Drobtinice iz velike francoske revolucije

Drobtinice iz velike francoske revolucije J. Z–k.

Izdano:	Proletarec, Chicago, 1907.
Viri:	Proletarec, 1907, št. 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9 in 11.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Naskok na bastiljo.

Dvorana kamarila je skušala z obljubami potolažiti razburjeno hlapčestva sito ljudstvo. Kar je kamari`a danes dovolila ljudstvu, drugi dan mu je zopet vzela. Taka dejanja so pa francoski narod razburila do skrajnosti, ker so revolucionarci umeli pokazati v pravi luči prave namene vseh reakcionarcev, ki so se senčili v milosti kralja Ljudevita XVI. in njegove soproge, Marije Antoniete. Posebno slednja je bila izvrstna intrigantka, ki je vedno tako spretno vplivala na kralja, da je preklical navadno svobodne odredbe v prid narodu, katere je morda pred tedni ali meseci izdal.

V ljudstvu je vrelo, kipelo. Bilo je treba le malega sunka, da revolucija dvigne svojo krvavo glavo in prične krvavo žetev med aristokrati, aristokraticami in drugimi ljudskimi oderuhi.

In ta sunek je dal policijski minister s svojo odredbo, v kateri je prepovedal vse javne in tajne shode. Prepovedal je stati na javnih ulicah in trgih, ob enem pa zanka, zal ; da se morajo vršiti vse javne veselice pod strogim policijskim nadzorstvom.

Taki nasilni odredbi se je moralo ljudstvo upreti, ako ni hotelo izgubiti še druge že pridobljene pravice in se tako ponižati na nivo poslušnega sužnja.

Iskra ustaje je zažarila, ljudstvo se je pričelo zbirati pred policijskim poslopjem, kjer je zahtevalo, da policijski minister prekliče odredbo, ki je odstranila zborovalno svobodo. –

Ali g. pl. Sartines se je rogal ljudskim grožnjam.

Nakrat je nastopil Marat, najpopularnejši človek v Parizu.

»Čemu kričite,« je dejal Marat. »Policijski minister je hlapec kralja in zvrši to, kar mu kralj zaukaže. Pomagajte si sami. Pokažite, da ste svobodni možje, ne pa hlapci. «

»Ne, nočemo biti hlapci, « je zagrmelo iz tisočerih grl.

»Osvobodimo naše brate, ki umirajo v bastilji, ker so bili tako pogumni, da so povedali svoje mnenje odprto. « je znova pričel Marat.

Sedaj je nastal grozen hrup in vrišč. Bližnji možje so dvignili Marata kviško, drugi so pa kričali : »V bastiljo! V bastiljo! « ta klic se je širil od ust do ust in ljudstvo se je pričelo počasi pomikati proti bastilji, kjer so koprnele žrtve absolutizma.

Nakrat je nekdo zaklical: »Orožja nam je treba. « takoj se je zopet nekdo drugi oglasil: »V hiši za invalide je 25 tisoč pušk. «

Temu klicu, ki se je razširil kot blisk med ljudstvora, je sledilo burno pritrjevanje.

»Po puške gremo, po puške, po orožje, « je kričalo ljudstvo v svoji jezi.

Trenotek, da se ljudstvo otrese hlapčevskih spon, se je bližal bliskovito. Od vseh strani je prihajal narod, narod, ki je bil tlačen, teptan in zaničevan in se družil v grozno, strašno armado, kateri se ne more nihče ustaviti.

Ko so invalidi zagledali grozno, velikansko in neoboroženo ljudsko vojsko, tedaj je zginil njih pogum, kakor sneg. kedar ga obsije toplo pomladansko solnce. Invalidi so prostovoljno odprli vrata, ker bi bila blaznost, ako bi se uprli razkačenemu narodu, kateremu se ni mogla upreti nobena sila v Parizu. Ljudstvo je vdrelo v orožarne in se oborožilo z raznovrstnim orožjem. Vsakdo je vzel, kar mu je prišlo v roke. Nekateri so bili oboroženi s puškami, drugi s sulicami, a drugi z meči, sekirami ali pa nožmi. In tako oborožena ljudska vojska se je sedaj drvila proti bastilji.

Ali tudi v bastilji niso držali križem rok. Zapovednik bastilje pl. Launay je zaukazal obrniti topove proti ljudstvu.

Ali Marat in Robespiere sta prigovarjala ljudstvu, naj miruje, naj nikar takoj ne naskoči bastilje, ker bo morda mogoče zasesti jo brez krvolitja. Ponudila sta se ljudstvu, da grest sama v bastiljo in da bodeta poskusila pregovoriti zapovednika bastilje, da prostovoljna izroči bastiljo ljudstvu.

Ljudstvo je to ponudbo sprejelo.

Sedaj sta se približala stražarju, in Robespiere mu je zaklical:

»Hočeva govoriti s zapovednikom, da rešimo vse mirnim potom.«

Ponudba se je takoj sporočila zapovedniku, ki je izjavil, da hoče sprejeti ljudska odposlanca.

»Česar hočeta?« ju je osorno vprašal pl. Launay, zapovednik bastilje.

»Odstranite topove!« je zagrmel Marat.

»Obžalujem,« je odgovoril Launay, kot ponižni hlapec kralja in zanašajoč se na topove, »topovi so vsled zapovedi kralja tukaj. «

»Kralj ne bo kmalu več zapovedoval, « ga je sarkastično prekinil Robespiere. rekel— šéš 23456 890$ 345ú 345 6444

Posegel je še Marat v besedo, a pomagalo ni nič. Launay je kot pokorni sluga Ljudevita XVI. bil gluh za vsako pametno besedo.

Ker sta odposlanca uvidela, da je vsaka nadaljna beseda odveč in ker je ljudstvo pred bastiljo pričelo postajati nemirno, sta odšla.

Ko sta odposlanca odhajala, sta videla, da gorijo užigalice na sulicah topničarjev.

Marat je obstal in se obrnil proti topničarjem.

