Dva dni v Grintavcih (Tura na Kočno in Grintavec)
| Dva dni v Grintavcih (Tura na Kočno in Grintavec) dr. Fran Tominšek |
Spisal dr. Fran Tominšek
| |||||||||||
Lansko leto sem opisal, kako sem se namenil na Grintavec, pa sem ga zgrešil. Letos pa bom izkusil podati sliko o drugi večji turi v Grintavcih, ob kateri sem napadel Grintavec 'zavratno' s take strani, kjer se ga ni dalo ogniti.
Dogovoril sem s svojima tovarišema izlet na Kočno kot začetno točko. Glede nadaljnje ture smo sklenili odločevati šele na potu, dobro vedoč, da napravimo zadostno in imenitno potovanje, ako dospemo le na Kočno.
Bili smo torej trije slovenske zemlje sinovi. Vsi smo bili dobri planinci, lahkonogi in predrzni. Najbolj je pa seveda renomiral Janko. Imel je od nas treh najlepši klobuk, kateremu so se krajci žalostno nagibali proti zemeljskemu težišču. Iznad klobuka pa je štrlelo imenitno kurje pero. Imel je kratke, močne hlače in prelepe, nad kolena segajoče nogavice s primerno podlago. Midva druga sva ga res zavidala in se sramovala svojih dopetač. Najbolj ga je pa dičil cepin, ki se je lesketal, kakor da bi bil obdržal na sebi tisti blišč, v katerem se je kopal po tirolskih lednikih. Dobro voljo smo seveda vzeli s seboj in za rezervo smo je precej naložili tudi v nahrbtnike.
Odpotovali smo preko Kranja s tistim poštnim vozom, ki se od vseh kranjskih voz najbolj ziblje in ki čisto po nepotrebnem vozi le do Povšnarja. Kako radi bi se bili še naprej zibali proti Jezerskemu, toda morali smo jo od Povšnarja peš ubrati po trdi cesti. Kdo bi se torej čudil, da smo kar ustavili voznika, ki nam je pridrčal nasproti doli od Jezerskega. Hočeš, nočeš se je moral vrniti. Mi smo mu vzeli prosto človeško odločevanje, on pa nam nekaj lepih kronic. Škoda jih ni bilo!
Kar ponosni smo postali, ko smo zasedli lični voziček in jo urno ubrali po krasnih tesneh proti Koroški deželi. Čutili smo, da smo imenitni ljudje, ki zaslužimo večje spoštovanje nego revni pešci. Tako smo privozili na Jezersko, kjer so nas pozdravili gosp. Muri in češki letoviščniki. Pri Muriju so bili tudi odborniki Češke podružnice. Mnogokaj bi se bili imeli ž njimi dogovoriti, toda solnce ni hotelo čakati in morali smo odriniti, da dospemo do noči v Češko kočo.
Pota od Jezerskega do Češke koče ne bom popisoval, ker je večinoma znan. Kdor ga pa ne pozna, naj si ga le gre ogledat, žal mu ne bo. Pot ni težavna in je prav zanimiva. Krasen je pogled osobito od onega roba, ki drži doli od Kočne v severni smeri proti Jezerskemu in ki loči Spodnjo Kočno, oziroma Ravno dolino od Štularjeve planine in od sveta na Ravneh. Ko smo se po tem robu povzpeli nad gozdove, se je začudil posebno Janko, ki še ni bil v Grintavcih, tukajšnjemu divnemu razgledu. Impozanten je posebno pogled proti zapadu v Ravno dolino, kamor se naš greben pogreza v navpičnih skočnikih. Čuje se šumenje potoka, ki drevi od snežišč navzdol v zaporednih manjših in večjih slapovih. Onostran tega dolca se dviguje nebotični, raztrgani rob zapadnega vrha naše Kočne, ki se vprav nad nami združuje s severnim podaljškom Kočne. Ves ta rob se vidi odtod kakor ogromen obok, ki se dviguje iz Ravne doline deloma v pokončni, do 1000 m visoki skalnati steni. Bolj prijazen je pogled proti vzhodu, na Štularjevo planino. Ta se v velikem oboku dviguje proti Vodinam in Savinskemu sedlu. Na obeh straneh tega sedla, katerega pobočje dela kaj prijeten vtisk, kipe znameniti velikani: na levo jasno očrtana, težko pristopna Baba (2154 na desno pa stene Rinke, Skute in Dolgega hrbta. Grintavčeve stene nadaljujejo greben proti Kočni. Pogled nazaj je pa naravnost mičen. Prijazna Jezerska dolina leži globoko pod nami, obsejana s prijaznimi seli in temnimi gozdovi. Iznad nje se proti zapadu razteza Storžičeva skupina z veličastnim kipom Storžičevim (2134 m), ki se v solnčnem svitu dviguje iz ozadja. Takoj nad Jezerskim nas pozdravljata Pristovnikov Storžič (1462 m) in Vernikov Grintavec (1658 m), zadaj za njima se pa razprostira dolgi robati greben Košute. Proti severu ponosno dviga svojo okroglo glavo, naslanjaje se na Košutno pogorje, Veliki Obir.
Od tega na potu do Češke koče najlepši razgled nudečega roba krenemo na levo in po strmem. Le z redkimi macesni, sicer pa z ruševjem in skalovjem pokritem pobočju, koder je varno nadelana nova pot Češke podružnice, dospemo ob mraku na Spodnje Ravni. Z radostnim vriskom pozdravimo najlepšo planinsko stavbo v naših krajih, Češko kočo.
Pred kočo si še ogledamo ogromno skalovje, ki na južni strani skoro neposredno visi nad nami, da se nekoliko orijentujemo glede pota, ki ga napravimo drugi dan.
