Duševni delavec
| Duševni delavec. L. R. |
| |||||||||||||
Pjrijatelj! Odkar je vojna, ti nisem pisal. Ne čudi se! Stvar je taka, da se mi zdi, da je od početka vojne zastala ura mojega življenja. Na steni visi moj stenski koledar s krvavordečim datumom 26. julija. Dve leti in pol že visi tam, nedavno ga je hotela moja žena nadomestiti z letošnjim koledarjem in se je zelo čudila, da ji tega ne pustim.
»Tam naj visi, dokler ne nastopi dan miru!«
»Ti si čuden ... Ali misliš, da bo vsled tvoje kaprice prej konec teh težkih dni?« mi je ugovarjala.
»Ne, draga! Naj visi ta dan tam — simbol sedanjih dni. Obesi letošnji koledar, kamor hočeš, toda to tolažbo, ta spomin pusti nad mojo pisalno mizo!«
»Križ je z ljudmi tvoje vrste ...« je vzdihnila in odšla v kuhinjo.
A vendar — čas beži, moj dragi prijatelj, dasi sem ga hotel prikleniti za svojo dušo s tistim mrtvim datumom. Čas beži, moj dragi, in me od dne do dne bolj uči, kakšna reva je pravzaprav duševni delavec v teh časih.
Ker imam že šestdeset let za sabo, me je vojna pustila tam, kjer sem bil prej trideset let. Zmaknila je tega in onega mojih prijateljev, ga vrgla vun na bojišče, tega ni bilo več nazaj, oni se je vrnil ranjen, tretji je bolj zdrav in vesel nego prej kdaj prišel za par dni na dopust iz bojne črte in se zopet poslovil z zavestjo, da čez toliko in toliko mescev zopet pride. —
Jaz pa sedim v svojem uradu in delam dan za dnem.
Duševni delavec sem. Neproduktiven poklic, moj dragi prijatelj, in čestokrat mi je žal, da nisem poljedelec, trgovec, rokodelec ali karbodi. Samo duševni delavec bi ne hotel več biti, če bi bil drugič rojen in bi drugič nastopila svetovna vojna. In v mestu bi ne hotel živeti nikdar več v takih časih.
Človek bi dejal, da je duševno delo, delo z umom, težavnejše nego telesno, zakaj duh, ki vse oživlja, je nad materijo. In v kulturnih časih bi moral biti duševni delavec tudi v večjem ali vsaj v istem blagostanju kakor tisti, ki ima opraviti z mrtvo snovjo. Pa je ravno narobe. Moje sedanje življenje te pouči o tem. Naj ti ga opišem, ker ti ravno kaj zanimivejšega ne morem pisati!
Začelo se je pred par mesci.
»Mlekarica nam je mleko odpovedala!« me je presenetila nekega dne žena, ko sem prišel iz urada.
»Naj ga! Se pa kje drugje preskrbiva!« sem jo izkušal potolažiti.
»Nikjer več, moj dragi Simon!«
»Bomo videli!« sem ugovarjal.
Ko grem drugi dan v urad, srečam na stopnicah svojo mlekarico, ki je ravno stala pred stanovanjem Žida Salomona Loba, ki se je bil pred mescem dni naselil v prvem nadstropju.
»Zakaj ste nam odpovedali mleko?« sem jo prijazno pozdravil.
Temno me je pogledala.
»Ker ga nimam!« se je odrezala.
»A tu za gospoda Salomona, ki se je priselil v naše mesto, ki ni imel gumba v žepu, a je s kupčijo s senom postal čez noč bogataš — zanj imate mleko? Nas, staro stranko, pa ste kar čez noč zapustili zapustili? To vendar ni lepo ... Dalo bi se sicer govoriti ...«
»Prosim vas, gospod oficijal!« me je prekinila. »Dvajset vinarjev privržka pri litru, vsak mesec par kron napitnine, vsakih šest mescev par podplatov za čevlje za mojega moža, neglede na cigare, tobak in drugo — pa dobite tudi vi mleko!«
— Podplate v teh časih! — sem pomislil in moj obraz je moral biti zelo v zadregi.
»No, gospod oficijal?« se mi je smejala.
»Z denarjem bi že šlo, a podplate — nemogoče ...« sem poizkušal barantati.
»Potem pa z Bogom, gospod oficijal, in hvala za prijaznost!« se je obrnila od mene in pritisnila na gumb električnega zvonca pred Lobovimi vrati.
