Drevo ob vodi
Drevo ob vodi (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
»Bolno trepetajo moje gole veje,
neutešene željé so izzvenele
brez odmeva v gozdu, ki se pritajeno,
zaničljivo vzdihom, tihim, plahim smeje.
Mraki so zbudili v meni skrivne sanje
o ljubezni mehki ko večerne pesmi — —
njih samotni soj boječe je ugasnil,
ko jasnó in žarno dahnil vanje dan je.«
Trudno nad vodo se veje so nagnile
svoje slike v valih so se dotaknile
hlastno, strastno ... in v osamljenosti
se drevó bolestno slastno opazuje.
Ko je veje — želje uklonil v togi nemi —
— rezke vihre mu ljubezni so objemi —
le še utripom svoje duše prisluškuje.