Duše
| Duše. Josip Knaflič |
| |||||||||||||
Vi tožite prijatelj, da so Vam ljudje že toliko lepih trenutkov v življenju pokvarili. Vi obžalujete, da Vas ženska, prijatelj, oseba, ki jo ljubite ali čislate, tako često ne umeje, da, često Vas rani v najvišjih čutilih? Ali, umeti človeško dušo, to, dragi moj, je najtežje! Ali morete komu zameriti, ker je v tem ali onem slučaju z nemilo disharmonijo stresel Vašo dušo, ko je imel morda najboljšo voljo, ustvariti harmonijo, a je po nerodnem segel v neprave strune? In niste li morda to, kar drugim očitate, Vi sami njim tudi neštetokrat že storili? Vi ste lahko najpametnejši in najboljši, a naposled ste le slaboten človek, in strune naše duše, one so kakor svilnate niti — rezek dih, pa se raztrgajo ... Glejte, jaz nisem niti banalen niti neumen človek, jaz razumem nekaj o idealih, da, kritika mi celo laska, da preveva moja dela plemenita poezija, k vendar sem se v velikem trenutka svojega življenja, v trenutka, ko je bila moja duša polna najlepšega in najboljšega — vedel banalno in neumno, da sramotno ...
Dobro je, ako Vam stvar povem. Ki je to govoril, je bil še mlad notar in literat z dežele — umetnost, ki sva jo oba častila, naju je seznanila. Sedela sva pomladanskega popoldne vrh hriba pred kmetiško krčmo; sonce je sijalo, vonjive sape so pihljale in daleč se je videlo v zeleno, cvetočo deželo.
Pred štirimi leti — tako je pripovedoval tovariš — sem imel posla na neki graščini; kje, to je brez pomena. Stari graščak je bil umrl in prišla je od nekod dedinja, njegova nečakinja, da prevzame zapuščino, to se pravi, razproda vse od konca do kraja kmetom po okolici. Bila je, kakor sem vedel iz aktov, vdova laškega slikarja, imela je 25 let, in rečem Vam; bila je čudovita ženska! Spoznal sem že v življenja divna, božanska bitja njenega spola, a prekosila vse. Ah, in bilo je 1. maju ... No, ne bom pravil mnogo, povem Vam samo, da ni bilo mogoče, da bi te ženske ne ljubil! Kajti ona je bila kakor čudežna bajka, zamamila, očarala je! Toda bila ni prevara, bila je resnica; in jaz je nisem spoznal a svoimi čuti, temveč s svojo dušo, z razumom. Imel sem v to dovolj prilike. Čez dan sem sklepal s kmeti pogodbe, večere pa sem preživljal v njeni družbi. Nepopisni, nepozabni večeri! Užival sem najčistejšo poezijo, da, preživljal sem ekstazo idealnega duševnega življenja, sredi katerega sem se zavedal le, da, ako ga je konec, je tudi z mojo dušo za vedno pri kraja. A ni se mi bilo bati tega, kajti čutil sem že, kako sem si osvajal njo, boginjo, kako se je približavala njena duša moji, kako je enako vonja rož pričela objemati njena ljubezen moje koprnenje, vsedarujoče moje češčenje ...
In prišel je zadnji večer. Vedel sem; on prinese odločitev! Povečerjala sva in bližala se je že polnoč in sedela sva še vedno skupaj v visoki, tako svečanoresni, tako romantičnoskrivnostni dvorani starega grada ... Služabniki v gradu so že spali, in bila sva čisto sama sredi noči, sredi samote. Mene je stresala vročina občutkov; divjerazburjen vrtinec me je drvil, bolnega, trpinčenega, in vsaka beseda, ki sem jo govoril, je kakor še bolj pogubljala moje moči. Tedaj se me je usmilila ona. Sedla je k staremu, zapuščenemu klavirju, ki se je zdel pozabljen kakor davna lepa pesem. In vzbudile so se stare, davno pozabljene strune in zapele so mi pesem, kot je še nikdar ni čulo moje uho, nikdar je občutila moja duša. In tedaj je popadlo vse moje bitje divjeburno ihtenje, neizmerno in nepoznano, enako bolestno kakor blagodejno hrepenenje me je prevzelo vsega — zgrudil sem se tam na divanu in nevzdržno, obilno so tekle moje solze ... Takrat pa so me rahlo objele njene roke in čutil sem, kako so padale njene vroče solze na mojo glavo ... Tako je njena duša razumela mojo! Nihče ni nič rekel, nihče nič vprašal — daleč izven teles se je združila najina ljubezen!