Od Spodnjih Ravni, kjer stoji Češka koča, se vzpenja svet precej strmo do Zgornjih Ravni. To je do zadnje velike terase pod Grintavcem. Od koče vidimo seveda okrajni obrobek Zgornjih Ravni. Na obeh straneh pa štrli do neba razrito skalovje, ki tvori greben gorske skupine. Od spodaj je videti ta greben nepristopen. Vrhunci Dolgega hrbta, Grintavca in Kočne se od grebena ne razločujejo, ker stoje bolj v ozadju. Dobro pa je očrtano na levo dolgo Mlinarsko sedlo, preko katerega vodi od te strani pot na Grintavec, na desno pa divje Dolško sedlo (škrbina), ki veže pogorje Kočne z Grintavcem. Do te škrbine bomo morali priti. Toda kod? Kar mrazi nas, ko si ogledujemo to smer. Oko nikjer ne zapazi kakega žleba ali pobočja, koder bi se po teh pokončnih stenah dalo preplezati. Takoj uvidimo, da bomo morali zaviti bolj na desno stran, to je ob onem hrbtu, ki drži od Kočne proti severu. A tudi ta hrbet se kaže odtod nedostopen. Baš nad Češko kočo napravi več sto metrov visok skok. Velika glava, ki se prav nad nami ponosno dviguje (točka 1984 m visočine na specijalni karti), nam kar naravnost odkimava, da od te strani ne pridemo gori.
V kratkem se uverimo, da od Češke koče ne moremo pregledati smeri svojega potovanja. Potolažim pa svoja tovariša, ko jima povem, da se pot na Kočno razhaja od pota na Mlinarsko sedlo in Grintavec šele na Zgornjih Ravneh in da šele gori spoznamo svojo pot. Oskrbnik Češke koče, Krč, nam tudi zatrdi, da lahko najdemo zaznamenovano smer in da gotovo izvedemo nameravano turo. Mene in Joška je že poznal, do Janka pa je tudi kar pridobil zaupanje, ko je opazil njegov cepin in zaslišal njegovo kar nič ponižno pripovedovanje o turah po tirolskih lednikih.
S tem smo premagali prvo bojazen pred turo, ki jo je do zdaj napravilo le še malo turistov in katero imajo za eno najtežavnejših v Savinskih planinah.
Nato smo začeli ogledovati še karto in Kocbek-Kosov spis o Savinskih planinah ter povpraševati, glede nadaljnega pota od Kočne na Grintavec s severne strani. Krč je ali mislil, da se hočemo le ponašati, ali pa sam tega pota ni posebno spoštoval. Dajal nam je namreč le bolj splošne in nezadostne odgovore, in kaj natančnega o tem potu nismo mogli poizvedeti. Odločimo se torej, ravnati po svoji previdnosti in po svojih močeh in. če ne bo kazalo drugače, spustiti se s Kočne na jug proti Frischaufovi koči. En del tega pota, t. j. od Srednjega Dolca do Frischaufove koče, sva bila napravila jaz in Joško kakih 14 dni prej, ko sva se vračala z Grintavca in sva torej vedela, da se tam lahko povrnemo brez nevarnosti.
Sedaj pa nam bo kdo očital, zakaj smo potovali brez vodnika. To očitanje prav lahko zavrnem. Bilo nas je troje, ki smo bili sposobni poiskati pravo pot in v sili drug drugemu pomagati. Vrhu tega se je vsak od nas smel popolnoma zanašati na svoje moči, ker smo jih že večkrat preizkusili. Tudi smo vsi dobro poznali nevarnosti, ki preže na turista in smo znali biti tudi previdni. Vodnik bi nam bil ob tem lepem vremenu kar odveč. Sploh pa za dobrega turista v Kamniških planinah ni vodnik tista neobhodno potrebna pomoč, kakor po lednikih na Tirolskem ali v Švici. V naših Alpah je glavna nevarnost strmina in nestalna sestava skalovja. Tukaj se mora torej turist najprej sam na sebe popolnoma zanesti, predno se spusti na težjo turo. Vodnik ga ne more nositi ali vlačiti ali mu pota delati. Vodnik mu je le bolj svetovalec in razkazovalec pota. Brez pomisleka smo se torej odločili za to turo brez vodnika, posebno ker je bilo vreme videti popolnoma stalno.
Po kratki večerji se odpravimo spat. Češka koča ima jako dobro razvrščene spalne sobe. Za nas je bila ena kakor nalašč pripravljena, imela je namreč tri postelje in vse dobre. Dobro se je spalo, samo iz početka se mi je zdelo, da je postelja preozka za razvajenega, po noči in po dnevi nemirnega človeka. Nekako bal sem se, da se po noči ne prekopicnem na tla. Vkljub temu sem se pa trdno zazibal v najlepše sanje.
Zdelo se mi je, da še nisem dolgo spal, ko me zbudi močan ropot. Hitro se potipljem na vse strani, da se prepričam, ali nisem padel s postelje in sam tega ropota napravil, pa ta strah je bil odveč, kajti ležal sem na varnem v postelji. Ropotalo je torej najbrž zunaj in res še drugikrat in še tretjikrat se ta malovredni budilnik oglasi. Jezno se vzpnem pokoncu, ne vem prav, če sem Boga poklical na pomoč in se dotipljem do sobnih vrat. Ko jih odprem, zapazim v jedilnici luč in Janko mi pride od hodnika sem nasproti. Ko mi pove, da se bliža ura že trem po polnoči, se potolažim, da sem bil tako kruto zbujen iz najslajšega spanca, vendar pa povprašam Janka, zakaj je tako šmentano ropotal. Janko napravi nedolžen obraz, kakor da bi se hotel čuditi, in mi odgovori, da ni nič ropotal, le brevir je molil. Dragi moj Janko! Sicer si resnicoljuben mož, mnogotero sem ti že verjel in ti jo še bom moral verjeti, te ti pa nisem in ti je še danes ne verjamem. Ko bi bil že vsaj rekel, da si 'libere' tolkel! Tako pa… Toda kaj če bi zgražal nad tisto glasno molitvijo! Vstati je bilo treba in vstal sem ter še Joška potegnil iz postelje.
