DOPISOVANJA

uredi

Kako bi s tvojim telesom vadil jezik. Da bi verz s pravim imenom naslavljal stvari, ne v samoto tvojega staranja, marveč v brezbrižnost bivanja. Koliko sramote odteka v grlo in naj se vrne vozlu svetlobe. Recimo ljubezni izurjeni ponos, pripovedujmo odločno o izbiri pravih zvezd, ki dajo koži trdnost, voljnost, nabreklost, sočno srbečico: kdo pa je govorec? Zdavnaj že ni, zdavnaj ni bil krog poimenovanja last nezadovoljnih. Tiha dopuščenost mlečne igre, strmi dim. Ker se zmerom zlomi sla v sprenevedno misel in ji je treba nov spomin dodati.

Tišina je izmerljiva: toliko vatlov laporne zemlje, korakov, ki se v isti hrib vračajo z motiko, majolko, mastnih ustnic.

Tvoj hrbet spominja na deževje, pivnik rose, tvoji boki so ročaj kopača. V žlebovih je slišen mrmralni zbor kapnice.

Trave imajo sijočo globino, ali pa ptičji preklici polnijo peči zgodovine? »Nikamor«, dobiš odgovor še zasopel in topel.

To ni ljubezenska pesem: ni posvečena, in ali veš, kako beseda ljubi? Slečena zlu in dobroti leži v komaj zgrajenem domu.

Ne vem kaj bi hotel s pisanjem, v mnogih trenutkih sem ti dokazovala premoč stvari, ekstazo podobe, prekipele z njihovim mesom; nemogoče se je umakniti polnjenju: pošumevanje, vetrovanje gozda nima nič z jezikom papirja; niti otrok, ki rase ob fižolu, niti obletnice in praznovanja druščin, ki zaklepajo gostilno. Mogoče sem te žigosala v molk... in si galerija moje navezanosti. Lahko pozabiš razstavišča in sejme; koliko reči boš videl, ki se enakovredne moji lepoti.

Svetost zemlje, ki jo jezdi vinograd. Breg razodet, operjen s sonci v kolih, blazinasta sedla ptic z očmi zrelega žita.

Si rekla meso podobe? a se vse že vkoplje v seno začudenih ljubljenj ko te preiskujem v čutari teme, poznavalko juter.

Samo: ali samo žig molka in samo samogovor? Pred odpetimi vrati se potika samotna tujka z vrtljivimi očmi brenčeče muhe.

Seznami ilovja, z razpadlim vonjem zraka, monogrami mesčevih zapuščanj. Kolo obiskovalca obkroži radost, se vrne v vrh čakanja.

Privlači naju ista nestrpnost, vendar v drugih pokrajinah, prijatelj. Nevihta z vsem nebeškim ropotom poganja škripčevje mojih misli. Ti pišeš. Udomačen si, prijazen in sprijaznjen. Zato ves divji ko te prime, drezajoč v dokaze prisostvovanja ko da lahko presahneš v sebi in si drugod. In moja pot: razumevanje, ni morda težja? Ko se naseljujem z besedami drugih, si še lahko ločim last? Nisem ličilec, ni moja skrb lepotičenje, k čemur zrem je onkraj udobnega dobrikanja: temota in srhanost onih, ki so močnejši,in kar presežem ni bilo vredno živeti.

V padajoč oblačen večer glasen pogovor žensk, sklonjenih k brazdi.Na poti domov zapustijo mir potnih kril, ob kopi bo sence dremal oglar.

Velik je tvoj dotik z mrčečim strahom pobegle živine, stekleni ženin ognja, a nič nisi presegel, kar bl bilo vredno zapustiti.

Videl si zapuščenost. Zapuščevalec, si bil le z iskro v življenju, kako dolgi so bili najbrž tvoji lasje. Boš razčesal nemo vednost?

Votlim sinice, kajti brezvetrje je prišlo. V izbah so se zmirili možje, z rokami ohlapnimi na mizah. Težke leže drobtine v belih čašah.

