Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Dvanajst lovcev.

Bil je kraljevič, imel je nevesto in to je iskreno ljubil. Nekoč je sedel poleg nje in je bil prav vesel. Pride pa obvestilo, da je njegov oče na smrt bolan in da želi svojega sina videti še enkrat, predno umre. Kraljevič reče svoji izvoljenki: "Proč moram in te zapustiti, na ! vzemi ta prstan za spomin. Ko bodem postal kralj, se vrnem in te vzamem za ženo." Nato odjezdi in ko pride do očeta, najde ga umirajočega. Vender še izpregovori s svojim sinom, rekoč: "Ljubi moj, hotel sem, da te pred smrtjo vidim še enkrat. Obljubi mi, da se oženiš po moji volji!" In za nevesto mu odloči neko kraljevo hčer, ki naj bode njegova soproga. Sin je ves potrt vsled tega, ne pomisli ničesar, marveč reče: "Dobro, dragi oče, naj se zgodi po vaši volji !" Potem zatisne kralj oči in umre.

Zdaj razglase sina za kralja in ko mine doba žalovanja, mora izpolniti dano besedo. Pošlje torej k odkazani kraljičini sela, da mu jo zasnubi. Rada privoli v zakon in se takoj pripravlja za poroko. Njegova prva nevesta to čuje in silno žaluje radi nezvestobe, da je vsa potrta. Njen oče jo vpraša: "Milo dete, zakaj si tako otožna? Saj ti pri skrbim vse, česar si 'želiš." - Malo pomisli, potem mu odgovori: "Dobri oče, želim si enajst deklet, ki bodo meni popolno jednaka po obrazu, po stasu in rasti." Oče odvrne: "Če je le mogoče, izpolni naj se tvoja volja," in ukaže po vsem kraljestvu iskati tako dolgo, da najdejo enajst devic na las jednakih po obrazu, stasu in rasti, kakoršna je njegova hči. Ko pridejo do zapuščene hčere, ukaže, da ji narede dvanajst lovskih oblek, jedno ko drugo, in vseh enajst devic se mora lovsko obleči, ona pa obleče dvanajsto. Potem se po¬slovi pri očetu in vse odjezdijo na dvor nezvestega ženina, ki ga je prisrčno ljubila. Na dvoru pop raša, da li potrebujejo lovcev in da li bi vzeli v službo vseh dvanajst.

Kralj jih ogleduje, a jih ne spozna; ker so pa jako lepi ljudje, pritrdi, da jih sprejme v službo, in tako postanejo kraljevski lovci.

Kralj pa je imel leva, ki je bil čudovita žival, kajti vedel je za vse skrivnosti in tajnosti. Prigodi se, da nekega večera ogovori kralja, rekoč: "Ti si mnenja, da imaš dvanajst lovcev? - "Da", odgovori kralj, "dvanajst lovcev je." Lev nato odkima in pripomni: "Motiš se, to je dvanajst deklet." Kralj ugovarja: "To nikakor ni res, kako mi to dokažeš?" - "O, le daj natrositi graha na tla v svoji pred sobi" , reče lev, "in prepričal se bodeš. Moški trdno nastopajo, če gredo po grahu, niti jedno zrno se ne gane; dekleta pa capljajo in drsajo, da se grah taklja ". Kralju ugaja ta svet, in veli natrositi graha po tleh. Kralj pa je imel služabnika, ki je bil lovcem jako dober in ko je čul, da jih hočejo izkušati, razodel jim je vse, rekoč: "Lev hoče kralju natveziti, da ste dekleta." - Dekle, ki jo je kraljevič ostavil, se lepo zahvali in pozove svoje tovaršice: "Utajite se in s silo stopajte po grahu, kakor da ste moški!"

Ko drugo jutro kralj pokliče pred se vseh dvanajst lovcev in ti stopijo v predsobo, kjer je ležal grah po tleh, korakajo tako moško in krepko po grahu, da se nobeno zrno ne gane. Potem odidejo in kralj reče levu: "Nalagal si me, saj stopajo kakor mo¬žaki." Lev pa pravi: "Seveda, ker jim, je bilo znano, da so bila vzeta na poskus, zato so se potrudila, moško nastopati. Prilično daj prinesti dvanajst kolovratov v predsobo, pokliči jih zopet k sebi, pa bodeš videl, kako se bodo dekleta razveselila, tega pa ne bi storil noben možak." Kralju ugaja tudi ta svet in veli postaviti kolovrate v predsobo.

Služabnik pa, ki je lovcem želel vse dobro, razkrije jim tudi to nakano. Ko so dekleta sama, reče jim njih voditeljica: "Utajite se in. ne ozrite se po kolovratih !"

Ko drugo jutro kralj pozove svojih dvanajst lovcev, tedaj stopijo v predsobo, a se ne zmenijo za kolovrate prav nič. Zdaj kralj očita zopet levu: "Nalagal si me, to so možje, niti jeden se ni zmenil za kolovrate, še manj pa jih je kdo pogledal." Lev pa zavrne: " Vedeli so, da jih hočeš poskušati, zato so si delale silo." Kralj pa noče levu več verjeti.

Kralja je na lovu vedno spremljalo vseh dvanajst lovcev in čim dalje tem bolje so se mu priljubili. Ko je bil nekoč zopet lov, prišla je vest, da se kraljeva nevesta bliža. Ko prvotna nevesta to čuje, hoče ji poči srce od žalosti in onesvestena se zgrudi na tla. Kralj misli, da se je ljubemu lovcu zgodilo kaj žalega, zato mu priskoči na pomoč in mu sleče rokavico. Zdaj zapazi prstan, ki ga je dal svoji prvi nevesti, in ko ji dobro v obraz pogleda spozna jo takoj. To ga gane v srce tako, da jo poljubi, in ko dekle odpre oči, reče kralj: "Samo ti si moja in nobena druga, in jaz sem tvoj; ločiti naju ne more nihče več na svetu."

K drugi nevesti pa pošlje sela, da jo prosi, naj se vrne v svoje kraljestvo, ker ima že svojo soprogo; pregovor pravi: Kdor je stari ključ zopet našel, ne potrebuje novega.

Potem je bila svatba, lev je prišel zopet v milost pri kralju, ker je vender le resnico govoril.