Dve zastavi
| Dve zastavi. |
| |||||||||||||
Ko je čuvaj dunajskega vojnega muzeja neke nedelje odpiral glavna vrata, je začul čuden ropot. Iznenaden je obstal, da sliši, odkod prihaja ta šum.
Iz sobe, kjer so bile stare vojaške zastave in bojne trofeje, je jasno prihajal šum kakor od prerivanja. Temu je sledil padec nekega predmeta, potem je bilo slišati, kakor bi kdo udaril s kolom ob tla ...
Čuvaj se je prestrašil. Takoj je mislil, da se je kak tat priplazil v muzej, ko je bil zadnjikrat odprt, in da je on tega nepovabljenega gosta zaprl, misleč, da so že vsi obiskovalci odšli.
Čuvaj je nekaj časa premišljal, kaj bi storil. Ali bi skočil po stražnika, ali naj se spravi sam na tatu? Pomislil je na odgovornost, ki ga čaka, in sklenil, da opravi sam. Iz sobe za orožje je vzel sabljo, ki mu je prva prišla pod roke, in odšel moško v dvorano, odkoder je mislil, da prihaja šum.
Ko je odprl, vrata, je obstal kakor okamenel. Ni se mogel zbrati od nenavadnega prizora, ki ga je videl.
Ena zastava je padla na zemljo in, počasi se vzdigujoč, psovala in klela drugo, ki je sredi sobe poskakovala na svojem drogu, prepirajoč se in hudo kljubujoč. In vsa vrsta zastav je poskakovala in se jezila na osamljeno zastavo.
»Ti si podivjala!« so ji kričale.
»Da, sedaj sem podivjala, ker se ne dam več prezirati. Dokler sem ponižno trpela, niti vedeti niste hotele zame. Pritisnile ste me k zidu in se po meni razširile oholo in gosposko. Ne samo, da ste me zakrivale pred obiskovalci tega muzeja, ampak ste moj žalostni položaj tudi izrabljale: jaz sem vas morala s svojim ranjenim telesom braniti zidne vlage,« se je branila osamljena zastava, ki je poskakovala po sredi sobe.
»Mari naj te postavimo na čelo vseh!« so vzkliknile vse zastave naenkrat. »Saj ti nisi več zastava, marveč krpa.«
»To me tudi boli,« reče osamljenka. »Kajti medtem, ko so mene nosili vso preluknjano, je vas zadela komaj vsaka tretja krogla. A še ta je najprej gotovo prebila mene, ker sem bila vedno v prvih vrstah. Sedaj se sramujete mojega razdrapanega telesa, same pa kažete oholo svojo z zlatom prepleteno tkanino ... Moram se pokazati, da bodo vedeli, da sploh še živim, četudi le krvavo in kakor mučenik! ...«
Šum in ropot nastane med zastavami. Ona zastava, ki je bila padla, ko se je osamljenka spravila vun iz kota, je šla, da jo napade, in tudi druge so jo bodrile, češ, da bodo tudi same pripomogle z napadom.
V tem nastane prerivanje na nasprotni strani dvorane. Iz temnega kota se je prebila druga zastava in z nekolikimi skoki je priskočila na pomoč oni osamljeni zastavi.
»Nazaj!« je zagrmela proti oni zastavi, ki je bila padla in je ravno nameravala zamahniti na osamljeno zastavo.
Tudi ta zastava iz nasprotnega kota je bila vsa raztrgana in poteptana.
Ko je prva zaslišala ta glas, se hitro obrne in radostno vzklikne:
»Sestra, ti tukaj?«
»Da, tu sem. Tudi jaz sem bila zakrita in zapuščena v kotu in nisem vedela zate, dokler nisi spregovorila. Dolgo je že, odkar sva se zadnjič videli. Več kot šestdeset let je že prešlo, ko so me prinesli sem in najbrže tudi tebe. No, postavili so naju vsako v en kot. Več kakor šestdeset let že poslušam, kako čuvaj razlaga obiskovalcem, da je ena od tega polka, druga od onega, ta da je bila v tej bitki, ona v drugi ... a mene se nikdar ne spomni. Pa kako naj bi se tudi, ko stojim zakrita v temnem in vlažnem kotu? Ali sedaj se ne dava več! Tu na sredi sobe bova ostali. Glej tja, na kip slavnega princa Evgena se nasloniva ...«
In obe zastavi sta se naslonili, druga poleg druge, na kip princa Evgena. Njun ponosni pogled in nastop je navdajal ostale zastave s spoštovanjem. Še so nekaj mrmrale, potem pa se je vse umirilo ...
Še malo časa, in čuvaj je prišel k sebi. Ni imel moči, da bi spravil zastavi na njuno mesto, temuč je odšel k nadzorniku muzeja in mu prijavil, kaj se je zgodilo.
Nadzornik je prišel v muzej, in ko je videl tidve s prahom pokriti zastavi, sel je priklonil pred njuno veličastno pretep klostjo, ki se jima je brala iz raztreljene tkanine. Zapovedal je čuvaju, da ju pusti na mestu, ki sta si ga izbrali sami.
Obenem je povedal čuvaju, čigavi sta zastavi, kajti ta ni dotlej niti vedel, niti čul o njiju ...
Ko je prišel druge nedelje prvi obiskovalec muzeja v dvorano, mu je čuvaj razlagal:
To sta slovenska in hrvaška zastava, ki sta se bili za cesarja in domovino v neštetih bitkah in vedno v prvih vrstah. Postavili smo jih na to mesto, ker sta si ga na bojiščih krvavo zaslužili! ...«