»Prijatelji! Prišla sva k vašemu zapovedniku, da bi zabranila krvolitje. Ali on noče odnehati, streljati hoče na ljudstvo, na vaše brate!«

»V imenu kralja se poberite od tod, « je ošabno zarohnel zapovednik.

»V imenu kralja naju podite iz bastilje gospod.« je pikro odgovoril Robespiere, ali vrnila se bodeva v imenu ljudstva, ki je mogočnejše kot kralj.«

Še enkrat se je obrnil Marat proti zapovedniku in ga skušal, pregovoriti, da bi zabranil krvolitje. Vse zaman. Zapovenik je ostal trdovraten.

Ko je ljudstvo zagledalo svoja voditelja, je pričelo veselja vriskati.

Sedaj se je prikazal pl. Launay na utrdbi bastilje. Ljudstvo ga je sprejelo z besnim krikom.

Nakrat je počil prvi strel, prvi strel pričenjajoče se valike francoske revolucije, ki je provzročila strah in trepet med vsemi takratnimi reakcionarnimi evropejskimi elementi in častnik ob strani zapovednika se je zgrudil na tla. Sedaj je zagrmelo iz stotero pušk p roti bastilji. Nastala je tišina, kakor pred blizajočo nevihto.

Ali sedaj je zagrmelo tudi iz topov, revolucija je kričela svoj krvavi ples. Na topove je pa ljudstvo odgovorilo s puškami.

Robespiere je vzel nekemu tesarju sekiro in tekel proti prvemu mostu, kjer je presekal verige.

Na njega se je vsula toča krogelj, a zadela ga ni nobena.

»Živel Robespiere,« je pričalo ljudstvo in drlo za njim preko prvega mostu. Na prvem dvoru so jih sprejeli s topovi. Prvi so padali kakor žito ob nevihti, a za njim so prihajale vedno nove ljudske čete, ne zmeneč za kroglje iz pušk in topov.

Bolj na življenje in smrt je divjal z vso silo in grozo, vendar pa ljudstvo ni moglo do drugega mostu, ker so smrtonosne kroglje pretile vsakemu s smrtjo, ki bi se bil približal mostu.

Sedaj je Marat zaklical: »Prinesite slame in sena!«

Takoj so ga ubogali. Ko je bilo zadosti sena in slame, so porinili vozove na prvo dvorišče. Zapovednik je vkazal streljati s kartečami. Pomagalo ni nič. Kroglje obtičale v slami in senu.

V varstvu teh vozov je prišlo kakih sto strelcev pod obok mostu, kjer so bili na varnem pred krogljami. Zažigali so slamo in seno. Plamen je objel most in verige so odnehale, most je pa zdrknil na tla. Vhod v bastiljo je bil prost.

Sedaj je pl. Launay prosil, da se mu dovoli častna kapitulacija, naj se odpošlje sela h kralju in se mu razobloži obupni položaj posadke v bastilji.

Ljudstvo je sprejelo ponudbo, da bi se tako ustavilo nadaljno krvobitje.

V bastilji je nastala sedaj tihota. Ljudstvo je pričelo že godrnjati, ker ni verjelo, da je zapovenik res mislil na kapitulacijo.

V tem trenotku je pa nekdo pomolil list na meču iz bastilje

Santerre, neki pivovarniški delavec se je ponudil, da gre po list. Položili so preko jarka dolgo desko, ki je bil polno vode. Komaj je Santerre naredil polovico pota, je iz utrdeb zagmelo kakih deset pušk in Santerre je omahnil v jarek.

»Izdajstvo, izdajstvo!« je kričalo ljudstvo in udrlo je v bastiljo, ne zmeneč se za topove in grožnje zapovenika, ki je zagrozil, da bo pognal bastiljo v zrak, ako ljudstvo udere v bastiljo.

To nesramno izdajstvo je v narodu vbilo zadnje človeške čute, in narod je drl v bastiljo, kakor hudournik, ki naraste ob nevihti, pred seboj vse vničujoč.

Boj je bil kratek in ljut. Narod ni prizanesel nobenemu branitelju bastilje, radi izdajskega napada na Santerra.

Tako je končal prvi boj francoskega naroda v veliki revoluciji.

Zmaga naroda je bila slavna, dasi je narod takoj v prvi bitki z avsolutizmom položil stotero žrtev na žrtvenik svobode.

Kruha, kruha!

Dvorna kamarila, uvidevši, da revolucija zmaguje, je svetovala omahljivemu Ljudevitu XVI., naj odide v narodno zbornico in z obljubami potolaži razburjeno ljudstvo. Kralj je res obljubil novo ustavo, zajedno je pa prosil, da se vse mirnim potom poravna. Ljudstvo je verjelo v obljube kralja in se potolažilo.

A bilo je zopet le mir pred nevihto.

Napočil je 5. oktober 1789, na katerega se je tudi odločila prihodnjost francoskega naroda.

Že prejšnji dan je vrelo in kipelo v Parizu, kakor voda v kotlu, vsled podraženja moke in kruha.

Ali dne 5. oktobra ni bilo v Parizu dobiti kruha, pekarne so bile zaprte.

Gladni otroci so prosili, matere kruha zaman. Edinega ljudskega ziveža ni bilo dobiti za denar, ne zastonj.

Delavci in meščani so stali na ulicah in trgih in razgovarjali o groznem položaji.

»Kruha, kruha hočemo,« so klicali gladni otroci in tako netili plamen ustaje v srcih delavcev in meščanov.

Kar je nekdo na trgu Caroussel zaklical : »Mi in naša deca umiramo gladu, v Versailesu se pa kralj in njegova zalega gosti s kolači in poticami.«

»Pojdimo v Versailles,« je zaklical nekdo drugi, in priženimo vso zalego nazaj v Pariz, da znami lakote pogine.«

»Pojdimo v Versailles,« je zagrmelo iz tisočerih grl.

Žene so korakale v prvih vrstah, katerim je sledilo vse.

»V Versailles, v Versailles!« je odmevalo od vseh strani. »Kruha, kruha, kruha hočemo, naša deca umira lahkote,« so zopet drugi kričali vmes.

General Lafayette, ki je imel dokaj zaslombe v francoskem narodu, je skušal z gladkimi besedami sestrano ljudsko vojsko pregovoriti, da bi opustila svojo pot v Versailles.

