Dopis slovenskiga vojaka iz Laškiga
| Dopis slovenskiga vojaka iz Laškiga Janez Pirnat |
| |||||||||||||
Vareze 19. prosenca 1849.
1 Predragi moj Tonče! „Ne vzêmi mi ža hudo, de Ti do tega časa nisim nobene čerke na znanje dal, kér nekterikrat nisim imel časa, drugikrat sim bil bolan, in tako do današnjiga dné nisim mogel Tvojih želj spolniti. Preden Ti dam vediti, kaj je noviga in kako se mi zdej kaj godí, Ti hočem poprej enmalo svoje včasi veselo, včasi britko življenje razodeti. ‒ Kdaj de smo iz Ljubljane šli, Ti bo morde še znano. Iz Ljubljane smo na ravnost v Treviso šli, kjer smo en čas bili; od tod smo šli v Mestre pri Benedkah, kjer sim pervikrat sovražnika pred obličje dobil, in pervikrat kugle žvižgati slišal. Kako veselo življenje sim tukej imel, Ti nisim v stanu povedati, zakaj tukej sim pervikrat življenje slovanskiga vojaka vživati začel; sami Slovani smo skorej na Laškim v bran proti sovražniku. Pa kmalo bi bilo šlo moje življenje rakam žvižgat, enkrat po eni granati, ki se je komej štiri čevlje od mene razletela, drugikrat je pa kugla, 36 funtarca, lih zraven mene na tla padla. Pa dolgo nam ni bilo dano tukej biti, zakaj naš hrabri oče Radetzky nas je hotel vse Krajnce pri sebi imeti in tako smo mogli iz Mestre se na pot proti Milani podati.”
Ko smo iz Mestre vTreviso prišli, me je huda merzlica popadla, in tako sim mogel svoje tovarše zapustiti in v špital iti; tretji dan me je v špitalu še zlatenca poprijela, in že sim mislil, de nikoli več ne bom zemlje tlačil; pa Bog mi je kmalo zdravje dal, in nisim bil dalje kakor poldrugi mesec v špitalu. Ko sim se ozdravil, sim šel v Milano. Kako lahko sim hodil, boš lahko prepričan, če pomisliš, de sim od Verone do Milane spet merzlico imel; vender sim radovoljno puško nosil. Ko sim v Milano prišel, me je spet merzlica popustila, in od tega časa do današnjiga dneva nisim nobene bolezni več imel, in sim tako zdrav, de še nikoli tako. ‒ Kaj bi Ti od Milane pisaril? de je lepo mesto, že tako veš. V Milani smo bili poldrugi mesec. Iz Milana smo šli v Sesto Calendo pràv na Piemontežko meje, kjer le voda Tičino, ki lih tukej iz jezera (Lago Maggiore) izvira, obe deželi delí. Tukej smo šli jez in še dva druga korprola (desetnika) na Piemont čez. Pietmontežki vojaki so nam večkrat rekli, de se nočejo več zoper nas vojskovati, in de le težko čakajo, kdaj de bomo tje prišli, de bi k nam prestopili. Iz Sesto Calende smo šli v Vareze, kjer smo še zdaj! Lahje so spet enmalo začeli se napihovati in nekej na Francoze štejejo. Pa nej se le še enkrat vzdignejo, tepeni bojo, de še nikoli tako, in če lih tudi Francozje pridejo jim pomagat. Obeh se nič ne bojimo, kér slovanskiga duha smo! ‒ Govorí se pri oficirjih, de bo kmalo spet vojska, in če Piemontezi ne bojo šli nad nas, jih bomo pa mi ob kratkim začeli šegatati z kuglami in smodnikam.”
„Z eno besedo, komej tukej armade čakajo, de bi se spet vojska začela!”
„No, Tonče! kaj kej dela vaša pravicoljubna Slovenija, ali še zmirej hodi na dan? kako je z našim jezikam kej? Tonče! tudi pri nas v daljni deželi, kjer te kterikrat eviva! slišmo vpiti, so se jeli slovenskiga jezika poprijemati. Kmetijske Novíce dobivam od eniga gosp. oberlajtnanta,2 ktere skorej vsak dan gmajnarjem pràv z veseljem zavolj naše ljube domovine in tudi feldbebeljnam berem in jih razlagam. Kar me pa nar bolj veseli, je tó, de eniga oficirja zdaj učím brati in govoriti slovensko. Verjemi mi Tonče! še nobeniga dela nisim s takošnjim veseljem opravljal. ‒ Skorej vse za našo slovensko domovíno živí in gorí. Nej živí naša draga Slovenija!”
„Druziga Ti ne vém nič več pisati, kakor de se za Slovenijo trudi, zdrav ostani in piši kterikrat na Svojiga prijatla Janeza Pirnata, korporala.
1) Pričijoči dopis, kteriga je vèrli korporal Pirnat svojimu prijatlu gosp. T. P. v Ljubljani pisal, bo bravcam Novíc zavoljo več rečí gotovo pràv všeč. Mi nismo v njem clo nič premenili, razun tega de smo sèmtertjè kak slovniški pogrešek popravili. Vredništvo.
2) Mende od gosp. Tysna, ki je že več lét zvest prejemnik Novíc in jih tudi v ptuji deželi ni v nemar pustil. Vredništvo.