Dragoceno božično darilo

Dragoceno božično darilo anonimno

Objavljeno v Slovenec 1910, št. 294 (27. december) v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Martina Hvalc
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dragoceno božično darilo

V tednu med Božičem in Novim letom sem imel slučajno opravila v društvenih zadevah v nekem sosednjem selu, kjer je obstajala že več let marljiva in cvetoča abstinenčna organizacija. Zvečer sem posetil malo društvenike tudi v njihovem društvenem prostoru. Ker sem bil že od preje znan z vsemi člani, se je kmalu razvila živahna zabava. Govorili smo o tem in onem in naposled tudi o božičnem delu otrok, posebno o rezljanih umetnostih dečkov. Pravil sem, da sem nekdaj videl delo takega pametnega dečka-umetnika, ki je bil sestavil v štirioglati steklenici, kakoršno rabijo v lekarnah, tri skupine, ki jih je bil zelo lepo izrezljal. Na dnu steklenice je bila postavljena skupina Kristovega rojstva, v sredi je bilo križanje in na vrhu Kristusov pokop. Ko sem to pravil, opazil sem, da je napravil poleg mene sedeči zidarski mojster nekak čuden obraz. Vprašal sem ga, če dvomi o resničnosti moje povesti in če ne verjame, da bi zamogel kdo spraviti take tri skupine v štirioglato steklenico. » 0 pač,« odgovoril mi je mož, »ali jaz poznam umetnika, ki je daleč prekosil Vašega. Ta umetnik ni bil postavil v steklenico malih izrezljanih skupin, temveč je spravil v steklenico svojo celo hišo z vso njeno opravo, od kleti do podstrešja, svoj hlev z živino in še veliki svoj vrt.« Dejal sem mu, da ga ne razumem, in mož je nadaljeval: »Ta umetnik sem jaz sam. Hiša, hlev in vrt, o katerih sem govoril preje, so bili moja last. Kako bi bil vse to kmalu spravil v steklenico, to Vam hočem povedati. Kot vajenec že sem se bil učil piti in vadil sem se v tem tako pridno, da sem kot pomočnik bil v pitju vsakemu možu kos. Nisem bil ravno še pijanec, ali rad sem izdal svoj težko prisluženi denar za kozarec »dobrega« žganja. Sčasoma sem postal samostojen in kmalu sem se oženil. Žena je imela malo posestvo in ker je šla moja obrt dobro, sva lahko zrla brez skrbi in polna upanja v bodočnost. Moje delo me je peljalo v mnoge gostilne in tako je prišlo, da sem moral tudi piti. Naposled sem tudi sam sklepal večino pogodb v gostilni. In delo je šlo slabše, podjetja sem zanemarjal, delali so le pomočniki in še ti slabo, ker jim je manjkalo nadzorstva. Vse prošnje moje žene so bile zaman. Moji stari, zvesti naročniki so me jeli zapuščati in tako so se skrčili tudi dohodki. Vsled tega jesen sem iskal tolažbe edino le v pijači. In kmalu je imela polna steklenica svoj določen prostor tudi na moji pisalni mizi. Začel sem delati dolgove in obremenil tako svoje posestvo. Dokončal sem umetnino, hiša, vrt in hlev so bili kmalu v steklenici. Pa nakrat — bilo je pred desetimi leti — 4. decembra, me je srečal prijatelj, ki mi je očital odkrito in krepko moje početje. S strahom sem spoznal nesrečno in nevarno pot, katero sem hodil. Prijatelj me je opozoril na ravno započeto abstinenčno gibanje in mi je izsilil obljubo, da se bom vsaj do Svetih Treh kraljev zdržal vsake pijače. Prišle so težke ure, muke polni dnevi. Mnogokrat sem že hotel prelomiti dano besedo. Pa toliko moči sem še imel, da sem ostal stanoviten. Sramoval sem se pa pokazati svoje spremenjeno življenje. Zvečer sem se izprehajal po več ur, samo da bi ne mislila moja žena, da sem opustil pijančevanje. Pa kako kmalu so se mi odprle oči! Zdaj šele spoznal sem tudi pogubo, proti kateri sem bil tako hitro plul. Storil sem trden sklep, da tudi po preteku preizkušnje živim kolikor mogoče zmerno. Pa bodeš li to tudi lahko izpolnjeval? vprašal sem se večkrat, ali odgovora si nisem vedel. Tako je rastla moja samozavest, spoznanje samega sebe in moje razmere so se vidno boljšale in z razmerami se je boljšalo tudi premoženje. Dva dni pred Božičem sem imel v žepu 90 kron. Premočno je bilo poželenje, da bi vsaj nekoliko pil. Ali hitro sem tekel v kuhinjo, stresel ves denar na mizo in zaklical ženi, ki je začudeno zrla to moje početje: »Nepričakovano je došlo danes neko plačilo. Nakupi otrokom daril, da bodo imeli tudi enkrat Božič.« Nato sem zbežal ven in se podal k delu. Ves čas mi je pretresoval dušo ženin pogled, ki mi ga je dala ob mojih besedah.