Ljudstvo se je njegovemu početju smejalo in drlo med živahnimi klici:

»V Versailles, v Versailles, proti Versaillesu.

Ko je Lafayette uvidel, da z lepa ne opravi nič, je zaukazal po bobnarjih sklicati narodno stražo, da bi odmarširal ž njo v Versailles, da bi v slučaju sile branil kraljevsko obitelj.

V trume razdeljene so korakale ženske proti Versaillesu, spremljali so jih pa oboroženi možje in narodna straža.

Kralju in kraljici se niti sanjalo ni, kakšno razočaranje ju pričakuje, ker je bila v Versaillesu precej močna vojaška posadka. Kralj je živel v Versaillesu prevej preskrbno, ker ga je v to brezskrbnost zazibala njegova soproga Marija Antonijeta, češ, da se mu vsled močne vojaške posadke ni ničesar bati s strani ljudstva.

Ali kakor ptice viharice na morju naznanjajo bližajoči se vihar, isto tako prisopihali prvi seli v Versailles, ki so neznanili bližajočo ljudsko vojsko, ki drvi proti Versaillesu.

V Versaillesu je poročilo o bližajoči ljudski nevihti napravilo grozno zmešnjavo. Dame-dvornice, ki so navadno zaničljivo gledale vsakega, kdor ni bil vsak baron, so se zbrale v sobi kraljice, kjer so strahu glasno ihtele.

Nakrat je vstopil kralj v sobo, ki se je vsled posebnega poziva vrnil iz Saint Clouda, kamor se je odpeljal v jutro na sprehod.

Komaj ga je kraljica zagledala, je takoj hitela k njemu in mu pričela prigovarjati naj s silo požene ljudsko vojsko nazaj proti Parizu.

Toda omahljivi kralj je mirno odgovoril : »Posvetovati se hočem prvo z ministri, česar je treba storiti.«

To pa ni bilo Mariji Antonijeti všeč. Svetovala je še enkrat naj se pu`ntarje sprejme z meči, sulicami, topovi in puškami. Ko je uvidela, da jo nihče ne posluša, je jezno zapustila sobo.

Sedaj so se pa začuli prvi streli in močni udarci na vrata. Princ Luksenburg je pritekal v sobo in na kratko povedal, da ženska deputacija želi govoriti s kraljem.

Kralj, spoznavši situvacijo, se je udal, sprejl je deputacijo in ji obljubil, da bo zaukazal takoj odpreti vse žitnice, da bo narod imel dovolj kruha.

Deputacija je to sporočila narodu, ali narod ni verjel kraljevi obljubi, ker je poznal njega omahljivost. Narod je taboril na prostem, da si je noč pričela razgrinjati svoja črna krila čeu naravo. Le tuintam so se glasili še pozno v noč klici : »Kruha, kruha hočemo! Kralj nas hoče zopet preslepiti!`

Nakrat je sredi noči je nekdo ustrelil iz gradu na sestradano ljudstvo. Nastala je tihota. Sedaj se je pa zaslišal močni glas Maratov :

Bratje! Streljajo na nas. Tako zvršuje kralj svoje obljube.«

»Doli s kraljem!« je zagrmelo iz tisoč grl in ljudstvo je naskočilo grad.

V gradu so pa na ljudski naskok odgovoril s topovi in puškami. Salvo za salvo so pošiljali vojaki na slabo oboroženo ljudstvo. Ali ljudstvo se ni zmenilo za kroglje, temveč je krepko prodiralo naprej, dasi so kroglje iz vojaških pušk nosile smrt in gorje v ljudske čete.

Nakrat je streljanje potihnilo. General Lafayette z narodno stražo je prihitel iz Pariza in se utaboril puntarjem za hrbtom.

Lafayette je zaprosil za avdijenco pri kralju, katero mu je kralj tudi dovolil. Po kratkem dogovoru se je kralj pomiril in zaukazal gardi, na se umakne.

Ali ljudska vojska je rastla in naraščala. Prihajale so vedno nove ljudske čete iz Pariza, pa tudi vojaki so pričeli družiti se z ljudstvom. Avdijenca med Lafayettom in kraljem je bila le nekako premirje. Po končani avdijenci so zopet pričele pokati puške in ljudstvo je z vso silo naskočilo grad. Udarec za udarcem je padal po vratih, dokler se niso vrata porušila, ljudska vojska pa kakor hudournik vdrla v grad.

Že so padali udarci na vrata kraljevske spalnice, kar je prihitel Lafayette, ki je z besedami pomiril ljudstvo, da je ostavilo grad in kralja zaprosil, naj se pokaže ljudstvu in mu obljubi, da bo odpotoval v Pariz.

Kralj je skušal z diplomatičnimi izgovori izvleči se iz zagate, ali klici: »kralja hočemo videti, kralj mora v Pariz,« so ga spominjali na resno situvacijo in slednjič je kralj stopil na balkon in dejal:

»Ljubi otroci » Obljubim Vam, da se bom takoj preselil v Pariz, samo, da se umirite.«

Burno pritrjevanje je sledilo tem besedam kralja. Kralj se je zadovoljen vrnil v sobo, saj je zopet s praznimi besedami potolažil leva – razjarjeni francoski narod.

Komaj je vstopil v sobo, že je zopet zadonel klic:

»Kraljico hočemo videti, kraljico!«

Le nerada je stopila prevzeta Marija Antonijeta na balkon. Ljudstvo je je sprejelo z globokim molkom, kar mnogokrat glasnejše govori, kakor najhujši krik. Le nerada je naduta kraljica lahko uklonila svojo glavo, potem se pa zopet umaknila v sobo, od koder je odšla v pripravljeno kočijo, ki je imela odpeljati kraljevsko obitelj v Pariz.

Nekoliko kasneje so topovi nazmanjevali, da se je kralj odpeljal v Pariz in se vklonil ljudski volji.

Tla v Parizu so postajala čimdaljebolj vroča za kraljevsko dvojico, odkar se je vsled volje francoskega naroda morala vrniti iz Versaillesa v Pariz in se je kraljici Mariji Antonijeti ponesrečil beg v Avstrijo.

