Dragotin Kette (Recenzija pesniške zbirke Poezije Dragotina Ketteja)
| Dragotin Kette (Recenzija pesniške zbirke Poezije Dragotina Ketteja) Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Pred letom dni je umrl v Ljubljani Dragotin Kette, in nekateri časopisi so prinesli notico, da smo izgubili jako nadarjenega pesnika. Malo jih je bilo, ki so vedeli, da je umrl največji talent, kar smo jih imeli od Prešerna pa do danes, da je umrl eden izmed onih redkih mož, ki so nam v našem žalostnem narodnem življenju edina čast in edino bogastvo. Nikjer drugod nimamo ničesar, – nič preteklosti in bogve koliko še prihodnosti; plodovi našega duha so jedina znamenja, da živimo in bodo morda spomeniki na našem narodnem grobu. Ali ravno na naših duševnih delavcih se kaže vsa mizerija naše usode. Drug za drugim padajo v grob, mladi, šele ravnokar dozoreli. Zdi se, kakor da so delali ti ljudjé hlastno in v vednem strahu, da jih pred časom ne zaloti smrt.
Tako so šli Jenko, Jurčič, Gestrin ...
Največji udarec za slovensko literaturo, udarec, ki se ne da popraviti in ne preboleti, pa je smrt Kettejeva. On je bil tisti, ki mu je bilo odkazano prvo mesto v našem slovstvu; nanj smo gledali s ponosom in ljubeznijo, a legel je in utihnil, še predno nam je odprl vso krasoto in veličastvo svoje duše. Nesramna, krivična in protinaravna je usoda, kakršna je ubila Ketteja. Človek z velikim srcem in velikim duhom mora podleči umazani mizeriji; da bi se bil imel boriti proti velikim silam, njega vrednim, ne bi bil omagal nikoli. To ni bil tisti znani in opevani "življenja boj" . . . Prenašaj udarec za udarcem, a da ne moreš udariti sam; sredi najlepše mladosti napol uničen od nizkotnih skrbi, toliko nizkotnejših, če so naložene suverenemu človeku, ki stoji za glavo nad svojimi vrstniki; a naposled čisto navadno ubit od tistih ostudnih, na videz malenkostnih vsakdajnosti, ki bi skromnejšega značaja ne porušile, kajti čutil bi se v njih domačega. Tako je venelo in tako je umrlo najlepše življenje . . . Kette je pal in umrl na poti, ko je stopal velik in krasen že daleč pred vsemi drugimi; zgrudil se je na tisti poti, po kateri so hodili pred njim že mnogi in po kateri hodi naš narod sam . . .
Treba bo pisati Kettejev natančni življenjepis, da se bo videlo, kako je živel človek, ki bi imel po milosti božji obdarovati svoj narod z neprecenljivim bogastvom, a ki je izdihnil neznan in neslaven, še predno je mogel odpreti vse zakladnice svoje. Literarni historiki pripovedujejo o umetnikih, ki so živeli na zunaj veliko življenje, polno viharjev in interesantnih prigod. No to so povesti iz davnih romantičnih časov, in dandanes je svet drugačen. Dandanes ni tistih velikih viharjev in ni tistih romantičnih prigod, nič več ni silnih korakov in Širokih gest; okvir je premajhen. Na značaj pesnikov, in na njegovo notranjost vplivajo malenkosti, ki se na prvi pogled komaj zapazijo, katerih življenjepisci navadno ne omenjajo. Vse zunanje življenje slavnih in neslavnih ljudi pa je sestavljeno dandanes iz teh malenkosti, ki potiskajo z nepoznano, a železno silo človeka naprej po usojeni mu cesti. O takem življenju se govori, da ni interesantno, da je navadno in vsakdanje. Vse naše razmere so res zelo navadne in vsakdanje, nič interesantnega ni v njih. Kdor je zadovoljen z njimi ali jih prenaša, ker se m u zdi, da jih je pač treba prenašati, kdor je skromen in vrhu tega trdokožen, živi dostojno in nič mu ni hudega. Ali če stopi v te razmere človek, ki je v svojem srcu velik in plemenit, in ki ni prinesel seboj potrebnega orožja, da bi se branil za silo neumnim vsakdanjim skrbem in nezgodam, tak človek se komaj dobro ogleda po najbližjih ovinkih in že omahne in izkrvavi ... Za njega, ki je nosil v svojem srcu pol sveta, za pesnika z veselo, neomadeževano dušo, ki je bila ustvarjena za posodo najrazsežnejših in najčistejših idej, je moralo biti nekaj strašnega tisto poniževalno potikanje po skromnih kotih, tiste plaho pehanje za skorjo kruha; tako strašno je bilo zanj, da ga je uničilo. Čutili srn globoko in natanko vse to, in zato sena je stisnilo srce še v večji bolečini, ko so zvedeli lansko novico o njegovi smrti. Tudi jaz sem čutil to veliko bolečino, četu, sem vedel že prej, da ne more, in da ni moglo biti drugače: zakaj naše grede so zrahljane za plevel, in če vzklije roža, uvene pred časom.