Drobne povesti
| Drobne povesti Josip Planinec |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
Dve leti sta že pretekli, odkar sta izgovorila med seboj zadnjo besedo o ljubezni.
Od tedaj je stala med njima nevidna stena, ki nista mogla skozi njo. Hodila sta drug zraven drugega, obedovala sta pri isti mizi, njuni postelji sta stali druga tik druge. Toda vmes vedno in povsod ista stena! Govorila sta med seboj, a vedno z istim enakomernim brezizraznim naglasom, ki govore z njim popolnoma si tuji ljudje, ki se srečajo na ulici zato, da se razidejo še isti hip. Stopinja enega ni puščala za seboj sledu, ki bi ga opazil drugi. Gledala sta se, a se nista videla, poslušala sta se, a se nista slišala.
On je prihajal domov iz urada redno in točno. Niti ura ni šla natančneje, nego je hodil on. Istotako natančno je sedel k obedu, istotako natančno je vstal. Žlice in vilice so ropotale dan za dnevom z istim žvenketom, jedila in krožniki so se donašali in odnašali z vedno enakim pritajenim šumom in s tihimi, komaj razločnimi stopinjami. Po večerji je čital časopise in kadil svojo smodko, vsak naslednji dan natančno od iste do iste minute kot prejšnji večer. A potem je molče vstal, poklonil se ji ter dejal z nizkim, navadnim glasom "Lahko noč!" Kmalu nato je zaškripala postelj in bilo je tiho kot v grobu.
Ob popoldnevih, ko njega ni bilo doma, je sedela ona navadno v svoji sobici ter delala različna ročna dela. Čestokrat pa so ji padle roke v naročje, njena lepa glava se je sklonila kvišku in njene velike modre oči so se zagledale nekam daleč, daleč tja ven za solncem, ki je počasi lezlo navzdol proti nizkim zarastlim holmom. In njene misli so blodile tja v ono ozko dolinico pod zeleni grič, kjer je cvetela njena prva mladost, tja v domačo hišo, ki jo je nanjo vezalo tisoč spominov. In tam je tudi bilo, kjer je spoznala njega, tam je bilo, kjer je stari oče položil njeno roko v njegovo. Kakšni spomini! Kako je bila srečna tedaj!
Od tam je šla z njim, za svojim možem v mesto in živela sta življenje, o kakršnem je sanjala tam pod solnčnim gričem, življenje polno ljubezni, polno solnca in svetlobe. Živela sta sama zase, zadoščala sta drug drugemu.
Nekega dne sta sedela skupno na balkonu. Bil je lep večer, pravi italijanski večer. Nehote so se jima poiskale roke, prsti so se oklenili prstov in njena glava se je naslonila na njegovo ramo. Z vrta so dehtele rože, zrak je bil nasičen s pomladnim vonjem, oddaleč jima je plulo na uho zvonenje. Onadva pa sta šepetala sladke besede ljubezni, in njune ustnice so se dotikale sleherni hip.
Bili so to krasni trenotki, sveti trenotki, toliko svetejši, ker so bili zadnji.
Kdo ve, kako se je zgodilo? Nikdar pozneje se ni mogla domisliti, kako se je moglo pripetiti kaj takšnega, kaj tako groznega.
Ko sta pozno v večer vstala, da bi odšla počivat, tedaj se je ona privila še bliže njega. In tedaj je dejala:
"Kako hvalim Boga, da sem te dobila. Kako hvalim Boga, da sem imela toliko, da sem lahko poplačala tvoje dolgove ter sem sedaj …"
Dalje ni izgovorila. Hipoma je izpustil on njeno roko, in vsa kri je izginila iz njegovih lic. Bil je hkratu trd in mrzel kakor kamen.
"Nesrečnica, kaj si storila? Ali sem to zaslužil"
Obrnil se je ter stopal proti vratom spalnici nasproti sobe. Njegovi koraki so bili težki in negotovi. Niti ozrl se ni več, a vrata je zaklenil za seboj.
Ona pa je ostala sredi sobe ter ni mogla pojmiti njegovega vedenja. Šele čez dolgo se ji je zasvitalo, kaj je storila. Tedaj je pa padla na divan ter obležala kakor mrtva …
Drugo jutro je bilo že pozno, ko so se odprle duri. On je stopil ven, in na obrazu so se mu poznali sledovi prečute noči. Njegove oči so zrle motno in naravnost predse. Bile so črno obrobljene in so zrle brezizrazno.
Tedaj šele je povzdignila glavo tudi ona. Plaho, s trpečim srcem je povzdignila oko proti njemu in roke so se ji sklenile na prsih.
On pa je stopal mimo nje s trdimi, težkimi koraki.
Planila je kvišku, stopila je korak za njim ter iztegnila roke. Toda tedaj ji ni hotela noga dalje, obstala je na mestu. Samo njene roke so se iztezale za njim. Ali on je odhajal in se ni ozrl …
Tako je torej prišlo, da sta pretekli že dve leti, odkar sta izgovorila med seboj zadnjo besedo o ljubezni. Od začetka je ona še večkrat poizkusila, da bi se mu približala. Njeno srce je krvavelo, njene roke so se še vedno iztezale proti njemu. A prav tako so ji vselej upadle, in vselej, kadar so ji upadle, je počila nova struna v njeni notranjosti. Nazadnje so popokale vse, srce je bilo prazno in ničesar ni več čutilo zanj. Bila je prepričana, da ne more biti drugače. In privadila se je takšnemu življenju in skoro ni več verjela, da je bilo kdaj drugačno.
A od tedaj je stala med njima nevidna stena, ki nista mogla skozi njo. Hodila sta drug zraven drugega, obedovala sta pri isti mizi, njuni postelji sta stali druga tik druge. Toda vmes je vedno in povsod ista stena! Bila sta si popolnoma tuja. Stopinja enega ni puščala za seboj sledu, ki bi ga opazil drugi. Gledala sta se, a se nista videla. poslušala sta se, a se nista slišala …
Nekega dne, prav ob obletnici njunega sedanjega razmerja, je stala ona pri odprtem oknu ter zrla na ulico. Neki vrtnar je peljal mimo na vozu raznovrstne, komaj razcvele cvetice. Njih barve so blestele, njih listje je trepetalo v gorki, božajoči jih sapi. Voz se je počasi odmikal, z njim so se odmikale cvetice, dokler ni ulica stala zopet samotna in sanjajoča. A ona je videla cvetice še vedno, še vedno so ji trepetale pred očmi.
In tedaj se je je polastila neka že dolgo nepoznana otožnost. Iz te nenadne otožnosti pa je vzklilo hkratu hrepenenje, hrepenenje po nečem neznanem, po nečem lepem. Njena duša se je po dolgem času zopet napolnila s čudovitimi podobami, s podobami že davno zabrisanimi.
Ko se je ozrla po ulici navzgor tedaj je zapazila nekoga, ki je stopal vedno bliže. Njegovi koraki so bili elastični, njegov stas vitek in ponosen. Ko je dospel do okna, se je ozrl kvišku in pozdravil. A tedaj se je ona spomnila, kje sta se že videla. Srečala sta se v prejšnjih časih večkrat v družbi, in med vsemi ji je bil tedaj najljubši. A ko ga je danes zopet zagledala, je njeno oko obviselo nad njem in ga je spremljalo navzdol po ulici, dokler ni izginil za vogalom. In zazdelo se ji je tedaj, da je ulica postala hipoma pustejša in praznejša. Hrepenenje v njeni notranjosti pa je rastlo, a med njim se je pojavila neka čudna nemirnost.
Stopila je od okna v sobo. Sedla je za mizo in podprla si je glavo z rokami. Začutila se je hkratu utrujena in izmučena. Utrujena in izmučena do smrti. Stene njene sobe so se zožile, pohištvo se je stesnilo. In tedaj je tudi slutila, da je prišla v svojem življenju do novega križpotja.
Potrebovala je svežega zraka. Vstala je in se odpravila na izprehod. Čez dolgo časa jo je zopet vleklo nekaj tja v mestni šum. Sedaj ni smela biti sama v sobi, ako ni hotela, da jo ta zrak zaduši. Hodila je po mestnih ulicah dolgo brez namena, iz ulice v ulico. Vse se ji je zdelo novo, vse nepoznano, kakor bi prišla prvič z dežele v mesto. Nezadovoljna se je vračala proti domu.
Nezadovoljna je bila sama s seboj. Ko se je odpravila ven, je pričakovala, da se ji prigodi nekaj nenavadnega, nekaj čisto novega. Vsak hip bi se bilo moralo zgoditi. Sicer ni sama vedela, kaj naj bi to bilo, a vendar je bila potrta, ko se ni zgodilo ničesar.
Tedaj pa, ko je zavila v predzadnjo ulico pred svojim stanovanjem, se je hipoma stresla. Prebledela je, vsa kri ji je silila k srcu. Mimo nje je stopal on, ki jo je popoldne pozdravil, ko je stala pri oknu. Tudi sedaj jo je pozdravil, a zraven jo je pogledal kakor bi bil presenečen, da jo sreča.
A ona je hkratu vedela, da je to tisti dogodek, ki ga je pričakovala na svojem izprehodu danes. Zavedela se je, v njeni duši je bilo jasno. Nekaj težkega se je takrat odvalilo z nje srca, nekaj mehkega, toplega se je naselilo v njem.