Bakren poveznjen lonec preko jutra, v njem kroži čas. Polži dihajo s kožo, zavijajo spiralo pravkar odpadlih sanj, sadje.

Brezam se pozna tvoja vijolična vitkost, tvoje spoznanje med ranami vsakodnevnih prilivanj vode hrastovi duši mesta.

Boš in si tudi zdaj že bila moj predrodovitni ples, zanka prsi z visoko dvignjenim čelom poljuba bogu v mišji luknji.

Boš, kar se ti je že zdavnaj napovedalo s sekvencami klesanja tvojih vek: vandranje klicev, ki se sploščijo v slinast gomolj prsti.

Naj odgovorim z zvenenjem, ki nastaja globoko v grlu pravi ženski? Premoč stvari drgne zakletev ob moj trebuh, mi lomi dušo v sol zelišč, v devištvo morske sle ki so ji strmoglave prerokbe botrovale. Je bilo moje koleno ponudba koscem, ki drhtijo v zamahu? Je bilo treba vzvalovati moj korak, ki sem mu namenila le vrtišče prostora kjer se barvam razpirajo rane rane jeseni? Pretežko je ležati pod nihalom ljubezni... ki te spušča in pribija zemlji, razmajani čoln.

Nihati kakor graditelji morja in risarji obrežij ki se potikajo med koreninami mravljišč, pripravljeni streči lastniku dežja.

Ne le, da si bila gola večja kot senik, s slezavo hrapavostjo hlevskih sten, bila si tenek pisk, ki dviga vlago v gobce srnjadi.

Nikakor se ni utrudilo pričakovanje blagih otrok, častilcev peska, niti želja, prestopiti v seznam rasne rodovine tvojih cvetočih grmov.

Ne to, ampak siromašje. Tiktakanje zidov, ki so jih dedje vzdignili navpično. Rumenilo sanj, ki se odzivajo kot poslušen pes gospodarju.

Vesel sem bil tvoje pesmi, naj ti odpišem z zgodbo. Na otoku je pot do odprtega morja dolga. Šel sem za visoko luno da mi je burja metala tenke sence oleandrov na pot. Naenkrat me je spremljal brneč zvok, kot bi se trgal trebuh zemlje. Zagledal sem jih, dolgo vrsto nagih, s plimo do stegen. Komaj ne več otrok, s pipci in kratkimi ostmi v rokah. »Mi smo sinovi vode,« sem jih slišal, »vračamo se materi, ki nas želi roditi znova.« Vtakojšnjem miru so zakrevsali težki koraki na pomolu, nameščeni gredlji ribiških čolnov so se zazibali v lov.

Lahek vzgon toplote veže griče k trti. V stajah molči ovsen zadah da poka les v okostjih streh. Žetveni snopi rži ležijo v opomin.

Leno je sodelovanje živih pod vročimi kamni. Do kamer sega zavest se polnijo sklede odsotnih, poklici in posli čakajoči nagrade.

Listje, zadrga vlage, kako razkošen je ritem tvojega razpada. Pod utripalnico svoda spoznajo večerjo najbogatejši starci modrih lahti.

Lov je zaključen v rezervatih spomina. Grmade s sledovi tetoviranih kož raztrte mamilu sposobnih pričakovalcev nagačenih s srdom.

Predspanec postaja ogledalo tvoje čuječnosti. Meglice temne doline kakor platno, križajo sorodstva tihotnih kmetij. Nekdo je, v bukve zagledan, ki diši po mojih rjuhah, storžih joka in nakitu, ki ga snemam z vratu. Kot cigan črni nebo, s skritimi znamenji vojskovodje, plete košaro selitev in potovanj. Hočeš divje mleti težo mojega telesa? V porcelanaste krožnike strižem vreteno svojih las.

Zahtevnost kresnic, ki jo drugi praznujejo: do kod sega obred norih, ki nam gradijo vodoskoke treznih sprememb v kolobarju časa?

