Dva prijatelja (Josip Jurčič)
| Dva prijatelja Josip Jurčič |
| |||||||||||||
- Lepo sta ravnala petelinčeka dva,
- sta skupaj zobala, prijatlja sta b'la;
- ljubezen jih spekla, začela se klat'.
- V. Vodnik
- Lepo sta ravnala petelinčeka dva,
Hotel sem avgusta meseca porabiti praznike in malo obhoditi domačo deželo, nekoliko zato, da bi mi čas minil, še bolj pa, da bi svojo milo domovino in slovenske značaje natančneje in obširneje spoznaval. Torej mi je bilo ljubo, da me je stric, vinščak na štajerski in kranjski meji, povabil na svoje preprosto selišče. Tako sem sedel nekega dne popoldne v poštnem vozu v druščini treh drugih priletnejših možakov. Dva Kočevarja, prekupčevalca, me nista kratko in malo nič zanimala; prvič morda zato, ker že od nekdaj nisem imel posebne simpatije do kramarskih obrazov, vdrugič pa, ker sta svoje tudi ponemčenemu ušesu nerazumljivo staronemško narečje kramljala in se jaz nikdar nisem z nemškim jezikoslovjem več pečal (nočem se hvaliti s tem), kakor kolikor sem moral. Tretji sopotnik, star gospod, pa je imel eno tistih prijaznih fiziognomij, ki na prvi pogled človeka nase vlečejo. Dasiravno mi ni Bog dal niti nagona niti daru, da bi se seznanil z vsakim človekom, ki mi pride pred oči, želel sem to pot vendar pogovor začeti z le-tem gospodom, kajti z lica se mu je bralo, da mora biti razumen in dobrega srca, dve lastnosti, ki naznačita prav izobraženega moža. Gospod je bil kakih šestdeset let star; zarjavelo, skoraj bi rekel, črnikasto lice je bilo malo upadeno in nagubano; že osiveli lasje so mu bili vrhu širokega čela kratko pristriženi, in kadar je oko pogledalo kaj bistreje, videti je bilo, da starost možu še ni odvzela vsega mladostnega ognja v pogledu. Kakor pa sta Kočevarja žlabudrala sama med seboj, tako je tudi stari gospod naslonil se v kot, in kakor bi bila najhujša zima, zavil se v svojo po stari šegi ustrojeno suknjo z visokim navratnikom in molčal. Videl sem sicer, vsaj zdi se mi, da sem, kako je pogledal po meni, vendar že od nekdaj boječ, nisem se ga upal ogovoriti, kakor sem že želel, seznaniti se ž njim.
V tej zadregi ste mi pomagali natura in naključba. Mož je bil namreč kihnil, in ne meneč se za to, da morda prelomim, dobrovedo pozabivši, novejšo navado med formalno omikanimi, ki staro voščilo pri takih prilikah opušča, rekši, da je neumen ostanek surovega poganstva, pravim po stari slovenski navadi: »Bog vam pomagaj, gospod!«
Stari sopotnik se mi prijazno nasmehne in odgovori: »Lepo zahvalim, mladi prijatelj!«
Tako je bila skorja predrta, in osrčen po gospodovi prijaznosti, ki je bila samo v onih treh besedicah videti, začnem s splošnim uvodom vsakemu posiljenemu razgovoru po Prešernovem izreku:
- Kdor govoriti kaj ne ve,
- on vreme hval' al toži.
- Kdor govoriti kaj ne ve,
Stari se mi precej bliže primakne, izvleče tobačnico in mi ponudi tobaka za nos, vprašaje, kam sem namenjen in kaj sem. To seveda sem mu tolikanj raje povedal, ker sem slišal, da gospod lepo književno slovensko govori, kar se mi je pri tako starem možu veliko in jako čudno zdelo.
»Tedaj ste Musarum alumnus in v I... greste? To je lepo, lahko greva še precej časa vkup; boste mi kaj podučnega povedali.«
»Z veseljem ostanem v vaši druščini, častiti gospod,« rekel sem jaz, »vendar upam v vašem znanju več pridobiti kakor oddati. Mladost nima izkušnje, zato bi bil njen poduk enostranski, in ko bi se ga predrznila deliti častiti starosti, bil bi celo smeha vreden.«
Gospod se nasmehne moji menda samodopadljivi modrosti in reče: »To se ve, da nimate izkušnje toliko ko jaz, pa mi vendar lahko veliko poveste, česar ne vem dobro. Kako je, postavim, kaj današnja mladina, up prihodnosti za našo domovino?«
Jaz sem začel hvaliti in sem marsikaj celo prehvalil. Veselilo je mene videti tu sivega moža vnetega za domačo reč, njega pak je zopet veselilo moje prerokovanje, da, kadar stari ponemčeni našinci pomrjo in sedanja mladina na moške sedeže pride, bode Slovenija ves drug obraz dobila in bode narod vstal »prerojen, ves nov«. Zašla sva počasi v politiko, in ker se meni kakor mlademu, še ne izučenemu ni spodobilo moje razsode njemu naznanjati, poslušal sem toliko več njega. Potožil sem mu, kako malo je više stoječim mar za slovenstvo, za domovino in domovinsko reč.
