Ko pomlad se spet povrne
in z zelenjem gozd ogrne,
brž orodje si popravim,
v tiho šumo se odpravim.
Tam, kjer ptičke žvrgolijo
večno sladko melodijo,
tam je mir, tam je veselje.
Tja, le tja! — so moje želje.
Komaj zjutraj prav zdani se,
že iz kolperna kadí se;
skromen zajtrk si pripravim
in na delo se odpravim.
Potlej ves dan sekam, žagam,
ali v krado si jih zlagam;
pod večer pa prav veselo
zrem na dokončano delo.
Ko večerjo použijem,
truden v praprot se zarijem
in med slavčkovim žgolenjem
kmalu prav sladko zadremljem.