Med tem se je zunaj navlekla nevihta. Čezdalje bliže se je oglašal grom in vsak hip je posvetil blesteč blisk v dvorano, ki je bila skoro napol temna ... Tiho sva prisluškavala gromenju, težkemu šumenja drevja pred gradom, daljnemu čudnemu vrenja zrakov. In ko se je ona plaho pritiskala k meni, sem rahlo božal njene lase ... Naenkrat se je ob strahovitem plamena in poku stresel ves grad. Planila sva pokonča in se spogledala vsa v strahu. A že so rdeče zažarela okna ... Hitela sva ven na balkon. V star kozolec blizu gradu je treščilo, ki je bil že ves v plamenu. Iz grajskih poslopij so kriče planili ven posli in tekli gasit. Ona pa jih je poklicala nazaj.
„Pustite! Ni vredno".
In potem je mirno gledala požar. Staremu kozelcu bodi priznanje, da je znal lepo goreti. Kakor ognjen grm rdečih rož, visok in bujno cveteč, je izgledal, goste iskre so švigale okoli njega enako rojem žarečih čebel. Visoko k nebu je segal njegov svit in je oblival s purpurno lučjo lepo ženo na moji strani. Krasen prizor! Ali tudi noč kroginkrog, divna, čudovita, božanstvena noč! Bilo je nekaj opojno razkošnega, nekaj bajnega začaranega v tej noči, kar se ne da izraziti — ali samo i žensko, ki jo blazno ljubimo, moremo preživljati take noči.
Nevihta se je že oddaljevala, nad nama so lesketale zvezde in bledo rdeči žar pojemajočega kozolnca je bil razlit po nebu; pred nama je ležala črna stena oblakov, kjer so se križali bliski in odkoder je votlo bobnelo, bele meglice so se zibale tja čez travnike in čudovito je dišal zrak. Bilo je vse tiho in mirno naokoli, daljni grom je utihal boljinbolj in le harmonično zvenenje dežnih kapelj, padajočih z drevja, je bilo čuti. Ali zdajci je začel na vrtu peti slavec, naenkrat sredi noči, preplašen od viharja sli morda sam prevzet od čudapolne noči, je začel peti sladkomilo, s strastjo in bolečino, kakor da mu mora ob lastni pesmi počiti srce. Pogledal sem njo; bila je vsa za maknjena. Jaz sam nisem vedel, kaj se godi z menoj. Duša mi je odletela, in nobene moči nisem imel več nad seboj.
Tedaj sem čul njo vzdihniti. Ozrl sem se vanjo. Videl sem, premagana od vživanja, od silnega vpliva te čudapolne noči, je ječala duša v njenih prsih! Razprostrla je roke, njene oči so me gledale v prečudnem sijaju — ah, vsepolnem razblažene ljubezni — dočim so njene ustnice, drhteče in smehljajoče, samo jecljale:
„Kako lepo! Kak o lepo!"
Ta njen pogled pa je mene lik i vihar zagnal z enega na drugi svet; silna strast je hipoma stresla moje telo, in divje sem jo objel, posipajoč jo s poljubi ... Kliknila je od strahu in odskočila od mene. Prvi hip je bila vsa zmedena, potem pa ji je bkratu zaplamtelo na licih in v očeh, in to je kakor smrt zadelo mojo dušo! In ni bilo treba, da so me obsodila še njena usta, i so mrzlo in zaničljivo dejala:
„Vi podlež, Vi lažnivec!"
Šla je in obstal sem sam ...
Kako sem prebil potem tisto noč, o tem molčim; zgodi se nam pač kdaj kaj v življenju, na kar se z grozo spominjamo žive dni kot na najstrašnejše, kar smo kdaj prestali. Naslednji dan se mi ni pokazala več. Po dekli se je pustila opravičiti, češ, da je nekaj bolna, in želela mi je srečno pot. Beračil sem kakor pes z a njeno milost — zastonj. Odpeljal sem se in nisem je videl nikdar več. Prijatelj se je zamislil nekoliko, potem pa se je sklonil preko mize in rekel:
„No, in zdaj mi povejte, ste-li to stvar razumeli? Ste-li raumeli, kaj da sem zagrešil jaz v oni noči? ... V onem trenutku, ko je njena duša, prevzeta od čarovite poezije pomladanske noči, razblažena od ljubezenske sreče, zahlepela po moji — sem ji jas, reva, prišel s poljubi! Kakšna banalnost, kako razočaranje zanjo!"
In vendar je bila moja ljubezen tako resnična, tako vzvišena! A kdo razume docela človeško dušo? In šele žensko dušo!