»Saj skoraj ni mogoče, da bi bili drugačni,« rekel mi je. »Le pomislite, na izreji politični in domači je največ ležeče. Mi stari smo vzrastli v absolutizmu. Izkušnja uči, da absolutizem zatre vsako veselo, ponosno ljubezen do domovine, to korenino vsake značajne čednosti, vsake velikosti, vsake moči in kreposti narodove. Kdor izmed nas se ni varoval sam, izgubil je vse ideje o domovini, tako da so se utopile v samopridni in nasladni materialnosti, ali pa so mu te ideje tako splošne postale, da misli po znani prislovici: ubi bene, ibi patria. Kdor jim plača, temu so zvesti (kolikor je mogoče takim ljudem zvestim biti); kdor jim plača, temu posodijo glavo, pero in srce. Le to jim je skrb, kako bi se obračali po sapi, da bi bilo drugim povšeči, ki imajo moč, z blagom povrniti jim to več ko hlapčevsko vdanost. To se ve, da taki možje ne preudarjajo veliko in si nikakor ne belijo glave s preiskovanjem, na kateri strani borilcev kraljuje pravica, pod katero zastavo edino je možaku hoditi; taki možje ne časte nobene zveze, ki jo je sklenila sveta narava sama, in ker je največja zveza ljubezen v svojih razrastlekih do Boga, do matere, do domovine itd., nimajo večidel tudi vere ne in tudi do bližnjega in svojcev ne veljajo veliko. Dandanašnji pak jih je veliko takih in bržkone jih tudi v prihodnjih boljših časih ne bode čisto manjkalo, dasitudi jih bo duh zdanjega veka v številu zmanjšal. — In morda bi se ne motil,« dejal je moj sosed dalje, »ko bi marsikaterega (pravim marsikaterega) izmed tistih tako obsodil, ki sicer pravijo, da so Kranjci, in trdijo, da so patrioti, pa pri vsem tem nočejo biti Slovenci ni Slovani in nestrpno ob tla bijejo s peto, z zobmi zaškripljejo in z »neumnostjo« pitajo vse, ki imajo kako prepričanost in so drugih misli ko oni. Pa da bi ti »dobri Kranjci« vsaj tisto dolžnost spolnili, ki jo v teoriji pripoznajo. Kajti kdor je Kranjec, ljubi kranjski narod, kdor ljubi narod, ljubi vse, kar je njegovo, torej njegov jezik; kdor ljubi jezik, ga rad govori, ga v pismu podpira, lika, pomaga mu na višjo stopnjo. Ko bi ti možje to storili, pridovali bi nehote tudi slovenstvu, ker, kdor enemu delu pomaga, pomaga tudi celoti, s katero je zvezan. Vsega tega pa ne store, ker govore po tuje, za domačo knjigo jim pa ni mar.«
Na tak in enak način mi je mož še dalje dokazoval in vpletal vmes izreke slovečih mož in citiral veliko iz Iliade, iz Horacijevih od, celo nekaj iz Hugona Grotiusa pisem, česar pa nisem ohranil v spominu. Po vsem tem sem obsodil, da imam modrega moža pred seboj in sem ga potemtakem pazljivo in veselo poslušal.
Ko sva med mnogovrstnimi pogovori prišla do prve postaje, povabi me mož, da bi šel ž njim na njegov dom za eno noč. Da bi še dalje bil v prijetni družbi modrega gospoda, sprejel sem silo rad njegovo ponudbo in kmalu potem sva jo po stranski poti v hribe korakala — peš. Znova sem se moral čuditi, kako brzo je prestavljal mož svoje priletne noge. Kam me bode pač peljal? Kdo in kaj je? Ta vprašanja so se mi zdaj vzdignila v glavi in ugibal sem sem in tja. Po starikavi in ponošeni obleki bi bil dejal, da je kak učenik v kateri šoli ali pa pisar v kaki kancliji, toda to se mi je nevredno zdelo taki glavi; gospod je imel prevelike vednosti in prebister um za tako nizek posel. Ker se ga vprašati nisem upal, dejal sem sam pri sebi: »To mora kakov pohleven graščak biti.«
Toda čez kake pol ure prideva do majhne, nove hišice, ki je, lično iz lesenih brun zložena, samotna stala sred vinograda na rebri, proti soncu obrnjena, in mož mi je kazal s palico in deklamoval verze iz Horaca:
- Auream quisquis mediocritatem
- diligit, tutus caret obsoleti
- sordibus tecti, caret invidenda
- sobrius aula.
- Auream quisquis mediocritatem
»To je vaše stanovanje?« vprašal sem čude se. »Kaj vam ne dopade?« dejal je smehljaje se stari gospod. »Ali ni lično narejena moja hiša?« Sonce mi od jutra do večera sije pred duri, oreh pod hišo mi zasenči kamnito mizo, da lahko berem popoldne, in čebelice iz mojega uljnjaka hodijo vsak dan v dolino po med in mi ga nanašajo; vinogradič pa mi da vina za zimo. Kaj pa še hoteče za moža, ki na stare dni želi zadovoljnega počitka po trudu in delu?«
»O, prav všeč mi je vaše mestece,« rekel sem jaz, in če se mi je zdel stari gospod do zdaj modra, učena glava, imel sem ga posihmal tudi za moža poetičnega in čudovitega duha. Kar sem krajev in ljudi poznal po Slovenskem, nisem še videl ni slišal, da bi izobražen gospod tako pohlevno in samošno živel. Na pragu nama pride priletna, čedno oblečena žena naproti, z veselim licem pozdravi gospoda, čudi se pak, ko mene v njegovi druščini zagleda.
»O, kaj bomo z mladimi gospodi, kaj mislite, gospod!« reče babnica.
»Tiho, šleva, tiho, le poišči kaj za ugrizek in nesi na mizico pred uljnjak, pa posteljo v kamrici postelji.« Rekši, me pelje mož v izbo. Bilo je tu vse lepo, snažno in v redu, in kar mi je najprvo padlo v oči, bila je velika skladanica knjig. Približavši se jim, zagledal sem z veseljem med njimi skoraj vse novejše in starejše iz slovenskega slovstva, od p. Marka slovnice do Prešernovih pesmi in različnih prestav in izvirnih del najnovejšega časa. Zraven teh pa so lepo urejeni in vezani stali klasiki grški in latinski, nemški in laški; sicer je bila še velika vrsta pravniških del in mogočen kup časopisov.
