Dr. Ivan Mitterutzner
| Dr. Ivan Mitterutzner: Životopisna črtica. Miroslav Málovrh |
| |||||||||||||
Germani nijso bili nikdar in nikoli Slovanom prijatelji in tudi dan danes nijso! Vendar obveljava tukaj stari latinski pregovor: „nulia regula sine exceptione!“ Tudi Germanija je rodila uže može, ki so se za Slovane zanimali, se njihovega jezika naučili in kolikor toliko na to delali, da njihovi rojaki prave pojme o Slovanih in o slovanskih razmerah dobe. Žalibože nij se jim to dozdaj posrečilo. Še zdaj imajo Nemci in sploh zapadni narodi grozovite pojme o Slovanih. Mož, kakor so bili Jakob Grimm, Avgust Schleicher in Schlözer, kakor sta še dr. H. J. Bidermann in dr. Ivan Mitterrutzner, tacih je rodila Germanija malo! Poslednje omenjenega učenjaka kratek životopis hočem denes slovenskemu čitajočemu občinstvu podati.
Ivan Josip Mitterrutzner rodil se je 30. majnika 1818. leta v prijetnej vasici ne daleč od Brixna v Tilsu. Oče njegov je imel ondi kmetsko posestvo, mati pak bila je sestra znanega, preizvrstnega šolnika in gimnazijalnega pretekta Valentina Forerja v Brixnu. V šolo jel je mali Ivan v rojstnej vasi hoditi, ker pa ista šola tačas nij več bila, nego ljudska šola zadnje vrste, poslal ga je oče, ki je hotel, da postane sin njegov kaj več, nego priprost kmet, v glavno šolo v Brixen, katero je leta 1881. dokončal. Potem je pak vstopil v gimnazij in živel pri svojem strijci, silno ostrem možu. Leta 1837. je dokončal z odliko svoje študije na gimnaziji in se potem v lnnsbruck napotil. Tamkaj je študiral od leta 1837. do 1839.; sosebno velik dobrotnik in srčen prijatelj bil mu je ondotni profesor dr. Flirr. Leta 1839. vrnil se je v predrago mu mesto Brixen in se bogoslovja poprijel. Tačas so učili v Brixnu možje kakor ranjki knezoškof brixenski Gasser in Fr. Jos. Rudigier škof v Linzu in tedaj nij čuda, da je izvrstno napredoval. Kazen obligatnih predmetov učil se je Mitterrutzner prva tri leta posebno marljivo orijentalnih jezikov in sicer hebrejščine, arabščine, syrščine in kaldejščine. Leta 1842. vstopil je v regulirani avguštinski korarski samostan in dne 24. meseca septembra leta 1843. posvetil ga je knezoškof B. Galura za mašnika. Po končanji četrtega bogoslovnega kurza napotil se je Mitterrutzner v Rim, da v „večnem mestu“, ki je „zemlje sijajno središie“, da daljne svoje študije tamkaj zvrši. Skoro dve leti — le leta 1845. nekaj časa nij v Rimu bil — bavil se je tu s bogoslovnimi in jezikoslovnimi vedami, sosebno z učenjem novejših jezikov, kojih mnogo ume. Leta 1846. dosegel je čast, po katerej je hrepenel, postal je doktor bogoslovja na Sapienzi; kmalu potem ubral je pot pod noge in se vrnil v prelepo domovino na Tirolsko. Leta 1847. dobil je profesuro na gimnaziji v Brixnu, ter sosebno humanistične oziroma jezikoslovne predmete učil; leta 1878. pak je postal ravnatelj taistemu gimnaziju, kder še sedaj neutruden dela. Knezoškof Vincencij v Brixnu imenoval ga je leta 1878. za svojega svetnika. Uže leta 1852. imenovala je akademija katoliške vere v Rimu dr. Mitterrutznerja za svojega rednega dopisujočega uda.
