Domovíni
← Njega ni! | Domovíni Poezije 4 Simon Gregorčič |
Na potujčeni zemlji → |
|
O vdóva tóžna, zapuščena,
Ti mati toliko sirot,
S krvjó, solzámi napojêna,
Ki ból poznáš le, nič dobrot,
Oj mati vdanega ti sina,
Oj zlata mati - domovína !
Ti krasna si, krasnejše ní,
Kar jih obséva zarja dneva;
Krepostna si, vsa vredna tí,
Da króna vénča te kraljéva.
A trnjev le tvoj vénec je,
In rod tvoj rod-mučênec je;
Sovražni svét te le prezíra,
Prezira te in te zatíra !
Kdaj to gorjé pač mine tí ?
Kdaj se okó ti vjasni kálno ?
Kdaj sléčeš to obléko žalno,
Kdaj solnce zláto sine ti ?
O, da z močjó in sréčo, slavo,
Ne, s króno trnjevo, nebó
Ovilo bi ti sveto glavo, -
Kakó bi jaz ti pél glasnó !
A ker nikdó ne šteje te,
Ker ves svét teptá z nogami,
Jaz ljubim tem srčneje te,
Jaz ljubim tem zvesteje te,
A ljubim te - s solzámi !
Oj mati môja domovina,
Ljubezen môja ti edina,
Ti môja skrb in bolečina,
Bog čúvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te !