Drsalke
| ← Zajtrk pri gostiteljici v Aldeburghu | Drsalke Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Prada, Montevarchi, pred Cézannom → |
| |||||||
Pojma nimam, kakih sedemnajst barv me bo
preplavilo, sedemnajst lego kock apna, streli.
Samo prisluhni in vidiš dimček, dimčka ne vidiš,
dimček je v tvoji glavi (klasična terra cotta)
vpliv, ker sem večerjal panna cotto, hočem reči
dimčka ne vidiš, tu smo bili in hotel sem
govoriti o lovcih, kajti njih streljanje (Biblija)
zakaj njih streljanje (Biblija) se tu sliši že
zdaj, med tipkanjem in res jih je preveč, neprestano
pokajo, uničujejo milo divjino z renesančnih
slik (disegno), ko tudi jaz (nervozni)
izstopamo in se razdelimo v gonjače,
eni lahko spremljamo deda in potem vse
frfrá (Breughel), ampak takrat ga nisem poznal,
kaj sem poznal, Ločje, Šentvid ob Pesnici,
Ščavnici, teraso, ki je zdržala bika in kako se
ni smelo pojesti ene same grozdne
jagode, če ni bila servirana s šalčko vode.
Kam so šli vsi tisti ribniki, poplavili so jih za
elektrarne in vigvami in race, ki so plavalke po
Ljudskem vrtu, vsi tisti kleriki, ki so se gostili ob
liberalnih mizah (ti so dobili vse nazaj, doppio)
in nisem nikamor šel, nikamor zdrsnil, samo tisto
apno je to napovedovalo. Gundula je ostala na
povrhnjici, šali so plahutali, ko smo, cuf, cuf,
tekmovali na zamrzli Rinži. Tisti fazan na
Sovretovi mizi ni bil ustreljen pozimi. Nikdar.