— Dobro, da me je spomnila na podplate! — sem se tolažil na poti v urad in sklenil že isto popoldne vse obuvalo dati v popravo.
Popoldne sva se z našo staro postrežnico Marušo odpravila k čevljarju. Maruša je nesla v košari šest parov čevljev, vsakega lepo zavitega v papir, jaz pa sem pletel nešteto načrtov, kako pregovorim čevljarja, da mi vse popravi.
Prišla sva k mojstru Črvivcu, ki mi je že pet let delal in popravljal obuvalo. Ko sem mu razložil svoje namere, se je začel z veliko vnemo praskati za ušesi. Z veliko pozornostjo je nato drgnil svoje naočnike in medtem začel: »Gospod oficijal, silno rad ... Toda usnje, vsaj podplate morate prinesti!«
»Odkod naj jih vzamem, dragi mojster Čivivec?« sem se začudil in moji upi so se začeli rušiti.
»To morate sami vedeti ...« je skomizgnil z rameni, si nataknil naočnike in se začel kregati nad zelo mladim in neizkušenim pomočnikom, ki je tisti hip začel pribijati nov podplat na nepravi čevelj, kakor je trdil mojster in odločno zanikal kregani pomočnik.
Ko se je pomiril, je dejal mojster Črvivec: »Kar vidite tu usnja, so vsega prinesli ljudje sami k meni.«
»Povejte mi, dragi mojster, kje bi tudi jaz dobil usnje — vsaj za podplate ...« sem izkušal poizvedeti.
»Hm, tega si je bilo treba že prej preskrbeti, vsaj pred letom dni. Ali je pa treba imeti zveze. Saj stanuje v isti hiši kakor vi gospod Löb. Z njim se zmenite!«
In začel mi je pripovedovati, da je ves promet z usnjem centraliziran, kazal mi je vzorce raznih vrst nadomestnega usnja, lesenih in gumijevih podplatov in druge.
Jaz pa sem strmel brez zanimanja predse. Vsi moji upi so šli po vodi.
Slednjič mi je mojster Črvivec pomežiknil in je začel šepetati na uho: »Sicer vam dva para čevljev še lahko podbijem s pravimi podplati. Na primer, imate morda kaj masti, ali olja, ali sladkorja odveč. Vprašajte gospo! Gotovo bo kaj takega pri hiši, za kar bi se dali dobiti pri meni pravi podplati. Tudi za par sto cigar ali nekaj svežnjev tobaka za pipo bi bil pripravljen storiti to uslugo ...«
Odprle so se mi oči. Z visokega kulturnega stališča je v tej vojni stopilo človeštvo z mojstrom Črvivcem par stopinj navzdol k primitivnim razmeram, ko še ni bilo denarja in se je vsa kupčija vršila z zameno blaga za blago.
Toda kaj naj jaz dam v zameno za podplate? Slanine ne, ker moja žena toži že mesce in mesce, da je ni dobiti niti za predpisane karte v predpisani količini. Olja že leto dni ni. S tobakom je tudi križ. Včasih niti dveh cigar na dan ne dobim. Tedaj sem spoznal, da je duševni delavec revež, ker za duševno delo nihče nič ne da. Naj uredim ducat aktov in jih lepo prepišem vsak dan, naj iz zemljiške knjige poiščem tisoč in tisoč parcelnih številk in hipotek, naj s svojim delom v kancliji razvozlam tisoč pupilarnih zadev — kdo mi kaj da za to? Svojo mesečno plačo vlečem in doklade — a vse to se ne da na mah izpremeniti v naturalije. —
Ko sem to premišljeval, je mojster Črvivec že vzel dva para čevljev in me zagotovil: »Torej, gospod oficijal, kaj boste že dobili, s čemer mi plačate. Veste, samo v denarju se sedaj podplati ne dajo plačati. Za denar vam dam lesene, polgumijeve ali zlepljene podplate — prave pa dobite — kakor sem že rekel ...«
»Bomo videli!« sem se poslovil in vzel slovo od čevljev, ki jih do danes še nisem dobil, ker jih ne morem plačati v naturalijah.
Da, prijatelj, kdo bi se brigal za vse te materielne potrebe, posebno pa še kot duševni delavec — če bi se dalo tudi vsakdanje življenje omogočiti z duševnimi sredstvi!
Sicer sem se dvignil nad navadno človeštvo in izkušam živeti z nadomestili, ki so bolj umetna, bolj od duha odvisna nego naturni pridelki. Moja žena je sicer huda sovražnica vsega, kar je z nadomestili v zvezi — a vendar brez njih ni mogoče živeti v teh dneh. In duševni delavec brez njih sploh izhajati ne more.