Hitro smo se oblekli, med tem nam je že tudi Krč prinesel zajutrek in nasrkali smo se dobre kave, potem pa brez zamude odrinili.
Ob pol štirih smo odšli od koče. Bilo je še temno, le zvezde so nam nekoliko razsvetljavale pot. Pogumno smo krenili kvišku proti Zgornjim Ravnem. Steze nismo dosti iskali, vodil nas je šum majhnega slapa, ki ga dela iz snežišča na Zgornjih Ravneh prihajajoči potoček. Ker je pihala od severnovzhodne strani ostra jutranja sapa in nam je v kratkem izpihnila vso toploto, ki smo jo še iz postelje vzeli s seboj, smo se jeli prav hitro pomikati navzgor, da se ugrejemo. V kake pol ure smo že stali na Zgornjih Ravneh. Grebeni nad nami so se že svitali, doli v duplini pa je bil še mrak. Dobro smo morali paziti, da ne zgrešimo razpotja.
Prišli smo do velikanskega snežišča, ki se razprostira med stenami Grintavca in Kočne, oziroma nje severnega podaljška in sega proti jugu po dolžini do silnega skalovja, ki se vzpenja do Dolške škrbine. Veličasten vtisk napravlja ta na treh straneh od mogočnih vrhov obrobljeni, na dnu snežnobeli tihi gorski kot. Tik ob robu snežišča je razpotje. Na levo, kar prek snežnih tal treba kreniti proti Mlinarskemu sedlu in Grintavcu. Na desno pa kaže na tleh ležeči napis pot na Dolško sedlo (Seelanderscharte) in Kočno z opozorilom 'Nur mit Ftihrer' le z vodnikom! Da ugodimo temu predpisu, izvolimo z dvetretjinsko večino glasov Janka za vodnika. Malo kislo se je držal, ker je slutil, da bo treba sekati stopinje po snežišču. Ko sva mu pa tovariša izrekla najskrajnejše zaupanje in mu še posebej obljubila javno zalivalo, ki mu bodi kratkim potom kar tukaj izrečena, je prevzel to čast in ponosno zavihtel svoj cepin, češ, zakaj sem ga pa s seboj vzel! Namesto plačila smo se domenili za merico žganja. Slovesno mu izročim svojo steklenico brinovca in on si vzame svojo merico, midva druga pa ga tudi nisva samo gledala.
Po tem kratkem okrepčilu jo uberemo na desno in nastopimo pot, ki se po navadi imenuje Kremžarjeva pot. Vodnik Kremžar je namreč zaznamoval in nadelal, kolikor se je dalo, to težavno pot do Dolškega sedla leta 1895 za društvo Oesterr Turistenklu. Prej se od te strani ni prišlo na Kočno. Najprej moramo na desno prekoračiti snežišče, ki je s početka čisto piano. Ko pridemo do roba, moramo naporno paziti, da najdemo znamenje ob desni steni in da smeri ne zgrešimo. Ker imam dobre oči in dovolj okusa za tako stvar, sem prevzel jaz to iskanje. Po dnevi bi to delo ne bilo težavno, v mraku pa sem vsako temno liso imel za znamenje in sem moral mnogotero skalo oblesti, predno sem našel prvo znamenje, ki nas je vedlo od snežišča v skale. Z dobrim upanjem se spustimo napošev kvišku po rebru nad snežiščem. Toda naš up bi bil z nami vred skoro zdrčal navzdol po snežišču. Skalnatega pobočja je bilo namreč hipoma konec in morali smo že v znatni višini stopiti z rebra na sneg, ki se je liki pristanišče vzpenjal od spodnjega snežišča prav strmo do nas. In ta sneg je bil trd kakor led. Prvi nepremišljeni korak nas bi izpodnesel navzdol. Na srečo smo prej poskusili sneg, predno smo stopili nanj, in smo seveda takoj poklicali cepin na delo. In sekal je cepin in sekal stopinjo za stopinjo, niti koraka se ni dalo drugače storiti. Najoprezneje smo morali stopati po tem strmem snežnem pobočju napošev proti glavnim stenam, ki se udirajo od severnega vrha Kočne na Zgornje Ravni. Pogled navzdol bi nam pač ugajal ako bi stali na varnem. V našem položaju pa ni bilo dovoljeno dosti se ozirati, posebno ne navzdol. Kar tiho smo se pomikali naprej, da nam gorske vile ne zamerijo kake drzne besede in nas ne zapode v globino. Ko se skale na naši desni nekoliko znižajo, moramo zopet iskati potnih znamenj, da se na pravem mestu spustimo s snežišča. Tako pridemo do strmega žleba v skali, ki drži čisto do snega. Tukaj mora biti pravo mesto. Krenemo bolj proti stenam, in res nas pozdravi raz strmo pobočje rdeče znamenje. Še nekaj stopinj, in srečno smo prekoračili ta dolgi strmi sneg.
(Dalje prih.)
(Dalje.)
Pot gre sedaj naravnost navzgor po strmi skali; na to je treba splezati. Veseli, da dobimo zopet trdno stališče, zlezemo kvišku, čisto pravilno plezaje. Pri tem si morajo noge kaj pazno iskati stopinj in razpok v skali, da si dobe trdne opore, roke pa morajo varno preizkušati oprijemljaje, iz skale moleče robove, da se kateri ne odkruši. Ko dosežemo vrh skale, pridemo na manj strmo pobočje in dospemo na rob predgorja, držečega doli od Kočne. Čudeč se opazimo, da stojimo ob oni glavi (točki 1984 m specijalne karte), katero smo zvečer od Češke koče merili s toliko spoštljivostjo.
