Ko v našo tu preteklost se oziram,
V preteklost davno že minolih dnij,
Pogled boječe in temnó upiram,
Oko v bolesti srčnej se solzi.
Možé v daljavi vidim neumorne,
Podpora naša, naše Slave kras,
Značaje resne, nepremične, vzorne,
Možé mladostnih let in sivih làs.
Alj davno v hladnej zemlji že ležijo,
Spomin njih le nad nami še bedi,
In tam, kjer oni v sladkem miru spijo,
Oj, dragi, tam prebivaš i že Ti!
O dà! Preteklo mnogo dolgih let je,
Ko v zemeljski si legel naročàj,
Glej, stokrat grob Ti kinčalo je cvetje,
Že stokrat krasil svet pomladni raj.
Ti mož si bil, zvest svojemu namenu,
Učèn, občepriljubljen, spoštovan,
Priboril čast si svojemu imenu
Z duhá modrostjo, vstrajnostjo obdan.
Spoznaval bisere si v dnù temine,
Spoznaval si narave skrivno moč,
Zató rudar motreč na te spomine
Prošlè, solzi se trpko vzdihujoč.
A ne osrčja zemlje le zaklade,
Podzemni nisi preiskal le svet,
Prehodil loge doma si, livade,
Nabiral ko bučela s cvetom cvet.
Na Té Slovenija hvaležno gleda,
Podal si šopek divnih jej cvetic,
Po Tebi je čudèč spoznala veda
Lepoto naših Vesne krasotic.
Zatò, ko tu v preteklost se oziram,
V preteklost davno že minolih dnij,
Pogled boječe in temno upiram,
Oko v bolesti srčnej se solzí.
Možé v daljavi vidim neumorne,
Podpora naša, naše Slave kras,
Značaje resne, nepremične, vzorne, —
A vse zadel že smrtni je poraz.
In tam si tudi Ti! Oj, mnogo let je,
Ko v zemeljski si legel naročaj,
Iz groba pa pricvelo Ti je cvetje:
V zahvalo Tebi venec splel je Maj.
Alj dneve Tvoje davnega spomina
Krasi najbolj Ti cvet, ko Tebi mož,
Redàk: — Athropoides Scopolina —
V sredini venca krasno-cvetnih rož!