Zjutraj pijeva z ženo čaj iz nekakih kock (dve na skodelico, dragi prijatelj). S tem prihraniva sladkor, čaj in rum. Pol ure po zajutreku, ko izgine zadnja trohica omlednega okusa iz ust in toplota iz želodca, sem že v uradu in si z delom tešim razne občutke, podobne gladu.
Pri kosilu imava spet juho (zopet iz kock). Neki moj prijatelj trdi, da so te kocke iz mravljinčeve kisline. Morda je po kosilu lezejo mravljinci po koži. Nato imava čestokrat zrezek iz nekake moke, ki je baje redilnejša od mesa. Masti sploh ne rabiva, ker se je moja žena v obupu navadila iz neke knjige kuhanja brez masti. (Naslov: »Proč z mastjo!« Naroči to knjigo za svojo ženo, če je potrpežljiva!)
Nedavno, v najhujšem mrazu, nama je les pošel. Drv ni bilo v vsem našem okraju dobiti. Obupoval sem. Toda tudi tu sem iztaknil nadomestilo, ki ga je iznašel človeški um in ga je vrgla na naš trg špekulacija in vojna. Imenuje se »Anakonda«. Gori na rdečih plakatih na vseh voglih kakor Vezuv. Že ime je vzbudilo v meni občutek toplote tisti mrzli dan, ko sva z Marušo iskala po mestu drv.
Anakonda! Kakor kačji jezik sikne plamen tega goriva kvišku, gori baje huje nego bencin, ne ugasne ne v vetru ne v dežju, ne v ledu ne v snegu. Tako vsaj sem bral na plakatih, ki so me za pol ure rešili skrbi za kurivo. Maruša je prinesla košaro tega prečudnega goriva.
Toda Anakonda bi bila skoraj uničila zakonski mir med menoj in mojo ženo, ki živiva že petindvajset let v slogi in ljubezni kot goloba.
Po kuhinji je smrdelo huje nego za vsakim avtomobilom, v peči se je kadilo par kosov Anakonde — a ognja ni bilo videti nikjer, ko me je bila priklicala žena v kuhinjo.
»Jaz umrjem v tem vzduhu!« je tarnala in vila roke.
»Ali ne gori?« sem se čudil jaz, ki bi bil prisegel na Anakondo.
»Ti nevednež, nerodnež — ali si slep, da se pustiš prevarati od izdelka, ki si ga je moral izmisliti najhujši sovražnik človeštva! Poizkusi ti kuriti s šoto, ovito na tenko z oblanjem, namočeno kdovekdaj v najslabši petrolej!« je jokala moja žena.
Tolažil sem jo, a dokler nisem ukazal Maruši odnesti košare z Anakondo v podstrešje, se ni mogla umiriti.
Potolažila se je šele, ko je postrežnica prinesla iz kleti par starih zabojev, jih razsekala in na star način s poštenim lesom zakurila.
Toda naj bo! Dovolj sem ti nemara opisal svoje razmere. Nepraktičen sem, porečeš, in zvez nimam. Morda je to res. Žid Lob v prvem nadstropju živi lepše sedaj v vojnem času nego prej v miru, ko je bil agent za nafto. Mlekarica me vsakokrat pomilovalno pogleda, če jo srečam pred njegovim stanovanjem. Tudi mojstra Črvivca sem pred par dnevi videl, ko je nesel gospodu Lobu in njegovi gospe dva para čevljev s pristnimi podplati.
»Gospod oficijal!« me je pozdravil.
»Kdaj pridete po čevlje ? Ali niste še nič primernega dobili?«
»Ko bo mir, gospod Črvivec, pridite!« sem se ga odkrižal.
Vidiš, dragi prijatelj, vse to trpim, ker sem duševni delavec, sedaj mrtva veja na drevesu kvišku stremečega človeštva.
A bližajoča se pomlad in upanje v boljše čase, ko bo moje delo vsaj toliko vredno kakor delo mojstra Črvivca in ko mlekarica spet pozvoni pri mojih vratih, me tolaži, da ne bo treba vedno živeti z nadomestili, ki so napravila iz mene, dobrodušnega človeka, suhega sitneža in iz moje žene pravo Ksantipo.
Z lepim pregovorom, da za dežjem solnce mora priti, te pozdravljam in sem vedno tvoj vdani Simon Golob.