Tukaj nas že doseže solnčni svit, in ker je odtod tudi čudovit razgled proti severu in po okolici, se ustavimo in si privoščimo nekoliko počitka. Bilo je tri četrti na šest.
Češka koča leži tik pod nami v grozni globini. Če bi kamen z nogo brcnil, menil bi, da zleti črez kočo. Kaj varno si ogledamo, kam posadimo svoje grešne kosti, da ne bi se zatrkljale v strašni prepad. Impozanten je pogled na skalnate rezi od Dolgega hrbta do Grintavca, bleščeče se v jutranjem solncu, in na temni kot Zgornjih Ravni. Proti zahodu si pa oko zopet skoro pogledati ne upa, v tako globočino se navpik pogreza greben navzdol v Ravno dolino. Iz daljave nas pa pozdravljajo Visoke in Nizke Ture in velik del Koroške.
Pol ure smo počivali, krepčali se ter greli na solncu. Veliko je bilo naše veselje nad lepim vremenom, katero nam je malokdaj bolje došlo nego ta dan.
Ko odrinemo, se pomičemo najprej navzgor po strmem robu, v kratkem pa krenemo bolj na levo stran njegovega pobočja in plezamo kvišku po ozkem dimniku.
Od vrha tega žleba se pot izboljša in ni več tako strma. Vodi pa venomer proti jugu po stenah, ki visijo nad Zgornjimi Ravnimi. Na levo stran imamo vedno prepad pod seboj, na desno pa kipe nad nami pečine severnega vrha Kočne. Opasnejša postane pot, ko pridemo v obližje Dolške škrbine. Tukaj stopimo zopet na trd sneg. Obiti ga ni mogoče; visi pa strmo proti Zgornjim Ravnem. Takoj damo zopet cepinu veljavo. Dobro, da je bilo snežišče majhno; stopinje sekati je bilo namreč zelo zamudno, ker je bil sneg že skoro led. Ko prekoračimo snežišče in preplezamo nekaj skal, se že obrnemo bolj proti vzhodu, to je proti sedlu. Ločimo se od severne Kočne in hitro stojimo pod škrbino. Še kako minuto ravnega pota imamo naravnost proti vzhodu in že smo na vrhu sedla. Bilo je tri četrti na sedem.
S krepkim vriskom pozdravimo novi svet, ki se nam tukaj odpre. Stojimo prav na sredi visokega, ostrega, na dolgo raztegnjenega grebena, ki veže kočno z Grintavcem. Pogled nazaj na snežišče v Zgornjih Ravneh kar omoti gledalca, tako neposredno se vidi v prepad! V strašni divjosti se kaže od tukaj Grintavec; ves je razkosan; od te strani je zares grintav. Njegov vrh je od tod že viden. Proti zapadu se vidijo vrhovi Kočne. Seveda pa nas ta še ne pusti kar lahko do sebe, loči nas od nje še globoka kotlina. Tudi na južno stran se pogrezujejo stene pokončno navzdol, toda ne tako globoko kakor na severno plat. Vendar pa je tudi ta južni kotel gotovo 100 m pod nami. Ta kotlina je Zgornji Dol ali Dolec (odtod tudi ime Dolško sedlo ali Dolška škrbina; beseda „Seelander Scharte" ali Jezerska škrbina je domačinom neznana).
Ko si ogledamo situacijo, prepričamo se, da moramo najprej proti Zgornjemu Dolcu. Prav neradi se spustimo navzdol, dobro vedoč, da boma vsaj pol ure potrebovali, predno dosežemo odspodaj navzgor zopet to višino, na kateri sedaj stojimo. Toda kaj pomaga naša nevolja? Zato naprej! Kakor kobilice poskačemo po žlebu navzdol, koder je pot v skale vklesana; vsakemu gledalcu bi sapo zapiralo od strahu, da se ne prekopicnemo črez steno. Vendar pa smo srečno dospeli pod skale na prod. Tukaj se obrnemo na desno proti širokemu plazu, ki drži po enakomerni, hndi strmini do grebena Kočne.
Približali smo se koncu svojega potovanja na Kočno, toda to je bil slab konec. Kdor ve, kaj pomeni, po jako strmem, s samim kamenjem in manjšimi skalami posutem plazu kvišku se poganjati, vedel bo oceniti naš napor. Nobena stopinja ni obstala, prav priboriti smo si morali vsak korak; kaj čuda, da so se nam pocedile potne kaplje, debelejše od vsake solze, katero je kdaj potočilo žensko oko. Vrhutega nam je še jelo solnce odzadaj pripekati, žeja nas mučiti, črevlji žuliti, sploh vse dobrote so nas našle. Krenemo torej rajši bolj na levo k stenam. Tam potem plezamo kvišku, koder je količkaj videti svet pristopen. Kako željno pogledujemo kvišku proti vrhu, da bi se nam vsaj nekoliko približal! Končno pridemo na bolj trden svet in najdemo rdeča znamenja, ki kažejo na levo. Sedaj smemo zaviti iz jarka ven v skale. Najvišji vrh Kočne se dviguje prav nad nami nad koncem plazu; spoznamo ga na trikotišču, vendar pa je od te strani najbrž nepristopen, dokler človeška roka ne napravi pristopnega roba, ki se navpično dviga s plaza proti vrhuncu. Sicer pa smo itak okusili, kako utrudljivo in zamudno je plezanje po plazu. Veseli smo torej, da sploh pridemo zopet v skale, čeprav moramo napraviti velik krog najprej na levo in potem zopet na desno; obkrožiti moramo namreč široki vzhodni vrh Kočne. Čaka nas seveda zopet huda strmina, predno se povzpnemo na njegov greben. Zopet se plazimo po ozkem žlebu, v katerem je nakopičenega mnogo le na rahlo zloženega skalovja. Prav opasno postane plezanje, ker te skale ne drže ne roke ne stopinje. Tesno drug za drugim stopamo — in to je bilo dobro. Janku se hipoma omaja precejšnja skala in že se nagne, da zdrči navzdol; seveda se je takoj oba oprimeva, da jo obdrživa, dokler se je vsi trije ne ognemo; potem pa je zaropotala navzdol na plaz in sedaj ne bo več zvajala turistov s svojo dozdevno solidnostjo. Brez nadaljnjih zaprek dospemo na vrh žleba; s tem smo pa tudi dosegli greben. Na vrhu stojimo, skoro na ravni terasi; le nekaj metrov nad nami je vzhodni vrhunec. Okolo njega zavijemo na južno stran in naravnost proti zapadu dospemo pod raztrgan, z rdečkastimi pečinami obdan stožec, ki se dviguje še kakih 15 m iznad grebena. To je najvišji vrh Kočne. Visok je 2541 m; vkljub svoji visočini pa ni posebno impozanten proti sosednjim, čeprav nižjim vrhovom Kočne, ki imajo široke hrbtove. Zadnji pot na vrh je težaven in ni brez nevarnosti. Skalovje je namreč jahko prhko in skoro da ni nobenega varnega oprijemljaja; odlomi naj se ti eden rob, za katerega se primes, pa zdrčiš preko stene na oni plaz, po katerem smo mi došli.