Po ponesrečenem begu je Marija Antonijeta dan za dnevom priporočala kralju, naj skupaj pogebne, ta iz Francije, da bi se kasneje vrnila na čelu močne vojske in strogo kaznovala puntarje v Parizu.

Omahujoči kralj ni pritrjeval v začetku nasvetom kraljice, slednjič se je pa vendar udal, ker je uvidel, da je to edini pot, katerim lahko uduši vednobolj naraščajočo ustajo in se krvavo maščuje nad puntarji, ki so mu storili že toliko preglavice.

Slednjič se je približala noč, v kateri se je imel zvršiti dogovorjeni beg. Marija Antonijeta je bila isti večer silo razburjena. Vsak najmanjši šum jo je vznemirjal, kajti straže so bile pomnožene, ker je narod sumil, da misli kralj pobegniti v inozemstvo, da bi tam nabral močno vojsko, s katero bi strahoval nepokorne Parižane, obenem pa zopet ponovil absolutistično vlado.

Kraljevska obitelj si je tudi poskrbela potrebne potne liste za beg. Gospa pl. Tourzel je imela potovati kot baronica Korff, deca kralja je bila vpisana kot nje deca, kraljica kot vzgojiteljica otrok pod imenom madama Rochet, kralj kot sluga in princezinja Elizabeta pa kot prijateljica baronice Korff.

Ob določeni uri je čakal Aksel pl. Fersen, preoblečen za kočijaža kraljevsko obitelj.

Naprej so sedli v voz deca in gospa Tourzel, za njimi pa kralj, kraljica in princezinja Elizabeta.

Dvakrat je prišel mimo general Lafayette, ki je navadno čestokrat osebno nadzoroval straže, ko je voz čakal kraljevsko dvojico. Ali nič slabega sluteč se ni mnogo brigal za voz, kakeršnih je bilo videti vsako noč pred kraljevsko palačo.

Komaj so sedli vsi v vozu, je vdaril Aksel po konjih in voz je v diru zdrknil preko bulevarda do Chichi mostu, ker je čakal velik potni voz kraljevsko obitelj.

Po enourni hitri vožnji so došli v Brady. Prepregli so konje. Odtod je šla vožnja preko Chadovsa do Pont Sommevesle, kjer bi imel čakati Chriseul s krdelom huzarjev, katere je odposlal general Bouillé, za spremstvo kraljevski obitelji nasproti.

Chriseul je bil ob dogovorjeni uri na mestu. Čakal je tri do štiri ure, da bi pa ne obudil suma, je vojvoda Chriseul zopet odjezdil s huzarji v smeri protu Clermontu.

Uro kasneje se je pripeljala kraljevska obitelj v Pont Sommevesle. Še le v Menehouldu je čakalo kakih 30 dragoncev kraljevsko dvojico pod poveljstvom pl. Andoinsa.

Andoins se je naglo približal vozu in šepnil kralju, da so priprave slabe, potem se pa zopet odstranil naglo, da bi pri vaščanih ne obudil suma.

Ko se je voz z kraljevsko dvojico pripeljal Menehould, je bil navzroč tudi Dronet, sin poštarja. Ko je primerjal obraz dozdevnega sluge s podobo kralja na denarju, je prišel do zaključka, da ima samega kralja pred seboj.

Svoje odkritje je takoj razodel nekemu članu meščanskega sveta, ki mu je zaukazal, da naj sledi kraljevskemu vozu.

Ko se je voz odpeljal, mu je hotel Andois slediti z dragonci. Ali temu se je vprla narodna straža, ki je zvedela, da je kralj v vozu. Po kratkem boju so bili dragonci premagani. Ko je kraljevski voz dospel v Varannes, ga je že pričakoval Dronet, ki je po bližnjih potih odjezdil tje, da zabrani beg kralja.

»Kdo ste, kam hočete?« je zakričal Dronet v spremstvu Sauce-a, župana, ko je kočija preko mostu pridrdrala v mestece.

»Jaz sem baronica Korff,« je odločna dejala Marija Antonijeta, »in potujem s svojo družino v Frankobrod.

»Pokažite pose,« je rekel Dronet.

Posi so bili v redu. Ali Dronet se s tem ni dal varati. Odločno je povabil dozdevno baronco Korff, naj prenoči v Varennesu, ker so pota slaba in je nevarno potovati ponoči.

Kralja je ta poziv sila pobil, rad ali nerad se je moral temu povabilu odzvati in slediti županu v njegovo hišo.

Ali med tem so zvonovi in bobni klicali prebivalce iz spanja. Kakor blisk se je raznesla novica po mestu, da so kralja zajeli na begu in meščani so od vseh strani drli pred županovo hišo.

Sedaj je ustopil župan v sobo, v kateri je bila kraljeva obitelj, in rekel:

»Narod pred hišo trdi, da prenočujem kralja. Mestni svet se vprav sedaj posvetuje, ali se naj beg kralju zabrani.«

Ljudevit je pobledel, vedel je, da je sedaj vse izgubljeno.

Kralj je tajil, ali ošabno kraljico je obnašanje župana tako razjezilo, da je zakričala:

»Ako mislite, da imate opraviti s kraljem, potem skažite tudi kralju čast, kakeršna mu gre.«

S tem je kraljica izdala sebe in kralja.

Tekom dne sta prijezdila v Varennes Ramoeuf in Bayon odposlanca zbornice, da se mora kralj kot jetnik francoskega naroda takoj vrniti v Pariz.

Kraljevska obitelj je morala zopet v voz, ki je sedaj odrdral proti Parizu mesto Frankobordu.

Kralj je bi jetnik.

Polom kraljestva.

Dvorna kamarila je po ponesrečenem begu poskusila vse, da bi francoski narod zazibala zopet v preskrbno spanje.

Najlepše prazne obljube so bile zopet na dnevnem redu, da bi francoski narod kralju in njega pristašem.

Dne 14. jul, – obletnica praznovanja pobratimstva – se je kralj te slavnosti udeležil s svojo družino. Pod obleko je nosil oklep, ker se je bal, da bi kdo zavratno ne napadel.

