Domovina!
| Domovina! Obraz. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Pod besnim žarom solnca se je širilo polje v nedogled. Niti ene meglice ni bilo na nebu, niti diha pod njim, niti lastovke, niti škrjanca, da bi se dvignil kvišku in veselo zažvrgolel v to težko molčanje, ki je liki kletev tiščalo na razteptano zemljo.
Žito je bilo potlačeno semintja, razbito od konjskih kopit, povoženo od topov in požgano od granat, ki so se razletele sredi njega pred izgrešenimi cilji.
In opustošen se je vlekel travnik tja do brda; solnce je izžemalo soparen vonj iz vele trave, da se je mešal z duhom smodnika in razstreljiv. Tuintam je bila zemlja razrita od topove kroglje, tuintam posuta s trupli, orožjem in s konci voz in topov.
Na tem kraju je bila danes domovina oteta z mnogoštevilnimi junaškimi čini v podobi mesarskega krvoprelitja. In kolikor nje zvestih borilcev, ki jim je iz prestolnice že brzojavno dohajal pohvalni manifest, doslej še ni bilo postreljenih, zaklanih, raztrganih na kosce, ali poteptanih, je pod vodstvom zmagovitega vojskovodje preganjalo sovražnika, ki se je z blazno naglico umikal po neugodnem ozemlju.
Dasi je grmela končavajoča se bitka že daleč tam ob hribih, vendar se je zdelo ušesom, da bruhajo topovi še v neposredni bližini svoj blisk in grom, da pehotni ogenj še vedno tresketa, in da še vedno tulijo z brda tisti krogljemeti, ki sta jih dva polka jedva zadušila s svojimi trupli.
Tako je bilo sanitetnim vojakom, ki so ob tej strašni sugestiji hodili z nosilnicami križemvprek in preklinjaje, pol z grozo, pol s studom pobirali, kjer je ležalo človeško truplo in otepavalo s krvavimi, razmesarjenimi udi.
Tu krik bolečine, tam cvileč, obupen jok, prehajajoč v nečloveški glas onemoglega srda, podoben trpljenju zveri, mesto kletve, ki je usta ne morejo več izreči ...
V plameneči pripeki vročih popoldanskih ur so kričala izmed trave, sredi žita, iz jarkov in izza naglo nasutih obkopov modre, rdeče in zelene vojaške suknje, bele hlače in kruti, mrzli odsevi razgaljenega jekla.
Liki temne mase so ležali konji, tuintam premikajoči, zdrobljene ude in raztrgana trupla, marsikateri z jezdecem pod sabo.
Ponekod se je sušila okrog razmesarjenih trupel kri v širokih črnih lužah, polna muh, ki so jo srebale z naslado, odbrenčavale v zrak in se v gostih rojih zopet spuščale na pojedino.
Zlasti tam po brdu se je palila ogromna katakomba mrtvih in ranjencev, ležečih v krvi in penah bolečin na žrtveniku domovine.
Tam je poginjal poročnik Sava.
Padel je bil znak navzdol, in zato mu je iz odprtega života tekla kri pod hrbtom, pod ramami in pod glavo, gubeč se med pokošenim biljem, ki je naredko štrlelo iz žejne zemlje.
Vsa bluza je bila premočena, da se mu je neznosno lepila na pleča, kadarkoli se je premaknil. Noge je bil pritegnil k životu; koleni sta se obešali na desno in levo in sta trepetali, in tudi roke je imel razprostrte in skrčene, kakor da je privezan na nevidno mučilo. Grabil je s prsti v zrak, sklepal pesti in zarival nohte v dlan, zobe pa je zajedal v jermen pokrivala, ki mu je med padcem ždrknil v usta in se zdaj ni dal odstraniti, ker je bil pretežak, da bi ga odrinil z onemoglim, zateklim in suhim jezikom.
