Donna Eliza

Donna Eliza Ernest Tiran

Izdano:	Kres, 1/7 (1922), 120
Viri:	dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Donna Eliza, v Tvojih vrteh maj je razlil svoj smeh ognjeni, in vse drhti in žari in kipi, le Ti, le Ti, donna Eliza, v ta mladi čas si pila jesen, le v Tvojih očeh je ukaz jeklen. Kot da si prelomila z mladostjo in pozabila rdečih vrtov in se opila z mrzlo modrostjo grobov — trde so Tvoje poteze, donna Eliza!

Jaz pa sem bral ta Tvoj trdi ukaz in sem znal, da si sama in iščeš Boga ...

Iščeš Boga, a boš našla kip kamenit, trd in zastrt ... A Boga, ki ga iščeš, donna Eliza, ni.

Kaj je Bog kot krog, ki oklepa ljudi?

Tvoj je neskončen ... A ker v neskončnosti ni periferij, Tvoj Bog ni mogoč ...

Kaj je Bog kot plamen vroč, v vseh ljudeh svetal svoj odsvit?

Tvoj je mrzel in skrit ...

Glej ta Tvoj vrt, kako v njem kipi rož rdečih kri ... Še žare nocoj cvetovi, donna Eliza! Morda samo še nocoj. In jutri po gredah že šla bo smrt ...

Ne išči več, donna Eliza, pusti Boga, ki je daleč in trd ...

Rož rdečih vrt ...

Pij njihov opoj in zatisni oči in pij in pij ...

Vase ozri se in v sebi razgrebi, tam Bog je Tvoj! Ko se otresla si mračnih ječ, boš znala, da ta, do nebes vriskajoč, vseh živih kres Tvoj je Bog plameneč!

Pij, donna Eliza, in ne išči več zaman Boga, ki ga ni ...

Še nocoj cvetovi žare, še je čas, vrzi proč svoj temni obraz, izpij ta prešerni njih smeli in radost,

do dna izpij svoj visoki dan,
pij, donna Eliza,
pij, moja mladost!