»To so moji edini prijatelji in znanci,« rekel mi je mož, kazaje na knjige.
Sonce je ravno zahajalo. Na vročino, ki je ves dan pripekala, jel je bil prijazen vetrič pihljati. Jaz in moj »kučegazda« sva sedela pri mizici za uljnjakom, gledala čebelice, kako so se z medom obložene vračale, in sva včasi oddrobila kruha in privzela medu, ki ga je bila dekla, stara Meta, pred naju položila. Tudi vina, doma pridelanega, me je silil mož piti, dasiravno je sam le redko pogledaval v kupico.
»Kajne, jaz se vam čuden človek zdim?« vpraša me mož čez nekaj časa, ko sem zvedavo ogledal preprosti in vendar okusno narejeni stan in ko sva se že o marsikateri reči razgovorila.
»Čudni se mi ravno ne zdite, gospod,« rekel sem, »vendar, da resnico povem, nekaj originalnega imate na sebi, če mi ne zamerite, kajti saj sami veste, da se ne dobi na vsakem hribu omikan mož, in kar se mi še najbolj edino in nenavadno zdi — sam.«
»Da, prav mislite. Jaz sem tudi nekdaj mislil in morda moja misel ni bila napačna, da posveten človek sebi in človeštvu več priduje, če ni sam. Pa Bog je hotel drugače, kakor sem si bil jaz naslikal prihodnost. Menil sem, da bodem umrl, in vendar še dalje živel v sinih in vnukih. Sicer res tako ne bode, toda zadovoljen sem tudi s tem, kakor je previdnost naredila.«
»Ali niste bili nikdar oženj eni, če smem vprašati?«
Mož ni dolgo odgovoril, ampak naslonil glavo v dlani in nekaj preudarjal; jaz sem se že jel kesa ti, da sem ga nadlegoval z vprašanjem, ki mu je bilo morda nevšečno.
»Imate kakega prijatelja, to se pravi, v pravem pomenu te besede?« vpraša me čez nekaj časa.
In domislil sem se nate, ljubi moj France, in rekel sem: »Imam ga!«
Zopet se mož zamisli, čez nekaj trenutkov reče:
»Tudi jaz sem imel v mladosti prijatelja, prijatelja, ki sem ga ljubil bolj ko sam sebe, bolj ko vse druge ljudi, ki bi mu bil svojo kri dal, ako bi jo bil želel, in ki je tudi on mene ljubil; in vendar je bil ravno ta prijatelj — Bog mu naj odpusti, kakor mu jaz — ravno on je bil tisti, ki mi je cvet mojega življenja ogrenil.«
Videl sem solzo v starem očesu in tudi meni se je milo storilo. »Bil sem edini sin ubogih kmečkih staršev,« pravil je stari. »Sreča mi je pomagala, da sem prišel v šolo v Ljubljano in sem z dobrim uspehom končal nižje in višje razrede. Ako sem vam povedal, da me je preprosta slovenska mati rodila, ni mi menda treba praviti, da sem bil od ljube mamice namenjen za duhovna, ker znano vam je, da verno slovensko ljudstvo ne časti nobenega stanu više ko duhovščino in da je potem največje veselje roditeljem, ako svoje dete vidijo pri oltarju večnega Boga darovati. Bili sta pa dve reči, ki sta me odvrnili, da mili mamici nisem mogel tega veselja storiti: prvič lastni preudarek, drugič pregovorjenje mojega prijatelja.
Prvič, sem rekel, lastni preudarek. Dobro sem spoznal, da nima noben stan težjih dolžnosti kakor ravno duhovski. Nobenega človeka bolj ne čislam in spoštujem ko dobrega in svojim dolžnostim zvestega duhovnika; nasproti pa mi je zoprn mož, ki brez poklica ali iz samopridnih, materialnih namenov skruni sveti stan. In tako sam na sebi nisem mogel najti tistih lastnosti, ki bi me bile za dobrega duhovna sposobnega in pristojnega storile. Kajti, dasi so me ljudje sodili kakor tihega človeka, ki malo mara za svet, in so sem ter tja tudi prav sodili, vedel sem vendar jaz sam zase, da nimam niti telesnih niti dušnih sposobnosti za dobrega dušnega pastirja. Dober duhoven ne morem biti, dejal sem, čisto slab bi ne bil in ne bi hotel biti, srednji pa tudi ne maram, da bi bil. Morda bom torej za svojo dušo in za človeški blagor drugod laglje in bolj skrbel.
Drugič pa mi je prigovarjal moj prijatelj, naj grem ž njim na vseučilišče. Moj součenec Alojzij O* je bil sin ne bogatega pa tudi ne ubožnega trgovca iz majhnega mesteca na Gorenjskem. Bil je skoraj nasprotnega temperamenta kakor jaz: on sangvinične, jaz bolj kolerično-melanholične nature. Počasi sva se zmerom bolj in bolj spoznala, in ko sva dorastla, bila sva najboljša prijatelja. Nobene skrivnosti ni bilo med nama; kar sem vedel jaz, tudi njemu ni bilo neznano. Misli in nameni najini so se od dne do dne bolj ujemali in zidala sva v domišljiji na podlogi najinega prijateljstva gradove srečne prihodnosti, kakor ima mladost navado. Pač so bili tisti dnevi mojega življenja najsrečnejši, ko sem komolec ob komolec ovit hodil v zimskih večerih po ozkem gazu zunaj bele Ljubljane ali v ljubih pogovorih ali pa, kadar je bilo srce prepolno, molče na njegovi strani. Vpliv mojega prijateljstva do njega je bil, da se je navzel s časom nekoliko več resnobe; njegova živahnost pak tudi meni ni bila brez prida. Tako se je obema isti značaj razvil, čeravno sva imela od Boga različne naravne darove.
