Dva razgovora
| Dva razgovora Ivan Lah |
| |||||||||||||
I. Naše zdravo ljudstvo
uredi»No, kako pa je bilo kaj na shodu?« ga vprašam, ki je bil zvest del zdravega jedra K. Z. »Fest je pridgov! Je djav, da se moramo kmetje »gorozirat« ali kako.« »Organizirati, kaj ne, mislite reči.« »No ja, tako, da moramo skupaj držati, pa bo dobr za nas. Pa hleve moramo popraviti, svinjake prezidati, pa biro moramo gospodom dajati, pa šolske svete moramo obdržati. Naša beseda mora obveljati,« mi razklada navdušeni mož. »Tedaj, kar za poprijeti je, ne li,« mu utrjujem nanizane ljudske zahteve!
»Kedo pa je sklical shod?« »Fajmošter.« »Ali jih je bilo veliko?« »Ne prav, pa sta kaplana malo stopila za njimi.«
»Pa kedo vam bo popravljal hleve?« »Ja menda sami.« »Kedo jih je pa vašemu govorniku g. Brodarju? Vi, oče, vaši denarji so mu jih zidali, z vašimi denarji se baha kot vnet napredni kmet. Jarc je bil, ki mu je znašal deželne ali državne podpore, pa je lahko šlo! Mož je plačan.«
»Bejžte, no! Tako bi pa tudi jaz lahko popravljal,« zmajuje možakar.
»Kedo bo pa župniku popravljal poslopja?« vprašujem radovedno. »I, kedo? Mi jih moramo!«
»Oče, pomislite! Štiri grunte ima župnik, vi pa malo bajto. Iz svojih dohodkov boste vi popravljali hleve sebi, njemu in njim. Oni tam, gospodje v lepih suknjah pa bodo vse dohodke svojih posestev vtaknili v žep, a ne v vašega, v svoj žep bodo dejali izkupiček za biro, štolo itd. Kadar bo mera polna, pa vam bodo dali podobico sv. Štefana, pa bodo šli, pa težke bodo mošnje.«
»Ja, kar je res, je pa res,« zmajuje del zdravega ljudstva.
»No in bira? Kaj pa je s to?« vprašam dalje. »Prav, da se liberalci upirajo. Oni, je pa djav, da jo bomo pa drugi zato več dali!«
»No, le dobro skupaj držite in organizirajte vse, ki so za biro, oni drugi se bodo že sami znašli. Skupaj je treba držati, da boste lažje napolnjevali malhe. Pa še na onega ne pozabite, ki za lačne frančiškane skupaj zbira!«
»Pa vaša beseda mora kaj veljat, kaj ne?« »Tako je,« zatrjuje zmagoslavno del zdravega ljudstva.
»Katerega župnika si pa boste sedaj izvolili?« vprašam radovedno. »Bejžte no! Župnika škof pošljejo.« »To vem, ali sedaj bo vendar vaša beseda kaj veljala!« »Ja, za učitelje. Ti morajo biti taki, kakor mi hočmo!« zatrjuje samozavestno.
»Kako pa veste, kateri učitelj da je dober?« nadaljujem. »Vsaj fajmošter zvedo, kar na onga župnika pišejo, če jih že ta ne prehiti.« »Ja, pa bodo potem le gospodje odločevali,« pristavim hudomušno. »Sevede, sej gospod so z nami, pa vsi skupaj držimo!« »Kaj ne, oče, pri poroki malokdo upa reči »ne,« če je že enkrat pred altarjem.«
»Kaj pa, če bi pri volitvah fajmoštrov poprašali učitelja, kaj on misli?« silim vanj. »Učitelja, ki ga mi plačamo, bomo vprašali?« se razkorači del zdravega ljudstva. »No ja, no ja, na to sem pozabil. Čakajte, kedo že plačuje gospode duhovne? Meni se kar dozdeva, da prav vsi!« »E, kaj to! Oni so z nami! Oni povedo, mi pa naredimo.« »Tako je, le skupaj držite!«
»Pa šolski denar mormo imet mi v rokah, sej šola je naša!« pravi. »Vem to, kedo pa razpolaga s cerkvenim denarjem, oče? Kako se pa s tem gospodari? Zakaj pa gospodje sami imenujejo ključarje? Zakaj pa jih imajo samo za nebo prenašati, pa tisto culco drobiža s predaltarja?« brskam dalje.