Skoro vesela je prestopila prag svojega stanovanja …
Zvečer sta večerjala skupno s soprogom kakor navadno. Ko je tako sedela nasproti njega, jo je obšlo neko posebno čuvstvo. Nekaj razposajenega, prešernega jo je navdalo, nekaj takšnega, česar do zdaj ni poznala. Od strani je pogledala svojega soproga, ki je večerjal mirno in dostojno. In prav tedaj je povzdignil svoje oči i on. Njuna pogleda sta se srečala. Ona ni hotela svojega odtegniti. Toda njegov pogled je bil danes ves drugačen, kakor do zdaj v teh dveh dolgih letih. Njegovo oko jo je gledalo mirno skozi napol zaprte trepalnice, ali iz njega je svetilo nekaj nenavadnega. To oko jo je gledalo tako, kakor bi videlo vanjo, kakor bi natančno vedelo, kaj se danes vrši v njeni notranjosti. To oko je prodiralo s svojim mirom v njeno dušo. In gledalo je vanjo in se ni povesilo.
Tedaj pa je hipoma izginila njena razposajenost in prešernost. Polastila se je je zmedenost, in njena glava se je obrnila proti oknu. A vedno je še čutila, da visi na njen njegovo oko. In ta mirni, ta hladni pogled jo je pekel, ta pogled ji je gnal vso kri k srcu.
Nemirno se je premaknila na stolu. Zavpila bi glasno, vstala bi in bi bežala tja daleč odtod, daleč, daleč iz njegove bližine. Le proč od njega!
Tedaj pa se je dvignil on, mirno in dostojanstveno, in poklonil se je kakor navadno in dejal je s svojim nizkim glasom: "Lahko noč!" …
Ostala je sama. Ko je odšel on, se je odvalilo nekaj težkega od njenega srca. Oddahnila si je in popravila si je lase, ki so ji silili na čelo. Naslonila je glavo v roke, in se zazrla v luč. Vsi dogodki izza mladih let, iz prošlih dveh let, zlasti pa dogodki današnjega dne so se vrstili pred njenimi očmi. Postajala je ob tej dolgi poti, počivala je na posameznih obcestnih kamenih, mimo so hitela drevesa, mimo so hitele cvetne livade in pisani vrtovi, mimo so hitele rjave trate in po slani popaljene cvetice. Mimo je hitelo vse, kar je nekdaj razveseljevalo in žalostilo njeno srce, hitelo je, da so komaj za njim sledile njene misli. A nazadnje so se ustavile tam na ulici, tam na vogalu, kjer je popoldne zavila v predzadnjo ulico pred svojm stanovanjem. Tam so postale, so se zapredle, in v njih sredi je stala svetla in jasna podoba, a iz nje je kipelo nekaj vzvišenega, nekaj lepega, po čemer je hrepenelo njeno srce, po čemer so se iztezale njene roke.
Tedaj je v sosednji sobi zaškripala postelj. Ona se je zavedla. Stresla se je, kakor bi ji bila zapihala ostra sapa preko razgaljenih ram. Njeno oko je hipoma izgubilo svoj žar, postalo je motno in se je povesilo
In od tedaj se je dogajalo redno vsak dan, da sta se srečavala. Nastalo je med njima neko razmerje posebne vrste. Zjutraj se nista videla nikdar. Tedaj je ona doma opravljala svoja opravila povsem mirno, kakor ne bi motilo prav nič njene notranjosti. Vse je šlo svojo navadno, vsakdanjo pot. Vse ob določeni uri, vse kakor v prejšnjih časih, vse od pičice do pičice natančno.
A ko je prišlo popoldne, ko se je soprog poslovil ter odšel v urad, tedaj se je hipoma nekaj zganilo v njenem srcu. In iz tega se je porodilo neko neodoljivo hrepenenje, hrepenenje, ki ji ni dalo, da bi obstala v sobi. Razburjena, s tresočimi rokami, se je začela vselej odpravljati. Ko se je pri tem opazovala v ogledalu, so se svetile njene oči v nekem posebnem, vlažnem blesku. In z naglimi koraki se je podala na ulico.
Nedolgo potem sta šla drug mimo drugega, vedno z istimi sočasnimi, po sili se ustavljajočimi koraki. In vselej je on z vidnim veseljem privzdignil klobuk, in njegov pogled je mehko in božajoče za hipec obvisel na njenih očeh. In te oči so ga sprejele poželjivo, kakor sprejema roža hladilno roso po vročem, suhem dnevu. A ko sta se oddaljila, ko je imel izginiti vsak za svojim voglom, tedaj sta se vedno ozrla kakor na povelje oba. Postala sta nekoliko, noga je obstala nehote, v srcu je zakrnela struna ljubezni najslajšo svojo pesem.
In vselej po takem srečanju ji je bilo lahko pri srcu. Ni se bala večera, kakršnih je morala preživeti že toliko ob strani svojega soproga. Sedaj je bilo okoli nje vse svetlo, najmanjša stvarca je zadobila zanjo važen pomen. Dvoje mehkih, izrazitih, srečo sipajočih oči je pošiljajo svetle žarke v to sobo, je zlatilo njimi prej tako temne večere.
In sedaj niti opazila ni več, kako so jo češče in češče motrile oči soprogove s svojim mirnim pogledom, kakor bi vedele natančno, kaj se vrši v njeni notranjosti. Ni se brigala več zanje. Zdelo se ji je, da so ji te oči popolnoma tuje, da jih ni še videla nikdar, da same ne vedo, kaj hočejo. In z vsakim novim dnevom se ji je zdelo bolj gotovo, da sedi na onem stolu nasproti njej tujec, ki ga je zanesla noga nevede v njeno bližino, tujec, ki ga bo noga tudi skoraj odnesla z njene poti. Nič je ni več vznemirjalo, resnica je bežala od nje, objemale so jo razkošne, sladke sanje.
Soprogove oči pa so vsak dan globlje prodirale v njeno dušo. Videle so vse natančno, kar se je godilo tam notri. A bile mirne, hladne.
Ko je nekega dne zopet odšel soprog v urad, je našla ona na mizi v njegovi spalnici listič. Na njem je bilo zapisano od njegove roke:
"Žena, varuj mojo in svojo čast!" …
Strmela je v črke, njena roka je držala listič in se je nehote tresla. V tistem hipu je videla soproga, kako sedi za mizo zvečer, kako jo mirno opazuje skozi napol zaklopljene trepalnice.
V tistem hipu je začutila zopet, kako prodira njegov pogled v njeno dušo. Ozrla se je, zdelo se ji je, da je v kotu zaškripala njegova postel. Skoro se je prestrašila.
Izpustila je listič in se je naglo okrenila. Hripavo, glasno se je zasmejala. Toda ta smeh je bil prisiljen, zasmejala so se samo usta. V srcu pa je prav tisti čas začutila neko tesnobo, ki je prevzela vse njene živce, da je morala za nekoliko hipov sesti …
Bilo je to tisti dan, ko se je imela prvič sestati z njim, čigar podobo je nosila v svojem srcu.
Vstala je in se je ozrla po sobi, kakor bi nekoga iskala. Tiho je bilo v njej, kakor v grobu. Nič se ni ganilo.
Tedaj so jo pa zopet prepluli spomini iz prošlih časov. Tiho, po prstih so se približali, objeli so vso njeno dušo, in mehko je postalo v njej. Da bi se še enkrat vrnili ti časi! Samo še enkrat, samo za hipec bi jih še rada uživala. Dala bi zanje vse, kar ima, dala bi svoje življenje.
V tem hipu se je zabrisala in je pobledela podoba, ki se je bila vsilila med njo in soproga. Stopila je v ozadje in pred njo je stal samo še soprog, soprog iz nekdanjih davnih časov.
Da, kdor se še boji za njeno in svojo čast, ta še ljubi, mora ljubiti! …
Težko je čakala poldneva. Kolikor bolj se je bližala ura, ko je imel priti domov soprog, toliko je bila nemirnejša. Hipec pred njegovim prihodom, ko je že slišala njegove stopinje na stopnicah, se je ozrla v ogledalo, popravila si je lase in se je nasmehnila …
Odprla so se vrata.
Tedaj mu je stopila nasproti z odprtimi rokami, s smehljajem na ustnicah in s solzami v očeh.
"Ali se bojiš zame, dragec? Glej, tvoja …"
Toda on je stopal mimo nje, stopal kakor oni čas, ko se je nehalo njuno intimno občevanje …
Popoldne jo je bilo sram samo pred seboj. Ko je odšel zopet soprog, se je začela odpravljati z nervozno naglico. Nekaj trdega je ležalo na njenem obrazu, nekaj odločnega v njenih kretnjah.
"Ti sam si hotel, ti …"
Počasi je odšla na ulico. Ko je začutila svež zrak na svojih licih, se je oddahnila. Bila je hipoma vsa druga. Kar se je godilo z njo zjutraj, je ostalo za štirimi stenami njene sobe. Polastilo se je je zopet hrepenenje po sreči, hrepenenje po ljubezni.
Samo tako bi bila rada vedno pri svojem ljubimcu, zrla bi v njegovo oko, poslušala njegovo govorico in naslonila bi svojo glavo na njegovo ramo. In ure bi potekale v blaženstvu, v sanjah, kakršne je sanjala nekdaj tam pod solnčnim gričem v rodni svoji hiši. In slonela bi dolgo, slonela toliko časa, da bi zadremala za večno. Iz te misli jo je zbudil pokrit voz, ki je ustavil pred njo. Vrata so se odprla in iztegnile so se po njej roke, ki so jo vzdignile na sedež. Konja sta potegnila, in šlo je ven iz mesta.
Tresoče roke so se ovile okoli njenega pasu in začutila je strasten poljub na svojih ustih. Bila je hipoma vsa zmedena, neka opojna toplota se je ovila njenih udov. Zaklopila je oči in naslonila glavo na njegovo ramo. Njene sanje so se izpolnile. Tako bi ostala na večno.
Voz je pa drdral medtem mimo zelenih njiv in z gosto, visoko travo zarastlih travnikov, mimo visokih dreves in nizkih kmečkih hiš.