Na vseučilišče dunajsko prišedši, sva stanovala vkup; kar je eden imel, imel je drugi; ker jaz nisem bil eden slabejših študentov, zaslužil sem s podučevanjem precej, on pak je dobival od doma denar. Devala sva vkup, kraljeval je med nama komunizem. Jaz sem se učil pravoslovja, on zdravništva.
V tem času sta mi oče in mati umrla; Lojz je bil edini človek na svetu, ki sem ga ljubil.
Poskušnje sem bil dobro naredil in dve leti potem sem imel že službo adjunkta v trgu * na Dolenjskem (imen vam ne morem imenovati iz razlogov, ki jih boste sami razvideli). Kmalu potem je on prišel kakor doctor medicinae v bolnišnico na Dunaju. Meni se je tožilo po Lojzu toliko bolj, ker so bili ljudje okoli mene pusti, moj predstojnik čmerikav človek, drugi uradniki pak najbolj vsakdanji ljudje, ki so bili v kanclijah in v prepisovanju suhih papirjev še tisto trohico izobraženega duha izgubili, kolikor so ga iz šol prinesli. Okrajni zdravnik tega kraja je bil že onemogel in vsak čas je bilo pričakovati, da bode umaknil se s svojega mesta v pokoj. Zato sem bil jaz prijatelju pisal, naj tako dolgo ostane, kjer je, razširi svoje znanje, kadar pa pride čas, obljubil sem mu, prizadevati si na vse sile, da dobi on okrajno zdravništvo tukaj, da bova tako zopet zedinjena.
Medtem pa se mi je nekaj drugega pripetilo, kar mi je olajšalo čakanje nanj. Pravil vam bom zdaj o tistem stanju srca v življenju, ki stori človeka najsrečnejšega pa tudi dostikrat najneumnejšega, ki pred ali pozneje obide vsakega človeka, izvzemši moža, ki je s svetejšo obljubo navezan, krotiti in uničevati v sebi naravni nagon svoje telesnosti, o čuti, ki uhaja dostikrat pred premislekom in razumom: namreč o toliko opevani in opisani, stari in vendar večno novi ljubezni.
Neoženjen nisem nikdar mislil ostati. Namenil sem si bil poiskati ženico z lepimi lastnostmi, na premoženje in lepoto pa ne gledati. V trgu je bila tobakarica, stara, gluha in pol oslepela ženska, in je imela mlado, komaj sedemnajst let staro hčerko Tončko, lepo in ljubo deklico. Precej, ko sem jo videl, bila mi je povšeči, dasiravno od konca nisem mislil nanjo, kajti čeravno je bila lepa in je še zraven imela vse, kar sem si bil jaz umislil, da mora moja žena imeti, bila je namreč tiha, večidel doma, pobožna, nedolžna; manjkalo ji je vendar nekaj važnega, kar sem jaz še terjal — izobraženja. Toda vsadila se mi je bila enkrat v srce, in kolikor bolj sem jo spoznaval, tolikanj čednostnejša in ljubezni vejša se mi je zdela. Začel sem misliti: zakaj bi je ne mogel sam omikati, saj ima veliko naravnega razuma, prvoto vsakega olikanja že tudi ima, ker zna brati in pisati, in koga bi mogel z večjim veseljem podučevati ko ljubečo in ljubljeno ženico.
Po gostem obiskovanju me je tudi deklica ljubiti začela. Stopim torej nekdaj pred staro, gluho mater in jo vprašam, ali ne bi hotela dati mi Tončke v zakon. Od veselja starka ni mogla odgovoriti, ko je videla, da hočem v resnici njeno hčer za ženo, in mi jo je rada obljubila, toda pod tem pogojem, da čakam eno leto. Dva vzroka je imela mati za to odlašbo. Vprvič je dejala, da je Tončka še premlada za možitev in da jo je namenila šele v dvajsetem letu možu dati, vendar jo je volja, dejala je, dve leti odmakniti, naj se moži v osemnajstem letu. Drugič pa je rekla, da noče, da bi hči šla brez dote od hiše: dasitudi je ona neke krajcarje prihranila, kateri so Tončkini, ima vendar starega, bolnega strica, ki ni oženjen in je precej pri denarjih. Ta bode kmalu umrl in vse njeni hčeri zapustil. Jaz sem bil s tem toliko raje zadovoljen, ker sem imel priliko in čas, glavico svoje ljube neveste s potrebnimi vednostmi napolniti, še preden je bila po zakonu moja. Zahajal sem pogostoma k njej, dajal ji potrebnih knjig in jo sam učil in napeljeval. Učila se je rada in hitro, ljubila me je od dne do dne bolj in ves srečen sem naznanjal v pismih daljnemu prijatelju svojo srečo.
Ni bilo še pol dogovorjenega obroka preteklo, ko je ondukajšnji že omenjeni zdravnik popustil svojo službo, in po mojem prizadevanju in s pomočjo prijateljevih dobrih spričeval dobi Lojz, moj dragi pobratim, okrajno zdravništvo.
Čez tri tedne sem ga objel v svoji sobi. Zdaj mi ni manjkalo ničesar; zdaj sem imel njega pri sebi, mogel sem mu zopet razodevati, kar mi je v srcu kipelo, in veselje moje je bilo še enkrat tolikšno.
»Morda tega vsega ne razumete in ne zapopadete.« dejal je moj pripovedovalec, »morda se vam zdi prenapeto ali presiljeno. Ali misliti si morate ognjeno srce, ki je z vsemi žilicami viselo na njem, na prijatelju, tako da vam ne morem povedati, koga sem bolj ljubil: ali njega ali nevesto.«
»Popolnoma vas razumem,« rekel sem jaz in radoveden prosil moža, da bi mi svojo povest dalje pravil. »Lahko si mislite, da je bila moja prva skrb,« pripoveduje mi dalje, »da sem Lojzu predstavil svojo zaročeno nevesto.