Zaigranost biti: kot bi imela podlost manj pomena od samohvale trpečih in arhitekture soli, vgravirane v trezor svobodnih druženj.

Zastonj se možje zatekajo obrtem. Porazijo jih tihi glodalci v podih domovanj, ki jih še niso utegnili prednikom zgraditi.

Za milostjo stopa slepa povorka rubežev. In rjuhe so me ovile kot perje rac. Nič, kar bi mogel, in nič črvivih drevesnic.

Moja stegna imajo moč rogov, kot kopito bleščim s kožo, hranim dinje in pohotne stebre domišljije: kdo bo dovolj skromen zanje? Naj bodo sinje kadence šepetalcev. Naj meglenice tipajo z roko slepcev in izostrijo svoj metulji vonj: dušo vrtim s parajočim ropotom raglje. V meni raste zavrti trenutek naslade kakor moški gorečih las. Ko pred jutrom zadržujem dih, nabreknem kri v sebi, sem grozd pršeče svetlobe, korona kutin, blaten odtis zahojene večnosti, sem lopatica mlina!

Zelena linija odčitovanja, planeti očitkov, parabolični leti žuželk so zagradili viseče mostove najine skupne družinske misli.

Zrnje, težje od poroda, je zalomilo lastna stebla: nikomur ni lahko z nežnim nasmehom pomesti prazne kašče, maščevanja žetve.

Za radirko simbolov stičišča tvojih ženskih nog leze moj prst, daljši od vratu labodov in sladkan z magnetizmom južnih morij.

Zravnana škratovka nevidnega, ki si posluhu zapela truverski refren samoljubja! Bodi tekma zimovanja na kamniti stezi smeha.

Si še zmeraj na gori, kjer polniš literske pesmi? Najina resnica si je izbrala grob sostenuto. Gledališče je prazno, s prepihi in osirji na zavesah. Zamislil sem si zabubljene skladanice knjig, požgal bolezen, zašel med gobarje in sem trhel na stebrih pameti. V nekih davno pozabljenih tekstih ležijo kupi denarja. In potem? Veliko več je bilo tolči po bogoslužju, ki so mu z epruvetami našli dno. Zadnji sragasti ritual pa nas še pričakuje: muzika bo, v kateri bodo rastline zavrgle zbirateljstvo bele svetlobe.

Sotočje bivanja, ki smo ga prekoračili z nahrbtniki zamrznjenih ljubosumij in veseliščnimi trakci ljubic z naprstniki rubinastih prsi:

se bo zagozda potomcev zadela v vzravnano žilo najbližjega dopuščevalca ki kroži s kljunom ujede nad našo borno, komaj branjeno zapuščino?

S koruznimi glavami vidcev bi bilo mogoče pritrkavati tujim vojnam ki se trpijo na komaj razmaknjeni meji strastnih ugrizov in poljubovanj.

Slaba pripravljenost sedminarjev! Kdo pa je kdaj dovolil pokopavanje sredi lepote mandljevcev, pinij, cipres namesto v grezilu src?

Razpoke polken sodelujejo z vetrom, nemirno obračajo mornarjem sen. Živobarvni napisi gostišč sadijo svinčeno seme v motne oči izplulih.

Risala si visoko zavezo svoje poželjivosti med zlizane kamne ovčjih pašnikov, srebrasta sled priča o tvoji edini rani ki ji še iščeš ime.

Revna bi bila metafora za pogoreli les v ognjišču tvojega naročja. Predčasno so bili trni, zdaj le mokasti sadeži z modrim obeskom deklic.

Rjavina globoke vode išče svoj vrtinec, in utopitev ni bila lahka.Lahko bi zagospodovala resnim ponudnikom a so imeli viseča zajčja usta.