Ko srečno splezamo na vrh, najdemo drugo težavo, namreč kako si poiskati varnega zavetja za odpočitek. Toliko da je bilo sploh prostora za nas tri, četudi se ne odlikujemo po posebni obsežnosti. Da bi pa našli kako zavetje pred vetrom, je bilo docela izključeno. Na nobeno stran se nismo smeli premakniti, ako nismo hoteli sfrčati kakor ptiči po zraku. Poleg tega pa ima ta vrh Kočne še to slabost, da se nagiblje proti zahoda črez prepad, to je nad Ravno dolino; na to stran se sploh ne sme stopiti do roba. Le ležeč si upamo pogledati preko tega roba; tudi vajeno oko osupne nad globočino, ki odpira tukaj svoje žrelo!
Toda predno se nadalje razgledujemo, treba se odpočiti in zajutrkovati; saj je že tudi čas; osem je ravnokar odbila, pa seveda ne na Kočni.
Ko se zadostno okrepčamo in odpočijemo, začnemo opazovati okolico. Razgleda v daljavo ne bom opisoval, ker je približno isti ko z Grintavca. Na severu imamo pod seboj Koroško, obmejne vrhove Visokih in Nizkih Tur prav jasno razločujemo; tudi proti zahodu je razgled odprt; Karavanke in Julijske Alpe nas kot stari znanci pozdravljajo. Proti jugu motrimo Gorenjsko ravnino do Ljubljane in Kraško ter obmejno pogorje. Samo proti vzhodu nam zapirajo pogled grebeni Skute in Grintavca; večinoma je zakrit tudi vzhodni del Savinskih planin.
Poučen in velezanimiv pa je posebno pogled po bližini. Od tukaj se šele lahko presodi lega Kočne in njenih vrhov. Od Ljubljanskega in Sorskega polja, odkoder se Kočna najlepše vidi, se kaže kot kvišku štrleč, širok lemež, ki ga loči globoko in široko sedlo (Dolsko sedlo) od Grintavca. Med obojestranskimi stenami se navzdol od sedla do podnožja obeh velikanov raztezuje široka, silno strma dolbina, ki ima tudi od daleč vidne tri kratke terase, imenovane Gornji Dolec, Srednji Dolec in Spodnji Dolec. Široke stene Kočne se vidijo od daleč kot mogočno, a precej enolično pobočje. Ob natančnejšem opazovanju razločiš dva vrlina hrbta; zapadni hrbet je nižji in se z dolgim poševnim robom znižuje do Kokrske doline; vzhodni višji hrbet stoji bolj v ozadju in se s strmimi rebri udira proti Grintavcu v žleb Gornjega in Srednjega Dolca.
Ako opazuješ Kočno iz daljave, meniš, da ne more biti težko pristopna. Čisto drugačna se pa kaže iz bližine. Šele z vrha se spozna nje pravo lice. Tukaj se uverimo, da v Grintavcih ni bolj razkosane in bolj divje gore, nego je Kočna.
Od najvišjega vrha,, kjer stojimo, drži globoko, kratko sedlo proti severu do drugega vrha Kočne, to je severnega vrha; le-ta je mogočna, strma piramada, ki je le malo nižja od našega vrha; videti je nepristopna, vsaj od naše strani. Pod tem vrhom nas je danes vodila pot do Dolške škrbine, ki se pod njim cepi proti Grintavcu. Ta severni vrh nam zavira pogled na Gorenje Jezersko.
Proti vzhodu od najvišjega vrha se dviguje, ločen od nas le po globoki zarezi, vzhodni greben Kočne, ki sega s svojim podnožjem daleč proti Grintavcu. Ta vzhodni greben Kočne dosega tudi skoro višino našega vrha; z Ljubljanskega polja se vidi ta kot najvišji hrbet Kočne, ki je spojen z našim nekoliko v ozadju stoječim kipom. Omenil sem že prej, da smo ta vzhodni hrbet popolnoma obkrožili, plezajoč od plazu nad Gorenjim Dolcem na vrh. (Konec prih.)
(Konec.)