»Tukaj vidiš mojega srčnega prijatelja,« rekel sem ji, »tukaj vidiš moža, katerega moraš za menoj najbolj častiti in ljubiti ko rojenega brata.«
Podala mi je roko, zardela in dejala: »Dober človek mora biti, ker je tvoj prijatelj, zato naj si bode svest, da ga bodem po vrednosti čislala, in, ker ti tako hočeš, hranila mu prijaznost kakor sestra bratu.« Tako daleč sem obema zaupal, da sem pri slovesu ukazal Lojzu poljubiti mojo nevesto v čelo.
»Kako ti je kaj povšeči moja izvoljena?« vprašal sem ga, ko sva šla od nje domov.
»Prav dobro!« odgovori on. »Ko ne bi bila tvoja, brate, morala bi biti moja. Kako lepo govori! Moram se čuditi tvoji modrosti, da si jo v tako kratkem času toliko ogladil.«
Ve se samo ob sebi, da mi je bila njegova pohvala po volji.
Posihmal je bil on dostikrat pri njej, nosil je od nje pozdravila meni, od mene njej. Ker je bil po obrazu in postavi veliko lepši od mene, bil bi lahko kaj sumil, ali poznal sem njega in njo, zaupal sem jo njemu kakor sebi. Lojze je kakor dober, učen zdravnik kmalu pridobil ime v okraju in prijazno njegovo vedenje se je vsem prikupilo.
Moj predstojnik, čemerni starec, zboli. Jaz sem imel opravka čez glavo; več mesecev sem delal od svita do mraka in le malokdaj sem mogel urico ukrasti, da sem sel k Tončki ali k doktorju, svojemu prijatelju. On me tudi ni več tako pogosto obiskoval, kar me pa ni motilo, ker nisem imel časa na to misliti, in če sem mislil, opravičeval sem ga s tem, da ima tudi on veliko opravila.
Po trgu se je medtem razglasilo, da tobakaričina Tončka, ki je zaročena in obljubljena sodnemu adjunktu, ima zdaj eno oko tudi za lepega novega doktorja. Meni pa te govorice niso prišle na ušesa, in ko bi mi bile prišle, smejal bi se jim bil. Sicer bi bil že sam lahko spremembo opazil na svoji ljubici, ko ne bi bil slep. Nič več me ni tako veselo sprejela, ko sem včasi o mraku prišel k njej. Postala je otožna in zamišljena. Jaz sem vse to na dobro obračal in pripisoval temu, da se bliža čas najine poroke. Znano je, dejal sem, da deklica vendarle nerada prestopi iz samskega stanu v zakon, če ji tudi obeta svrho njenih želj in ji daje ljubljenca, najdražjo reč, v naročaj.
Pride odmenjeni čas; obrok enega leta je bil potekel. Staremu stricu, na katerega premoženje se je mati zanašala, ni se ljubilo umreti. Meni je bilo pač vseeno, voščil sem mu še dolgo življenje, saj mi za denar ni bilo nič. Nestrpljivo sem čakal in priganjal, da bi se sklenila najina zveza. Lahko bi se mi bilo čudno zdelo, kako mi prijatelj celo nič ne pomaga, da, celo odvija, rekši, da je Tončka bolehna. Otožna deklica je res potrdila, da jo vedno peče pri srcu, in tudi ona in njena mati sta me jeli prositi — odloga. Skrbno sem doktorju Lojzu naročal, naj pazi na njeno zdravje, naj ji pomaga za božjo voljo in zavoljo najinega svetega prijateljstva, in sem rad odložil svatovščino še za pol leta. Zdelo se je, da se obrača pri vsej skrbi doktorjevi, ki je bil vsak dan pri Tončki, njeno zdravje zmerom na slabše. Ko sem včasih v mraku pri njej sedel (podnevi nisem imel skoro nikoli časa, ker je bil predstojnik čedalje slabejši za delo), videl sem, kako je tiho, bleda v lice sedela meni nasproti. Nič me ni vprašala, nič mi ni povedala, le na moja vprašanja je kratko in s pogostimi vzdihljaji odgovarjala. »Ali ti je hudo, Tončka? Kje pa čutiš bolezen«? vprašal sem jo in položila je ročico na prsi, na srce. »Ubožica!« dejal sem, in poljubivši jo, sem s težkim srcem šel domov. Ne rečem preveč, če trdim, da bi bil raje sam umrl, kakor njo umreti videl. Mislite si torej mojo žalost.
Bil sem, kar se ženstva tiče, malo manj kakor brez skušnje; zato nisem nikakor mogel njene bolezni razlagati drugače kakor naravno. Spoznal sem sicer, da je na duhu bolna, večkrat sem si zastonj prizadeval razveseliti jo za trenutek: ali v glavo mi ni padlo, podtikati ji kak pregrešek zoper mene in njeno dolžnost kakor vzrok tega stanja. Mesecev dni ni šla Tona nič ven, ne v cerkev ne po kakem opravku. Sedela je vedno v svoji kamrici; stara, slepa in gluha mati je morala sama prodajati, kar je pa radovoljna storila, da le ljube hčere ni nadlegovala v bolezni. Nihče ves dan ni šel k njej ko doktor, moj Lojz, ki je, kakor so mi ljudje šele pozneje povedali, cele ure bil pri njej. Prijateljice si niso upale zahajati k njej, ker je bila nevesta gospoda podsodnika in zdaj že tako po gosposko izučena, zlasti pa zato ne, ker jih ni nikdar vabila k sebi.