Sramotilec lunine molže, nehaj govoričit. Moja rasna zaljubljenost se ne cepi na terasaste pesmi negodovalke. Ti ni dovolj gadova stiska mojih stopal, ki žedolgo krog oklepa iste posode, iste kuhinje, istih sklednikov, enega okna? Tvoja zarotitvena dežela je brez otročjega življenja, ki bi klicalo v igro nazaj tudi stare, s kožuhi in s škornji. Pusti mi telo razpeto vsaj v eni ravnini... naj si suši tvojo skopost, naj se nastavi plodnici dežja.

Svetlobo razlomiš z gibom pomiritve: bo, kar sem bil videl v konturi štirih časov in praznem jašku svojega ležišča, nocoj.

Spet v decembru, ali med prežvekovalci tobaka, ali med sesalci indijske glasbe, in nam bo spet razumljiva bogata prehrana poganov.

Spodobnost raste! Velika želvja puhlost ponujevalcev praznikov v koledarju, ko v gotskih kipcih še zmerom gloda lakirani črv.

Samo: glasovi so se porazgubili; vreščanje kurnika ne premotigospodovalca tišine, ki se seje kot regrat po posekah samote.

Gradbišče sonetov, zdravilišče duš, ki so izbrale led in trstiko drsečega bistvovanja, polni žepi okroglih avantur in fantovščine.

Gotovost biti, kakor nedelje. Votkaste tehtnice nosilnih grozdov, ki se jim pritika pomen izumiteljev, klinopiscev in navadnih očetov.

Grašnato jedro naslonjala tvojih ramen, opečna graditeljica črk v prispodobi vedeževalcev, ki se ne utrudijo težnosti tolažništva.

Gotovo si že bila, v eni svojih preoblek, povzdigovalka srečnega dvomljivca, šepetajočega tvojim prsim zanke erotičnih umetnij.

Kakor preklic šotorenja je bilo najino nomadsko dopisovanje. Zadnje besede nimam, a predzadnja je bila svetla kakor božiček in ni zdržala toplote lastnega plamena; bila je beg, ki se v sebi prehiti tako da čas naslednji zgubi oslombo zvoka, in kaj naj s peško jezika, ki je premočna za svoj plod? Najvišja je bila mladostnica, pa ni vzcvetela v pekoči tobak ženske. Pod mojim prtom je omajana trdnost mize, nad njim so prsti le še lahkota seštevka, ki se izide brez ostanka.

Nisi mi odpisal. Tvoja skopost je zravnala lok mojih bokov. Skopost suši. in je ljubezen trda kakor mlin. Noter, v svojem telesu sem razsvetljena z odpuščanjem tvoje samote, sramote tvoje: nestanoviten, zarobljen in vegast stojiš z licem v stvari, da bi se ti odmaknila. Grem, oblit boš s tresljaji mojih kolen. Prevzetna nisem nič vzela, pa vendar me boš videl zardeti. Bodi takrat cerkovnik, misli nase in zvoni, da bom zvočna skleda, nikdar lačna skleda zvoka.

Plodnica dežja! tableta rose si bila stvarnejša kot lastnost,ki se izpere v času: utež trave, žgečkljivost skednja, špica spanja.

Prigovoril sem ti svojo vdanost, kvas strahu da boš le med odmevom in ogledalom, da si le rogovila streljajem nerazbarvanih želja.

Polomila si si nasmeh v zarezi mojega vratu do koder dihaš vroča kakor kostanj, še tu in zdaj si, kakor boš vonj ki dviga ljubi krilo.

Poljub, ki si ga snela s čela, skrit v razvrstitvi gozda pečati slepoto prostora. Nikomur darovana, vzemi me v klešče, obrednica.

Ko si seliva besede, sva res nomada? Z dnevi svoje negibnosti se igram, nič kvartopirca, zmerjač, ki bi najraje sebe opljuval. Sem res le solastnik bivajočih, izbor načinov ljubljenja in posmehovanj? Možnost misli, možnost devištva in nagote in belih polti, možnost prerokovanja ki prijazne znance odmakne v odsotnost. Tako vidim plodilo morja kakor brezumno kipenje. Tako bleščim lepoto ki je bila name naslovljena in pišem s s lino odgovor na vrata in stebre knjig da bodo moja domovanja. Jem česen, ribe in sir!