In ona je tedaj odprla oči. In videla je, kako je nad njo žarelo v divjem, strastnem ognju dvoje oči. Bilo je v tem pogledu nekaj satanskega, nekaj takšnega, česar ona še ni videla v svojem življenju. Strah je napolnil njeno srce in zravnala se je kvišku.
Zavedla se je.
Njegove roke pa je niso izpustile. Potlačile so ji glavo navzdol, in njegove vroče ustnice so trepetale na njenem čelu.
Konji so dirjali, njih veselo prhanje se je čulo v voz. Mimo so hitele nizke kmečke hiše. Tedaj se mu je pa ona šiloma izvila. Nepopisen gnus ji je nenadoma napolnil srce. Z nenavadno močjo se ga je otresla in v istem hipu je odprla vrata od voza ter skočila na cesto. Padla je na tla, in krvava lisa se je pokazala na njenem čelu.
Kočijaž ni zapazil ničesar, konji so dirjali dalje …
"In sedaj pojdi! — Bog blagoslovi tvoj prvi korak v mesto!"
Mati se je obrnila, zavila je ruto tesneje okoli vratu ter zamišljeno stopala proti domu. Semtertja se je njena glava plaho ozrla nazaj, kjer je še pred nekoliko hipi stal voz. Tam je bilo sedaj prazno in mrtvo. Vsakikrat, ko se je ozrla, so postajale njene noge težje in ko so stopile v majhno, zatohlo stanovanje, je niso mogle več nositi. Padla je na stol in gavvo je zakrila v roke. —
Sneg je padal v velikih kosih in se spotoma tajal, ko je prihajal do tal. Pod nogami je rastlo in se kupičilo rjavo blato, pršilo se je čez čevlje. Mestni tlak je bil umazan in polzek, da ni mogla noga stopati varno in izlahka. Od juga pa je pihal zoprno gorak veter in nosil novih oblakov nad mesto in okolico.
Nekaj težkega je viselo v zraku, tlačilo je k tlom ljudi, ki so hiteli po ulicah.
Tisti večer je bilo, ko je nastopila Minka prvo svojo službo. Pozabila je bila za nekaj hipov dom in mater, in ni ji bilo težko, ko je prvič prestopila prag prodajalne, kjer je imela biti odslej blagajničarka. Prodajalna je bila razsvetljena z električno lučjo, prijetna gorkota se je razširjala po njej, in v lepem redu razložene reči so se svetile in ponujale, kakor bi znale govoriti.
Minki so zardela lica, in oči so se ji zaiskrile. Tu bo udobno, in delo ne bo težko. Sede in s smehljajem na obrazu se bo opravljalo. Vse pojde naglo in veselo izpod rok, dan za dnevom, večer za večerom.
In sprejel jo je gospod šef prodajalnice z lahnim nasmehom okoli usten. Njegova brada je bila lahko obrita in se je svetila, njegove oči so skoro mižale, a bliščale so izpad napol zaklopljenih trepalnic kakor brušeno steklo. Premerile so jo parkrat od nog do glave ter se še bolj stisnile.
Odvedel jo je k ograjenemu stolu, ki je stal nekako sredi prodajalne, nekoliko vzvišen. Od tam se je videlo po vsem prostoru, na desno in na levo. Potegnil je veliko knjigo iz predala in začel ji je takoj razkazovati popisane strani. Minka je kimala in je bila vesela tega lahkega posla, ki ga je razumela tako dobro. Mimo nje so švigali skrbno počesani trgovski pomočniki ter urejali, kar se je bilo razmetalo danes. Vse je bilo tiho, škripali so samo čevlji, slišal se je samo nizki glas gospoda šefa. Luči pa so gorele in svetile, kakor bi bilo na sveti večer doma, ko se blišči praznično opremljeni oltar v neštetih veselih žarkih.
Od tedaj je Minka sedela na tem stolu od jutra do večera, dan za dnevom. Zunaj je bilo grdo vreme, lezlo je v vedno hujšo zimo. Nastal je mraz, da so vrabci cepali iz podstrešij. Šipe v oknih se niso odtajale po ves dan, voda, ki je pljusknila na tla, je takoj zledenela. Tisti čas je bilo lepo v prodajalni. Oj ta ljuba toplota! Minki je bilo hudo, samo takrat, ko se je spomnila, kako bo treba zvečer domov, ko se bo zaprla prodajalna. Stanovala je v podstrešni sobici pri stari vdovi, a tam ni bilo zakurjeno nikdar. Minka je dobivala po dvajset goldinarjev mesečnega plačila in s tem je morala plačevati hrano in stanovanje. Kje naj bi jemala za drva? Bala se je torej teh večerov, te poti proti domu, te mrzle samote. Kaj čuda, da se ji je priljubila prodajalna s svojo toploto, z vedno menjajočimi se človeškimi obrazi.
Tako je poteklo nekoliko mesecev. Zunaj so začeli zeleneti travniki, zabrstelo je drevje, oglasila se je v gozdu kukavica. Veseli ljudje so se gnetli po izprehajališčih, otroci so lovili metulje.
Minka bi morala odložiti zimsko obleko, ki jo je še imela od doma. Treba je bilo misliti, da si napravi drugo, pomladansko. Tudi lepšega kroja mora biti, da se ne bodo norčevali iz nje njeni moški tovariši. Pomlad pa jo je prehitela, ničesar ni mogla prihraniti pozimi. S čim naj si torej kupi, česar potrebuje? Saj komaj plačuje hrano in stanovanje.
In tedaj je bilo, ko je dobila pismo od matere. — Slabo se mi godi, je pisala, ako lahko utrpiš par goldinarjev, pošlji mi jih. — Minki se je skrčilo srce v prsih. Sedla je in napisala nakaznico na mater. Poslala ji je vse do zadnjega vinarja in večerjala ni vso zadnjo tretjino meseca, in nova obleka se je razpršila v nič.
Tedaj se je prvič zgodilo, da se ji je zazdela prodajalna dolgočasna in pusta. Obrazi, ki so se zglašali v njej, so ji hipoma postali zoprni, in njene oči so strmele hrepeneče tja ven, kjer so mimo hodile gospe in gospodične v novih pomladnih oblekah, tja ven, kjer je solnce tako radodarno vsipalo svoje žarke po drevesih v drevoredu. Zastudile so se ji številke v veliki knjigi, začutila je, da je vjeta in zaprta v ječo, ki ni iz nje izhoda. In z vsakim dnem je bilo njeno hrepenenje večje, hrepenenje po svobodi, hrepenenje po novi obleki.
Ko je zjutraj stopala proti prodajalni, se je njena noga ustavljala, najrajša bi bila stopala tja ven iz mesta, tja ven v svobodo. Poletela bi bila kakor ptica,, tja daleč pod zeleno goro bi bila poletela in tam bi sanjala do večera. Sanjala bi o lepem življenju, o lepi in novi pomladni obleki. A morala je v kletko, morala je sedeti na malem, omejenem prostoru. Odstrigli so ji peroti.
Njena obleka je bila z vsakim dnem bolj oguljena in ponošena. A zunaj so se videle vedno lepše, vedno svetlejše toalete. Tedaj Minka ni mogla več zdržati. Prosila je šefa, naj ji da nekoliko predujema, vsaj za pol meseca naprej.
Šef je skomizgnil z ramami, in obraz se mu je podaljšal. — Ali ne vidite, kako slabo gre kupčija? Polovico ljudi bom moral odpustiti. In vi hočete predujema? Ne morem, ljubica. —
Odgovorila ni ničesar. Kri ji je zaplala k srcu, in sklonila je glavo. Okoli nje je postalo temno. Tam zunaj pa je sijalo solnce, tam so svetile nove obleke.
Tedaj je sleherni dan konj pričakovala večera. Toda njena pot je ni vodila domov, tam ni imela iskati ničesar. Odpovedala se je vsaki večerji za toliko časa, da si prihrani za obleko. Zanašala jo je pa njena noga tja ven iz mesta na skrivnosten, samoten prostor. Le redkokdaj je srečala tu človeka in še oni, ki ga je srečala, ni nosil glave kvišku. Bil je skoro vsak človek ozkih prsi, rumenkastih lic in štrlečih ušes.
Ali tam je bilo lepo. Visoke, goste smreke, pod njimi cvetoče gozdno grmovje in med njim žuboreč, bister potoček. Ob početku ozka, rjava stezica, ki se je vila više, vedno više do male terase. In na to teraso je zrla modra, neizrekljivo lepa krpa nebeškega svoda kakor velikansko, neizmerno globoko, nerazumljivo oko. In v vrhovih smrek je šumela otožna pesem, prihajajoča tam iz nepoznane daljne daljave.
Prvič ko je prišla Minka tu sem, jo je gnala samo zavest, da se mora skriti ljudem, da se ne sme prikazati med njimi v svoji ponošeni obleki. V žalostne misli vtopljena je prišla na ta prostor. A ko je povzdignila svoje oko, je ostrmela. V njeno srce pa se je vtihotapilo nekaj mehkega, nekaj dozdaj nepoznanega. Bilo ji je. kakor bi jo bil hkratu zaklical dober znanec iz davno prošlih časov, in ta glas je bil sladak, je bil vabljiv in ji je donel na uho kakor rajska godba. A Minka je tedaj tudi vedela, da jo doleti tukaj nekaj posebnega, nekaj lepega, po čemer je šele v tem hipu prvič za hrepenelo njeno srce.
Od tedaj je hodila sleherni večer v ta kotiček. Tretjega večera je srečala tam mladeniča s knjigo v roki. Bil je dolg in slok, njegovo lice je bilo bledo, njegovo oko vdrto. Ko je stopal mimo nje, jo je pogledal.
