Bratje, poglejte nas, v molku svečanem postojte nad nami,
tiho, še tiše ... Stisni zobe, o tovariš, in žena, uduši ta jok:
nas več ne tožba ne kletev nobena ne zdrami.
Nemi in hladni smo zdaj eno sámo oskrunjeno, mrtvo telo.
Žive nas žgale so srage krvave na ustnicah in na dlaneh,
ko s plašči mrtvaškimi zdaj čez in čez smo pokriti s krvjo.
Moški in ženske (še mrtev otrok se med nami ko v sanjah smehlja)
posuli smo s trupli brezimnimi Ottakring, Floridsdorf, Marxhof ...
padli smo, kakor smo padali že po vseh frontah sveta.
Niso nas z godbo zagrebli in v halje škrlatne odeti
škofje pred našimi krstami niso šli z znamenjem križa –
za plot so nas vrgli ko smet, spremili so nas z bajoneti.
Bratje, postojte nad nami! Zdaj so vas na cesto pognali
– pa kdo bi vas mogel okrasti za silo teh delovnih rok?
A mi le še tiho ležimo: vse, kar smo imeli, smo dali.
Bratje, naj v boju s tem svetom gorja in trinoštva in blodnosti
ko bič vas peklí ta spomin: že spet nas vrh barikad
za vas, za človeštvo so križali, žrtve in seme prihodnosti –
dunajski proletariat.