Nekega dne sem moral kaki dobri dve uri v hribe iti. Dva kmeta sta se tožarila za seženj zemlje in moral sem iti na ogled. Vzel sem s seboj pisarja in enega biriča. Ze trd mrak je bil, ko sem nazaj prišel do trga. Svojima spremljevalcema sem ukazal iti domov, sam pak sem jo krenil čez travnik proti njenemu domu. Mesec je prijazno svetil. Izvolil sem bližnjo pot čez tobakaričin vrt, na katerem so gosto rastla stara sadna drevesa.
»Semkaj bali, sem, tukaj sem!« slišal sem glas, in ko sem se ozrl, zagledal sem svojo Tono na klopi pod jablano. Stopil sem k njej; spoznavši me, se je zganila.
»Kaj delaš tukaj v hladu? Kaj misliš? Bolna si, doktor ti prepoveduje še podnevi hoditi ven in izpostavljaš se nočni sapi?« rekel sem čude se.
»Ali si ti, ljubi moj?« dejala je s tresočim se glasom.
V tem hipu zaslišim stopinje, ozrem se in vidim Lojza.
Zdajci mi pade na um strašna morilna misel: njega je čakala, ne mene! Zdajci sem si razjasnil njeno in njegovo spremembo proti meni.
»Nezvestoba, izdaja!« kričal sem, v glavi se mi je vrtelo, bežal sem iz vrta. Omamljen, skoro z uma sem prilomastil v svojo sobo. Bridko sem se jokal, ne pred ne potlej nisem imel take noči ko tisto.
Drugo jutro sem se ohrabril. Po moško hočem nositi breme svoje nesreče, nočem po babje toževati, rekel sem.
Napišem listič doktorju Lojzu. Terjam od njega, naj se mi oglasi, naj mi razjasni zamotano, naj opraviči sebe in svoje vedenje. Rotil sem ga pri najinem prijateljstvu. Toda zastonj sem pričakoval od njega, zastonj odgovora.
Drugi dan ga grem sam iskat. Dekla njegova mi reče, da ga ni doma; grem sam na vrata gledat, bila so zaklenjena, toda skozi ključavnično luknjo se ni videlo, ključ je bil od znotraj za vrten; zaprl se je bil pred menoj. Vrnem se domov.
Štiri tedne sem tako živel, nikamor šel, razen v kanciljo, nisem iskal več nje niti njega. Pisal sem mu bil še eno pismo, ali odgovora ni bilo. Grizlo in jedlo me je neznano pri srcu. Lice mi je bilo upadlo in cele dni nisem besede spregovoril, kakor kar sem prav moral.
Bilo je nekega večera že ob desetih. Jaz sem se ravno razpravljal. Zunaj je burja razsajala in dež je lil s curkom in ob okna bil. Nekdo potrka na vrata. Vprašam, kdo je. »Jaz sem, jaz, gospod, Tomaž iz malina. Prosil bi, ko bi brž odprli, nekaj bi vam rad povedal.«
Hitro odprem in v sobo stopi meni znani kmečki hlapec iz malina, ki je stal dobre pol ure od trga v samotnem žlebu v sredi smrečja.
»Kaj bi rad, Tomaž?« vprašam ga.
»Gospod,« začne fant, »jaz sem bil ravno mernik rži zasul na srednji tečaj in sem šel zatvornico odpirat. Kar se domislim, da sem rjuho pšenice na sušilu pozabil, in ker je jel dež kapa ti, rekel sem: Tomaž, ponj o moraš iti, da je dež ne zmoči in pa da je kakov plaščar ali drug postopač ne odnese. Ko tako grem dol ob vodi po trati, saj veste, kje je, zazdi se mi, da slišim jok. Kaj je to, za hudiča, pravim in stopim v smrečje. In kaj sem zagledal? Neka deklica je privezovala košarnico na smrekovo vejo in je jokala. Gotovo ima otroka skrivaj in ga hoče tukaj pustiti. Enkrat sem hotel tjakaj planiti, košarnico vzeti in dekle pogledati—»
»In nisi tega storil, nesrečni človek?« pravim jaz.
»Jemineja! Nu, nikarte ne bodite hudi nad menoj. Mislil sem, če greš tjakaj, boš moral prisegati pri sodbi in kakova babnica bo še rekla, da imaš ti pri tej reči merico žita. Zato sem dejal sam pri sebi: Tomaž, najbolje storiš, ako tečeš h gospodu in poveš kako in kaj, pa ti ne bo mogla živa duša čez hrbet in babe te ne bodo vlekle čez škrbaste zobe.«
Jaz naglo potegnem plašč s stene, pokrijem kosmato kapo in se odpravim s hlapcem.
»Urno stopi k biriču Tinku, pokliči ga in pritecita naglo za menoj!« rečem hlapcu, sam pak hitro stopam v dežju proti mlinarjevemu smrečju. Precej me dojdeta Tomaž in birič in vsi trije smo hiteli, kar se je najbolj dalo, po opolzki poti. Medpotoma sta kramljala in ugibala marsikaj, kar je bilo v zvezi z našo zdanjo nalogo. Jaz nisem poslušal, nekaj sem slutil, vrelo in gorelo je vse po meni.
Kmalu smo slišali mlinska kolesa klopotati. Tam na trati je stala ženska podoba, v veliko plahto zavita. Dež je lil po njej. Bila je gologlava in sapa se je igrala z dolgimi lasmi in nepremaknjeno je strmela v tla. Pospešil sem korake. Moja slutnja se je uresničila.