Minka je osupnila, bilo ji je, kakor bi bila srečala nekoga, ki ga je že videla, ki j eže govorila z njim. A vendar ji je bil ta obraz popolnoma tuj. Stopila je par korakov dalje, a tedaj se je morala obrniti. V istem hipu se je obrnil i on.
Minka je zardela in je hitreje stopala kvišku. On pa je zrl za njo, dokler ni izginila za grmovjem …
Od tedaj sta se srečevala sleherni večer, ob isti uri, na istem prostoru. Od začetka sta stopala nemo drug mimo drugega, govorile so samo njune oči. In postajala sta in se ozirala drug po drugem. In zardevala sta, in njuna pota sta šla večer za večerom narazen.
V tistih dneh je Minka šele prav občutila vso težo svoje službe. Prodajalna se ji je prignusila do zadnjega kota, ljudje, ki so prihajali vanjo, so se ji zdeli nevarni. Ni jim bilo dobro gledati v razgrete, smehljajoče se obraze. Veliko več so bile vredne številke v njeni knjigi, nego vse te žive mumije, ki so vrvele mimo nje. Pljunila bi bila na te dragocene, svilene obleke, nagizdanih dam, in odleglo bi ji. In čepela je po ves dan sključena in zrla je v odprto knjigo pred seboj ter si skoro ni upala povzdigniti glave.
Tedaj se je pa še bolj začela sramovati svoje ponošene obleke. Koliko časa bo treba še stradati in varčiti, predno si jo pripravi, predno jo bo mogla plačati. In vendar ji ni mogoče več biti v sedanji! Kaj poreče on, saj za druge ji sedaj ni dosti več mari. Toda on? Res da sam nnima mnogo boljše obleke na sebi, nego jo ima ona, toda on je mož in pri možu se to izpregleda, zlasti ako ima tako duhovit obraz, kakor ga ima on. Nekaj bo treba ukreniti.
In Minka je bila od ure do ure bolj zamišljena …
Čez dober teden je imela Minka novo obleko in nov klobuk. Ko se je oblekla prvič vanjo, je stala dolgo časa pred ogledalom. Nasmehnila se je sama sebi in videti je bila zadovoljna. A ko je stopila od ogledala, se je njen obraz zresnil. Nekaj temnega je šinilo preko njenih oči, in skoro nevoljno je stresla z glavo.
In odšla je zopet tja vun iz mesta, tja v oni skrivni kotiček. Stopala je lahko in elastično, ona senca preko njenih oči je izginila. Njeni lasje so se svetili v solncu, lahek vetrič se je igral z njenimi kodri. Pozabila je n avse drugo, njene misli so se spojile v eno samo veliko misel, ki jo je obvladala popolnima. In ta misel je hitela pred njo na ono ozko rjavo stezo, in njene noge je niso mogle dohajati …
Tedaj je prišla njena ura. Ko je stopala mimo njega kakor po navadi, tedaj je Minka začula, da so se njegove roke iztegnile proti njej. Hipoma se je to zgodilo, brez vsakega glasu, brez vsake besede. In v tistem hipu je že ležala Minka v njegovem objemu in skrivala svojo glavo na njegove prsi. Na njiju doli je zrla ona modra, neizrekljivo lepa, neizmerno globoka krpa nebeskega svoda, okoli njiju so šumele smreke …
Bila sta srečna. Pozneje ji je povedal, da je študent, da je vpisan na Dunaju, a da študira privatno, ker je preubog, da bi mogel biti tam gori. A da pride čas, oni lepi čas, ko bode vse prestano, ko bode ona njegova ženka, ko se bodeta ljubila očitno na večne čase. Minka se je smehljala, njeno srce se je topilo v dozdaj nepoznani sreči, njeno oko je žareče od ljubezni viselo na njegovih ustnicah …
"Kaj ti je, da si danes tako bled?"
Bilo je nekoliko dni pozneje in sedela sta gori na terasi.
"Nič, Minka."
Sklonil se je k njej in jo je poljubil na čelo.
"Povej mi, ljubček, v skrbeh sem zate!"
"Nič ni, Minka."
Njegova roka je bila mrzlična. Minka je čutila, kako se je tresla, kako se mu je kri nemirno pretakala po žilah.
Sklonila se je k njemu, položila mu je roko okoli vratu in stisnila ga je k sebi z vso močjo, kar jo je imela.
"Govori, povej mi, Ivan!"
In tedaj ji je priznal, da ni užil ničesar že dva dni. Pisal je domov že davno, a vreden ni niti odgovora. Pozabljen, proklet od vseh.
Minka je tedaj pozabila nase.
"Ah, hvala Bogu, da imam še nekaj denarja, na , prosim te, vzemi!"
Segla je v žep in mu je dala zadnje novce.
"Hvala ti, Minka, nikdar ti ne pozabim tega!" …
Poljubil jo je strastno, kakor bi se imela ločiti na večno, ko sta se razhajala. V očeh mu je stala solza, ko je zrl nanjo.
"Ah, ti ne veš, Minka, ti ne veš še, kaj se pravi živeti. Premajhna si še, premlada. A doma imaš mater, in tudi ako ti ne more ničesar dati, daje ti vsaj svojo ljubezen in to, Minka, je vredno več, nego je vredno tole mesto pod nama, nego je vreden ves svet."
Minka ga je zrla začudeno, a ni ji šlo v glavo, da ne ve, kaj se pravi živeti. Pri teh besedah se je spomnila vse svoje bede, svoje sramotno plačane službe, svoje borne podstrešne sobice. Naglo se ga je oklenila še zadnjič, in odhajala sta vsak na svojo stran.
"Premajhna sem še, premlada."
Minka je imela poslej skrbeti za dva. Toda nase že skoro mislila ni več, zanjo je bilo kmalu dovolj. Njena skrb je bil njen Ivan. Pri vsakem sestanku je imela kaj zanj. Znala mu je dati tako, da se ni mogel braniti, da je moral nehote vzeti. In res se ni branil nikdar več. Sčasoma se je celo privadil misli, da mora tako biti. Vprašal je ni nikdar po nejnih okoliščinah, naravno je bilo, da mora precej zaslužiti, ker mu vedno daje.
Ivan je moral imeti za izpit, in Minka mu bode preskrbela. Vse pojde gladko, kmalu bode dovršeno, in lepa bodočnost je že na pragu.
Minka je bila v njegovi družbi razposajena, vsa srečna, niti sence ni bilo na njenem obrazu. A tudi prodajalni se je zopet nekoliko bolj privadila. Svetili so ji v njej svetli večeri, ki jih je sleherni dan tako hrepeneče pričakovala …
Tako se je zopet bližala jesen, dnevi so postajali hladni, večeri še hladnejši. Ivan se je javil k izpitu, in nekega dne je imel oditi. Zvečer prej sta se z Minko še sestala in drugi dan opoldne mu je imela poslati denar za pot in drugo po tretji osebi.
Ivan še ni Minke videl takšne kot nocoj. Bila je razburjena in nenaravna rdečica je pokrivala njena lica. Prisiljeno se je smejala in vsak hip se je plašno ozrla, kakor bi se bala, da kdo ne pride za njen hrbet. Toda Ivan je mislil, da prihaja ta razburjenoat od bližajočega se slovesa. In rahlo je prijel njeno glavo in položil si jo je na prsi in poljubljal ji je svetle lase, bilo čelo in trepetajoče ustnice …
"Kako si že rekel oni dan? Premajhna sem še, premlada."
"Da, ljubica, premajhna še, premlada. In takšna mi tudi ostani, Minka!"
Minka se je stresla.
"Ali me imaš res kaj rad, Ivan?"
"Kako moreš tako vprašati, Minka. Glej, prisezam ti, kakor hitro bi te izgubil, bi mi ne bilo več živeti."
Nastala je tišina. Ivan se je rahlo izvil od nje.
"In sedaj pojdi! Bog blagoslovi tvoje korake, Minka."
In Minka se je spomnila, da je njena mati pri zadnjem slovesu rabila skoro iste besede, kakor jih je govoril zdaj Ivan. In postalo ji je pri srcu še teže. Ozrla se je po Ivanu, kakor bi ga videla zadnjič, in njena noga je odhajala le počasi, kakor bi se ne upala navzdol po ozki stezi.
Po vrhovih smrek je polegala tema …
Drugi dan opoldne je Ivan zastonj pričakoval denarji od Minke. Nobeden ga ni iskal, nobeden ni vprašal po njem. Bilo je, kakor bi ga hipoma pozabil ves svet, kakor bi bil zablodil nekam v puščavo, kjer je veter s peskom zasul njegov sled.
Postalo mu je tesneje in tesneje kolikor bolj so potekale četrture. A bilo ni nobenega. Tedaj se je odločil, da pojde v prodajalno, kjer je bila Minka blagajničarica. Stopal je mimo oken, mimo vrat — a Minke ni bilo notri, njen prostor je bil prazen.
Ivanu je postalo neznosno. Nekaj nenavadnega.
Da bi se odpočil, je stopil v kavarno. Tam je hotel počakati do večera, tedaj se bode že vse pojasnilo. Da bi bilo le vse dobro!
Vzel je najnovejši dnevnik v roko. Kakor bi drugega ne bilo v njem, je najprej zagledal tole vest:
Snoči je dal zapreti trgovec X svojo blagajničarko Minko B. Pokradla mu je tekom nekaterih mesecev precejšnje svote. Baje je prvo svoto porabila za obleko, a pozneje se je spečala z nekim študentom, in skupaj sta zapravljala. —
Ivan je okamenel. Zabolelo ga je nekaj v srcu in zavrtelo se mu je pred očmi. Zdelo se mu je, da so oči vseh gostov obrnjene nanj, da se mu vsi pošastno krohotajo. Priplazilo se je nekaj studnega pod njegove noge, in tedaj je pograbil klobuk ter zbežal.
