Dve indski pripovedki

Dve indski pripovedki Josip Suchy

Izdano:	Kres, letnik 1, številka 3/4 (1921), 50
Viri:	dLib 3/4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Panter in ovca

V deželi Magadha se je Bodhisattva preporodil kot puščavnik. Napotil se je v Räjagrho, da si nabavi soli in kisline. Ker se mu je kraj dopadel, si je v dolini postavil kolibo ter tam prebival. Le-sem so ovčji pastirji priganjali svojo čredo, da se tam pase. čez dan so jo prepustili sami sebi, zvečer so se pa vračali po njo.

Nekoč je ovca, ki se je pasla nekoliko oddaljena od drugih, zaostala za čredo. Zapazil jo je panter, ki se je ustavil na vhodu v dolino z namenom, da požre ovco. Ko ga je ovca zagledala, si je mislila: »Sedaj je po meni. Morda se rešim s tem, da ga prav prijazno pozdravim!« Že od daleč se mu je klanjala ter, prišedša bliže, rekla: »Kako pa kaj, ljubi stric? Pozdrav od moje matere. Vsi te čislamo.« — Panter si je mislil: »Ta malopridnica me hoče premotiti s tem, da me nazivlje strica. Ne ve pa, kako sem krvoločen.« In odgovoril je: »Stopila si mi na rep ter ga ranila. In sedaj misliš, da utečeš kazni, zato mi praviš stric.« — Ovca: »Stric, ne govori tako. Ti sediš tu vendar z glavo obrnjeno proti meni, jaz sem pa od spredaj stopila pred te. Tvoj rep je odzadaj, pa praviš, da sem ti stopila nanj. Kako je to?« — »Kaj govoriš, jagnje? je odvrnil panter, »ni kraja, kjer ne bi bil moj rep. Kamor sega hrib in koder obdaja morje četverodelno ozemlje, tako daleč ga pokriva tudi moj rep; tedaj se mu nisi mogla izogniti!« — Ovca si je tedaj mislila: »Ta hudobnež ne mara prijaznih besedi. Rajši ga bom nahrulila,« in rekla je: »Že moji starši in bratje so me učili, da ima hudoben sovražnik dolg rep. Radi tega sem po zraku priletela sem.« — »Vem, da si priletela po zraku«, je odvrnil panter, »toda motila si me pri nameravanem obedu. Tolpa srn se je splašila, ko te je zazrla letečo po zraku in tako sem sedaj brez večerje!«

Sedaj ovca v svojem smrtnem strahu ni vedela, kaj odgovoriti ter je venomer vzdihovala: »Stric, ne bodi vendar krvoločen; daruj mi življenje!« —

Zastonj ga je prosila ovca. Panter je bil krvoločen ter jo je raztrgal.

Puščavnik je bil priča tega prizora.

Želva in goski

V prejšnjem svojem življenju je bil Bodhisattva kraljevi svetovalec. Kralj Brahmadatta pa je bil zelo blebetav; če je govoril, ni prišel noben drugi do besede. Bodhisattva ga je hotel odvaditi te razvade ter je dolgo premišljal, kako bi to udejstvil.

V tistem času pa je v nekem ribniku pod Himalayem živela želva. Ž njo sta se spoprijatljili dve mladi gosi in ko so postale prijateljice, sta nekega dne dejali želvi: »Draga želva, naša domovina v zlati jami na Cittakütagori v Himalayu je kaj prijazen kraj: pojdi z nama!« — »Kako pa naj pridem tja?« — »Nesli te bova tja, če držiš jezik za zobmi in ne črhneš besede.« — »Bodita brez skrbi, molčala bom, samo ponesita me tja!« — »Dobro,« sta odgovorili goski ter rekli želvi, da naj se zagrizne v palico, čije konca sta vsaka vzeli v svoj kljun. Tako so vse tri odletele po zraku. Vaška deca pa je videla, kako sta gosi nosili želvo ter je začela kričati: »Dve goski nosita želvo na palici!« — »Če me nosita moji prijateljici, vas to prav nič ne briga, malopridneži!« — je hotela reči želva, tedaj pa je bila — ker sta gosi leteli zelo hitro — že nad kraljevo palačo v Benaresu ter je padla na dvorišče, ker je med govorenjem izpustila palico, v katero se je bila zagrizla. Razčesnila se je na dva dela. Ljudje so vpili: »Želva je padla na dvorišče!« Kralj je z Bodhisattvo in s svojimi ministri stopil na dvor in ko je zagledal želvo, je vprašal Bodhisattvo: »Kaj je povzročilo, da je želva padla na tla?« Tedaj je razmišljal modri svetovalec: »Dolgo sem premišljal, kako bi podučil kralja. Ta želva se je gotovo spoprijaznila z gosmi in le-ti sta ji rekli, naj se zagrize v palico ter odhiti žnjima v Himalayo. Potem pa je želva gotovo slišala koga govoriti in ker ni znala držati jezika za zobmi, je izpregovorila in tedaj seveda izpustila palico. Tako je očividno padla iz višine ter se razčesnila.« In rekel je: »Veliki kralj! Blebetavci, ki nikdar ne najdejo konca v govoru, zapadejo nesreči. Želva si je sama končala življenje, ker je izpregovorila, ko je palico držala z zobmi. To nas uči: "Prava beseda v pravem času." Želva je, kakor vidite, poginila radi blebetavosti.« —

Kralj je uvidel, da je Bodhisattva namignil nanj ter se odsihdob odvadil blebetanja.