Proti jugu se od našega vrha razhaja z ostro zarezo skalnat, raztrgan greben; silno oster je proti zapadu, kamor pada z navpičnimi stenami v Ravno dolino, proti vzhodu pa ima na lahko nagnjeno teraso, katere valovito skalovje se spaja s prej navedenim vzhodnim hrbtom Kočne. Nadalje proti jugovzhodu se ta terasa hipoma znižuje v strm plaz, ki sega v dolino do Srednjega Dolca (,,v plazéh" specijalne karte). Imenovani proti jugu vodeči greben se le nekoliko dviga nad teraso in se vsled tega tudi ne vidi iz ravnine. Zakrivata ga namreč zadnja dva južna vrhova Kočne, katerih hrbet se razteza od vzhoda proti zahodu. Ta vrhova sta zaznamenovana na specijalni karti s točkama 2442 m in 2484 m visočine; drugi vrh je nekako v sredini skupnega hrbta. Od našega opazovališča se čudimo ostremu robu tega grebena in njegovi silni severni steni, pogrezujoči se v Ravno dolino. Od Ljubljanske ravnine se ta dva južna vrhova vidita drug z drugim spojena in tvorita v ospredju stoječi široki hrbet Kočne. Vsi ti razkosani vrhovi in grebeni so razvrščeni okolo najvišjega vrha, našega stališča, podobni lopatam velikanskega vretena.
Taka je Kočna. Opisal sem jo bolj natančno, ker je turistom še skoro neznana.
S Kočno nas je seznanil najprej profesor dr. Frischauf, ki je prvikrat leta 1875. poskusil priti na njen vrh. Šel je s severne strani preko Ravne doline kvišku proti robu zapadnega vrha. Dospel je z veliko težavo na greben, toda niže pod zapadnim vrhom, najbrž do točke, imenovane Kljuka (nad Malim vrhom specijalne karte); na Kočno od ondod ni mogel priti. Drugo leto se je napotil na Kočno od južne strani, t. j. od Suhodolnika, po globoki, strmi rupi med Grintavcem in Kočno, to je preko Spodnjega, Srednjega in Gornjega Dolca, koder tudi še danes vodi pot na Kočno od južne strani. Od Gornjega Dolca naprej je šel približno v isti smeri kakor mi in je dospel tudi na najvišji vrh.
Že Frischauf je poudarjal, da je nasvetovati turo na Kočno samo dobro vežbanim, popolnoma brezomotičnim planincem, ki si vedo pomagati, čeprav se kamenje pod njimi ruši. (Primeri opis dr. Frischaufa: Die Sannthaler Alpen). Vse to velja še tudi danes, ker ni prave nadelane poti, posebno ne v zadnjem koncu, kjer bi itak plazovi razrušili vsako pot.
Ob devetih smo se pripravili na odhod. Spominske knjige ni nobene na Kočni, in zato smo le svoje vizitke vtaknili v gručo kamenja ob napol razmetanem trikotišču. Bili smo to leto prvi na Kočni in mislim, da tudi naslednikov ni bilo mnogo. Še en pogled po okolici! Zadnjikrat se nagnemo čez rob, da premotrimo še enkrat divji slikoviti prepad, ki se v velikem krogu ob zapadnih in severnih stenah Kočne pogreza v globoko Ravno dolino - potem pa splezamo po isti poti z našega stolpiča navzdol. Ob vzhodnem vrhu še enkrat postojimo, kajti odtod imamo prostejši razgled proti jugu in posebno proti Grintavcu. Diven je pogled v globoko dolino, ki vodi od Povšnarja mimo Suhodolnika. Prav pod nami, seveda v silni globočini, se končuje ta dolina s prijazno zeleno trato. Od te trate pa se vzpenja kvišku med Grintavcem in Kočno do Dolškega sedla že gori navedena globoka kadunja, in sicer v treh silno strmih skočnikih. Med prvim in drugim presledkom ležita zeleni terasi Spodnji in Srednji Dolec. Znamenit je posebno Srednji Dolec, ki je precej prostoren pašnik; tukaj je svoje dni stala pastirska koča. Nad Srednjim Dolcem se na obeh straneh dvigujejo silne skalnate stene, pobočje pa tudi postaja bolj in bolj skalovito, čim se približa tretji terasi, Gornjemu Dolcu. Zanimivi kotel Gornjega Dolca je obdan na vseh straneh s skalovjem in nima skoro nič več rasti.
Jako impozanten je pogled na divje stene, ki se dvigajo više in više iznad Srednjega in Gornjega Dolca in se raztezajo do vrha orjaškega Grintavca. Vse te stene so nepristopne in preprežene na vse strani z zarezami in razpokami, po katerih se poceja voda, ki prihaja od vrha. Vsled tega je skalovje v teku let skoro očrnelo in dela na gledalca toliko bolj vtisk grozne mogočnosti.
Pazljivo si še ogledamo kotlino, ki jo tvori Grintavec nad Gornjim Dolcem, kajti na to stran ima kreniti naša nadaljnja pot. Nikjer pa ne zapazimo kakega pristopnega roba. Pogum bi nam upadel, ako bi ne bili že večkrat izkusili, da je dostop po navadi lažji, nego je soditi po pogledu, in da doletijo taka presenečenja turista posebno rada v Savinskih planinah. Ne damo se torej odvrniti od svojega sklepa in zakličemo sivemu Grintavcu: „Na svidenje ob kosilu!"
Nato jo pa uberemo s Kočne navzdol na plazove ob Gornjem Dolcu. Prišedši na prod, se kar po sredi spustimo navzdol in v pol ure že dospemo nazaj do znane nam stene ob Dolški škrbini. Ko premotrimo globoki kotel Gornjega Dolca, ki leži pod nami, se uverimo, da bi izgubili preveč višine, ako bi se spustili do njegovega dna. Odločimo se torej, splezati zopet kvišku po steni na rob sedla in potem preko njegovega grebena dospeti na onostransko pobočje pod Grintavcem. In prav smo storili. Na vrhu sedla namreč najdemo znamenja, ki nas vedejo po grebenu proti vzhodu. Nekaj časa stopamo po rezéh, potem pa krene pot zopet navzdol z grebena proti kotlu. Tukaj je treba storiti nekaj skokov, ki jih izvršimo s privajeno eleganco, in že stojimo ob snežišču, ki se razprostira pod stenami Grintavca. Snežišče je jako obširno in se vzpenja dale gori po žlebu, ki drži proti vrhu Grintavca. Tukaj se izgube potna znamenja; ker je bilo še toliko snega, so bila najbrž pod snegom skrita.