Majale so se ulice pod njegovimi nogami, nebesni svod se je pogreznil doli in tlačil ga je ter mu žugal zdrobiti glavo. In hitel je dalje, dalje, in ko je prišel na teraso, je padel na klop in zakričal je glasno:
"Premajhna si še, premlada Minka!"
Smreke so šumele, potok je žuborel, a grmovje si je šepetalo turobnim, votlim glasom:
"Premajhna je še, premlada!"
Na terasi je ležal Ivan trd in mrzel. Zraven njega je bil droben samokres, a na sencu se je poznala dolga, krvava lisa.
Minkina mati pa je klečala tedaj v svoji sobi pred podobo Brezmadežne, in njena usta so šepetala:
"Bog blagoslovi tvoje korake, koder hodiš!" —
Lepi časi so bili, ko sem te kupil. Moji lasje so bili še rjavi, moje čelo gladko in vedro, moje oči svetle in jasne. In moje srce je bilo tako lahko, tako veselo! Čemu se pravzaprav spominjam teh časov? In to sedaj, ko se plazijo okoli mene črne sence, ko iztezajo proti meni pošastne svoje roke zli duhovi, ki me obdajajo od vseh strani. Sedaj, ko so moji lasje osiveli, ko se je sključil moj hrbet. Sedaj, ko so moje roke prazne, ko je glava moja polna žive žerjavice, da strepetavajo žile na sencih. Sedaj, ko je prešlo življenje, sedaj, ko mi zija nasproti nepremostljiv propad, sedaj, ko ležim ob njem strt in samo še čakam, da pride usmiljena noga in me sune vanj. Zakaj ne pride že? Veliko ljubav bi mi storila, blagoslovil bi jo, predno bi izginil za večno. In vendar se moram spominjati onih časov, vsaj za kratek trenotek naj hite mimo mene, vsaj bled odsev najmanjšega žarka naj posveti v mojo temo, samo za hipec, samo za hipec …
Lepi časi so torej bili, ko sem te kupil. Lep dan se je vzdigal na vzhodu, rdečilo se je nebo, pod drevesi je šumelo, rumeno, suho listje se je kopičilo pod njimi. In vela je ostra jesenska sapa čez polje in brila je lica, da so rdeli proti nebu gorski velikani, njihove glave so vse belile v deviškem snegu, njihove noge so se zavijale v gol, teman les. In tisti dan sem te oblekel prvič, lovski moj plašč. Dolga vrsta dolgih let je prešla od tedaj, a vendar te še vidim, kako si se mehko ovil mladega mojega telesa, še čutim, kakšna toplota se je ta čas razlila po udih mojih. Še čez kolena si mi segal in bil si gost kakor polhovka in tvoja rjava barva je bila čista in svetla, da je oko viselo na njej z veseljem in zadoščenjem. Bil si gorak in mlad kakor jaz, vredna sva bila drug drugega. In od tistega časa sem te oblačil skoro vsak dan. Potoval si z mano po gorah in dolinah, po poljih in travnikih, ob potokih in jarkih. Rabil sem te, da sem te podkladal pod glavo, ko sem ležal v mehki travi ter zrl gor v čudovito sinje nebo. Zapenjal sem te, da ni premočil dež moje obleke, zavijal sem se vate, da ni mogel sneg v moja lica. In držal si se hrabro, hraber junak v mnogem vročem boju, in prihajal si vselej zmagovit iz njega. In sklenila sva večno prijateljstvo. Nisem se mogel ločiti od tebe. Ko te gledam sedaj po toliko letih, se mi stori milo. Tvoji šivi so zrahljani, tvojo nekdanjo gostost prepregajo neštevilne luknjice. Tvoja lepa barva je izginila in z njo je izginila vsa ona mladeniška svetloba in živahnost. Navzel si se neke popolnoma tuje, nepoznane in nedoločne barve, na tebi se poznajo sledovi, kakršne zapušča umazana, strjena kri. In ko tako visiš na steni zraven puške, ki je nje jermen začrtal na rami široko, umazanosvetlo črto, se mi zdiš kakor sključen, izsesan starec, ki je na poti sebi in drugim.
Zdi se mi, kakor bi prosil, naj te oddam židu ali cunjarju, da se izpolni tvoja usoda. Toda, ne morem se odločiti. Videl sem tačas že mnogo tvojih tovarišev, modernih tovarišev. Ponašajo se z njimi mladeniči, ki puške ne znajo niti sprožiti, videl sem druge, kako visijo v izložnih oknih svetlih prodajalnic, ali niti za hipec me ni obšla misel, da bi pustil tebe in da bi si kupil drugega. Nekaj vzvišenega, nekaj svetega je na tebi, in tega ne more zabrisati vsa tvoja zapuščenost, vsa tvoja beda. To ti je ostalo in ti ostane, dokler naju skupno ne poneso tja v večna lovišča. Prej se ne ločim od tebe …
Toda, glej, zopet vstaja nekaj v mojem spominu! Kakor svetla luč je zabliščalo v temni noči, jasno, razločno. Ali še pomniš? Kako je bilo? Ne, presvetlo je, preveč blišči, dlan na čelo, da se ne zasolzijo oči prevelike, prečarobne svetlobe. Kako mehko je zopet v moji duši ob tem spominu, v njej vstaja nov dan, v njej se rušijo zastareli nazori, zopet postajam človek, čuteč človek s sivimi lasmi in z nagubanim čelom.
Korakala sva nekdaj skupaj po blatnem potu med njivami in travniki. Blato mi je segalo čez gležnje in pljuskalo je ob vsaki stopinji na tvoj rob. In pot je bila vedno umazanejša, vedno daljša. Tam daleč na koncu je stalo dvoje mladih, golih brez. Njune dolge tanke šibe so se pripogibale doli do tal, tresle so se od vlage, ki je visela na njih. Daleč je bilo še do tja. A treba je bilo stopiti. Tam za brezama se je vil jarek, in v njem je molelo iz vode bičje in ločje. Ej, tam so se rade kopale race, račke med bičjem in ločjem. Torej dalje, vedno dalje! Počasi in previdno, vglobljen v težke misli, je stopal zraven naju Hektor. Svojo sivo glavo je povešal, na njej se je svetlila podolgasta lisa, znamenje nekdanjega vročega boja z obstreljenim lisjakom. Starost ga je bila tedaj že prevzela in kdo ve, ali ni ta čas razmišljal, kako se bode končala pot njegovega življenja. Semtertja se je stresel in žalostno je pogledal okoli po široki, umazanorumeni okolici. Kakšni spomini so se mu budili?
A pot je bila dolga in stopali smo težko dalje. Do mojih kosti je silil neprijeten, vlažen hlad, in zavil sem se tesneje vate, ki si bil še gost in gorak. A postajalo je vedno hladneje, na nebesu se je bila pokazala velika modra lisa, veter je raztrgal in razkosal oblak. A ti si me varoval in meni je bilo udobno!
In stopala sva dalje s Hektorjem. Vedno bolj sta se bližali brezi, vedno sta se videli višji, in njinine dolge, tenke veje so strepetavale ter se svetlikale kakor dolgi vlažni lasje. Njih bela, nežna lubad je bila svetlejša kakor polt devojke, ki se sramežljivo beli izpod izrezanega ovratnika.
Hektor se je ustavil. Zamišljeno je povzdignil glavo ter motril brezi nekoliko hipov. V tem pogledu je bilo nekaj otožnega, se je zrcalilo nekaj, kar je ležalo daleč zadaj, daleč v prošlosti. Povesil je glavo in stopal je dalje, s težkimi počasnimi koraki.
Za brezama se je vila pot navzdol preko visokega kamenitega brega, tja doli proti reki, ki se je svetlikala v ozadju. Ta pot je bila slaba, prerita, komaj za pešca.
In vendar se je v tistem hipu pomikal proti meni po njej gosposki voz. Počasi sta vlekla voz dva belca, žile na njihovih nogah so se napenjale, pod njihovimi kopiti je hreščalo kamenje, ob straneh so vegala kolesa v razdrapanih jarkih.
"Kaj ga je zmotilo, da vozi tod?" sem si mislil, a v tem hipu nisem utegnil misliti dalje. Voz se je zibal mimo mene, a na ovinku sta se vdrli prednji polesi do pest. Nagnil se je, a v istem hipu je zavpil nežen glasek na pomaganje. Predno sem se zavedel, kaj se godi, je ležala v mojem naročju mlada deklica, lepa kakor solnce nebeško. V strahu je ovila svoje roke okoli mojega vratu, a jaz sem instinktivno ovil okoli njenega trepečočega telesa tebe, lovski moj plašč.
Voznik je zaklel in skočil na tla, konja sta se ustavila in prhala sta od jeze in sramu, da se jima je pripetila takšna ničvredna nezgoda.
"Ali ste se močno prestrašili, gospodična?"
Oprostila se je mene in zravnati se je hotela kvišku. Toda v istem hipu so se ji zašibila kolena, in bolestno je kriknila. Zvinila si je bila nogo. Nasloniti se je morala zopet name. Lahka je bila kakor pero, vzdignil bi jo bil in nesel bi jo bil ure in ure daleč, tja za deveto goro, tja v miren kotiček, kjer bi pokleknil pred njo ter ji daroval vsega, kar premore moje neumno srce.
Voznik je pregledal voz. Zlomilo se je bilo oje, trebalo je iti do bližnje vasi, da se popravi.