Spoznal sem Tono. Pač je bil ta trenutek najstrašnejši v mojem življenju. Njo, ki sem jo imel za vzor ženstva in nedolžnosti, njo sem videl tu kakor hudodelko; kakor sodnik sem imel nalogo, zapreti jo po postavi. More si li človek kaj bridkejšega misliti?«
Zopet preneha pripovedovalec in zakrije oči v dlani. Nisem se ga upal prositi, da bi nadaljeval svojo pripoved, dokler ni sam začel:
»Ko sem bliže prišel, me ni čutila, dasiravno je bil moj korak v travi, z dežjem napojeni, glasen. Videl sem, da je bila le v spodnji beli obleki in samo ogrnjena s plahto, s postelje vzeto. Roke, vrat, prsi in glavo je imela golo; do polti premočena, tresla se je od mraza. »Nisem ti nezvesta,« slišal sem jo govoriti, »nisem hotela pobegniti ž njim, nisem hotela materi in tebi sramote storiti. Sam si kriv; zakaj si mi ga pripeljal, zakaj si me silil, da sem ga poljubila! A otrok, zmrznil bo, ne! Jaz—»
Primem jo za ramo; stresne se, ozre, me zagleda, zakriči in se zgrudi na tla.
Ne vem, kako sem imel toliko dušne moči, da nisem padel še jaz za njo. Stal sem kakor priklenjen, na palico naslonjen in sem srpo gledal v njeno bledo lice pod nogami. Žile so mi menda nehale biti, um, ne vem, kje je bil. Dasiravno sem zmerom na lastnih nogah stal, zdramil sem se šele v mlinarjevi hiši, kjer so mi dali vode piti. Pri mlinarju je brlela luč na mizi, jaz sem sedel na stolu, videl sem Tono v nesvesti ležati na postelji in mlinarico z deklami poskušati na vse načine, da bi jo zopet v življenje zbudile. Na mizi je stala košamica, pregrnjena z belim prtom.
»Otrok, otrok!« samo te besede sem mogel izustiti.
»Mrtev je, gospod,« rekel je mlinar.
»Košamica je bila na smrekovi veji privezana, tako da se je do tal sibila, « jame mi Tomaž praviti, videvši, da sem zopet za pomenek. »Ko sem jo od vezal in pod prtiček po tipal, je bilo dete že mrzlo; ta gospod je za pričo.«
»Tak črviček kmalu zmrzne v takem pasjem vremenu, kakor je nocoj,« pritrdi Tinek birič.
Po marljivem prizadevanju mlinaričinem se je Toni toliko vrnilo življenje, da je jelo srce zopet tolči. Ne dolgo potem je začela blesti. Imenovala je večkrat zraven materinega tudi moje in Lojzove ime. Tudi se je dalo iz tega, kar je bledla o otroku, soditi, da ga je krstila.
Bilo je že blizu polnoči. Dež je bil nehal liti. Prosil sem mlinarja, naj napreže in gre po doktorja. Mož se je neutegoma odpravil. Iztrgal sem iz svoje listnice nepopisan list in napisal Lojzu te vrste: »Nezvesti, goljuf ni prijatelj! Cvetje tvoje neslišane izdaje je to noč obrodilo. Deklica, kateri si, izvivši jo iz prijateljevih rok, vzel nedolžnost, katero si pahnil z vrhunca sreče v prepad, porodila ti je dete in ga nesla tu v hosto. Umrlo je v mrazu. Ti in ona sta njegova morilca. Ona sama se bori s smrtjo. Če torej nočeš, da bi te jaz, katerega si včasih imenoval svojega pobratima, ne imel in razglasil kakor najgršega in naj nesramnej šega človeka, če me nočeš imeti krutega sovražnika: pridi sem in pomagaj ji!«
To pismo sem dal mlinarju in odpeljal se je brž k Lojzu. Težko sem pričakoval zdravnika, tem teže, ker se je gospodinja bala, da bode Tona umrla.
Pretekla je dolga ura. Vsako gibanje sem opazoval na bolnici. Naposled vendar pridrdra voz. Vstanem s stola in nagrbam čelo. Hotel sem Loj za z najhujšim pogledom sprejeti. Vrata se odpro in v izbo stopi — sam mlinar.
»Tu sem prinesel zdravila. Doktor je rekel, da bode gotovo pomagalo.«
»Zakaj ni sam prišel?« vprašal sem jaz jezno.
»Gospod,« pravi mož, »tega ne vem. Ko je slišal, da ste vi tukaj, nisem ga mogel spraviti. Pa je dobrosrčen, jokal se je skoraj, ko sem mu pravil, kako je deklici in da smo dete zmrznjeno našli.«
Dade Toni zdravilo, kakor je doktor naročil. Kmalu zaspi in upal sem, da bode dobro. Spala je do svita, jaz sem čul pri njeni postelji.
Zjutraj sem prosil mlinarja, naj me pelje domov. Hotel sem najprvo Lojza poiskati in pogledati mu v oči; nekatero sem mu imel povedati. Se malokdo je bil vstal, tako zgodaj sva pridrdrala z mlinarjem pred doktorjeva vezna vrata. Potrkam in njegova stara dekla mi pride odpirat. »Kje je doktor?« vprašal sem in obenem stopil čez tri stopnice.
»Ah, gospod sodnik, ni ga in ne bo ga več!« reče mi Lojzova hišna v solzah.
»Ni ga?« vprašam jaz.