»Saj sem vam vendar že rekel, da gospod z nami drže, pa lahko delajo, kar čjo, mi vse tako čmo, kakor oni čjo!« postaja nejevoljen zdravi jedrček K. Z.
»Pa, učitelji, kaj oni niso z vami?« silim dalje. »Z gospodi se prav ne »uštimajo,« potem pa tudi z nami niso, pravjo gospodje.«
»Jaz sem pa slišal, da učitelj ljudem prerokuje, naj se sami skupaj zbirajo in sami premišljujejo, kaj naj bi bilo zanje prav, kajti gospodje preveč gledajo na svoje malhe, posestva, biro, draženje maše itd. Pravijo, naj se cerkvena posestva razdele med tiste reveže, ki jih imajo sedaj v najemu, naj se bira odpravi, ker obremenjuje samo kmeta, duhovne pa naj plačujejo iz državnega denarja, ki ga vsi skladajo. Oče, meni se pa zdi, da je tedaj učitelj bolj z ljudmi? Ne li?« »Ja, pa gospodje tega nočjo, pravjo, da so učitelji brezverci,« se praska za ušesi ubogi del zdravega ljudstva. »Pa jim verjamete, oče?« vprašam nejevoljen.
»Saj nam vera veleva, da jih moramo ubogati in ravnati se po njih nasvetih,« modruje verni Tomaž.
»Vam je li znano, da je Kristus nekoč z bičem izgnal kramarje iz tempelja?« »Vem to!« »Toraj vedite, da je naloga gospodov, da ostanejo pri svojih naukih in ne netijo sovražnosti in prepira med ljudmi. Kedo vas je nahujskal nad učitelja, kaj vam je ta storil, kaj vaš sosed, in oni drugi, čemu jih sovražite? Ker so vam oni velili? Ne ravnajte proti božjim zapovedim, ki vam velevajo ljubezen, ne sovraštvo!«
Vtaknil je pipo v usta in godrnjanje se je še od daleč čulo. Ah, da bi res že ozdravelo to ljudstvo!
II. Pri zdravniku
uredi»Težka mi je glava, vse telo mi je oslabelo, vid mi peša,« toži srednjeleten mož učenemu zdravniku tam gori v Avstriji. »Prosim vas, zapišite mi dobrih zdravil, sicer ne preživim več mesec dni!«
Zdravnik ga zamišljeno ogleduje, potrka po prsih, tiplje žilo ob zapestju, prisluškuje na hrbtu, ozre se na mračno svetljikajoče se oči in pravi:
»Tako je! Imate li kakega sorodnika v Jugoslaviji?« »Imam gospod,« odvrne bolnik. »Tedaj, evo vam zdravila! Idite doli, v par dneh ste zdravi! Oslabljeni ste vsled pičlo odmerjenih živil, ki jih imajo doli v izobilju!«
»Težko sopem, tek mi je prešel, razdraženi so mi živci, mislim, da samo vsled vedno strožjih vladnih odredb!« zdihuje mlad gospod ljubljanskemu zdravniku.
»Mhm! Da, res je, bolni ste, zelo bolni, in mnogo, mnogo jih trpi pri nas na isti bolezni. Tu vam zdravilo!«
Poda mu steklenico čiste studenčnice rekoč: »Idite v Gradec ali na Dunaj! Izpijte po obedu po eden kozarec teh zdravil, in v 14 dneh ste prav gotovo okrevali.«
Če nima, zdihuje; če ima, je prešlabo! Nehvaležneži!