V ustih imaš škržate, otrošKe žemlje in nilsko znamenje rasti. V pečeh pazduh hraniš debele hlebce objemov kot razvozlano pesem.

Visoka bo tvoja dopuščenost ko mi boš hrana vsakodnevnosti, ko se zavržeš v mojo lakoto kakor se tepih pogrne namenu noge in prahu.

Vrneš se praskam robidnic, piljenju skal, misjonu ptičjih gnezdenj.Vrneš se zajčjemu begu. Tja, kjer se končno ne morem preriniti k tebi.

Vame pičiš osjo zagledanost. Kako tečem za izgubljenim vonjem, da bi te izsledil. Ko bi s tebe odmaknil pogled, da bi me prepoznala!

Jasno sem začutil stisko in skrivnost najinega prijateljevanja, tvojo dvojnost v meni, skupnost lahkovernega prepevanja popevk.

Je bila plava misel neke živali, je bila bela goščoba neke stvari? So bili cvetni venci deklet, ki so v gozd zablodila in tam straše,

je bil spomin na trenutek, ko se bom dovršil v svoji pogodbi? Zbegan sem in ne vem; nič ni bilo od tega in vendar vse v razliki.

Jeza te je zapustila, kot bi nate planila starost, komaj se še srečujeva in sva zbiralnik istega glasu, štropota najinih nasprotovanj.

Ljubezen staraš kakor otroka, ko koruza so napete tvoje prsi, belorumene in gladke bolj od oblica ko ti zdrsnem steklen skozi dlan.

Lani, ali kdaj? ko si bila olupljen sadež mojih nevednih čudenj da sem zahajal v tebi in bil čas sanj in prebujanj, volk molka?

Lahko bi rekel: predica isker, resnica giba, lopata njive, krotilka ognja. Pa bi bilo manj od tebe, ki si sestra velikega uročevalca.

Le v sobitju tvoje divjosti bi razpoznali sled čuječnosti onega, ki mu zaman iščemo ime. Tudi otroci imajo imena da bi jih pozabili.

Ne pustijo me samoti, pajki sesalci, sposojevalci žensk, sem mar ponev njihove lakote? Za zaprtimi očmi si grmadim zaslone. Risbe in barve. Da me žarijo, umišljene, ne da bi bile znamenja tajne. Jake so, da slepim in se luščim v plasti kot bi me ne pokrival svet, ampak bi bila jaz zanj rjuha in on postelja. »Padi name...« je to spet tvoj šepet, ki sem te že odrinila v kot kakor ikono? Purpurni med besed, v katerem postajam breztelesna daljica: brez želje, brez čuta, orožarka ljubezni.

Videnju si vdana kakor je vidra vodi, visoka je tvoja skromnost k živim. Ko bi pesem ne bila raba besed bi bila blizu vedenju.

Varuješ tiho izobčenost, s svojim mirom opomniš čas, naj nas tiho daruje v starost, ki si bila prva stopila v naliv predanosti.

Vijolične so stopinje otoških žensk ko z jeziki bisernice drobijo. Morje jim je dalo postavo in vzelo misel, zdaj so odzven valovanja.

Veš, in si skrinja z rezljanimi zmaji in barvanimi praznoverji. Katera natkana svilena srajca čaka v tebi svoj obredni pramen luči?

Med stvarmi in ne v njih, ali morda v neki stvari ki je ne bom utegnil spoznati, si namestila svoje pričakovanje in odpoved.

Misel bo prod in leščur in se bo trla ob jeklenih nožih brisanja. Brisanje, ki bo še stanjšalo papir, na katerem vseeno ostane

madež volje ostajanja, ostajanja, ostajanja nepregledne nevednosti v redu, ki se ga ne bo mogoče spomniti. Niti božajočih stegen.

Med nama in ne v naju, ali morda takrat ko se ne bova mogla obdržati, bo nagib molka plodnost neke nove govorice ki sva jo že izrabila.

