Drobtinice (Slovenske večernice 13)

Drobtinice. J. Levičnik

Izdano:	Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (13. zvezek), 1866, 79-80
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Beseda, bogokletnežem v prevdar!

Ko si je bil prevzetni cesar Napoleon I. prisvojil staro rusko mesto Moskvo, dal je ondi kovati spomenice (medalije), na kterih spredni strani bila je vtisnjena njegova podoba, na zadnji pa naslednji bogokletni napís:

„Nebesa so tvoja,
Zemlja je moja.“

Nektere teh spomenic je poslal poglavarju orenburškemu z vabilom vred, naj bi se podvergel s svojo verlo vojsko Napoleonovi vladi. Ali poglavar, postaren mož, pa svojemu caru zvest in serčno vdan služabnik, ni porajtal vabila; velikoveč je vzel ostre vilice ter vrisal na eno poslanih spomenic okrog Napoleonove glave preroške besede.

„Gerba je tvoja,
Brezovka je moja.“

To spomenico je odpravil namest odgovora napuhnjenemu Napoleonu. Kako zlo je kmalo zatim maščevavna roka Vsemogočnega zadela bogokletneža, spričevala bo zgodovina menda noter do konca sveta.

2. Mati v hudih stiskah.

Neki ubogi vdovi, ki je včasih tudi malo bledla, vzeli so edinega sinka v vojake. Hodila je sicer na vse strani prosit, naj bi ji dali zopet nazaj edino njeno podporo, ali vse prošnje so bile zastonj. —

Ker se je zemeljske gosposke niso hotle usmiliti, vzela je pribežališče svoje k najboljši materi Mariji. Slednji dan je šla v cerkev, kjer je v vročih molitvah nadlegovala sv. Božjo porodnico, naj bi ji izprosila pri Bogu oprostenje njenega sinka od vojaštva. Ali tudi tu ni bila vslišana, sin je moral le vojak ostati.

Kaj zdaj počne stiskana mati v priprostosti svojega serca? Nekega dne pride od hudih nadlog tlačena ženica zopet v cerkev, vzame Marijinemu kipu, pred kterega je molit hodila, malega Jezuška iz naročja, postavi ga v stranski kotiček in pravi: „Zdaj boš pa Ti tudi lehko poskusila, kako britko je, ako vzamejo materi sinka.“

Dogodba le-ta se je razglasila ter prišla tudi gosposki na uho. Kmalo potem je bil sin uboge vdove oproščen vojaščine.