Dva nesrečna Italijana
iz Kalabrije doma
b'la v kasarno sta peljana
sred ljubljanskega polja.
Prvi ljubil je zlatnino,
drugi pa po vrsti vse:
kar mu prišlo je pod roke,
vse prijelo se ga je.
Po palačah in po bajtah,
včasih tudi po cerkvah
sta obrt vršila pridno
in zlomila vsak zapah.
Slišala sta, da v Ljubljani
dokaj takšnih je družin,
ki imajo mnogo dnarja,
pa zlatnin in srebrnin.
Mnogokrat sta pri blokadah
ure, žlice zmikala,
večkrat svoje dolge prste
v marmelado vtikala.
Večkrat kavo je izvohal
njun junaški rimski nos,
včasih sladkor, včasih milo,
vsem dobrotam bil je kos.
Ko v Ljubljani preobjedla
sta slovenskih se dobrot,
po ljubljanski sta provinci
urnih nog odšla na pot.
Tam jemala sta in kradla,
kar pod kremplje je prišlo,
a nekoč sta sama padla
partizanom pod roko.
Milo-solzno jokajoča
sta prišla pred sodni stol,
sodba pa bila je kratka:
»Štrk za vrat in gor na kol!«
V zraku sem in tja bingljata,
veter brije ju leden
in tako sta plena željna
sama krokarjem v plen!
