Dva brata in čarovnica
| Dva brata in čarvnica Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Pri nekem kmetu služila sta dva brata za hlapca. Starejši bil je konjar, mlajši pa kravar. Prvi spal je pri konjih v hlevu, ta pa v hiši za pečjo. Dasiravno sta imela oba eno in isto hrano postajal je mlajši vender zmeraj slokeji in slabeji, v tem ko je konjar vedno bil zdrav in čil. Vpraša ga torej zakaj je vedno tako slab in bled; ta pa mu reče, da ne more tega nikomur z besedo razodeti, ampak vsak mora le sam doživeti, če hoče vedeti kako hudo se njemu vsako noč godi. Konjarju se zdi slednjič čakanja preveč dela se torej bolnega in leže zvečer na ono klop kjer je spal prej brat; ta pa mora h konjem, da jim položi v noči krme. Starejši na klopi ne more zaspati in mirno čaka kaj pride. Okoli desete ure vstane stara kmetica, opravi se tiho in izmuzne iz sobe; čez nekaj časa priplazi se zopet v sobo mrmra par besed in vrže hlapcu krog šinjaka uzdo. On se spremeni hipoma v bistrega konja, ona pa na njega skočivši zakliče: «Frnk v beli grad!» in šla sta ko veter bolj po zraku ko po zemlji, dok ne dospeta v beli grad. Tam so zbirale se vse čarovnice in veselile se pri pojedinah. Po veselici zasede zopet kmetica konja in dospe še pred solčnim izhodom domu. Druzega dne hlapec ne upa nič reči kmetici le bratu šepne, da zdaj ve zakaj je tako slab. Drugi večer sklene še ostati. Ko pa po noči kmetica zopet pride, hoče se on prekrižati — a prepozno — imel je že uzdo čez vrat baba je že zavpila: «Frnk v beli grad!» in zopet sta pričela divji beg. Drugega jutra sklene konjar maščevati se nad kmetico, ki je tako grozno njega, še bolj pa njegovega brata, mučila. Zvečer vzame uzdo seboj in jo drži cel čas pripravljeno. Komaj baba zopet stopi v sobo in svoj motvoz naravnava vrže ji hlapec uzdo čez glavo in čarovnica spremeni se hipoma v staro kobilo. Tiho jo vleče hlapec iz hiše in jo skrije za nekaj časa. Ko prihodnjega dne ni bilo kmetice nikjer, vpraša hlapec gospodarja, kje je njegova žena. «Naj bo kjer hoče» reče ta, «saj tako ni nič prida.» Bil je pa čas setve. Kmetje začeli so orati in sila je bila za živino. Hlapec torej reče, da morajo vsaj še eno kobilo imeti, da bodo oranje povlačili in da si lahko omislijo tako za malo denarja; pet goldinarjev namreč in dosti bi bilo. Hlapec dobi peneze, odpravi se od doma ter prižene kobilo iz skrivališča. Zatem jo da podkovati, dasi je jako brcala in grizla in jo odžene na njivo. Tam je morala hitro vlačiti brano, a pri vsem tem hlapec biča vender pozabil ni. Ko kmet svoje polje uredi gre še drugam orat in tudi tam mora stara kobila vlačit. Ko je vse delo dokončano, vzame hlapec uzdo kobili iz gobec in reče kmetu: «Glej ta je tvoja žena, ki je kot čarovnica jahala vsako noč mojega brata v beli grad in nazaj. Mene samega je dobila dvakrat v svojo oblast — a povrnil sem jej.» Kmetu pa se odviše studi prejšnja žena, ki je imela kedaj na rokah in nogah pribite podkove. Zatoraj se nji za vedno odpove, vrže ji v jezi uzdo zopet čez glavo, pa jo kot kobilo stira v šumo, kjer so jo v kratkem raztrgali gladni volkovi.