»Ah, šel je proč nanagloma, dobri, ljubi gospod. Jaz sem ga prosila, za križe in težave sem ga prosila, naj ostane vsaj do dne, a nič ni hotel slišati. Zašel je konja, nič drugega ni imel s seboj ko nekova pisma in denar in odjezdil je. Jaz ne vem, kaj čem početi; rekel je, da ga ne bo več nazaj. Ali verjamete, gospod sodnik, da ga ne bo? Jaz se tolažim, da ga bo huda ura minila, zakaj popustil je vse, bukve, obleko, omare in mize in vse, vse.«
Čudno me je ganila ta novica. Kajti, dasi sem bil ravno trenutek pop red ves v žolču in srdu nadenj, nisem vendar mogel poprejšnje ljubezni iz srca izruvati; misel, da je tudi on nesrečen, da ga bode vest podila v daljni svet, da ga ne bom več videl, potrla mi je vsakršno sovraštvo, ukrotila mi je lastne bolečine. Že sem hotel oditi, ko me starka nazaj kliče, rekši, da nekovo pisanje zame na mizi leži, katero je rekel meni izročiti. Pogledal sem in bral:
»Prijatelj, odpusti mi! Nakopal sem ti veliko nesrečo na srce, a sebi še večjo. Odpusti mi, jaz si ne bom nikdar!«
To so bile zadnje črke od njega, zadnje sporočilo. Odsihmal nisem slišal nikdar o njem. Kolikor sem mogel izvedeti, obrnil se je proti Trstu in najbrž je šel čez morje. Pozneje sem včasih premišljeval najine okolnosti in čedalje manj sem mu zameril. Bil je živejše domišljije in veliko močnejše čutnosti od mene in, če še pomislim, da smo vsi ljudje, da je vsak iz mesa, nobeden brez slabosti, da lahko vsak pade: ne morem mu biti hud. To se ve, da ne morem popolnoma razumeti njegovega ravnanja, zakaj ni namreč stopil predme in vse razodel. Ali poznal me je premalo. Pri vsem tem bi vse dal, da bi ga še enkrat videl na tem svetu.«
»Kaj pa je bilo s Tono?« domislim pripovedovalca.
»Pač, nje ne smem pozabiti. Ozdravela je na telesu, ali na duhu ne. Mešalo se ji je v glavi. Navadno je tiho, vedno v tla glede, hodila okrog, rada zahajala v cerkev in nikomur nič prizadela. Samo kadar je imela mene srečati, naredila je velik ovinek ali pa se je vrnila. Včasi pak jo je blaznost huje popadla in tačas je, čudno namrdovaje se, veliko govorila, toda tako naglo, da ni nihče vedel, o čem blede; dostikrat je tudi otroke, ki so vpili za njo: »Nora Tona, nora Tona!« z veliko natičevo preklo po travniku podila, ali nobenemu ni ničesar storila. Njena mati ni mogla take nesreče preboleti, umrla je bila pol leta po telesnem ozdravljenju hčerinem. Ker je bilo ubogo dekle samo na svetu, skrbel sem jaz zanjo. Postavil sem varuha čez malo premoženje, ki ga je imela po materi, in če je tudi bogati stric nekega drugega za dediča odločil, Tona ni materialnega pomanjkanja trpela, ker sem ji jaz razen vsega skupička za Lojzovo zapuščeno pohištvo in drugo blago tudi iz svojega dal, kar je bilo treba. A ni dolgo uživala vsega tega; v desetih letih so ji bili lasje osiveli, v petnajstem svoje blaznosti je umrla.
Po smrti okrajnega predstojnika prišel sem jaz na njegovo mesto. Da bi se ženil, mi ni prišlo na mar; toliko manj, ker nisem naletel na tako nevesto, ki bi mi bila povšeči kakor Tona nekdaj.
Pred šestimi leti sem službo pustil. Imam sicer samo polovico pokojnine, ker nisem doslužil vseh let, pa saj ne potrebujem veliko. Kupil sem tukaj le, ker se mi je prijazno mestece zdelo, da bi smrti čakal, staro kočo, podrl jo in to postavil, kakor jo vidite. Obšlo me je na stare dni zopet bolj tisto veselje, ki me je mladeniča navdajalo: začel sem namreč učiti se in brati. Sicer sem knjigo zmerom ljubil, veselila me je bodisi poezija ali vednost, toda obložen in zakopan v opravke, ujel sem le malo časa zanje. Zdaj pak me ne moti niti dolžnost niti hrum sveta, ker živim sam zase in uredim svoj dnevni red popolnoma po svoji volji. Sosebno me veseli, da se vi mlajši bolj pečate z domačim jezikom in slovstvom, kakor smo se mi ob svojem času, in zato kupim rad, kar pride na dan. Tudi tukaj nisem tako samošen, kakor se vidi; kmetje iz okrožja me radi iščejo in povprašujejo za svete. Rad jim posvetujem in pomagam, kolikor morem. Tako imam še precej zadovoljno starost, edino spomin na preteklost mi vlije včasi kapljo pelina v čašo, vendar nisem tako romantičnega duha, da bi zavoljo tega kaj prej umrl. Nadloga me je učila v božjo voljo vdati se.«
Drugi dan je sonce že visoko stalo, ko me je odhajajočega stari predstojnik v pokoju spremljal s hriba svoje hiše, kjer me je bil s toliko prijaznostjo sprejel in prenočil. Ko sva se ločila, podal mi je desnico in dejal: »Zbogom, mladi prijatelj! Veseli me, da sem se z vami sešel. Ali se bova še kdaj videla ali nikoli, to Bog ve. Ostanite zmerom zvesti tem mislim in načelom, katere sem pri vas zapazil, samo moška značajnost, ljubezen do resnice in pravice naj vam jih okrepi in oživi. Zbogom!«
Ginjen sem se mu zahvalil za tako dobrohoten opomin in obljubil, ravnati se po njem. Poprosil sem ga tudi, če smem njegovo povest, katero mi je povedati blagovolil, zapisati. Stari se nasmehne in reče: »Zakaj vam ne bi dovolil, če vas veseli. Samo to si zgovorim, da imen ne imenujete in pa da ne osnujete iz moje suhe pripovedi na dolgo romantično in sentimentalno raztegnjenega romana.«
In ti, ljubeznivi starček, če te je Bog še ohranil, in ti pridejo te vrste pred oči, videl boš, da sem se po tvoji pogodbi ravnal; če pa sem tvoje lepo in gladko postavljene besede z okornejšimi slovi in stavki nadomestil, ne zameri mi, prosim, in pripisuj to mojemu slabemu spominu.