„Kam drži na levo cesta, kam drži na desno pot? ' tako bi povprašali, ako bi bil sploh kak sled o potu; toda ni ga bilo. Napenjali smo oči na vse strani po robovih snežišča, toda brez uspeha.
Jeli smo ugibati, kod se sploh da preplezati, toda nismo mogli dognati. Grintavčeve stene, ki so se v višini raztezale nad nami, so nepristopne; oni snežni žleb, ki drži proti vrhu Grintavca, nas je sicer mikal, a hitro smo se uverili, da ne pridemo po njem na vrh, ker je v zgornjem delu silno strm in ker je treba nad njegovim koncem preplezati še eno pokončno steno.
Soglasno smo sklenili, da po tem žlebu ne bomo vlačili svojih še življenja veselih teles.
Nobena druga črta ni mogla priti v poštev nego levi rob Grintavčeve stene. Ta rob bo treba na nekem nam še neznanem mestu prekoračiti, da pridemo na severno pobočje, kjer smo se nadejali manjše strmine.
Toda kod preko roba? Dolško sedlo se razteza z ostrimi zaporednimi grebeni, roglji in vršiči proti robu Grintavca in je bilo svoje dni gotovo ž njimi zvezano. Ker pa je greben čisto ozek, se je udrl v teku let njegov zadnji del prav ob stenah Grintavčevih in tako zija sedaj med grebenom na sedlu in Grintavcem ogromna odprtina. Na vse strani v divjem neredu razmetano skalovje svedoči, da se je tukaj udrlo res velikansko pečevje. Ta škrbinasta luknja je značilna za zapadni rob Grintavca in se čisto dobro opazi od kranjske strani; podobna je skoro štirioglati globoki škrbini, ki je vklesana v Grintavčev greben. Ob tej škrbini pričakujemo nadaljnjega pota. Vendar pa nam začne stvar resno mrzeti, ker vemo, da je onostran te luknje silen prepad na Gornje Ravni.
Ker pa je jasno, da moramo navzgor, krenemo na snežišče in se posmučemo najprej na njegovo južno stran, potem pa zavijemo kvišku po produ ob snegu. Prične se zopet mučno plazenje po nestalnem kamenju. Prišli smo že precej visoko, kar zapazim proti sredi snežišča nekaj iz snega molečih skal. Ta mali skalnati otok je kakor nalašč pripravljen za markacijo, vešče oko to takoj uvidi. Motrim in motrim skale — in glej, tam je res rdeča lisa čisto nizko pri snegu, toliko da ven gleda! Brzo se spustim na sneg, ki je bil tukaj že zelo strm; ker pa je solnce zgornjo trdo skorjo že stajalo, prekoračim snežišče, ne da bi čakal Jankovega cepina, ki je začel zadaj za menoj peti. Ko dospem do zaznamenovane skale, ogledujem se po nadaljnjih znamenjih; razločim pa že odtod, da moramo strmo navzgor po pečevju proti mestu, kjer se pogreza Grintavčev greben v ono veliko škrbino. Po natančnejšem opazovanju zagledam tudi res nekaj zaporednih, kvišku vodečih znamenj.
Ko je bila tako smer brez dvoma določena, smo krenili pogumno naprej in smo jo praskali navzgor po nasutem skalovju na desni strani od škrbine. Pot je zahtevala vso pozornost, tako da nismo prav nič mogli paziti na okolico. Prej, nego bi mislili, dospemo pod ogromno skalino, ki visi črez nas. Tukaj moramo zaviti na levo proti robu škrbine. Gornja skala se še bolj nagne nad nas, pod nogami pa mahoma izginejo tla. Do sem smo imeli pod seboj skalnato pobočje, ki je vkljub veliki strmini bilo pripravno za podporo našega pota. Tu pa stojimo na skalnati polici, niti za en korak široki, pod njo pa zija prepad. Na vrhu smo nad ono veliko škrbino, torej nad najgrozovitejšo globočino. Stisnemo se na desno h gladki steni in iščemo oprijemljajev, kajti stopinja je docela nezanesljiva. A prišlo je še hujše! Skala nad nami se še bolj povezne črez nas in nam ne pusti niti toliko prestopa, da bi mogli ravno pod njo stati; skalnata polica pod našimi nogami pa se je začela sumljivo nagibati navzdol in je postala prav gladka. Ker ni nobenih stopenj vsekanih, ne more več noga dobiti pravega trdnega stališča . . .
Kar utihnili smo in se spustili pod skalo naprej, sklonivši se, kolikor se je dalo; najvarnejše je še bilo, po vseh štirih prekobacati skoz ta predor.
Na srečo je bilo to nebeško mesto le kratko. Po kakih desetih korakih smo jo ovili okolo roba in smo dospeli onostran na prodnato, ne zelo strmo severno stran Grintavca.
Odkrito smo priznali in še danes priznavamo, da je bila ta točka najnevarnejša na vsem našem potovanju in da je bila toli grozovitejša, ker smo vsi vedeli, da visimo brez opore prav v zraku nad prepadom. Kdor ima količkaj slabe živce, naj se ne spusti na to pot!
