Drama v gorah
| Drama v gorah anonimno |
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 165 (23. julij) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Drama v gorah uredi
»Resen slučaj je, o katerem se mi ie ravnokar poročalo od občinskega predstojništva v N. Kmet na Slemenu, eden izmed najpremožnejših posestnikov v občini, je izginil pred osmimi dnevi brez sledu. Odšel je doma 16. t. mes. ponoči, in sicer s puško, bržkone na prepovedan lov. Toliko se je moglo dognati. Ker njegovega trupla kljub marljivemu iskanju niso našli ter tudi ni dospelo nobeno poročilo od strani lovcev kneza D., čegar lovišče meji na njegovo posestvo, je zelo mogoče, da se je zgodil kak zločin. Občinsko predstojništvo je poslalo v zavedi ovadbo sicer nekoliko prepozno, s čemur se je zamudil dragocen čas. Zato bodite tako prijazni in odpotujte v omenjeni kraj, da poizveste vse potrebno. Sicer mi je žal, da Vam moram s tem pokvariti letošnje božične praznike, pa saj veste, - služba je služba. V vsem pa Vam puščam prosto roko. Veliko sreče na poti in poročajte kmalu o uspehih.« Gotovo ni bilo prijetno to pismo, ki mi ga je poslal moj uradni predstojnik. Ekspedicija v zasneženo pogorje, med tem ko sem se že veselil cele tedne na božični večer v hiši moje oboževane neveste! Pa kaj bi tožil, ko ne pomagajo tožbe. Predstojnik je zapisal prav, služba jo služba, težavna pa je zlasti služba policijskega uradnika.
Bil je že mrak, ko sem potrkal na Slemenu na hišna vrata. V teku popoldneva sem dokončal svoja poizvedovanja v vasi N., ne da bi dobil kakih pojasnil v zgoraj omenjeni zadevi. Sklenil sem zato, da odidem sam na Sleme, kjer bi nadaljeval pod krinko utrujenega turista svoja poizvedovanja. Moja prošnja za gostoljubno prenočišče, ker nameravam drugo jutro oditi čez prelaz v dolino R., ni vzbudila nobenega posebnega razburjenja. V gorskih hišah so navajeni od nekdaj turistov, ki v kakršnemkoli letnem času plezajo na gore. Kmetica, še mlada ženska s prijetno vnanjostjo, mi je ponudila posteljo v boljši sobi, povabila me k večerji, ker sem samobsebi umevno hvaležno sprejel. Po skupni, sicer preprosti, a zadostni večerji so molili domači na Slemenu po stari navadi rožni venec. V navadnih večerih so si voščili po večerji »Lahko noč!« in poiskali svoja ležišča. Spat gredo s kurami in vstajajo s prvim petelinjim klicom. Tako zahteva njegovo delo. Današnji večer pa je izjema, edina v letu. Saj je bila noč, v kateri se je pred tisoč in tolikimi leti rodil v betlehemskem hlevu Odrešenik. Katoliški svet praznuje povsod spomin na ta važni trenutek s slovesno službo božjo o polnočni uri. In bolj kakor kje drugod so ure božičnega večera svečanostne v alpskih gorah. Kdor ni bolan, ne zamudi polnočnice, četudi stanuje ure daleč od cerkve, četudi je vreme še tako viharno, k polnočni maši gre vsakdo.
Na Slemenu so sedeli vsi domači v toplo zakurjeni sobi. Hlapci so si basali pipice, dekleta pa pripravljale kolovrate. Za pečjo je sedela babica s sklenjenimi rokami, ustnice pa so se ji nemo premikale. Preživela je več kot 80 božičnih večerov, a vedno so ji novi, veseli, skrivnosti polni. Ne drže jo več noge pokonci. Rabila jih je pač preveč v svojem življenju, zato tudi ne more iti v dolino po strmem in dolgem potu k polnočnici. No, kljub temu je še vedno krepka za svoja leta. Temu je priča star, oguljen, debel molitvenik z velikimi črkami, v katerega pogleduje v presledkih ter čita brez očal iz njeg a in se križa. Zrak v gorah živi ljudi, krepke in zdrave, ter jih pusti živeti.
Pri nogah babice sta sedela vnuka, zdrav polnoličen deček in deklica. Igrala sta se z lesenim vozičkom, v katerega jo bil vprežen slabo izrezljan konjič. Kdo ga je naredil, ni bilo težko uganiti. V kotu je sedel stari hlapec Andrej in rezljal par, da bi bila vprega popolna. Ta hlapec je bil že star član družine. Služil je že skoro pol stoletja na Slemenu, kot je rad povdarjal s ponosom.
Sedel sem pri mizi poleg steklenice rdečega vina, ki so mi ga ponudili kot gostu, ter opazoval in poslušal njihovo govorico. Sempatja sem zinil kako besedo, ne da bi se izdal, zaradi česa sem prišel na Sleme. Niti omenjal nisem ničesar o pogrešanem gospodarju. Vedel sem itak, da bom zvedel od domačih vse, kar vedo, ne da bi spraševal.