Kaj je bilo storiti? Izpregel je konja, držal ju je za uzdo in stopal je z njima pred menoj. Jaz pa sem zavil deklico tesneje vate, moj plašč, položil sem jo v naročje in stopal sem z njo za voznikom dalje. Mehka toplota je prihajala od nje ter me je omamljala, njeni lasje so dehteli, njene roke so se oklepale mojega života. A ko je včasi odprla svoje oči, se je zasmejalo nebo nad mano, se je razlila božična svetloba po pusti in dolgočasni okolici. Ko je izpregovorila ter se mi opravičevala, so zazvonili božični zvonovi, se je razlegala božična pesem na moje uho. A moje roke so jo nehote stiskale k sebi vedno bliže, vedno bolj goreče, bale so se, da bi izgubile to sladko breme, ki je tako nenadoma padlo v njuno območje …
Počasi, zamišljeno je zdaj stopal Hektor. Sresal je z glavo, kakor bi nič prav ne zaupal moji nenadni sreči …
V mali kmetiški sobi z nizkim, začrnelim oknom proti motni, leno se valeči reki sem jo položil na klop. Tesneje sem jo zavil vate, pod glavo sem ji položil blazino. In dolgo, dolgo nisem mogel obrniti očesa od nje. Te poteze njenega angelskega obličja so se mi globoko vtisnile v spomin; ne, ne pozabim jih nikdar, da tudi doživim Metuzalemovo starost.
Ko sem se ozrl skozi okno, je tam na ovinku reke krožila visoko v zraku jata velikih rac. Razločno sem videl njih dolge vratove in široke kljune. In kolobarji so postajali vedno ožji, konture vedno razločnejše, race so silile vedno niže, dokler niso popadale naglo kakor blisk na vodo. Hektor je takoj zapazil nemir, ki se me je polastil pri tem pogledu. Slutil je, da se vrši v meni nekaj posebnega. Takoj je bil pri meni in glavo je položil na moje koleno. Njegove rjave, zveste oči so se uprle v moj obraz, njegova ušesa so zatrepetala v pričakovanju.
In ni me strpelo v sobi. Toda tako tudi nisem smel pustiti nje. Tedaj je stopil v sobo voznik in je povedal, da je voz popravljen. In vzdignil sem jo ter jo nesel kakor otroka na voz. Tam se je zavila v gorki kožuh, ki je ležal na vozu, a jaz sem zopet vzel in ogrnil tebe, moj plašč.
"Hvala Vam lepa, in obiščite nas kaj na Brdu!"
Konji so potegnili, šlo je počasi dalje. Voz je vedno bolj izginjal na potu v daljavi, in slednjič je izginil, kakor bi se bil v tla. Tačas sem se obrnil poljubil sem tebe, ki si še pred nedavnim časom varoval takšno dragocenost. In vesel sem bil, da sem te smel poljubiti … Tisti dan sem imel srečo, domov sem nesel zvečer šest rac. Ti moj plašč, si pa razširjal okoli sebe vijolični vonj, in bilo je okoli mene kakor pomlad.
Da, tedaj sem čutil gospodična Lina, da vas ljubim. Moja ljubezen do vas je bila mogočna, je bila velika, je bila globoka. Mogočna, velika in globoka. Ne prej ne pozneje ni poznalo moje srce takšnih čuvstev, čuvstev, ki so polnila moje srce, da ni bilo v njem prostora niti najmanjši drugi misli. Moja ljubezen je bila čista, kakor je čisto zrcalo gorskega jezera sredi belih veličastnih skal. Moja ljubezen je bila nesebična, kakor je nesebična do svojih otrok ljubeča mati. Vaše milo obličje, gospodična Lina, je stalo pred menoj dan in noč, noč in dan. Vaše lepe oči so svetile v temno mojega tedanjega življenja, dajale so mu svetlobo, dajale so mu jasnejšo barvo. In vaša duša, gospodična Lina, vaša duša je bila ona skrivna zmet, ki je sprožila toliko, toliko lepih, nepozabljivih trenotkov. In hvaležen sem vam za vse to še dandanes, dandanes, ko je minila ljubezen, dandanes, ko so minile sanje, dandanes, ko že gineva tudi življenje, ko se bliža večer, skrivnosten in nepoznan.
Kdo bi mi zameril, da se prav ob tem tožnem času čestokrat spominjam vas, ki morda sedajle sedite srečna in vesela sredi svojih otrok in ob strani ljubečega soproga. Bog vas blagoslovi za vse ono, kar ste nekdaj storili meni, ki sem vam hvaležen, kakor more biti le hvaležen človek na svetu. Še vidim vaš smehljaj, ki je bil nekdaj namenjen meni. In ta smehljaj je postal sčasoma še veličastnejši, blagoslovila ga je sreča, ki se vsiplje nad vašo glavo. Naj se vsiplje še dolgo, dolgo, naj vam bode dodeljenih toliko dni, kolikor jih še ni bilo dodeljenih človeškemu bitju!
Kdo bi mi zameril, da se prav ob tem tožnem času čestokrat spominjam one senčnate poti sredi bukovega gozda za gradičem vašega očeta? Ako vam morda pride to pisanje kdaj pred oči, ali se nočete vsaj za hipec spomniti njega, ki je nekdaj hodil z vami po tej poti roko v roki, ki je z vami na klopici v zatišju sedeč, poslušal gostolenje penice v gostem grmovju? Ali mu nočete posvetiti vsaj hipec svojega prostega časa, da zbudite zanj v globoki svoji duši trohico blaženega spomina na one lepe, tako naglo pobegle čase? Čujte me, čez gore in doline pošiljam do vas te misli svojega srca. Okoli vaše glave naj krožijo kakor ptice znanke in zapojejo naj vam najlepšo pesem, ki jo sme zapeti ubogo človeško srce, pesem o ljubezni!
Kdo bi mi zameril, da se prav ob tem težavnem času čestokrat spominjam onih tihih jesenskih večerov, ko sem sedel čestokrat v vaši družbi na balkonu vašega gradiča. Nerazločno so šumele smreke v obližju, z rezkim šumom je cepalo rumeno listje z visokih bukev ter polegalo po globokih, izpranih jarkih. In tam na zahodu je rdelo nebo, ko je bilo zašlo solnce, in izpreminjale so se prelestne boje na njem ter počasi temnele, dokler se ni vžgala prva svetla zvezda na jasnem azurnem oboku. in tedaj se je čestokrat zgodilo, da so se našle vaše rdeče ustnice na trepečočih mojih, da so se združile v dolg, vroč poljub. Ali naj je greh, ako se sedaj opominjam teh časov, sedaj v poznih dnevih, sedaj v trpljenju in žalosti?
Zunaj pada sneg, ko to pišem. Sneg v gostih, velikih kosmah. In tudi nekdaj je padal sneg, sneg v gostih, velikih kosmah. Ali oni sneg je skopnel, raztajalo ga je toplo pomladno solnce, in zabrsteli so holmi, vzcvela so brda, zasmejala se je priroda. Bode pa li kdaj skopnel meni tudi ta sneg, ta sneg, ki pada sedaj v gostih, velikih kosmah? Zrcalo, ki mi visi nasproti, mi pravi, da ne. Z mojih las ne izgine nikdar več, ne more ga raztajati pomladno solnce. Ta sneg naj vam, gospodična Lina prihrani usoda še dolgo, dolgo časa! Vaši lasje naj vedno bleste v oni čudoviti boji, naj vedno dehte v vsem omamljivem vonj kakor nekdaj, ko so očarovali in omamljali srce moje!
Ni jaz, ni ona nisva bila kriva, da sta se morala razdružiti najina pota. Prav navaden dogodek je to bil, dogodek, kakršnih je bilo popisanih že tisoč in tisoč, dogodek, ki je na las enak drugim. V najvišjem blaženstvu, ko že stiskamo na svoje prsi največjo slast nebeško, največji sreči, ko je popolnoma jasno okoli in okoli, se hipom prigodi nekaj, kar nam vzame sapo, se prikaže umazana roka z dolgimi, koščenimi prsti in nas zgrabi za vrat. Nenadno in krepko nas stisne kakor železne klešče, in izmuzniti se ne moremo. Ko odneha pritisk, nam klone glava nizko kakor cvetica, ko si ji preščenil stebelce, in nikdar več se ne vzdigne tako visoko, tako samozavestno.
Vse je bilo končano nenadno in nepričakovano.
In v vseh dolgih letih pozneje sem jo videl samo še enkrat. Stal sem na veliki petek za cerkvenimi vrati v rojstnem svojem kraju. Temno in tiho je bilo po cerkvi, visoka okna so bila zastrta, samo pred božjim grobom so brlele luči za pobarvanim steklom. Tesno in otožno mi je bilo pri srcu, misli so hitele nazaj v prošle čase, nazaj v dobo detinsko. Kako majhni dogodki, kako malenkostni vzroki! A vendar mi je ob tem spominu silila vlaga v oči, se je v meni nekaj mehčalo, in srce koprnelo za njimi, zopet za njimi.
Tedaj so se odprla vrata. In vstopila je ona. Njena noga se je ustavila, njeno oko se je vprlo vame. Bil je to dolg pogled, mehak pogled, ki je pod njim strepetala duše moja. In pristopila je k meni ter mi podala svojo prožno desnico.
"Moje srce je težko, in moj greh je velik pred vami. Ali mi morete odpustiti?"
Njen glas je trepetal in trepetala je njena desnica.
V cerkvi ni bilo nikogar, obdajala naju je sveta tišina. In tedaj sem se izdrznil in sem stopil prav tik nje. Moja roka se je iztegnila do njene glave in na rahlo jo je pritisnila bliže. In poljubil sem jo na belo čelo, in vsaka žal misel je izginila iz mojega srca. In moje ustnice se niso odprle, ničesar ji nisem imel povedati.
