Dva soseda
PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
|
Pred mnogimi leti sta živela v mestu Kioto dva soseda. Prvi je bil reven Čevljar, drugi pa bogat lastnik branj arije z ribami. Od jutra do večera je rezal ribe na koščke in jih pekel. Nabadal jih je na bambusove ražnje, jih obešal nad žerjavico, jih prekajeval, sušil na zraku in pražil. Posebno okusno je znal pripravljati jegulje. Polival jih je z dišečo omako, jih pražil na razbeljenem maslu in namakal v kisu.
Skratka, možak je poznal svoj posel. Imel pa je neko slabo lastnost: bil je strašansko skop in nikomur ni dal svojega blaga na upanje.
Njegov sosed, reven čevljar, je zelo rad jedel pre-kajene jegulje, žal pa ni imel nikoli denarja, da bi si jih lahko privoščil. Vsi pa vemo, da je revščina iznajdljiva. Tudi naš čevljar se je domislil, kako bo potolažil svojo strast do prekajenih jegulj.
Opoldne, ko je bil čas za kosilo, je stopil k proda¬jalcu rib, potegnil izpod pazduhe riževo gibanico in se usedel k ognjišču, nad katerim so visele jegulje. Sedel je in se pogovarjal z bogatim prodajalcem, zraven pa ves čas lakotno vdihaval duh po prekajenih ribah.
Kako čudovito so dišale! Čevljar je vsrkaval njihov vonj skupaj z riževo gibanico in zdelo se mu je, da ima v ustih tolsto, mehko jeguljo.
Tako je delal vsak dan.
Toda skopi prodajalec rib je opazil čevljarjevo zvijačo. Sklenil je, da bo od njega na vsak način izterjal denar za ta užitek.
Neko jutro, ko je čevljar delal čevlje, je vstopil v nje¬govo kočo in mu molče pomolil list papirja. Na njem je bilo zapisano, kolikokrat je prišel čevljar v branjarijo vdihavat vonj po prekajenih jeguljah.
»Čemu mi daje spoštovani gospod ta papir?« ga je vprašal čevljar.
»Kako to — čemu?« je vzkliknil lastnik branjarije. »Se ti ne zdi, da lahko takole hodi vsak človek k meni in zastonj vdihava čudoviti vonj po prekajenih jeguljah ? Za takšen užitek je treba plačati!«
Čevljar je brez besede vzel iz robca dva medeninasta novca, ju dal v skodelico, jo pokril z dlanjo in stresal skodelico, da je denar glasno žvenketal.
Čez nekaj minut je postavil skodelico na mizo, se s pahljačo dotaknil koščka papirja, ki mu ga je bil prinesel bogati sosed, in rekel:
»Tako, zdaj sva si bot...«
»Kako to misliš? Kaj pa čvekaš? Nočeš plačati?!« »Saj sem vam že plačal!« »Kako ? Kdaj si plačal ?«
»Za vonj po jeguljah sem plačal z žvenketom svojih novcev. Kaj pa še hočete ? No, če mislite, da je dobil moj nos več kot vaša ušesa, lahko še minuto stresam skodelico.«
Tako je rekel in stegnil roko proti skodelici. Toda skopi prodajalec je že razumel, da ga ima čevljar za norca. Ni počakal na žvenketanje, temveč je odhitel v branjarijo.
Japonska pravljica