Nadaljnja pot proti vrhu je bila brez nevarnosti, pač pa utrudljiva, ker so se nam po kamenju vedno vdirale stopinje. Hodili smo pa hitro in v kratkem dospeli do studenca pod Grintavcem, kjer se stekata naša pot in ona, ki vodi od Češke koče preko Mlinarskega sedla na vrh. Dobra voda, ki smo jo pri studencu srebali, nas je prav poživila. Še nekaj minut — in na vrhu smo stali. Ura je kazala enajst, baš pravi čas za kosilo, na katero smo se na Grintavec povabili.
Dokončali smo pot, ki se po pravici prišteva najhujšim turam v Grintavcih.
Izlet na Grintavec smatrajo po navadi za lahko turo. Mimogrede naj omenim, da sta dva mogočna turista iz nekega gorenjskega mesta kak teden prej bila na Grintavcu in se potem hvalila, kako lahko je pristopen; tudi sta izrazila svojo zadovoljnost, da raste na vrhu toliko bujne trave, v kateri se je dalo prijetno počivati. Da ta dva mogočneža Grintavca, ki je na vrhu čisto gol, odzgoraj nista videla, je pa jasno; njiju podpis v spominski knjigi, ki smo ga res našli, je bil pa idejalen podpis, izvršen po kakem čudežu. Sicer pa pristop na Grintavec od južne strani, to je od Kokrskega sedla, res ni težaven, pa pa je precej enoličen. Težavnejša je tura od Češke koče, torej od severne strani, vendar pa ni nevarna, in ker je tudi velezanimiva, jo je najbolj priporočati. Naša pot nam je pa pokazala Grintavec šele v pravi mogočnosti, seveda pa je ta tura le za vajene planince [1].
Na vrhu smo se razgledovali in počivali in se greli kakor kuščarji na pomladanskem solncu; tudi tek ni bil slab — znatno smo olehčali nahrbtnike.
Ko smo se končno dvignili za odhod, smo bili dobro izpočiti in korajže smo imeli — za tri. Kaj čuda torej, da nam planinska žila še ni dala miru!
Pogled po Velikih Podéh in po onkraj se dvigajočih velikanih je posebno Janka zanimal, ker mu doslej ti kraji še niso bili znani. Vitki stožec Skute pa nas je vse tri kakor magnet omamil in sklenili smo ta dan še Skuto počastiti.
S tem dobrim namenom smo se hitro odpravili z Grintavca in krenili nazaj po poti preko Mlinarskega sedla.
Navzdol je šlo hitro, kakor bi nas veter podil. Podil nas je pa tudi zares. Dvignila se je namreč nenadoma poštena burja. Ko dospemo do znanih dveh ostrih rogljev nad Mlinarskim sedlom, preko katerih nas vede pot do sedla, smo se morali dokaj čuvati, da nas vihar ne spravi iz ravnotežja in nas ne pomeče s skale v prepad, ali da vsaj Jankove imenitne muze ne odnese. Ker pa so stopnje na gosto in dobro vsekane in ker je tudi dovolj oprijemljajev, smo srečno preplezali to zadnjo strmino in dospeli na Mlinarsko sedlo. Odtod se brez obotavljanja spustimo po Velikih Podéh, in sicer po zgornjem potu, vodečem pod Dolgim hrbtom naravnost pod stene Skute in Štruce. V tem pa se je vihar še povečal in jel je bučati kakor tuleči volk. Prignal je s seboj celo čredo oblakov, ki so se najprej ovili okolo Grintavca, potem pa začeli svoj ples po grebenih okolo Velikih in Malih Podov. Hipoma sta bili zagrnjeni tudi Skuta in celo nižja Štruca in le tuintam sta nas vabljivo pogledali izza vrvečega meglenega valovja.
Janko ima rad šalo, tukaj pa mu je bilo šale preveč. „Kaj misli Skuta, da bo nas za norca imela?" se je jel hudovati. „Obrnimo ji hrbet, kakor zasluži!"
In res smo se pod stenami Štruce vrnili in krenili navzdol po Velikih Podéh proti Kokrskemu sedlu.
Ognili smo se s tem nevarnostim Scile, a prišli smo prav v žrelo Haribde; tako je vsaj zastokal Janko, ko se ga je v Zoizovi koči oprijela vrtalka, znana oskrbnica koče. Kakor slavni Odisej je najprej odrevenel od osupnjenja in strahu; kaj enakega še ni doživel na obširnih svojih potovanjih. Ko pa je spoznal položaj, zasidral je svojo barko v varno zavetišče, namreč v kot za mizo. Ker se pa še vendar ni čutil zadosti varnega, smo odjadrali po kratkem počitku naprej.
Naša pot je šla s Kokrskega sedla v Bistriško dolino. Kar zdrčali smo po strmini navzdol in ob kakih šestih zvečer smo že dospeli potni in za potrebo utrujeni v zavetišče Kamniške mestne korporacije ob izviru Bistrice. Tam smo se lahko brez pomislekov izročili gostoljubnosti Uršičeve tete. Seveda smo v zavetišču tudi prenočili.
Drugi dan je vreme slabo kazalo in zato smo se že zjutraj vrnili v Kamnik in odtod vsak na svoj dom. Ponašali pa smo se s svojo turo povsod, kolikor se je dalo.
Opombe uredi
- ↑ Pot od Dolškega sedla na Kopno na eni strani in na Grintavec na drugi strani, to je zveza med Kočno in Grintavcev, katero smo mi napravili, je bila zaznamovana po štidijah našega člana g. Mih. Kosa, tajnika Kamniške podružnice. Obhodil jo je z vodnikom Uršičem, proučil in zaznamoval septembra meseca leta 1894. Ob istem času je delal Kremžar pot od Gornjih Ravni na Dolško sedlo in je tudi zvezo med Grintavcem in Kočno nekoliko zaznamenoval za društvo Oerster. Touristenclub. Ideja in prednost pa gre vsekakor gospodu Kosu, torej našemu društvu