"Hvala vam, hvala vam! Z Bogom!" je dejala mehko in mi stisnila zadnjič roko. "Zdaj sem mirna."
Stopala je navzgor proti božjemu grobu. Njena stopinja je bila lahka in prožna. Tedaj sem se obrnil in odšel. V cerkev so začeli prihajati ljudje …
In sedaj sva sama, lovski moj plašč. Star si, luknja je že pri luknji, komaj se te še drži šiv.
Tudi Hektor je že izginil in se izprehaja po večnih loviščih, izginila je mladost in z njo mladostne sanje, izginilo je vse, kar je nekdaj razveseljevalo srce. A tebe ne dam od sebe. Dokler bo stopala moja trudne noga po tem svetu, boš še moj spremljevalec, dasi te nespametni ljudje že gledajo začudeno in se muzajo tvojemu kroju in tvoji barvi in tvojim luknjam. Zaslužil si, da te spoštujem, da te še nosim in da sem ti hvaležen. Saj ti moram biti hvaležen on spominu na edino lepo in srečno dobo svojega življenja, ki sem jo preživel pod tvojim varstvom.
In dasi se mi zdi, kakor bi prosil, naj te oddam židu ali cunjarju, da se izpolni tvoja usoda, se ne morem odločiti. Skupaj sva hodila po trnjevih in lepih potih, skupaj vztrajajva še sedaj, saj dolgo ne bode, da naju poneso, odkoder ni vrnitve. –
Vsega je imel dovolj, karkoli mu je poželelo srce. Za denar mu ni bilo treba skrbeti, bil je dobrih staršev sin, njegovi novci so bili naloženi mehko in varno po raznih hranilnicah in bankah. Imel je elegantno opremljeno stanovanje, udobno, pozimi toplo, poleti hladno. Imel je lepo, stasito ženko, ki ga je zanjo zavidal marsikdo in imel je dvoje zdravih, ljubeznivih otrok, dečka in deklico, oba zlatolasa in velikih modrih oči. Bil je zraven mlad in zdrav.
In poleg vsega tega je hodil dan za dnevom vedno v urad in iz urada. Hodil je vedno enakomerno, skromnih, ozkih korakov, z glavo nekoliko upognjeno. Videti je bilo, da je sam s seboj zadovoljen, da ni bilo ničesar za njim, kar bi ga vznemirjalo, da ni bilo pred njim, kar bi ga navdajalo s hrepenenjem. Njegovo oko je zrlo mirno v ta svet, nikdar se ni zasvetilo bolj, nego je bilo treba, nikdar se ni stemnilo, da bi bil kdo opazil. Navadil se je takšnega življenja, in gotovo je bilo, da bo hodil z isto mirnostjo in z isto tiho zadovoljnostjo po navadni poti.
Vsako pomladno in poletno popoldne se je izprehajal po okolici. Navadno je jemal s seboj vselej po enega otroka, vsak dan drugega. Predno je odhajal, je žena poljubila vselej otroka na čelce, pogladila mu je lase ter podala njemu roko.
"Pazi nanj, Egon, da se mu ne pripeti kaj žalega!"
"Saj veš, draga."
In stopal je iz hiše, zopet z istimi počasnimi, skromnimi in ozkimi koraki, kakor v urad. In zraven njega je stopal otrok in izkušal je, da bi hodil kakor on. Nista se preganila nikdar hitreje, nikdar živahneje. Bilo je čudno, kako se je otrok prilagodil vsem njegovim navadam.
Navadno je hodil v bližnji gozd. One rjave, ozke poti so se mu bile priljubile, težko bi jih pogrešal. Toda ako bi bile zares izginile, ne bilo bi mu menda nič zanje, poiskal bi si bil drugih in navadil bi se bil tudi teh. Ona mogočna drevesa, gosto bojno grmovje in po tratah posejane cvetice, vse mu je bilo sicer ljubo, težko bi bil pogrešal enega ali drugega. Toda ako bi bilo izginilo, ne zmajal bi menda niti z glavo, ne trenil bi z očesom in stopal bi mimo z onimi ozkimi, enakomernimi koraki, in niti žal bi mu ne bilo.
Po izprehodu je sedel doma med svojo družino.
V njegovi bližini si je dala opraviti žena, sta se igrala otroka. Njej je žarel navadno na ustnih blažen smehljaj, otroka sta čebljala med seboj. In dostikrat je pristopila ona k njemu in ovila mu je roko okoli vratu.
"Kako sem srečna, Egon!"
Povzdignil je za hipec oči, niso se zasmejale, niti stemnile. Zrle so kakor po navadi, in dejal je:
"Tudi jaz, Berta. Hvala Bogu …"
In nobenega ni bilo, da bi se bil porogljivo zasmejal, da bi se jima zarežal v obraz. Vse je bilo tiho, tako grozno tiho. In ljudje zunaj so se menili: "Če je kdo na svetu srečen, srečna sta ta dva človeka."
Nekega dne se je zopet izprehajal po gozdu. Zraven njega je stopal deček. Kakor po navadi sta hodila mirno, enakomerno. Po nasadih je šuštel lahen vetrič, drevesno listje se je zibalo in svetlikalo v rumenih solnčnih žarkih, po zraku so brneli hrošči, v travi so se glasile kobilice. Iz sredine gozda je plul prijeten vonj, skozi presledke se je navzdol smejalo jasno poletno nebo.
In tedaj je bilo prvič, da je dvignil glavo živahneje. Njegovo oko se je prvič zasvetilo in ozrlo se je začudeno okoli: Bilo je, kakor bi se zbudil iz dolgega trdnega spanja. Ali res še nikdar ni videl tega, kar vidi sedaj? Stresel je z glavo. Deček ga je pogledal osuplo.
Tedaj sta dospela do vrhunca nizkega griča. Velik prostor se je razprostiral tam. Na njem ni rastlo drugega kakor visoka, čez kolena segajoča trava. V ozadju so temnele smreke. Skozi travo se je vila ozka steza tja notri v smrečje.
Na robu tega prostora je obstal. Drugič je dvignil začudeno svoje oči. Raztegnile so se in izbulile. In zrl je okoli sebe in loteval se ga je neki čuden nemir. V prsih se mu je začelo nekaj gibati prav globoko na dnu, a vstajalo je čedalje više in više. In skoro se je razlilo po vsej notranjosti.
Tam med črnim smrečjem se je tedaj hipoma nekaj zasvetilo. Nenavadna svetloba se je razlila po okolici, kakor bi se bili med vejevje ujeli vsi zlati žarki, kar jih premore solnce božje. In svetloba je rastla in rastla. Tedaj se je pa v nejni sredini prikazala deva, krasna in zapeljiva, z zla tim vencem v laseh in ogrnjena v plašč, ki je bil pretkan z diamanti in dragulji. Lahno kakor ptica se je zibala v zraku. In njena roka je zableščala in pomignila mu je k sebi. In njena usta so se zasmejala, da so se videle vrste krasnih, slonokoščenih zob.
Tedaj so se njegove prsi krčevito dvignile. Težak, koprneč vzdih se je iz vil iz njih. Oko se je zasvetilo v čudovitem ognju, in iztegnil je roke predse. In planil je proti svetlobi. Hitel je po stezi med travo z dolgimi lahkimi koraki. Odpadel mu je klobuk in lasje so mu mahali na čelo in po tilniku. Koprneče je iztezal roke po čudoviti prikazni. In tedaj ni čutil, da je zašel v smrečje, ni čutil, da je izgrešil stezo, in da se je začelo robidovje zadirati v njegovo obleko. In tedaj ni videl, da se je prikazen oddaljevala, da je bila svetloba vedno bledejša, da je krasna deva bila že izginila iz nje.
Z vedno večjimi in hitrejšimi koraki je hitel skozi robidovje.
Zavedel se je šele, ko je zmanjkalo grmovja in smrečja, ko je stopil na plano. Tam spodaj pod nogami se je mirno razprostiralo mesto, svetile so se strehe velikih hiš in križi zvonikov. Udaril se je s pestjo ob čelo, in solze so mu stopile v oči.
"Čemu tako begam? Ali bi mi bilo bolje, da bi hodil počasi? Gotovo ne bi je bil zgrešil."
Pogledal je svojo obleko. Hlače so bile preparane od vrha do tal. Visele so ob njem kakor cunja, in izpod njih se je kazala bela spodnja obleka. Odurno se je zasmejal.
Tedaj se je pa spomnil, da je pustil otroka ob robu travnika. Grozen strah ga je obšel. Kakor divjačina, ki so ji psi za petami je planil zopet v gozd. Ves poten in truden je dospel do travnika.
Tam jo sedel deček v travi in se je mirno igral. Ko je zagledal očeta, se je nasmejal in dejal:
"Dolgo te ni bilo, papa."
A on se je naglo sklonil k dečku in strašno ga je poljubil na čelo.
"Hvala Bogu, da se mu ni zgodilo nič žalega."
In ni se brigal za obleko, prijel je sinčka za roko in stopal je naglo kakor še nikdar proti domu. —
Doma se je žena začudila, ko ga je zagledala takšnega.
"Za Boga, kaj se ti je pripetilo?" je viknila.
Toda on ji ni odgovoril. V njegovih očeh se je nekaj iskrilo, česar ni bila opazila še nikdar.
Pristopila je k njemu in mu je položila roko okoli vratu.
"Saj nočem vedeti ničesar, Egon. Čemu bi se strašila? Hvali Bogu, da so se raztrgale samo hlače."
In zopet je hodil v urad in iz urada. A njegovi koraki so postali hitrejši, videlo se je, kakor bi hotel nekoga dohitevati. Njegovo oko ni bilo več tako mirno, zabliskalo se je večkrat, nekaj nezadovoljnega je leglo nanj. Včasi se je nenadoma ozrl, kakor bi ga bil kdo poklical.
