Dva lenuha
| Dva lenuha Vera Albreht |
| |||||||||||||
»Pojdiva skupaj po svetu,« je nekega jutra rekel Anže tovarišu, ki je delal pri mojstru nekje zunaj mesta. »Nič več ne bom od jutra do večera nabijal podkev na kopita starih konj, zvečer pa jih še dobim od gospodarja po butici, če storim kaj narobe.«
Njegov prijatelj, ki je takisto služil pri nekem kolarju za pomočnika, si ni dal tega dvakrat reči. Takoj je bil pripravljen, da jo skupaj mahneta v svet.
Ker pa nista ne eden ne drugi imela denarja, da bi si kupila brašna za na pot, je Anže vtaknil v žep staro podkev, njegov prijatelj kajpada pa ni mogel vtakniti v žep kolesa. Zato si je preskrbel palico, da bo ž njo poganjal kolo, ko bosta romala po svetu.
In tako sta jo naslednje jutro navsezgodaj popihala iz mesta, ne da bi se poslovila od domačih: Anže s podkvijo v žepu, njegov prijatelj pa s kolesom, ki ga je snel od voza nekega kmeta, ki je prejšnji večer pripeljal zelje v mesto.
Prvi dan je še kar nekam šlo. Čeprav je jima začelo že pošteno kruliti v želodcu od lakote.
Drugi dan pa je rekel Anže: »Počijva malo, da se nama poleže lakota.« Sedla sta na kanton ob cesti in čakala, da pride mimo kdo, ki bi jima dal kaj za pod zob.
Prvi je po cesti prištorkljal star pastir, ki je gnal ovce na pašo. Anže mu je zastavil pot, privlekel iz žepa podkev in dejal:
»To podkev dobite, očka, če nama daste iz svoje torbe, kar ste vzeli s sabo za malico.«
»Iz te podkve ne bo kruha,« je odvrnil starček. »Moje ovce je ne potrebujejo, jaz pa moram pošteno garati, da ne umrem od lakote. E, ljubi kruhek se ne pobira po cestah kot stare podkve,« in kimaje z glavo jo je ubral naprej.
Nista dolgo čakala, ko spet prikoraka mimo kmetič s težkim košem na rami.
»Zdaj pa ti poskusi srečo,« reče Anže prijatelju, ki je bil zavalil kolo zraven sebe v travo, takrat ko je sedel na kanton.
Pobral je iz trave kolo in stopil pred kmetiča.
»Tole kolo dobite,« je rekel, »če nama iz vašega koša daste kaj za pod zob.«
»Le kaj naj počnem z enim samim? Če bi imel dvoje koles, bi si napravil cizo, da ne bi na hrbtu prenašal težkih tovorov. Eno samo pa ni za noben rabo. Vesta, mladeniča, vsak si mora svoj kruhek pošteno zaslužiti. Brez dela ni jela,« je modroval, ko je stopal naprej, sključen pod bremenom.
Ko sta bila že pošteno lačna pa se priziblje mimo voz, ki je imel samo troje koles. Vlekla ga je kobila, ki je na eno nogo močno šepala. Z vso silo je moral kmetič s pleči podpirati voz, da se ni zvrnil v jarek.
»Tale bo pravi,« je rekel Anže in brž potegnil iz žepa podkev, vtem ko je njegov prijatelj zakotalil predenj kolo.
»Vidiva,« sta dejala, »da ima vaš voz troje koles in tudi kobilica vam nekam šepa. Lahko vam pomoreva, saj imava pri sebi prav to, kar vam manjka.« In hkrati sta mu pomolila pod nos: eden podkev, a drugi kolo.
Kako se je začudil kmetič, ko je nenadoma zagledal pred sabo vse tisto, kar je najbolj potreboval.
»Sam bog vaju je dal,« je vzkliknil ves srečen, tembolj, ker bo zdaj vrh vsega imel še dva mlada fanta, ki mu bosta pomagala porivati voz do bližnje vasice.
Pri prvi kmetiji je ustavil, izpregel kobilo in jo privezal k hrastu. Vzel je v roko podkev in ko je dvignil kobili nogo, da pribije na kopito podkev, je ves iz sebe vzkliknil:
»Čisto pravšnja je, kot vlita zanjo.«
Ko je bila kobilica podkovana, se je lotil še voza. In ko je pomeril še kolo, je znova vzkliknil od veselja:
»Čisto pravšnje je, prav takšno, kot so ostala.«
Zdaj se je šele kmetiču posvetilo v glavi, od kod imata fantiča vse to, kar je njemu zmanjkalo takrat, ko je pripeljal zelje v mesto.
Vendar se z nobeno besedico ni izdal, marveč je povabil fanta, da sedeta na voz in z njim nadaljujeta pot.
Ko so prišli domov, je izpregel kobilo in ukazal ženi skuhati polno skledo žgancev.
