Drobtinice (Slovenske večernice 14)

Drobtinice

Izdano:	Celovec: Mohorjeva družba, 1866; Slovenske večernice, 14
Viri:	dLib;
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

1. Kdo je najsrečnejši človek?

Živel je nekdaj sila bogat kralj, kteri se je ravno za tega voljo tudi najsrečnišega štel na vsem svetu. Ali želel je, da bi ga tudi drugi častili in slavili za najsrečnejšega; zató pošlje k neki sloveči prorokinji, pokloni jej bogatih darov in jo dá prašati, kdo je li najsrečnejši med ljudmi. Čaka in čaka in za terdno upa, da bo imenovala njegovo imé; ali kako se začudi, ko čuje: »Agel je najsrečniši človek.«

»Kdo? Agel?« čudi se kralj. »kdo pa je Agel; kje neki kraljuje? Še nikdar nisem kaj o njem slišal!«

»Saj tudi nikdar ne bodeš« odgovori prorokinja.

On: »Bogatejši menda ni kakor jaz — skoraj ni mogoče?«

Ona: »Ni bogatejši ne.«

On: »Je-li mogočen in slavit vojvoda?«

Ona: »Tudi to ni.«

On: »Kdo za ves svet pa je?«

Prorokinja odgovori: »Agel ni kralj, ni bogatin in tudi slavit vojvoda ni, in vendar je vse to ob enem. On je kralj v svoji hiši; prav po očetovski vlada in čuje nad svojimi. On je sicer reven, vendar hrani blaga, ki mu ga nihče ukrasti ali odnesti ne more: pokoj v duši, zadovoljnost, pa čisto, nepokvarjeno serce ter premaguje svoje nasprotnike in sovražnike vedno z velikodušnostjo in z dobrotami. Vedi tedaj: presrečni Agel je — ubogi kmetovavec, ki mirno obdeluje posestvo svojih očetov, pa srečno živi v domači hiši — med svojo predrago družinico!«

Z.

2. Verla dekla

V zgornih deželah je živel premožen mlinar. Nekega večera zasliši svojega psa, ki je bil navadno priklenjen v dvoru, rožljati po veži sem ter tje s svojo železno verigo. Gospodar ukaže dekli, naj gre in psa zopet priklene. Komaj pa je ubogljiva služabnica stopila skoz duri, že jo pes napade ter jo začne hudo klati. Na njeno milo vpitje hitijo jej mlinar in otroci urno na pomoč; al verla dekla v tem hipu spozna, pri čem da je. Urno zaluši duri, skoz katere so jej šli mlinarjevi pomagat in zavpije: Ne hodite ven! pes je stekel; mene je že oklal, pa vendar ga bom sama priklenila. Vlekla je pogumna junakinja zdaj psa v dvor in ga ni hotla spustiti, akoravno je bila med tem še nekterikrat od njega ugriznjena. Ko ga poslednič srečno priklene, pridejo hlapci ter ga pobijejo; ona pa, zadovoljna da se ni kteremu izmed ostalih domačih kaj žalega zgodilo, šla je mirnega serca v svojo čumnato in pričela se pripravljati k smerti. O malih dneh bila je merlič.

J. Levičnik