Tudi doma ni sedeval miren med svojo družino. Čestokrat je hodil po sobah gori in doli, in njegovi koraki so bili trdi in odmevali so iz ene sobe v drugo. Na izprehodu že dolgo ni bil.
Tedaj se ga je pa hipoma polastilo hrepenenje, da bi šel zopet na izprehod. Toda čudno danes ni hotel imeti otroka s seboj. Zato niti ni hotel, da bi vedela žena, kam gre. V neopazovanem trenotku se je izmuzni iz hiše.
In krenil je naravno na vrhunec onega griča, kjer je zadnjič videl prikazen. Ko je dospel v gozd, je pospešil svoje korake in že je stal ob robu travnika. Napel je svoje oči ter strmel tja v smrečje. Danes ni hotel dohiteti prelestne prikazni, hotel jo je samo opazovati, hotel se je samo oddaleč napiti njene lepote.
Stopil je na prste, da bi jo zagledal, in iztegnil je vrat. Toda smrečje je bilo temno, zibale so se samo veje. Strmel je dolgo, in srce mu je postajalo težko.
Že je obupal in žalosten je hotel oditi. Tedaj se hipoma razširi znana svetloba, in krasna podoba se zaziblje v zraku. Njegova glava klone zopet kvišku, njegove oči se zaiskre.
Sedaj je šele videl, zakaj je ni zagledal prej. Podoba ni stala več v onem smrečju, svetila se je na drugem oddaljenem griču. Ali svetila se je še veliko bolj nego prvič, nje blesk ga je omamljal.
In pozabil je, da jo je hotel samo opazovati. Brezumno hrepenenje mu je hipoma napolnilo vso dušo, ga je dvignilo. Da, mora jo imeti, mora! Torej za njo, za njo!
Iztegnil je roke predse in hitel dalje. Odpadel mu je klobuk. In lasje so mu mahali po čelu in po tilniku.
In tedaj ni čutil, da je zopet zgrešil stezo in da se je začelo robidovje zadirati v njegovo obleko Z vedno večjimi in hitrejšimi koraki je hitel dalje in dalje. Hitel je navzdol in zašel je v jarek. Ko je povzdignil oči, se je še vedno svetila podoba na nasprotnem griču, bila je vedno svetlejša, vedno lepša.
K njej, k njej!
Noga se mu je spotegnila on korenini, in padel je na obraz. S težavo se je dvignil, pekle so ga roke. A podoba je migala in svetila.
Le dalje, dalje!
In hitel je iz jarka navzgor. Zadeval se je s koleni ob debla, zadeval se je z mahajočimi rokami ob trnje in skale. A hitel je dalje, lotilo se ga je bilo neko blazno veselje. Glej, še malo korakov, in gori bode. Tam, kjer se sveti, tam kjer se ovije z vso strastjo nebeškega bitja.
Še zadnji korak, in na vrhu bode. Oj sladki trenotki!
Toda, kaj je to? Svetloba je izginila, na vrhu se temni samo smrečje in veter se poigrava z vejami. Tam spodaj pod nogami pa se mirno razprostira mesto, se svetijo strehe visokih hiš in križi zvonikov.
In kakor prvič, se udari tudi sedaj s pestjo ob čelo, in solze mu stopijo v oči.
"Čemu tako begam? Ali bi ne bilo bolje, da bi hodil počasi? Gotovo ne bi je zgrešil."
Tedaj je šele zapazil, da so krvave njegove roke. Potegnil je z njimi preko čela, tudi tam gori je bilo krvavo. In ko je pogledal kolena, je videl, da so razbita in zatekla.
Napolnila ga je druga skrb. Pozabil je, da je pustil otroka doma. Domneval je, da ga je vzel s seboj in da ga je pozabil zopet gori ob robu travnika.
In kakor divji se je pustil zopet v dir. Ko je stopil na vrh, ni našel otroka. Kakor kamen je telebnil v travo in ni se genil dolgo časa.
Ko se je zavedel, se je spomnil, da je pustil otroka doma. Žalostno se je nasmehljal in se je odpravil proti domu.
Doma ga ni nihče sprejel. Stopil je v sobo. V kotu je zagledal ženo pri posteljci. Skrbno je bila nagnjena k otroku in poslušala je utrip njegovega srca.
Ni se obrnila, moža je poznala po hoji.
"Ah, dobro, da si prišel. Stankotu je zelo hudo."
Po prstih se je bližal tiho in hitro.
Tedaj se je pa ona obrnila.
"Za božjo voljo, kakšen pa si?"
Smehljal se je žalostno in ni odgovoril.
Padla mu je okoli vratu in zopet je viknila:
"Saj nočem vedeti ničesar, Egon. Čemu bi se strašila? Hvala Bogu, da so samo neznatne praske." –
V sobi je bilo tiho. Okna so bila zagrnjena, in dišalo je po zdravilih. Stanko je ležal v posteljici in težko je dihal. Na čelu mu je stal mrzel pot in oko mu je bilo motno.
"Stanko se mi vidi mnogo boljši, Egon. Že tri dni nisi bil iz sobe, prav bi bilo, da greš na zrak in se razvedriš. Ostala bom sama pri otroku."
Pogledal jo je neverjetno, sicer je bil njegov pogled miren kakor v onih nekdanjih časih, ko je še hodil vedno enakomerno, skromnih, ozkih korakov v urad in iz urada.
Toda vstal je in se je napotil ven.
Komaj je bil zunaj, že je nehote pospešil korak. Polastilo se ga je tisti hip hrepenenje, da bi videl njo, ki ji je bil že dvakrat tako blizu. Ali kam mora iti? Jo najde li na prvem ali na drugem griču?
Nehote mu je noga zavila zopet na prvi grič. Da, danes gotovo ne bode hitel za njo. Ako jo ugledal, se bode zadovoljil s tem, da jo bode opazoval oddaleč, da se bode ogreval iz dalje ob njeni lepoti.
Toda na prvem griču je ni bilo. Smrečja je bilo temno, zibale so se samo veje.
In stopil je na prste in iztegnil je vrat ter zrl proti drugemu griču. Tudi tam je bilo smrečje temno, zibale so se samo veje.
Glava mu je postajala težka, silila mu je na prsi. Toda tedaj se je hipoma zopet razširila znana svetloba, in krasna podoba se je zazibala v zraku. In zopet je vedel, zakaj je ni zagledal že prej.
Podoba je stala na tretjem griču. In svetila se je še veliko bolj nego prvič, nje blesk je bil omamljajoč.
In pozabil je, da jo je hotel samo opazovati. Blazno hrepenenje mu je hipoma napolnilo vse žile, ga je dvignilo. Da, mora jo imeti, mora! Torej za njo, za njo!
In hitel je dalje in dalje. Odpadel mu je klobuk in lasje so mu mahali po čelu in po tilniku. Skakal je čez jarke in potoke, hitel skozi goščo in robidovje, navzdol in navzgor, navzgor in navzdol.
Glej, tam le je … še par korakov …
Srce mu je bilo burno, duša se je stiskala od hrepenenja, iztezale so se roke, tresle so se žejne, pričakujoče ustnice.
Hotel jo je stisniti k sebi — zavriskal je veselja — a takoj se je njena svetloba razširjala na četrtem holmu. Tu je pa temnelo samo smrečje, veter se je poigraval z vejami.
Ali naj sedaj omaga? Glej, zopet blišči lepše in lepše. Torej za njo, za njo!
In hitel je dalje in dalje, od griča do griča, v vednem kolobarju. In zopet se je videl na prvem prostoru. Pod njegovimi nogami se je mimo razprostiralo mesto, so se svetile strehe visokih hiš in križi zvonikov. V njegovi bližini je šumelo smrečje, in niti veter ni zibal več njegovih vej.
In kakor nekdaj, se je udaril tudi danes s pestjo ob čelo, in solze so mu stopile v oči.
Smrtna utrujenost se ga je lotila.
Uničen in strt je prišel domov. In nič se ni zgenilo v njem, ko mu je stopila žena nasproti in dejala s tihim, votlim glasom:
"Egon — Stanko je umrl."
Pred Egonovim stanovanjem se je gnetla pisana množica. Bile so same ponošene suknje, sama obledela krila. Obrazi so bili utrujeni, izpiti in izmučeni, oči ugasle. Čuden vzduh se je razprostiral nad to množico, nobeden ni pričakoval več dobrega. Tako stoji in gleda živinče, ki so ga pripeljali v klavnico. A vendar je bila videti na njih o-brazil neka radovednost. Upirali so oči v vrata in mrmrali so med seboj.
Tedaj so se odprla vrata. V njih se je pojavil Egon.
"Stopite, dragi bratje, v to hišo. Stopite po vrsti, kolikor vas je!"
In vrsta se je gnetla notri za vrsto. In Egon jih je štel in bilo jih je mnogo, mnogo.
Na mizi v veliki sobi je rožljal denar. In neki glas je govoril: "Gospod Egon je sklenil, da razdeli med vas svoje premoženje. Vsak dobi enak delež. Največja njegova sreča bo, ako se nasitite in oblečete."
Nastalo je veselo šumenje, obrazi so se svetili.
Egon pa je stal oddaleč in z žarečim obrazom je gledal to vrvenje. In iz teh obrazov je zasvetila v prelestni svetlobi ona podoba, ki je letal za njo od griča do griča. In ni se mu več umikala. Bila je lepša nego kedarkoli prej, in smel se je dotekniti roba njenega krila.
Na vzhodu je vstajal dan, svetla zarja je napovedovala prihod velikega solnca.