Dvoboj
| Dvoboj anonimno |
| |||||||||||||
„I kaj bi pa še dolgo mlatili prazno slamo!“ je dejal sodni pristav Oroslav, precej velik in krepak mož s polno črno brado in energičnim izrazom na bledem resnem obrazu. Govoril je glasneje nego navadno in nejevoljno pogledaval svoja dva tovariša suplenta Lovra in avskultanta doktorja Branka. Prijateljska trojica je sedela v majhni nizki predmestni kletki, kjer so točili izborno kapljico. Na mizi je stala „lanterna“, to je štefan vina. Večje posode namreč gostilničar „Pri zlati smetišnici“ ni mogel dobiti v vsej Ljubljani.
„Ne vdam se pa ne!“ je viknil doktor Branko, najmlajši ud družbe, in si vihal tanke brčice. Bil je nekoliko manjši in šibkejši od Oroslava. Goste lase konstanjeve barve si je česal navzgor, da so mu stali pokoncu, kakor bi se mu ježili od večnega strahu, dočim se gospod Oroslav ni ukvarjal mnogo s frizuro, ker je imel plešo ali lepše rečeno: podaljšano čelo. Doktor Branko je bil jako prikupen mladenič, le nekoliko prenagel. Sam je rad zatrjeval, da je hud idealist in da ga tega ni prav nič sram.
„Živio govornik!“ je mrmral filozof Lovro. Malemu možičku se je svetil rdeči nos kakor bi bil predkratkim lakiran in trebuh mu je bil lepo okrogel kakor žoga. S tihim zadovoljstvom je škilil na štefan in pušil portoriko, ki si jo je bil okrasil z zlato-rdečim papirnatim ovratnikom, edinim spominom boljših dni v prvem tednu meseca.
„Ženska zvestoba?“ je nadaljeval Branko. „Od Eve in Helene pa do naših modernih grlic so vse enake maškare. Vse so si podobne kakor šoja šoji. In vsa ljubezen je gola maškarada, hinavska maškarada, ki jo uprizarja brezsrčna mati priroda, da dosega svoje namene.“
„Živio govornik!“ je pokimal Lovro in prijel za kupico. „Pijmo! Trknimo!“
„Lepa je ta!“ je ugovarjal živahno Branko, ki ni hotel trkati. „Maškare? Večkrat smo mi moški večje maškare nego... Ali — saj je tudi nekaj izjem in velika je razlika med žensko in žensko.“
„Čujmo! Premišljujmo!“ je zaklical zadovoljni Lovro in pomaknil dragoceni papirček na smotki više, da se mu ne bi osmodil. Potem je izpil dragi kozarec in se blaženo pogladil po svoji žogi.
„Izjem?“ je poprijel Oroslav. „Laglje ujameš zdravega živega zajca za rep, nego najdeš zvesto žensko srce!“
„Živio go —“ je zadeklamiral Lovro, ali kmalu ga je prekinil doktor.
„Izjeme so redke, kajpada,“ je dejal ... Toda jaz poznam tako redko, lepo izjemo, to je namreč Makičeva Minica.“
Komaj je Branko izgovoril, že mu je bilo žal. Se nikomur ni bil doslej imenoval imena svoje oboževane zaročenke. Zdelo se mu je, kakor da je oskrunil s tem svojo idealno čisto ljubezen. Še bolj pa mu je bilo žal, ko je opazil sardonski nasmeh na obraza prijatelja Oroslava.
„Ne govori, rotim te!“ je vpil ves rdeč od jeze.
„Zakaj bi pa ne?“ se je vtaknil vmes Lovro. „Govornik ima besedo. Dalje! Čujmo in premišljujmo.“
„Ne klobasaj no venomer!“ ga je zavrnil Branko. „Stvar je resna.“
„Kaj se pa ujedaš?“ je nadaljeval Oroslav že malo bolj razgret. „Minica je tudi ena izmed tistih Helen ali Kleopater ali kar hočeš.“
„Ti! — Molči!“ je zagrmel Branko in vstal.
„O ti — manca jasna!“ se mu je grohotal adjunkt. „Minica pa še, Minica! Ta pa ta! Poznam jo dobro! Če bi imel toliko tisočakov, kolikor je absolvirala ta punca ljubimcev, pa se peljem z avtomobilom naravnost v Port Artur kranjske pipce prodajat.“
Doktor Branko je obstal nekaj trenutkov kakor okamenel. Naenkrat pa je zamahnil z roko, da bi udaril Oroslava. Ta pa se je začasa umaknil in zadel le Lovrovo roko, da je zletela že precej dogorela portorika nekam v kot.
„Herr Doktor, sind sie des Teufels?“ je citiral Lovro in hitel pobirat svoj zaklad. „Pametna bodita fanta, no! Nikarta se ne stepita, če ne mi še vino prevrneta in morebiti staknem še jaz po nedolžnem katero, ker sem bolj nerodne sorte, živio govornik!“
Doktor Branko in adjunkt Oroslav pa sta si stala nemo nasproti in oči so se jima bliskale od gneva. Oba sta iskala listnice.
