Poznam dve krasni cveteči deželi,
kakor ljubeča sestrica se ne-
ločjivo jedna druge derží;
jedne konec, začetek je druge.
Spenja obroč se daljnih mejá
krog njunih cvetečih poljá,
ktere obdeluje v blagostanju
osrečeno ljudstvo.
U njunom jedru se širijo
mogočne, bogate mesta, ki so
učenosti središče, umetnosti dom.
I skoz serca teh srečnih družav
se vije kot sreberen trak tje
Donova šumna.
Pritaka iz Bavarije v Avstrijo
peneče svoje valove, zvezuje
jih zvesto u slogi neprenehljivoj.
U nje čistom zerkalu se
gledajo duhteče livade i
sivo pečovje; jasno sonce
meče svoj žar u šumni nje
tok, milosjajna luna, leskeče
zvezdice usipajo lučico svojo
u njo, i tamna mutna noč
spenja černo ogrinjalo čez
njeno valovje i nježni pihljeji
igrajo se s pencami vode, i
silni bučeči vihar hrumi tje čez njo.
Al vzderžati ne more nič nje živoga liva!
Mirna i pokojna se steka naprej,
veže i napaja kot žila v truplu
svojimi vodicami deržave; nju serca,
nju jedra u „jedno“.
Dežela jedna: serce Tvoje, Car visoki!
druga: Tvoje, Carinja češena!
Voda živa – vez ljubezni, ki obsega
vaji žitje, ki jedini serca Vama.
Naj tak močno, večno ji zvezuje, kakor
Donova šumeča nemenljiva je vez!
Naj ostane živa, večno jednaka,
ali sreče svit vliva se v njo, ali tužne
ure noč serce ovija, ali veselja i
radosti polno Vama serce kipí, ali
življenja vihar čez Vaji hrumí!
I stekalo se bode Vama mirno i srečno
življenje v ljubezni neskončnoj, i vpodobvalo
v nji blagostanje presrečnih zvestih narodov!