Pred dvema urama mu je bilo strašno. Zdaj že ni več čutil tolike bolečine, le čuden pritisk in žerjavico drobovja, ki je sililo na dan. Niti svojih strašnih krikov ni slišal, niti kletev ne, ki so mu jih izsipala usta, ne da bi se jih zavedal razum. Zgolj ječanje tovarišev mu je od hipa do hipa prodiralo v ušesa in ga navdajalo z zlobnim, poljasnim veseljem, da ni edini, ki izgubljen in zapuščen končava mlado življenje.
V sedanjih hipih se mu je zdelo, kakor da ima dvoje življenj: eno ugaša v udih, ki jih skoro več ne čuti, v glasu, ki se gubi v soparico, da bi ga, ako ne sliši več, in v celem tistem poročniku Savi, ki je vodil zarana svoje pešce v smrt.
Drugo življenje pa se razplamteva z žarom in z iskrami, pol v njem še, pol že zunaj njega, nad njim: življenje s svojim umom in s svojimi zakoni. In tisti um je čil in silen, in objema spoznanja, za kakršna jezik nima besed ...
Najbolj pa se je čudil lahkosti, s katero so vstajali pred njim spomini iz bivših dni. Vse neizprosno modro nebo, kamor so bulile njegove oči, se je prepreglo s slikami in obrazi, in odnekod je sijalo drugo solnce, ki je metalo na te slike in obraze čisto in jasno, zelo nenavadno in zanimivo luč.
Pred njim je stala njegova ljubica. A zdaj je vedel čisto natanko, da to ni angel, poln lepote, temveč vse nekaj drugega, smešno in nepopolno bitje, nekak metulj z blestečimi krili, a z demonskim životom in z rumeno gnojnico v trebuhu.
Pljunil ji je v lice in zaklical: »Marš!«
Pred njim so vstale še druge reči, lepo po vrsti, kakor nanizane na motvoz.
In ko mu je prišlo tako trudno, da si je nepopisno zaželel počitka v svoji sobici ležeči proti vrtu, izza katerega je štrlel zvoniček majhne cerkve, jo je zagledal pred seboj.
Divan, postelja, miza, polica s knjigami, fotografije na omari, vse je bilo, kakor po navadi, vse pogrnjeno in posnaženo. A čudno, divan se je postavil pokoncu in je pričel pripovedovati historije ...
Poročnik Sava jih ni poslušal. Gledal je, kaj počenja sluga Tinač in se pripravljal, da ga prime za ušesa.
Budalo je bil Tinač in več nego govejega obraza. A bogme, tako neumno še ni gledal nikdar in nikoli. Velike sive oči so mu kar virele iz kotlin, ko je šel počasi, odmerjeno grmečih korakov, proti omari ... Tam je stala tista steklenica z vinom, za katero se je poročnik takoj po odhodu iz mesta skesal, da jo je pustil na omari.
Kako pride zdaj Tinač domov? V to sobo? In glej, prijel je steklenico in pije, pije, pije ... Steklenica se nagiba: kmalu bo čisto prazna, in niti kaplje ne ostane v nji za gospodarja.
V tem hipu popade poročnika Savo strašna žeja. Tako mora žejati pogubljenec v peklu tisoč let po smrti!
Z nepopisno muko napne pljuča in jekne polneumljivo.
»Da ... – ... vina!«
Hotel je reči tepcu Tinaču:
»Daj mi vina!«
Pa je umrl, preden ga je dobil.
Sanitetnik, ki je bil takrat dospel do njega, je napol prestregel njegove besede.
»Glej,« se je obrnil k tovarišu, »škoda fanta. Strašna rana, strašna, strašna. Jo že po njem ... Ali veš, kaj je vzkliknil preden je umrl? »Domovina!« je zaječal, slišal sem z lastnimi ušesi ...«
In ko so drugo jutro poročali polkovniku o smrti poročnika Sava, se je ugriznil v sive brke, pokazal hudo ginjenost in dejal s svojim žagajočim vojaškim glasom:
»Gospodje, čast njegovemu spominu! Bil je junak, to priča njegova smrt, in zadnja njegova beseda. Zavidajmo ga!«
In še čez petdeset let so ga hvalili korporali novincem, kronist polka pa je ovekovečil njegovo ime v svojih analih.