Vprizorjena komedija na slavnosti, - kralj je prisegel zvestobo na ustavo vpričo francoskega naroda – ni imela zaželjenega vspeha.

Ljudstvo je bilo sestradano, izsesano in tudi svečanostne komedije so izgubile pri njemu privlačno silo.

Kralj je čul marskikatero pikro opazko iz sredine ljudstva. Nekdo je zaklical kralju, naj zapali drevo, na katerem so visela dostojanstvena znamenja in grbi kraljestva, plemstva in duhovščine. Narod je takoj ponovil tu klic, kralj je pa molčeč in sila klavern odšel po stopnjicah nizdol, ker je spoznal, da je bila ta komedija tudi le udarec po vodi, od katere je toliko pričakoval.

Ošabna kraljica Marija Antonijeta je jeze spreminjevala barve na svojem licu, ko je na lastna ušesa čula, kako se narod javno norčuje iz kralja, plemstva in duhovščine. Na čelu se ji čitalo kako dela temne načrte za kaznovanje naroda, ki očitno brije norca iz kralja, katerega je baje sam bog postavil ljudstvu, da ga izsesava, pije njega srčno kri.

Ali ti načrti kraljice so ostali želje, druzega nič.

Približal se je 10. avgust. Ljudstvo se je zbiralo na ulicah, trgih, kavarnah in gostilnah, ker se je zvedelo, da se je mnogo prognanih plemičev vrnilo iz tujine v Pariz v tanamen, da bi v slučaju ugodne prilike udarili na ljudstvo.

Okoli polnoči so se pričeli oglašati zvonovi in boni, ki so klicali Parižane k orožju, da zadajo kraljestvu zadnjo udarec. Tudi kraljevski privrženci niso držali križem rok, ko so slišali glas zvonov in bobnov, ki so oznanjevali nevihto. Od vseh strani so hiteli v Tuljere, da poženo ljudstvo s krvavimi glavami domov.

Proti jutru je ljudstvo zasedlo vse vhode proti Tuljeram. Kraljica, videvši grozno ljudsko silo, je svetovala kralju, naj se pokaže judstvu in ga z frazami potolaži. Kralj je ubogal.

Vojaki, ki so stali na dvorišču, so ga pozdravili. »Živel kralj!«

Ko je pa kralj stopil na severno teraso, takrat je pa povsod, zagrmelo : »Mi nimamo kralja ! Proč z monarhijo ! Živel narod !«

Kralj je postal smrtnobled. Nekateri vojaki so mu žugali s pestmi.

Kralj je hotel govoriti. Zaman ! Ljudstvo je kričalo: »Proč s kraljem. Odstavljenje ali smrt!«

V tem kritičnem trenotku je svetoval generalni prokurator kralju, da je najboljše, ako izroči sebe in svojo družino v varstvo zbornici in da se odpove kraljestvu. Kraljica je silu oponirala temu predlogu. Nji nikakor ni šlo v glavo, da bi se kralj moral odpovedati življenju na troške naroda.

Ljudska sila okoli palače je vidno naraščala in kralj je sklenil vzlic opoziciji kraljice oditi v zbornico in poprositi jo za varstvo.

V zbornici so že vedeli za prihod kralja. 24 članov zbornice mu je šlo nasprot, da ga varuje pred ljudstvom.

Zbornica je sprejela kralja z molčanjem. Nobeden poslancev se ni dvignil s svojega sedeža, ko je kralj vstopil. Vladala je tihota.

Ko je kralj vstopil v zbornico in se je nekoliko ojačil je pričel:

»V Tuljerah bi ubili mene in mojo družino. Radi tega smo pribežali sem v vaše varstvo.«

Predsednik mu je obljubil varstvo, zbornica je pa pričela debato o odstavljenje kralja in odstranitvi monarhije.

Zopet je kralj čul marsikatero resnično in neljubo besedo. Ali on se ni zmenil mnogo za to. Lice se mu je razjasnilo še le, ko mu je sluga Hue prinesel iz bližnje revstavracije dobro južino. Ta je bila pač več vredna, kot kraljestvo.

Kraljica je pa jeze jokala, ker se je v zbornici o kralju tako malenkostno in nespoštljivo govorilo.

Še le po noči ob dveh je bila debata končana in zbornica je sprejela formelno predlog, da e kralja odstavi.

V samostanu Fruillant so odkazali njemu in njegovi začasno stanovanje.

Mej tem ko so poslanci v zbornici debatirali o odstavljenju kralja, je pa ljudstvo po hudem in vročem boju zasedle Tuljere.

Kralj je bankrotiral!

Obsodba in eksekucija Ljudevita XVI.

Dne 20. septembra je pričel zborovati konvent. Vdeležba poslancev je bila tako pičla, da zbornica vsled tega ni bila sklepčna. Omejila je svoj dnevni posel le na izvolitev predsedništva.

Že prvi dni so razni govorniki zahtevali, da se kraljestvo za vedno odpravi. Škof Gregoire je dejal dne 21. sept. 1792: »Kralji so to v moraličnem svetu, kar so nestvori v naravi. Dvor so tvornice za hudodelstva in brlogi tiranov. Zgodovina kraljev je zgodovina trplenja narodov.« V tem smislu je govoril tudi Ducos. Nastala je tihota, nihče se ni upal govoriti za kralja. Na ta molk, ki je bil znamenje, da se vsa zbornica strinja z govornikoma, je predsednik izjavil: »Narodni konvent je sklenil, da je kraljestvo na Francoskem odpravljeno.« Sedaj je zaorilo veselje v zbornici. Občinstvo je ploskalo radosti: Francija je bila proglašena republiki.

Kmalu po proglašenju republike je nastal prepir med jakobinci in girondisti. Prvi so zahtevali, da se s kraljem naredi hiter konec, ker je vsak kralj navaden tiran. Girondisti so pa zahtevali, da se ga postavi pred redno sodišče.

