Družba

Nilska konja Hubert in Marcel sta sedela pod platano. Bilo je vroče in soparno. Mušice so letale vsenaokrog in jima silile v nos in v ušesa. »Kako zoprno,« je rekel Marcel. »Tele mušice so prav nadležne!« »A so mušice ali so hroščki?« je vprašal Hubert. »Saj je vseeno. Mušice ali hroščki! Zoprni so!« se je pridušal Marcel. »A misliš, da bi se dalo kako pomagati?« je vprašal Hubert. »Ja, tako, da greva stran. Ampak se mi ne ljubi,« je rekel Marcel. Prevroče je.« »Aha,« je rekel Hubert. »Pha!« je Marcel odpihnil z nosu dve mušici. »Glej, k meni sta šla,« je rekel Hubert. »Kdo?« je vprašal Marcel, »Božena in Kornelij,« je odvrnil Hubert. »Kdo?« je debelo pogledal Marcel. »0ni dve mušici, ki si ju odpihnil s svojega nosu,« je pojasnil Hubert. »Božena in Kornelij.« »Neumnost,« je rekel Marcel in se obrnil proč. »Glej, se Vernon je prisedel,« je rekel Hubert. »A?« »Pa še Doris.« Marcel se je ozrl k Hubertu. Na nosu so mu čepele štiri mušice. »Zdaj je Vernon odletel k tebi,« je pojasnil Hubert. »A ni to Božena?« »Ne, Vernon,«je odvrnil Hubert. »Božena se sprehaja tule.« »Aha, potem sem se zmotil,« je rekel Marcel. Čez čas se je oglasil: "Zdravo, Patrik.« Hubert in Marcel sta sedela pod platano. Mušice so letale vsenaokrog, z enega nosu na drugega in se gor k ušesom. In vsaka je imela svoje ime. Zvečer, ko je sopara popustila, so mušice odletele in Hubert in Marcel sta se šla namočit v potok. "Danes sva pa imela družbe,« je rekel Marcel. »Ja,« je odvrnil Hubert, »nima vsak te sreče.«