Da je bil gospodar strasten divji lovec, sem že slišal in tudi domači niso dosti skrivali tega. Marsikje tako-le v gorah se ne zdi prepovedan lov noben greh, kljub temu da je tozadevno zakon včasih še prestrog. Planincu je gora njegova država- kar je na njej smatra za popolno svojo lastnino. Tako so mislili očetje in tako mislijo sinovi. Slemenšek je dostikrat ustrelil izpred nosa lovcem kneza D. kakega srnjaka, nikdar ga pa niso zasledili. Bilo je zato umljivo, da je bilo med knežjimi lovci in Slemenškom zelo napeto razmerje, ki bi se lahko imenovalo tudi sovražno, in dalo se je sklepati, da bi se stvar ne končala srečno, ako bi zadeli kdaj skupaj s puško v roki. Ali kaj se je zgodilo pred osmimi dnevi? Ali so Slemenšek je dostikrat ustrelil izpred dokaza ni nobenega. Dejstvo je bilo le, da od onega časa ni bila nobenega sledu za Slemenškom. Mogoče počiva njegovo truplo v kakem temnem gozdnem zatišju, mogoče leži razbito v kakem globokem prepadu. Kdo more to vedeti? Bržkone samo oni, ki ima na vesti njegovo smrt, in ta mora imeti gotovo vzrok, da ne spravi v javnost svojega temnega dejanja.
V teh razmerah je bilo razumljivo, da se ni pokazala med domačini na Slemenu nobena razburjenost, ko je naenkrat zunaj na dvorišču zalajal pes na verigi in ko je kmalu potem stopil v sobo krepak mladenič v lovski opravi. Slemenškova se je pri pogledu nanj tako ustrašila, da so ji zazvenele sklede v rokah, ki jih je pobirala z mize. Hlapci so gledali temno predse, dekleta so se stisnila boječe skupaj, samo babica je ostala pri miru in otroka, ki sta se igrala nemoteno dalje.
Fant je potegnil z glave klobuk, okrašen z gamsovo brado, ter stresel ž njega sveži sneg.
»Dober večer vsem skupaj,« je deja , »prihajam z Visokega vrha, pošteno sem truden in ker sem videl pri vas še luč. bi vas prosil, da mi dovolite nekoliko počitka. Gotovo mi tega ne boste zabranili, ljuba moja Slemenškovka.«
»To bi ne bilo krščansko,« je odgovorila gospodinja, ki ni bila videti več razburjena, kljub temu, da je bila zelo bleda v lice. »Kar vsedite se, Jože. Mi smo sicer že pojedli, vendar če hočete kaj - -«
»Hvala lepa, gospodinja, nisem lačen, pač pa bi se mi prilegel kozarček brinjevca ali jagodovca. Na vaše zdravje ga bom rad spil.«
Prislonil je puško ob steno in se vsedel k mizi. Kmetica je stopila k omari, napolnila kozarček s kristalno čistim žganjem ter ga postavila pred lovca. »Dober tek!« Spraznil je kozarček v dušku in si obrisal črne brke.
»A, to greje in krepi,« je govoril pri tem, »že dolgo časa nisem pil tako pristne kapljice. Lahko ste ponosni nanjo, Slemenškova.«
Gospodinja se mu ni zahvalila za priznanje. No, lovec menda tudi ni pričakoval odgovora. »Grozno slabo vreme je zunaj,« je nadaljeval; »sneži, kot da bi hoteli sprazniti zgoraj vse svoje perjanice. Res, pravo vreme, ko je najbolj prijetno sedeti v topli sobi pri zakurjeni peči. Ste tudi menda zaradi tega ostali dalje časa pokonci?«
»Sveti večer je nocoj, kar bi pač moral vedeti vsak pošten človek,« momljal je stari hlapec v kotu.
»A tako! Ne smete mi zameriti. Mi lovci smo slabo poučeni o pratiki. Vemo samo to, kdaj se sme streljati divjačino in kdaj ne. Torej na polnočnico čakate in si drgnete oči, da preženete spanec? Vidite, in potem mora priti lovec, da vam pokaže, kaj je navada nocojšnji večer. Brzo, Reza, daj kolovrat v stran, segrej ponev, ti pa Neža, prinesi skledo ovde. Svinec imam v torbi, da ga bomo topili in prerokovali srečo.«
Lovec je zadel v črno. Stare šege in navade, zlati če so združene nekoliko s praznoverjem in skrivnostjo, mičejo. Saj tudi pravijo, da je nekdo videl, kako hodijo k polnočnici mrliči na Šmarno goro in nosijo svoje glave v rokah. Mnogo je živeli enakih pravljic med našim ljudstvom, a izumirajo in niti zapisane niso, kljub temu, da so tudi zabavne. Prikrita jeza na lovca je izginila, nekaj svežega je prišlo med domače in celo babica se je zbudila iz svoje odrevenelosti.