Napočil je sveti večer. Ves dan je bilo v hiši veselo življenje. Otroci so hoteli k večernicam. Tudi jaz sem vstal in šel za njimi v cerkev. Tu sem si poiskal tih kotiček in se vdal občutkom, ki so prihajali v dušo.

»Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!« zadonel je spev iz mladih, svežih grl. Kako me je zadel ta glas v srce!

»Pokoj in mir tudi tebi in tvojim dragim, če si dobre volje, če se popolnoma odrečeš sovražniku, ki te hoče pogubiti!« tako je klical glas moje duše. Mogočno čuvstvo me je navdalo. Da! Hočem biti dobre volje!

Ko sem zapustil cerkev, sem si bil prisegel v srcu, da ne okusim niti kapljice omamljive pijače več.

Ko sem stopal mimo hiš, videl sem skozi okna žar božičnih drevesc. Čim bližje sem prihajal domu, tem težje mi je postajalo pri duši. Ali naj edino jaz pridem brez darila za svoje drage?! K sreči mi je prišla misel. Šel sem hitro v svojo pisarno, razbil steklenico žganja, ki je ležala še na mizi in spravil črepinje v škatuljo, ki jo je bila dobila najmlajša hčerka pri trgovcu. Kmalu nato nas je poklicala mati v sobo. Nastalo je veliko veselje. Otroci so dobili mnogo potrebnih in koristnih daril. In tudi meni je podarila žena malo stvarico, čedno pipo.

»Draga Lina,« dejal sem svoji ženi, »tu je pa moje darilo«. In podal sem ji omenjeno škatuljo. Odprla jo je in me začudeno pogledala. Jaz sem pa dejal: »To so črepinje moje steklenice. Tri tedne že nisem ničesar pil in ravnokar sem si v cerkvi sveto prisegel, da ne pijem nikdar več. Te črepinje naj bodo priče, da sem zapustil svoje prejšno življenje.« Dobra moja ženka pogledala me je, dolgo in iskreno, pa je naslonila glavico na mojo ramo in plakala — plakala solze radosti. To je bil srečen, blažen Božič.

Na omari stoji še danes ona škatulja s črepinjami. Jaz pa sem ostal zvest svoji obljubi in tudi blagoslov božji ni izostal. Ponovilo se je zaupanje mojih naročnikov in počasi je šlo zopet naprej. Kar sem bil preje daroval steklenici, pijanosti, to sem pridobil nazaj, samega sebe, srečo v rodbini, spoštovanje drugih ljudi in svoje premoženje. Ker pa daje sloga moč, pridružil sem se abstinenčnemu društvu, takoj, ko se je bilo ustanovilo v našem kraju in sedaj sem varen in srečen pod njegovo zastavo.«

Zahvalil sem se pridnemu možu za njegovo povest in spoznal sem nanovo, kak nebeški dar ljubezni in sreče sme pozdravljati človeštvo v znamenju abstinence. O da bi prav mnogi, posebno žrtve alkohola, sledili zgledu pridnega mojstra in prisegli ob jaslicah božjega Izveličarja isto, kar je prisegel v sveti noči naš mojster. Resnična, srečna in blažena božična radost bode tedaj zopet zavladala v marsikaki hiši in v marsikakem srcu, ki je bilo izgubilo mir, veselje in srečo. Lepše in bolj ljubko bode potem zadonel angelski spev božičnega pozdrava:

»Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!«