Dopis iz Istrije

Dopis iz Istrije Andrej Zdešar

Objavljeno pod psevdonimom Miha Debelak.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 48 (01.12.1847)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V zlate bukve zasluži zapisano biti slovansko družtvo v Terstu. Prašali me bote: zakaj? Dobro in lepo je storilo, da mu ga je malo para. Posušilo je veliko solz, veliko skerbí je odvzelo, veliko žalostnih razveselilo. Znano je, de je lansko léto Istrijo suša zaterla, tri mesce ni deževalo; žito je komej iz zemlje prilezlo, majhen klasič napravilo, klasič, kteri je imel 2 ali 3 otrobne zernica. Turšica se je večidel posušila, brez da bi bila klas delala, trava se je takó reči suha kosila; drevje se je posušilo, posušile ‒ so se naše vode; po 5 in 6 ur delječ so ljudje po vodo hodili; veliko časa so s tem delam potrosili ‒ in kaj so domú dopeljali? malo smradljive vode. Vse je dežja želelo, vsi smo dežja prosili; uslišani smo bili, ako ravno kasno. Toliko zaželjeni dež nas je nekoliko razveselil ‒ ali oh, nova žalost! Toča se usuje in razbija, dokler vsiga ne razbije. Nesrečni Ištrijanec ima v žetvi in tergatvi manj, kakor takrat, kader je sejal; zató za njega ni bilo ne veseliga dneva, ne vesele ure več; ni se slišalo petja na polju, ne v vinogradu; slišale so se povsod le míle besede: „to zimo bodemo mogli glada (lakote) umreti.“ Pohvaliti moram Istrijanca, de zna nevoljo poterpljivo prenesti; brez tožiti se so prosili Bogá za pomoč. In zares posebna prevídnost božja jih je smerti otela; Bog je dal repe, ktera je veliko ubogih preživila. Po trikrat na dan so repo kuhali, otrokam so sirovo dajali; milo mi je bilo viditi nedolžne otročiče sirovo repo in sirov bob jesti, kteriga so jim starši dajali, da bob grizejoči nekoliko pozabijo lakoto, in da jih za kruh ne prosijo, kteriga srednji kmetje po več tednov niso imeli. Da so mogli živino preč dati, to se vé, ker sena ni bilo. Resnica je, da o somnju (na sv. Jerneja) lansko léto je bilo goveje mesó po 4 krajc. funt; vsak je zaklal svojo živino, ker je ni mogel prezimiti. Zató pa letas po 10 krajc. mesó jémo, pri vsem tem, da žito, senó in terta lepo kaže.

Na dolgo sim vas peljal, dragi Slovenci! saj mi ne boste zamerili. To sim vam povedal, da vidite in spoznate silo, v kteri smo bili in da bote znali ceniti dobro delo, ki ga je slovansko družtvo v Terstu storilo. Denarje nabéra, žito in bob kupuje, in ga zdej, ko je nar veči sila in potreba, ubogim Istrijancam v dar pošilja. Danes je tisti srečni dan, da nam pride od dobroserčnih Slovencov veliki dar ‒ 20 voz žita ‒ dar, kteriga hvaležni Istrijanec nikdar ne bo pozabil; léta in léta bo govoril, kakor danes: „Bog daj našim dobrotnikam dobro srečo in zdravje.“ Od tega dara bo pripovedoval starec sinam in vnukam, ter bo slavil in hvalil dobrotnike iz Tersta. Ve pa, drage „Novice“, zapišite slovansko družtvo iz Tersta v zlate bukve, da slavno nje imé za vse čase ostane!¹

Zminj (Gimino) 2. rožnika 1850.

Miha Debelak.

1) S serčnim veseljem uverstimo ta dopis »Novicam« in prosimo častitiga gosp. dopisnika, da bi nam večkrat kaj pisal. Vred.