prejeli od ministerstva jako lepe poduke ozír slovenskih šol: kako de imajo kateketi tudi ponovljati z otroci keršanski nauk v šolah, pa ne ga naslanjati učenikam; kako de se imajo zbirati učitelji na stanovitih krajih in se posvetovati, na kteri način bi se izobraženost slovenske mladíne nar bolj pospešiti dajala, i. t. d. Oj, kako lepe so te vladine! tode pisane so od mož, ki ne poznajo, ne našiga ljudstva, ne naših okoljšin. Pa kdo je tega kriv? Noben drugi, ko mi sami, ki svojih rán pokazati nečemo. De bi se pa te okoljnosti od vsih platí dobro poznale, je naša sveta dolžnost povedati, kje de nas čevelj tiší. Tako bi tudi jaz rad, predenj na dve potrebni vprašanji pridem, samo poverhno opomnil na okolico Metliško.
Tu je še šolstva polje malo obdelano, kakor tudi ljudstvo z duhovniki slabo prevideno. Vzrok tega zasledimo pri Ljubljanskim in Goriškim nekdanjim škofijstvu. Pri Ljubljanski stolici so sedeli enostrani Gorenci, ki so na svoj malin vodo ravnali Dolencam v kvar: narejali so po Gorenskim fare in lokalije, dokler je vérska denarnica kaj iméla; Dolensko stran so pa bolj v nemar pustili, okolica Metliška jim je bila „Novaja zemlja“ ‒ mislili so, de tukej le človekojédci živijo! Goriški in po tem Ljubljanski škofi ték do Kavčiča se niso na to stran nikoli skorej firmat podali, ampak to opravilo Hrovaškim škofam izročili, kar tù in tam od téh posvečene cerkve bistro svedočijo. Ali se je potlej čuditi, de od Černomlja do Vinice skoz velike in številne vasí 4 ure gredé nikjer fare ne najdeš? Opomniti mi pa ni treba, de na Krajnskim druge šole ni kakor pri fari. Sto in sto je tedaj v teh občinah lépih mladenčev, ki bojo njih spredniki v sirovosti in divjosti umerli, čèrk nepoznavši. V naši dôbi je škofijstvo spoznalo kervavo potrebo nove fare v Dragotuši in si že več ko 15 lét prizadeva doseči ta lepi namen, ali zastonj. Ogledoni so tako dolgo tam na oglede hodili in izvijevali: od kod bi ondešnja duhovšina živež imela, de so jim uboge občine za njih pota plačale toliko denarjev, de bi si bile z njimi lahko farovž in cerkev sozidale! Oj, de bi nova vlada te gerde navade neoblekla! Černomeljška fara ima malo malone 7 tavžent duš; med temi je več ko 1100 za šolo spretnih otrok, v šolo jih navadno ne hodi čez 150. Pa kam bi tudi šli, ko bi jih le tretína prihajala? 950 jih po tem takim brez šolskiga uka ostane! Taka se mende tudi v Semiču, Metliki in Vinici godí. Podzemelj, Adlešič, Preloka in Verh nimajo nobenih šol, de si lih je duš okoli 6,288. Quantus ergo patet campus!!!
Ministerstvo velí, naj bi duhovniki tudi ponavljali z otroci nauk, rekši, de bi ga učiteljem neprepušali, in to je pràv; veroznanstvo ni ko druge znanosti, de bi ga človek le iz glave vedil: treba je, dočim se um s keršanskimi resnicami rasvitljuje, mečiti in nagibati mlade serca, po razlaganih resnicah tudi živeti. Pa kdo zamore to boljši storiti, ko za svoj poklic vneti duhovnik? Vprašam pa, če so le 3 duhovni na taki razvlaki, kot je tù, pojde le kateket v spovednico, spraševat za velikonočno spoved, obhajat, ali pa med otroke v šolo? In ali bo vès zmučen pri učenji to dosegel, kar bi čil gotovo storil? Dajte nam kateketa!
Vernem se nazaj na svoje vprašanji, ki zadevate šolsko kurjavo in bukve. Staro deržavno poslopje se je poderlo, novo pa še sozidano ni; vender se ta dva zadevka na poček izida prihodnjih odlok ozir šolstva odmakniti ne data: est enim periculum in mora.
Po starih postávah so grajšaki za šole derva dajali, zdej pa, ko je zaveza med podložniki in grajšaki nehala, kratijo se ti te dolžnosti. Kdo bo v prihodnje to skerb prevzel? Naš kmet, ki sam derva kupovati mora, šolske koristi pa ceniti ne vé, marveč dolžnost otroke pošiljati v šolo spoznava ko tlako, ne bo sam od sebe dèrv dajati hotel, ako ga imel ne bo, ki bi mu veléval. Nekiga dne stopim v nezakurjeno stanico, kjer so otroci mokri in raztergani od zime z zobmí šklepetali, in poprašam: zakaj de šola zakurjena ni? pa dobim odgovor: de nobeden dèrv ne da.
Dozdej so kresije revne otroke z nemškimi bukvami oskerbovale, kdo jim bo zdej, ko je dolgo preganjana slovenšina natorne pravice dobivši svoje mesto zasela, takih bukvic v slovenski obleki dajal? Ali bojo še v prihodnost rečeni poglavarji to lepo dolžnost overševali? Naj bi to brez odloge začeli. Revšina je huda môra, ki mladini v šoli dihati ne da.
O Vi vsi, ki imate moč in oblast, dajte mladosti hrane po kteri hlepí; dajte ji pomočkov izobraziti se v maternim jeziku. To storivši bote jo potegnili iz sirovosti, divjosti in lenôbe; s tem ji bote polajšali njeno naravsko življenje; bote izkojili narod, ki bo sebi in drugim v čast. Da borme je to storiti že zadnja dôba, ako nečete de se ljudstvo ne pogrezne do dna v preziranje samiga sebe in v pohlepo po ptujim.
De smo že v nemšino globoko zabredli ne le v mestih, ampak tudi v mesticih, nam jasno kaže sledeča prigodba: Ni zdavna kar se je omožila hči nekiga kerčmarja na svoje šake v nekim mesticu blizi Hervaškiga. Na pir so bili pozvani, se vé de, vsi imenitni mestnjani. Svatje pridejo do cerkve spremljani od muzikantov. Vse je bilo vesélo. In glej! vsa ta radost zgine naenkrat. Kdo je bil tega kriv? Duhovnik: Slovensko jih je ogovoril pred oltarjem! „Z nami govorí po krajnsko, kakor s pauri,“ se je na glas šepetalo. Risum teneatis amici!
Glejte dragi Slovenci, kako zaničevana je Slovenija tudi pri prostim ljudstvu!
Slava, vedna slava tedej vsim, ki si prizadevajo buditi naše ljudstvo iz njegoviga globokiga sna; čin je sicer truda poln, ali je vréden večniga spomina. Pozni vnuki jim bodo hvalo vedili. Slava g. g. vrednikama Novíc in Slovenije, ki se tako krepko potegujeta za narodnost našo. Slava slovenskimu družtvu, ki tako modro in nježno vzdiguje našo mater Slovenijo.
J. Kobe.