Si res dvojen v meni? šel sem za tabo skozi tvojo ljubezen in sem ljubil drugače, s strahom pristajanja v izrabljeno sidrišče. In vendar sva pod isto luno isto vino pila, nečimrna, z mislijo nase sva se primerjala kakor umetnost. Je res tako lahko biti zagovornik govora? V stičišču mojega pogleda gori papir. Ne bom se upiral skušnjavi drseti, samo dihniti preko stvari in jih videti smešne, ne bom jih sprejel in bom popoln, ko ne bom imel česa odvreči.

Nad točko, kjer je plug prvič v brazdo postavljen, si kakor školjka slekla srajco da so bile trave rezila tvoje samotne golote.

Nizko k tebi, ki si legla, te je opljusnil zrak; vate je potovala trobentajoča želja, himna teme ki se skriva za hrbtom zemlje.

Ni bil čas lova: živali so imele sinje mladiče in s tesnobno gubo obrobljene oči. Ni bil čas dežja: z rašplastimi jeziki so ti zlizale

navoje las in kri, ko si si dušo vtkala v kožo. Kdo pa je čakal, da bi te našel omamljeno, zročo v škripčevje vetra, belo solino sna?

Muzika boš, ki jo sliši telo pod velikim ogledalom neba, tangenta zvoka ki se je vzpel iz praznine kot utopljenec, frnikola večnih.

Miš z očmi srebrnika je prva raztrgala tišino jutra in tvoja stegna so bila trda kot orehi in tvoja usta ukrivljena kot zajemalka.

Mir ni prišel od nikoder, ampak petje: kakor številnost smrekovih igel so se glasovi vzdražili s kožo, ki si jo pozabila shraniti

med moje razmetane noge. Muzika boš, vendar je vse že zastrto v zvonko ravnost, ki se ne da kriviti v moj tresljaj molčanja.

Vprašanje: ikonostas glasu. Kako skrajšati stih ne da bi pognali klaftre ritma. Kljub samoti se razmerij ne da razdreti. Ko nekaj v meni vseeno pojoč odhaja, ne bi smel reči: v meni.

Dopisovanje vpisuje v pesem tehniko molka. Tehniko? Je ljubljenje sortna virtuoznost čutov ki gravitirajo k uglašeni misli? So besede ubiralka, čakajoča vežbanja vnaprejšnjih oblik? Je igranje določeno z enostavnostjo? Bi rekel nizu: nastani: gaber IN zrak, sprehod IN šepavec, pot IN kolo, a bilo bi naivno. Koliko imen pa poznamo za od- sotnost da bi jih združevali?

Ko nekaj vseeno pojoč odhaja, ne bi smel reči: v stvareh. Pesem stvarem molk oblikuje. In ni mogoče videti V, niti PROTI, in ko pogled zdrznjen neha polaščati, SAM postane lastnina.

Mogoče tvoj odgovor: »Stas glasu imam, refleks netopirjev ki zvočijo s praznino. Znova sem polna mleka kot je slika tišine. Vate prihajam namesto ogle- dal: vseeno, če me opaziš. Ne vate: nekam, kjer je gi- �banje pijano od velikosti prostora.

Mak — usločnica zemlje — meter dihanja — tehtanje roke, ko so vizir premakne v taktu sončne žene. S svojim telesom sem opasana:

selitev, ki se razrašča.«

»Pesmi sem pregledal. Stopnjuješ svojo nevednost. Si prepričan, da ima jezik voljo in torej smrt prebije v isti točki kakor človek? Prevajamo zmerom le sled enostavnih: za dejavnost so dejstva.

Ko praviš: kdo pa je govorec? ne ujameš pesmi. V isti smeri kot ti beži tudi beseda. Svet- loba nima VIŠINE da bi lahko pisal v nek vrh ...«

in ni mogoče reči OD TU kajti ŽE TU in TUDI TAM brezslism prostor v nas prepisuje rokopis preimenovanja