Letina 1792 je bila dobra. Pomankanje delavcev in slabo vreme sta pa zakasnela žetev. Vrednost papirnatemu denarju je padla, vsled česar so šle cene kviško, kar je nezadovoljnost v narodu le še pomnožilo. Prijatelji kraljestva so ta položaj izrabili, pričeli so ščuvati ljudstvo posebno po deželi proti republiki, češ, da je ljudovlada zakrivila vso bedo.

Narodna zbornica se je pošteno trudila, da zabrani naraščajočo bedo. Prepovedala je izvažati zlato in srebrno posodo. Cambon je predlagal, naj se duhovnikom črta plačo in se tako prihrani na leto 70 milijonov frankov. »Kdor potrebuje duhovnika, naj ga sam plača,« je Cambon menil satirično. Ta predlog je sila razburil tudi vse ustavne duhovnike, postali so ščuvatelji proti republiki.

Vlada je sedaj pričela bolj gledati privržencem kralja na prste. Dne 13. novembra je Robiespierre razkril veliko zaroto monarhistov v zbornici. Robiespierre je v daljšem govoru vtemeljeval, naj se odstrani kralja, ki je glava zarote, in žito bo ceneje. Toda zbornica je bila boječa. Kmalu bi ostalo vse pri starem, da niso pariške sekcije dne 2. decembra zahtevale odločno v imenu suverenega naroda, da se Ljudevita XVI. takoj posadi na zatožno klop.

Dne 2. decembra je še le po tem odločnem koraku Parižanov zbornica sklenila. »Narodni konvent izjavlja, da bode sam sodil Ljudevita XVI.« Kot čas se je določil vsaki dan od 11. ure dopoldne do 6. ure zvečer. V to svrho je bil izvoljen odsek 21. članov zbornice, ki je imel dovršiti obtožbo do 10. decembra in predložiti jo do dne 11. decembra do 8. ure zjutraj.

Dne 11. decembra je že ob peti uri prebudil »general marš« Parižane iz spanja. Kmalu za njim so bili prvi oddelki knjištva in topništva na vrtu Temple-a. Ob eni uri so prišli pariški župan Chambon, prokurator Chaumette in kapitan narodne garde Santerre h kralju in mu naznanili, da mora Ljudevit Capet (tako so imenovali kralja) pred narodno zbornico, kjer bo zaslišan.

Barere, predsednik zbornice, je kralju prečital točko za točko obširne obtožnice. Po vsaki točki je vprašal kralja : »Česar odgovorite na to?« Kralj je vse tajil. »Ne, ne gospod! Tega nisem storil!« je po vsaki prečitani točki zaječal kralj.

Kralj je zahteval, da se mu dovoli zagovornika. Zbornica je privolila v to. Kralj si je zbral zagovornikom Targeta in Fronchet-a. Prvi je pa odklonil. Sedaj se je kralju ponudil prejšni minister Malesherbes. Oba zagovornika sta obiskala kralja v Temple, kjer sta se dogovorila ž njim glede zagovorništva. Najela sta še Deseze-a iz Bordeaux-a, ker je bil material preobsežen.

Dne 26. decembra se je pričela prava obravnava. Zagovarjal ga je Deseze, ki je vporabil vso advokatsko zvitost, da bi kralja izrezal. Ko je govornik končal, je kralj izjavil, da je nedolžen.

Komaj je kralj z zagovornikoma zapustil dvorano, je nastal silen hrup. Nekateri skrivni prijatelji kralja, med njimi Lanjuinais, so poskusili zadnjič svojo srečo, da bi rešili kralja giljotine. Njemu je odgovarjal ognjevito Robiesprierre. Po burnih debatah se je zbornica zjedinila, da se dajo naslednja vprašanja na glasovanje.

1. Je Ljudevit Capet kriv zarote proti narodu in napada na državo?

2. Naj se da obsodba, ne glede na nje izid, ljudstvu na glasovanje?

3. Kakšna naj bo kazen?

Kralj je bil spoznan s 683 glasovi krivim, 37 poslancev ga je spoznalo krivim, toda navedli so posebne pogoje. Nedolžnim ga ni spoznal nihče.

Drugo vprašanje je bilo s 432 glasovi zavrženo.

Pri tretji točki je bilo oddanih 721 glasov. Glasovanje je trajalo 23 in pol ure. Izid se glasi:

286 glasov za zapor ali prognanstvo. 72 glasov za smrt s pripombo, da se počaka z zvršitvijo obsodbe.

2 glasa za kazen na galeri.

361 glasov za smrtno kazen.

Galerije v zbornici so bile natlačene ljudstva, ki je prirejalo burne ovacije vsakomur, kdor je glasoval za smrtno obsodbo.

Zagovorniki kralja so vložili priziv, a zbornica je na priziv odgovorila s tem, da je 380 poslancev glasovalo, da se smrtna obsodba takoj zvrši. Proti predlogu je glasovalo 310 poslancev.

Kralj je prosil za tridnevni odlog, spovednika in da vidi še enkrat svojo družino. Zbornica mu je odlog odvila, druge prošnje pa dovolila.

Nebo je bilo pokrito s sivimi oblaki in v meglo je bil zavit Pariz, ko je ustonil Santerre v spalnico kralja, da ga spremi na morišče. »Vi ste prišli po mene, da me peljete na morišče,« je vprašal kralj. »Takoj sem pripravljen !« Vstal je in zaprl vrata, potem pa pokleknil pred duhovnikom Edgavorthom in ga prosil za blagoslov. Igral je vlogo kralja dosledno in do zadnjega.

Pred Templom ga je čakal voz. Poleg njega je sedel duhovnik, nasproti pa dva častnika žandarmerije. Na potu na morišče, ga je hotela peščica zarotnikov, ko jih glava je bil Baty, osvoboditi. Naleteli so slabo. Razjarjeno ljudstvo je vdarilo po njih in le nekateri so odnesle svoje pete.

Kralj niti opazil ni tega dogodka, ker je ves čas klaverno zrl pred se in poslušal duhovnika, ki je mehanični čital iz molitvene knjige.

Nakrat se je voz ustavil. Bili so na morišči. »Izstopite,« je navelel častnik.

