Drobne slike
| Drobne slike Emanuel Kolman |
| |||||||||||||
I.
Saj sem te ljubil. A vendar pozabil sem nate. Prišlo je tiho in nalahno in moje srce se je zaprlo zvokom tvojega glasu.
Ti se čudiš temu. A glej, meni se zdi; da je bilo vse to že davno in tvoja ljubezen je zame le sen, ki sem ga nekdaj sanjal.
Moje hrepenenje je tonilo v tebi. Zdaj hrepenim brez meja in ljubim vse daljno in nedosežno.
Ljubim sonce visoko na nebu, sinje nebo in svetle zvezde. Skrivnosti in tajne jasnih noči. O ve li kdo zanje! —
Pozabil sem nate. A iz te pozabe mi svetijo tvoje žareče oči toplo naproti.
II.
Mnogokrat sem sanjal tiho v noč. In tedaj si prišla in videl sem tvoje žareče oči, ki so mi svetile skozi mrak, in bil sem srečen.
Govorila sva brez besed. In vedel sem za strah, ki se je oklepal tvoje duše.
Čemu si se bala zame?
Zdaj je minilo vse. Rože mojih sanj so odcvetele. Ti si odšla in se več nisi vrnila. Ostal sem sam ko tih popotnik sredi polj — in moja pot je dolga.
Ti si mi sijala iz teme in vedel sem kod moram hoditi. Sijala si mi v mrak in znal sem iskati.
Zdaj se bojim, da ne bi zgrešil in zamudil, kar mi je duša vseskozi iskala.
III.
Bilo je nekega večera. Zvezde so sijale in mesec je plaval nad oblaki.
Čakal sem te v senčnem gaju. Dolgo te ni bilo. Slednjič si prišla in mrak je zasijal od tvoje svetlobe.
»Odpusti,« so dahnila tvoja ustna. »Dolgo si me čakal.«
Molčal sem, a moje oči so govorile in moja duša je valovala v tajnem, vročem ognju.
»Večno bi čakal nate,« ti je pravil moj pogled in ti si ga razumela.
Takrat je bil lep večer.
Tega je že davno. Zdaj hodim sam preko polj in moje misli so temne in težke.
IV.
Morda te vendarle še ljubim. Včasih se prikrade ta misel vame in noče oditi. Ne vem, kako je z menoj.
Večkrat se ustavim kje sredi poti v svoji samoti in ne vem kam iti. — Tu si hodila ti, si govorim in mehak smehljaj mi leže na ustne. Tu sva hodila v poletnih večerih in v mraku iščem tvojih stopinj, da bi jih poljubil. Tukaj je stopala tvoja noga in tam se je ustavil tvoj pogled.
Tako blodim vseokrog in tesno mi je v duši. Da bi bila vsaj tu! Skupaj bi šla čez livade preko travnikov. Z nama bi bili spomini lepih noči. — Srečna bi bila.
A sem le sam in mrak mi poje tožno pesem o lepi minulosti.
V.
Pa vendar ne vem, kje je samota moje žalosti. Morda veš ti? Glej, ti dnevi teko kakor v večno praznino. In jaz stojim sredi njih pa sem ko drevo sredi polja, ko cvet na vrtu. Pridi, utrgaj ta cvet, da bom zaslutil tvojo bližino, kakor veter dahni v drevo, da bom slišal tvoj šepet. Ker vse molči in ni nikogar, nikogar, vse je daleč, ves svet je utonil v daljavah. A ko pride noč, se vzdramijo zvezde v sinjinah in nebo nad mano poje pesmi večnega življenja. Kje si ti takrat? Li bediš, li čakaš, in tvoje želje iščejo v svet neskončne sreče?
VI.
Ves svet molči, pogreza se v zamolklo tišino. O ti hrepeniš, zdaj, ta hip, v lepo jasnino, do zvezd gredo tvoje želje. Jaz pa zrem v nebo in vidim, kako ugaša sonce, tožijo oblaki — in vidim, kako umirajo zvezde. Čemu, čemu sem sanjal za teboj, ko pa je ves svet osamel ... pa vendar — v daljavah gori svetla luč, v vsej samoti žari preko zemlje in moja tožba je kako molitev k nji. O zdaj grem; na dolgo pot. Ko boš slišala mojo pesem, bom že daleč, daleč — in ko se utrne iz polnočnih višav blesteča zvezda, ko bo v tvojem gaju umolknil slavec — spomnila se boš, kod je romala vsa dolga leta moja ljubezen. Stopila boš tedaj v svetišče mojih sanj, ali temno je tam in hlad veje od sten. Ali vendar, jutranja zarja te pričaka na stopnicah in z njo stopiš v novo jutro ...
Ah, kje bom jaz takrat ... ?
VII.
In tu se že pozna jesen.
A gore so čiste in jasne, mirni oblaki na nebu; le v dolinah, le po vrteh sniva zapuščenost. Žar bledega sonca beži preko tihih pokrajin v somrak gozdov. Nekje od planin je odzvenel zadnji vrisk poznega pastirja. Tihotni so domovi, zastrta okna. Le reka tam daleč šumi skozi temne loke.
Pred mano je jezero ... ob obrežju tiha, gola drevesa, v zadnji ugašajoči zarji kakor čudne mrke prikazni.
In od nikoder ni glasu ...
O glej, tako romam skozi pozno jesen in vse je kakor lepa molitev: zadnja zarja in jezero in mrtva pokrajina, vse, vse ... Ker vidim samo lepoto.