V Rimu seznanil se je dr. Mitterrutzner tudi z apostoliškim provikarjem katoliške misije v Afriki, z dr. Ignacijem Knobleharjem, z našim rojakom. Od tega časa delal je neprenehoma in neutrujeno za blagor katoliške misije ter celo v počitnicah l. 1856. v Egipt potoval ter iz mesijske šole v Kartumu 8 črnih nadeopolnih otrok soboj v Evropo pripeljal, da se tu dalje izobražó.
Skoro z vsemi misijonarji v Afriki dopisoval si je vedno, in ko se je leta 1803. misijonar Fran Morlassg vrnil na Tirolsko in soboj pripeljal mladega nadepolnega zamorca po imenu Fran Ksav. Logvit-lo-Ladú, porabil je dr. Mitterrutzner to priliko, ter se izvrstno naučil jezik, kojega govore rodovi „Bari“ in „Dinka“. Žalibože je umrl Fran Logvit-lo-Ladú uže 27. decembra leta 1866. v Heiligenkreuzu, stoprav 18 let star.
Sveti oče Pij IX. izrazil je dr. M. svojo hvalo za njegovo prizadevanje glede afrikanske misije z lastnoročno podpisanem pismom l. 1856., ter mu l. 1863. po kardinalu Barnabo u srebrno spomenšico poslal; naš cesar pak počestil ga je za njegove zasluge za znanost, učiteljstvo in afrikansko misijo l. 1866. z Fran-Josipovem redom in mu leta 1867. podaril zlato medaljo za znanost in umetnost, francoski „Institut d'Afriqueu“ v Parizu izvolil si ga je za častnega prvosednika.
Važno mesto pak zavzema dr. Ivan Miterrrutzner v vatikanskem cerkvenem shodu leta 1869. do 1870. On mi piše o tem od besede do besede v pismu od 25. januarja 1880. l.: „Der General-Sekretär des Concils, Mon-signore dr. Fessler, Bischof von St. Pölten, erbat mich als Latinisten und Polyglotten, (für französische, spanische und englische Eingaben an's Concil); ich sass dort so recht eigentlich an der Quelle oder im facul des Concils.“
Preidimo na slovstvena dela dr. J. Mitterrutznerjeva.
Spisal je:
- Immerwährender katholischer Hauskalender für katholische Familien, 2 knjigi kvart. (Innsbruck 1848; drugi natis 1878 pri Wagnerju.) V tem koledarji napisal je Mitterrutzner samo: cerkveno zgodovino, legende, razlaganje ceremonij in popis Rima. Kar še druzega knjiga obsega, napisal je prof. Rothmiller.
- „Leben des ehrw.Dieners Gottes Vincenz M. Strabi, Bischof von Macerata und Tolentino“ (Schaflhausen 1851, Hurter).
- Meditationes ad usum Cleri Aus dem Italienischem von Scotti. 4 tom. (Innsbruck 1855 in 1856, Wagner).
- Lebensbeschreibung des Alois Haller, apostl. Missionärs in Chartum. (Innsbruck 1855, II. natis 1878, Wagner.)
- Leben und Verehrung der heil. Agnes. Aus dem Italienischen. (Innsbruck 1850, F. Rauch.)
- Leben des sel. (heil.) Paul vom Kreuze, Stifters der Passionisten. (Innsbruck 1859, F. Rauch.)
- Die Dinka-Sprache in Central-Afrika. Kurze Gramatik, Text und dinkaisch - deutsch - italienisches Wörterbuch. Herausgegeben mit Unterstützung der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. (Brixen 1866, A. Weger.) Knjiga je izvrstno pisana in rabi posebno misijonarijem. Cena jej je 3 gld.
- Die Sprache der Bari in Central-Afrika. (Grammatik, Text und Wörterbuch. Herausgegeben mit Unterstützung der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. (Brixen 1867, A. Weger.) Knjiga je itak neprecenljiva kakor prejšnja in cena jej je tudi ista.