Potrebne priprave so bile hitro končane in vsi so se zbrali okoli velike hrastove mize. Celo oba otroka sta splezala nanjo, da vidita izredni prizor. Ko je prinesla dekla žarečo ponev z raztopljenim svincem, je romala iz rok v roke in drug za drugim je vlival lesketajočo svinčeno tekočino v skledo, napolnjeno z vodo, ki je stala sredi mize. Zacvrčalo je nekoliko in se lahko pokadilo nad vodo, potem pa so fantje dvigali iz sklede s smehom, dekleta pa s strahom strjene svinčene podobe. Ena je potegnila iz vode čisto razločno vlito srce, druga prstan; en hlapec je potegnil iz vode kačo, drugi čevelj. Smeha je bilo dovolj. In razlagale so se podobe na dolgo in široko, da se niso mogli razgovoriti.
Na vrsto je prišla gospodinja. Sprva se ni hotela odzvati lovčevemu pozivu, češ, da ni razpoložena. Pa tu ni pomagal noben izgovor; to je stara šega in pri tem se ne sme delati izjeme. Ni mogla drugače. Zagrabila je za ponev in je začela počasi vlivati svinec v vodo. Toda ničesar se ni posrečilo. Na dnu sklede so se stvorile le posamezne kapljice, celotne podobe pa ni bilo.
»To pomenija solze,« je menila babica ter pomenljivo majala s sivo glavo.
»Ki jih pa bomo kmalu posušili,« je pristavil lovec Jože in globoko pogledal Slemenškovo.
Ta se je razburila. »Jože, to ni prav od vas, sedaj še manj kakor kadarsi koli.«
Lovec je zmajal z rameni. »Vi ste razburjeni, Slemenškova, videlo se vam je že, ko ste slabo vlivali. Poglejte sem tako se mora vliti.«
Krepko je zagrabil za ponev in jo hitro obrnil nad skledo, da je brizgnila voda visoko, ko je padel svinec vanjo.
Svinec se ni razdružil; tvoril je enotno podobo z zobci in zarezami.
»Oho!« je zaklical s smehom, »to je pa prav tako kot moje lovišče. Gora in dolina, vse se menja!«
Vsi so se gnetli okoli osrečene vlite podobe; vsakdo je skušal spoznati oblike znanih gora.
»Hej, poglejte sem,« vzkliknil je nenadoma stari hlapec Andrej začuden, »to je videti pa ravno tako, kakor Vražja luknja, in na dnu, kakor da bi bil postavljen križ.«
Lovec Jože je skočil kviško, kot bi ga pičil gad. Postal je vidno bled v obraz. Oči so se mu izbulile in uprle v svinec.
»Ali si nor, starec!« siknil je skozi stisnjene zobe. Pograbil je za svinec in ga vrgel ob tla, vzel puško in zdirjal brez pozdrava iz sobe. Kaj se mu je zgodilo?
Mogoče se je temu ali onemu porodila čudna, grozna misel, nihče pa si je ni upal izreči, nihče si ni upal ustaviti lovca. V prijazni sobi je postalo nenadoma tako tesno, kakor bi vse obsedel zel duh, in vsi so se oddahnili, ko so zazveneli iz doline zvonovi, ki so klicali k polnočni maši.
Fantje so oblekli svoje gorke suknje, dekleta so se ovile v velike robce, Andrej pa je vzel iz previdnosti par snežnih krampežev in močnih vrvi. Sleme je bilo visoko in pot v dolino dolga in strma. Gospodinja je prekrižala otroka in ju priporočila babici, naj ju kmalu spravi v posteljo, ter odšla z drugimi iz hiše. Čakali so jo pred hišo s svetlo gorečimi smolnatimi bakljami. Pridružil sem se jim, ne da bi se zdelo komu kaj čudnega. Kristjan mora biti pač vsak pri maši. Korakal sem poleg kmetice in zvedel sem kmalu, kar sem hotel. Pripovedovala mi je zgodbo o ljubosumnosti, kakršna se dogodi tudi dostikrat v gorah kot v velikih mestnih palačah. Tukaj se je seveda končala žalostno in grozno.
- -
Zvonovi vaške cerkve so oznanjali veselo »Gloria in excelsis!«, ko sta spremljala dva orožnika vklenjenega lovca Jožeta v mesto. Ko so ga prijeli, je priznal, da je ustrelil Slemenška, izgovarjal pa se je s silobranom. No, o tem naj bi razsodili sodniki in porotniki. Moje delo je bilo končano. Slemenškovega trupla niso mogli dobiti vsled hude zime iz Vražje luknje, kjer je ležalo, kakor je priznal lovec. Šele prihodnjo pomlad se je posrečilo, potegniti ga iz nevarnega prepada. Sodna komisija je dognala, da je bil Slemenšek ustreljen od strani, vendar pa rana ni bila smrtna. Šele padec v prepad je povzročil smrt. Ali je padel vanj vsled nesrečnega slučaja ali pa ga je sunil vanj lovec, o tem so imeli odločilno besedo porotniki. Izrekli so jo. Oprostili so lovca z večino glasov umora, soglasno pa so ga spoznali krivim uboja. Sodni dvor je uporabil napram njemu najvišjo kazen ter ga obsodil v desetletno težko ječo.