Pomočniki rabelja so pristopili h kralju, da bi ga zavezali. Kralj se je razburil. Pahnil jeh je od sebe. Pomagalo ni nič.

Naglo so mu zvezali roke in odstrigli dolge lase, tako da je bil vrat prost.

Kralj je poskusil govoriti. A bobnarji so pričeli bobnati, dva pomočnika krvnika sta ga pa urno porinila pod giljotino, krvnik Samsom je dvignil roko – – – sedaj je padla sekira in Ljudevita XVI., bivšega kralja francoskega, ni bilo več med živimi . . .

Obsodba in eksekucija Marije Antonijete.

Komaj je Ljutevitu XVI. odletela glava na morišču, se je Anglija pridružila evropejski koaliciji, koje namen je bil, da se grozno maščuje nad francoskim narodom, ki je bil tako predrzen, da je vzel določbo svoje usode v svoje lastne roke. Anglija je imela pri ustopu v koalicijo tudi še druge sebične namene. Obglavljenje kralja je bila za Anglijo le ugodna prilika za najpoved vojne francoski republiki.

Tudi Španija, Portugalska, Rim in Neapel so izročili francoskim poslancem potne liste in tako pristopili h koaliciji.

Privrženci kraljestva na Francoskem so izrabili to ugodnost. Pričeli so ščuvat kmečki narod, ki se je najmanj zavedal, zakaj se gre, proti republiki.

Dumoriez je v bitki pri Neerwinden, bizo Lütticha, igral očitno ulogo izdajalca. Po končani bitki, v kateri je bila francoska armada od Avstrijcev tepena, je pozval svojo armado, naj maršira v Pariz in pomete z republiko. Naletel je slabo. Prilružilo se mu je le 1800 mož. Sedaj je Dumoriez zbežal k Avstrijcem, ker ga je vsled očitnegai izdajstva, čekala sramotna smrt na morišču.

Vsi ti dogodki so pa silno uplivali na francoski narod. Voditelji republike so segli po nasilnem sredstvu, da ubranijo mlado republiko proti notranjim in zunanjim sovražnikom. Vsak, kdor je bil le sumljiv, da je v zvezi z notranjimi al- zunanjimi sovražniki, je prišel pred revolucijsko sodišče, ki je naglo sodilo, ako so bili dokazi doprinešeni proti obtožbencu.

Obsodba in eksekucija Marije Antonijete.

Francoski narod je največ pripisal spletkam Marije Antonijete, da je ustaja doma dvignila svojo glavo proti republiki in da so razne monarhije napovedale Franciji vojno. Vsled tega je narod zahteval glasno nje glavo.

14. oktobra so jo privedli pred revolnucijsko sodišče, da se zagovarja radi izdaje in dogodkov z dne 10. avgusa.

Dvorana je bila natlačena, ko so jo pripeljali pred sodišče. Na prvih klopeh so sedele večinoma ženske.

Marija Antonijeta je bila upadla in bleda. Lasje so ji posiveli, dasi je štela še le komaj 38 let.

Ko jo je predsedik uprašal formelno, kako se piše, je ošabno odgovorila, dasi je vedela, da so dostojanstvena imena v republiki odpravljena: »Marija Antonijeta, avstrijska nadvojvodinja, vdova Ljudevita Capeta prejšnega francoskega kralja!«

Ta netakten odgovor je provzročil med občinstvom nemir in hrušč, ker je hotela Marija Antonijeta dokazati, da je nekaj boljšega kakor drugi ljudje, ki se niso slučajno rodili v kakem gradu ali palači.

Po končanih formelnih uprašanjih je sodnjiski pisar prečital obširno obtožnico.

Potem so bile zaslišane razne priče, ki so potrdile nekatere točke v obtožnici. Obravnava je trajala skoro tri dni. Porotniki so jo spoznal v vseh točkah krivi. In dne 16. oktobra proti peti uri zjutraj je zreklo sodišče smrtno obsodbo.

Odpeljali so jo v ječo, kamor so ji poslali duhovnika. Marija Antonijeta je pa odklonila spoved, češ, da ji bo bog vseeno grehe odpustil.

Proti enajsti uri dopoludne je vstopil sodnjiski pisar in ji prečital smrtno obsodbo. Kmalu za njim je priišel krvnik, zvezal ji je roki in jo na vrvi odgnail na voz, ki je čakal pred jetnišnico.

Občinstvo, ki je bilo zbrano pred jetnišnico, jo je sprejelo s klici. »Doli s tiranko!« Taki in enaki klici so jo spremljali do morišča, kamor se je pripeljala opoludne.

Na morišču je krvnik Samson jadrno zvršil svoje delo. Njegov pomagač je dvignil odsekano glavo in jo pokazal občinstvu.

»Vive la Republique!« je zaorilo iz tisoč grl.

Komentar.

Nasprotniki velike francoske revolucije, lakaji vladarjev trdijo očitno, da francoski narod ni imel niti najmanjšega uzroka, da se je vzdignil proti svojemu »dobremu« kralju Ljudevitu XVI. in proglasil Francijo republiki. Posebno duhovniki še dandanes obrekujejo veliko francosko revolucijo najgrše. Revolucionarce imenujejo: razuzdance, prešestnike, kraljevske morilce itd. itd.

Pred revolucijo se je duhovnikom dobro godilo v Franciji. O tem priča še današnji pregovor: živi dobro kot bog na Francoskem.

Posestva duhovništva so bila vredna 4 milijarde frankov prod revolucijo. Ta posestva so se obrestovala s 150 milijoni frankov, desetina je pa dajala še poleg 123 milijonov frankov letnih dohodkov. Naobratno so bili davki, katere je plačevala duhovščina v primeri z dohodki, zelo majhni.

Tudi morala duhovnštva je bila piškava. V nunskih samostanih so dajale nune plese, zabave, na katere so povabile tudi častnike iz bližnje garnizije. Na dvorih škofov, nadškofov in kardinalov so se pa gostili elegantne dame in gospodje ob polnih skledah lukulskih jedil. Rokodelci in kmetje so pa stradali, da so jim pokale kosti.