Dalje napisal je še:
9. V „Katholische Bläatter aus Tirol“, letnik 1844.: „Der animal. Magnetismus und die Wunder Kristi“.
10. V „N. Sion" l. 1847.: Hirtenbrief des Bischofs von Rio-Janeiro GrafenvIraja. Aus dem Portugesischen übersetzt.
11. — 1854.: Das (Glück der Völker, ein Ausfluss des Evangeliums. Zwölf Reden von Tavazzi. Aus dem Italienischen.
12. Gregor XVI. Eine Lebensskizze.
13. V Thonixu 1850: Erinnerung anan Kardinal Mezzofanti. (Ta spis tiskan je tudi posebe.)
14. V gimnazijalnem letopisu leta 1851.: Leichte Methode für Lateiner italienisch zu lernen.
15. V „Annali delle scienze“ (v Rimu) leta 1852: Analisi dell opera. lnstitutiones Patrologiae del Dottor G. Fessler.
16. V gimnnazijalnem letopisu brixenskem l. 1856. napisal je vrlo zanimivo razpravo: Die rhätoladinischen Dialecte in Tirol und ihre Lautbezeichnung. Vsak jezikoslovec je bode vesel.
17. Ravno tam leta 1861.: Geographische Notizen aus dem apostol. Vicariate in Central-Afrika.
Dr. Mitterrutzner izdal je tudi slovstvene zapuščino svojega prijatelja l. 1857 umrlega prof. Al. Messmerja in sicer: tretjo knjižico "Reisebilder“ (Innsbruck 1858, Wagner); - "Erklärung des Johannes-Evangeliums (Innsbruck 1860, Wagner); — „Erklärung des 1. Korinther Briefes“ (Innsbruck 1860, Rauch); — "Erklärung des Galater-Briefes“ (Brixen 1862, Weger) — in naposled „Introductio in libros N. T.“ (Innsbruck 1858, Wagner). — Mitterrutzner izdal je tudi po Vonbanku spisan životopis Messmerjev (Brixen 1860—1862, 2 knjigi Weger).
Leta 1866. poslal je dr. Mitterrutznerju č. gosp. monsignore Luka Jeran, urednik „Zgodnje Danice“ Janežičevo slovnico in slovar. Dr. Mitterrutzner poprijel se je takoj učenja našega jezika in ga sedaj popolnem umé. Toda pri tem nij ostalo; spisal je dve knjižici, ki kažo dovolj, ka je tako velik, tako srčen prijatelj našemu narodu, kakor malokdo! Spisal je leta 1809. vrlo zanimivo knjižco: Dr. Ignaz Knoblecher, apostolischer Provikar der kath. Mission in Central-Afrika. Eine Lebensskitze. (Brixen 1869, Weger). Knjižica obsega 43 str. 8° in je č. g. L. Jaranu posvečena. Pisana je tako lepo, da jo bode vsak človek z veseljem prečital in hvale smo dolžni dr. Mitterrutznetju za ta spis.
Še večja hvala gre mu pa za učeni spis, ki sem ga jaz na slovenski jezik preložil in ima naslov: Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem. V tej proizvrstnej študiji obravnava s hvale vredno objektivnostjo zgodovino Slovanov na Tirolskem. Knjižica obsega sledeča poglavja: Uvod. I. Slovani. II. Čas prihoda Slovanov na Tirolsko. III. Razširjanje Slovanov po Tirolskem in njihovo pokristjanjenje. IV. Germaniziranje Drauthala in Iselthala. Ostanki nekdanje slovanske naselbine. Pri dejana so še razlaganja taistih besedij, ki so slovanske korenike.
Dolgo časa branili so se Nemci pripoznati, da so Slovani nekedaj tudi na Tirolskem bivali; zdaj ne morejo tega več. Hvala gre za tega delj v prvoj vrsti dr. Ivan Mitterrutznerju in preverjeni smo, da i naši čitatelji z nami vred radostno porekó: slava mu!