Vcasih sine od bogvekje plamen.
Zaprem oči in roka v objem medli
in čutim, da grabim kamen ...
Včasih mi je tesno, ko v grobu temno.
Oči zaprem in uzrem stene,
štiri vlažne stene, črn strop —
in oči so vse meglene, meglene.
Štiri motne stene, nad mano črn strop,
ozko, trdo, prikovano nebo ...
oči razdalje merijo
in stene se četverijo,
in niža se strop in pada ko grob
— o težek grob!
Nad mano črn strop in celica grob.
Včasih se misel razboli, kot ogenj plane —
kapljica tenko ob kamen kane ...
in misel umre.