Enako so živeli tudi plemiči. Najlepša posestva so bila v njih rokah. Davka so plačevali skoro nič. Kret jim je moral dajati desetino in na tlaki delati kot črna živina.

Divjačina in perotnina je uničevala sadež kmetu na polju. Če je pa kmet vbil zajca, ki mu je objedel zelje, ga je pa čakala smrtna kazen. Sploh so pa lovski čuvaji usmrtili vsakega kmeta, če je bil le na sumu, da je divji lovec.

Delavec na deželi je zaslužil komaj 10—15 sousev na dan. Na leto je pa moral plačati 400 sousev davka. Na kmečki mizi ni bilo druzih jedil, kakor kostanj, kislo mleko, ali repe. Oblečen je bil kmet v cunje, pa jedila iz ovsa, ajdove moke ali mesto čevljev je pa nosil lesene coklje. Hiše kmetov so bile podobne brlogom, narejene iz ilovice in krite s slamo.

Plemiči so pa drvili od zabave do zabave. Ako ni bilo denarja, delali so dolgove, potem pa še toliko bolj izsesavali kmeta.

Tudi iztrjevtalc davkov (davčni eksekutorji) so nastopali kruto pri iztrjavanju davkov. Ako kmet ni plačal ob določenem času davkov, pobral mu je davčni eksekutor vse, kar je imelo le kolčkaj vrednosti. Tako postopanje je pa le netilo mržnje proti privilegiranim stanovom. Treba je bilo le majhnega piha, da se mali plamenček spremeni v požar in vniči kralja in privilegirence.

Tudi v mestih ni bilo mnogo boljše. Proletariat se je silno množil, srednji stan je pa od dne do dne lezel na beraško palico.

Take so bile družabne razmere na Francoskem pred revolucijo. Tu niso pomagale več reforme. Treba je bilo operacije, temeljite operacije — revolucije, da vniči stari sistem, na njegovih razvalinah pa zida novega.

Kdor trdi, da bi se dalo na Francoskem vse mirnim potocn zavrzit, dotični nalašč zavija resnico, ali pa nevedoma govori neresnico, ker ne pozna socialnih razmer, ki so bile pred revolucijo na Francoskem.

Krivično je tudi, ako se Robiespierru, Dantonu, Maratu in drugim voditeljem revolucije očita krvoločnost. Samoobsebi je umevno, da voditelji revolucije niso mogli držati križem svojih rok, ako niso hote biti v očeh francoskega naroda navadni izdajalci, ko so se plemiči izseljenci na raznih evropejskih dvorih širokoustno pridušali, da se bodo vrnili na čelu močne vojske v Francijo, potolki vse, da ne bodo prizanašali ne odrašenim, ne deci, ako le diše po revoluciji.

Plemiči-izseljenci so sejali veter, sami in njih privrženci so pa želi vihar. Obljubovali so, kako bodo obešali in privezovali revolucionarce na kolo, njim in njih privržencem je pa giljotina sekala glave. To kar so želeli in obljubovali drugim so sami prejeli v drugi nekaj milejši, pa vendar kruti podobi.

L kajski zgodovinopisci in razni drugi klečeplazci pravijo, če so že drugi morali umreti na morišču, vsaj kralju in kraljici naj bi bili prizanesli. Posebno zadnjo opisujejo kot angeljo francoskega naroda, dasi je bila v resnici vse kaj drugega, kar dokazuje list, katerega ji je pisal nje brat, Jožef II., avstrijski cesar, ko so se pričeli zbirati nad francoskim kraljestvom pogunosni oblaki, oznanjujoč vsevn čuječo nevihto.

Iz tega pisma navajamo tu le mil odstavek v dokaz, kako krepostna je bila Marija Antonijeta in koliko se je brigala za blagor fnaincoskega naroda. Odstavek se glasi:

»V duhu si oglejte vse evropejske kraljice, in poučite se o njih življenju; primerjajte njih starost z Vašo in z Vašim položajem; združite s tem tudi opazovanje o narodu, med katerim živite, in našli bodete marsikaj težkoč v svojem življenju, pa tudi marsikaj prednosti. Primerjajte n. pr. cesarico, ki šteje 60 let, ki je suverenka in vdova. Glejte tu nasilije, kateremu se je sama uklonila, in dostojnost, katero je umela čuvati. To ni vseeno. Ali ni vaše obnašanje malo preprosto . . . Ali ste že razmišljali o sestankih pri damah,. kjer se shaja različna družba, katere mišljenje ni v čslih? . . . Ali ste že razmišljali o posledicah gnjusobne hazardne igre, o družbi, k se shaja in o tonu, v katerem govori, o razruštvi dostojnosti, ki sledi v premoženju in morali naroda. . .

Tako ne gre več naprej za vedno in revolucija bo grozna, ako ne krcnete na drugo pot. . .«

Tako je pisal cesar Jožef II. svoji sestri, francoski kraljici, ker je vido v duhu, da kraljica in dvor drvé v svojo lastno pogubo, ako pravočasno ne krenejo na drugo pot.

Sploh pa vsem tistim, ki objakavajo usodo Ljudevita XVI. in Marijete Antonijete iz milosrdnosti, kličemo:

Objakavajte z nami deco proletarcev in kmetov, ki je vsled žalostnih gospodarskih razmer pred revolucijo počasi lakote vmirala; objakavajte z nami poštene ženske in dekleta, k so morale prodajati svoje duše, da so sebi in svojcem utešile glad; obžalujte z nami kmete, ki so morali trpeti razne muke, ker so ustrelili zajca, ki jim je delal škodo na polju, obžalujte z nam žalostno usodo proletarcev, ki so gladni tavali po mestnih ulicah, ne da bi vedeli kam bodo zvečer položili svojo trudno glavo; obžalujte z nami vse žrtve despotizma, ki so zdihovale v bastilji in na galerah in ki so vzdihnile po nedolžnem ali pa radi malenkostnih pregreškov na morišču. Ako to storite, tedaj bodemo še le mi obžalovali usodo Ljudevita XVI., Marije Antonijete in drugih žrtev revolucije.

Če se ne strinjate s tem, je pa vaša milosrdnost le hinavščina.