Drugo poglavje: Drzovit namen
| Drzovit namen Fran Nedeljko |
| |||||||||||
V malej sobici necega poslopja blizo Tampla korakal je vrli Zabó sem in tja. Čas službe mu je potekel in užival bo torej nekaj dni mir.
V tem hipu nekdo potrka. «Prosto! »zakliče Žabo. Vstopil je njemu ptuj gospod.
«Stanuje li tukaj stražnik Žabo?» «Ta sem jaz.» «Prisrčno vas pozdravljam,» pravi ptujec.
«Moram vam nekaj silno važnega naročiti.» Zabó ponudi ptujcu stol in se vsede njemu nasproti.
Ptujčev obraz je bil ostro zrisan, plemenit, njegove temne oči pa so se žarile kaj čudno, tako žarile, da se je bilo bati, njegovo naročilo bo gotovo nevarno.
«Ljubite vi kralja?» popraša prišlec malo potem.
Zabó se strahu zgane. Ptujec izvleče zlat medaljon v kterem se je videla lična podobica Marije Antonjete.
«To vam bodi v znamenje, da nisem izdajalec,» méni ptujec, «in da se boste še bolje uvenili, čitajte evo moje ime.»
S temi besedami poda stražniku karto, na koji je bilo pisano: «Aksel Fersen, švedski grof.»
Po tem takem je bil Žabotov gost inostranec, kar je ta že spoznal po naglasu besedi.
«Govorite tedaj, »reče stražnik. Ljubite kralja svojega? »vpraša grof zopet.
«Zelo nesrečen je siromak,» izgovarja se Žabo.
Na to dé Fersen: «Vmoriti ga hočejo!» Pri teh besedah se stražnik strese in oči pobesi. Grof se mu je zdel čuden, prav čuden.
«Veliko zaslugo pa tudi zahvalo bi si pridobila s tem pri potomcih, ako bi ga rešila, nadaljuje grof.
«Ali pomislite gospod, jaz sem republikanec,» zavrne ga Zabó.
«Pa vi vender ljubite kralja, čeravno ste republikanec, to jaz dobro vem.»
«To je istina. »
«Ni nama do tega, da kralja na prestol postaviva, ne! nego, samo da ga iztrgava krvoločnim rokam besnih Jakobincev, »prigovarja Fersen.
Jaz? Jaz bi naj . . .» jeclja stražnik.
«Kralja rešil in tako državi in kraljevi odbini koristil, »dostavi Fersen.
Žabótu se kar oči zaiskré. S tem mu je grof zbudil njegovo častilakomnost.
«Kako naj bi to storil?» pozveduje stražnik.
«Lahko, in še kako lahko, » mèni Fersen. Za nekoliko dni pa tako morate h kralju na stražo in pri tej priliki zménite ž njim oblačila.»
Žabo kar ostrmi pri tem predlogu. «Zapazili me bodejo in ubili, »pravi klaverno.
«Kaj še, »odreže se Šved. «Dajte si gori v kraljevi sobi usta zamašiti in se zvezati in tako pade vsa krivda na ubežnika. Strežaj Kleri pa, kteri bo kralju k begu pripomogel, se bode že rešil. Privolite v ta predlog?»
Žabo molči. Misli težke misli so mu napolnjevale glavo.
«Privolite?» sili Šved v drugo.
«Nevarnost je prevelika, »izgovarja se vojak.
Oblak nevolje zatemni za trenutek grofov obraz.
«Ce nečete vi, pa saj meni dopustite to nalogo zvršiti,» sili grof. «Moj strežaj dobro razume obličja ponarejati, odmah me bo tako opravil in ople], da vam bom za las podoben.»
«Če vas zasledé, zapadete smrti, kakor tudi jaz, »reče Zabó.
«Vi se bodete izgubili s prizorišča, novcev bodete že toliko dobili, da lahko pridete na kako varno mesto in da se bodete lahko preživih. Jakobinci pa bodo mislili, da ste ubiti.»
Zatem, ko si je švedski grof že dolgo prizadeval, s svojo zgovornostjo pridobiti Zabóta, je zadnji privolil, in odmah sta se dogovorila, o kteri uri naj bi se vršila sprememba.
Ne dolgo pred službenim časom prišel je grof sè svojim strežajem v Zabótovo stanico, in zdaj je strežaj grofa brzo tako spretno opravil, da je bil Zabótu podoben, kakor rodni brat. Zabó zapusti v grofovi obleki svojo hišico, Fersen pak z puško čez ramo koraka v bližnji Tampl s trdnim sklepom, kralja rešiti.
Ko jo primaha do jetniških vrat, najde precéj stražnikov, ki so tudi, kakor on, prišli, da se zamené s tovarši, kteri so v jetnišnici stražili.
«Tam-le pride Žabó!» zavpije jeden.
«Hej, občan Žabo, kaj ste počenjali? »zadere se drugi ter mu krepko strese roko.
«S Kapetom je bogme pri kraji,» modruje tretji, «so ga že zatožili izdajstva in jutri se že prične pravdanje. Pri moji veri! tu se bodo še take reči godile, kakeršnih še svet videl ni.»
«Kaj še,» zavrne ga Fersen, «niso li tudi Angleži svojega Karola obsodili!»
«Izvrstno, Žabo, »vsklikne jeden, «ti znaš zgodovino! Pa povej nam še, kaj se je konečno z njim zgodilo?»
«Obglavili so ga, » odgovori Fersen.
«Izvrstni, da izvrstni Angleži! »vsklikne več stražnikov hkrati.
«Kako se je pa imenoval junak, ki je tistikrat republikance vodil?» vpraša jeden.
«Kromvel naj živi!» zavpijejo vsi, ko jim Fersen imenuje tistega Puritanca, ki je imel tisti čas usodo Angleške v rokah.
Pri tej priči otvoré se vrata in tjekaj prišedši častniki strogo začnejo poizvedavati, komu so ravno prej stražniki klicali «živijo».
«Kromvelu, angleškemu Robespierru! »pravijo mimo častnikov v Tampl idoči stražniki.
Videlo se je, da so se častniki posvetovali in pogovarjali, kdo je ta Kromvel in kaj pomeni; sklenejo nazadnje povprašati stražnike o značaji tega Angleža. Nato so prišli pred raj do nove straže in ji razkladali, da je Anglija sovražna francoski republiki, in so stražnikom prepovedali, da ne smejo nikomur drugemu klicati «živijo» kakor le Robespierru, Maratu in Petionu.
Jeden izmed stražnikov reče: «Zabó nam je raztolmačil, da je bil Kromvel prvi republikanec, ki je svojega kralja obsodil.»
«Kje je Zabo? »vpraša jeden častnikov.
Tukaj sem,» javi se Fersen srčno. «Občan, razloži nam to stvar! zahteva častnik.
«Kromvel je zatožil Karola, angleškega kralja in ga ukazal obglaviti,» pripoveduje Fersen, in mislim, da bo Robespierre učinil ravno tako.»
Te besede so vidno pomirile častnike, videlo se je, da so odslej dozdevnega Žabóta čislali kot najzvestejšega stražnika, kajti izročili so mu nadzor vrta, v kterem je kralj ob času šetal s svojo rodbino.
Kedo je bil veseleji, kakor Fersen. Danes bo zopet videl nesrečno rodbino, ki jo je takrat na ponesrečenem pobegu v Varen spremljal, danes se mu znabiti že posreči, rešiti nesrečnega kralja, iztrgati ga žrelu republikanske pošasti. Le težko je prikrival svojo razburjenost.