In ko so sedeli tako pri polni skledi in zajemali z veliko žlico, je kmetič, ko je bila skleda prazna rekel:
»Zdaj pa sezujta čevlje in zavihajta rokave. Eden naj vzame v roke kramp, a drugi motiko. Odšla bosta z mano in mi pomagala.«
Fanta, čeprav sta bila velika lenuha, se nista upala upreti kmetiču. Storila sta kot je njima ukazal. V najhujši vročini sta ves dan kopala kamenje in krčila laz, da je jima pot curkoma lil od čela.
Ko se je zvečerilo, so vsi trije spet sedli k polni skledi žgancev, ki jih je skuhala žena za večerjo.
Po večerji pa je kmetič dejal:
»Danes sta si pošteno zaslužila svoj kruh. Zdaj lezita v senik in se spočijta. Zjutraj pa vaju pokličem, da gremo skupaj na delo.«
Fanta sta pobrala vsak svoje čevlje, ki so ju čakali v kotu še od jutra, in želela lahko noč. Ko pa je kmetič za njima zapahnil vrata in obrnil ključ, sta krenila – ne v senik, marveč v gozd, nedaleč od vasice.
Nazadnje, ko sta se čutila na varnem, je rekel Anže:
»Le kdo je tisti norec, ki bi od jutra do večera garal za skledo žgancev? Slišal sem, da je nekje dežela, kjer pečene piške same od sebe letijo v odprta usta. Tja pojdiva!«
Ta sklep je bil tudi njegovemu prijatelju na moč všeč in drugo jutro, ko ju je iz spanja zbudilo ptičje petje, sta zarana krenila na pot.
Hodila sta in hodila, a nista vedela, v katero smer naj jo ubereta. Zato sta na križpotju sedla v travo in čakala, da pride mimo kdo, ki bi jima pokazal pravšnjo pot.
Tok, tok, tok je udarjalo po cesti. Bil je ubog berač z leseno nogo in njega sta vprašala:
»Povejte nama, mož, katera cesta bo prava, da prideva v tisto deželo, kjer pečene piške same od sebe letijo v odprta usta?«
»Toliko let že hodim po svetu, trem cesarjem sem služil, v vojski sem izgubil nogo, nisem pa še prišel do tiste dežele, ki jo vidva iščeta,« je rekel berač. »Najbolje bo, da kar precej ležeta v travo in čakata, da vama bodo piške kar same od sebe priletele v odprta usta. Samo glejta, da jih niti za trenutek ne bosta zaprla, kajti utegnilo bi se zgoditi, da prav takrat prileti kakšna mimo. V moja ni priletela še nikoli nobena. Vse kar sem si prislužil v življenju je ta lajna, ki jo vlačim s sabo." Snel jo je s hrbta, zavrtel ročaj, lajna je zaigrala:
»Po svetu tavam v dalj in šir,
kako je to hudó,
ker ni človeka prav nikjer,
da seže mi v rokó.«
In ko je tako še kar naprej vrtel svojo lajno, je njegova lesena noga – tok, tok, tok – še udarjala po kamenju, čeprav je bil daleč od kraja, kjer sta ga srečala fanta.
»Kaj bi po nepotrebnem brusila pete,« je rekel Anže. »Ubogajva starčka, leziva v travo pod tisti hrast in glej, da niti za trenutek ne boš zaprl ust, sicer bi piška lahko zletela mimo.«
Njegov prijatelj je bil istih misli in ne da bi dolgo izbirala, sta legla v visoko travo in zijala, zijala, kar se je dalo.
Ves dan nista besedice spregovorila, ko pa se je znočilo in so se v bližnji hosti začele oglašati nočne zveri, ju je popadel takšen strah, da so jima začeli od groze šklepetati zobje. In tako so se jima usta zapirala in odpiral kar sama od sebe.
Š-š-šst je zaprhutala mimo sova, ki je v noči lovila.
»Ježešna,« je vzkliknil Anže, »piška nama je ušla prav v trenutku, ko sva imela usta zaprta. Bog zna, če bo še kakšna priletela mimo? Zdaj drži samo ti odprta usta, jaz pa bom pazil, da se ne prikrade v bližino kakšna lisica, ki bi jo nama pred nosom ugrabila.«
In tako kot sta sklenila, je bil Anže na straži, njegov prijatelj pa je zijal, zijal tako na široko, da mu je kar pokalo v sklepih.
Ko pa se je zdanilo, je Anžeta minil strah, pa se je z odprtimi usti še on zvalil zraven prijatelja v travo.
V bližnji vasi je zapel petelin in naznanil dan. Kura je preplašeno kokodakala, ker jo je lovila gospodinja, da jo bo spekla mlatičem za kosilo.
Anže in njegov prijatelj pa sta z odprtimi usti kar naprej še ležala v travi. Nikamor se njima ni mudilo in tako ležita bržkone še dandanes, ko čakata, kdaj jima bodo pečene piške kar same od sebe priletele v odprta usta.
Opombe urednice
uredi- Vera Albreht, Dva lenuha, radijska oddaja (LJ.G9042.02, RTV.), režiser Elza Rituper, igralec Rudi Kosmač, tonski mojster Marjan Pišek, redaktor Vitan Mal, premiera - 11.6.1976 (vir: arhiv RTV Slovenija).