„Gospod doktor!“ je izpregovoril najprvo Oroslav. „Tukaj je moja posetnica. Menda veste, kaj je vaša dolžnost!“
Branko je molče vrgel svojo vizitnico na mizo in klical: „Plačati!“
„Premišljujmo rajši, cenjena gospoda!“ je predlagal Lovro: „Premišljujmo, pravim, saj imamo še dovolj pijače. Jaz pa takole pravim: vse ženske na sveta kolikor jih je bilo, kolikor jih je zdaj in kolikor jih še bo, vse so ali zveste ali pa niso zveste. Čujmo! Če so vse zveste, je dobro; zakaj se pa potem prepiramo in ne gremo rajši pit? Če pa niso zveste — ej! — ali smo mi moški kaj boljši? Tako torej jim ne smemo zameriti, če nosi ta ali druga kakšen pezder ali tudi kakšno večjo trsko s sabo, ko pa prenašamo mi sami cele zaloge desak in brunov v očeh! Tedaj na obe plati dobro, in vajine pravde je konec, amen. Ali ne bosta hitro zavpila: Živio govornik?“
„Ti si moj sekundant!“ je rekel Oroslav s klobukom v roki.
„Bodi moj sekundant, Lovro!“ je prosil doktor Branko. „Pravica je na moji strani.“
„I — z največjim veseljem“, je obljubil Lovro z zamolklim glasom. „Ampak to vama pa povem, dvoboj bo strašan! Nič sabljic, nič pištolic, nič američanskega duela — vse nekaj hujšega! Stvar je resna! Pogoji: Jaz sem edini sekundant, ob enem razsojevalec. Dvoboj bo točno ob osmih jutri zvečer v tej sobi, kjer sta se razžalila. Orožje in vse potrebno pripravim sam. Sta zadovoljna?“
Oba sta pokimala. Branko je prvi plačal in odšel.
„Oroslav, zdaj pa premišljujmo!“ je dejal Lovro in si nalil iz štefana. „Povej, ali je Minica res taka vrtavka?“
„Res. Še predvčerajšnjim mi je kazal lajtnant S. parfimirano rožnato pisemce. V njem mu je pisala, da ljubi le njega, vzela da bo drugega le za to, ker bo preskrbljena.“
„Dobro si se odrezal, Oroslave! Zdaj pa vprašajmo: ali bi mi mogel preskrbeti tisto pisemce za par uric?“
„Ne verjamem. No, mogoče pa le!“
„Poskusi, prijatelj, in prinesi mi listek opoldne v gostilnico k Zvezdi.“
Lajtnant je dal Oroslavu drugo jutro kar troje Miničinih pisem, rekoč, da ima take makulature še dosti doma. Adjunkt je oddal vse tri Lovru in odšel drugam kosit, da se ne bi sešla z Brankom. Ta je prišel ves bled, toda navidezno miren v gostilnico. Ko je poobedoval — ni mu šlo posebno v slast — je prisedel Lovro bliže in je dajal:
„Ti, ta presneta Minica pa le ni zvesta. Mirno, fant! Na, beri sam!“
Branku so se tresle roke , ko je bral erotične proizvode zaljubljenega dekleta.
„Da, to je njena pisava! O ti pr...... kača!“ je vzkliknil, zmečkal liste in jih zagnal v kot.
„Živio govornik!“
Govornik pa je zopet pobral pisma in jih preštudiral iznova. Težko je dati slovo iluzijam. „Premišljujmo!“ ga je dregnil Lovro.
„Nič ne bomo premišljevali“, se je bolestno nasmehnil Branko. „Še danes ji vrnem njena pisma in zahtevam svoje od nje. Le žal, da sem se tako neumno razprl z Oroslavom.“
„Si vsaj zvedel resnico! Lej ga, z Oroslavom se pa pobotajta!
„Nikoli!“
„Zakaj ne?“
„Da bi mi očital strahopetnost? Nič! Dvoboj mora biti!“
„No, naj pa bo.“ —
Zvečer je sedelo v zadehli stranski sobici „Pri 'zlati smetišnici“ troje resnih mož za zaklenjenimi durmi pri črno pogrnjeni mizi. Temno sta gledala predse duelanta Oroslav in Branko, vsak svoj pekel v srcu. Še temneje in osorneje se je držal Lovro in navzlic njegovi komični žogi je puhtelo nekaj groznega od njegovega bitja. Ko je odbila ura osem, je vstal in dejal z otlim glasom:
„Gospoda, odločilni trenutki so tukaj. Tu je dvoje majolik. V obeh je — strup!“ Duelanta sta nehote povesila oči in jih potem uprla v usode polna vrča.
„Gospoda, kdor se prej zgrudi, ta je premagan! Po svoji dolžnosti kot sekundant vaju pozivljem še enkrat, da se sprijaznita!“
„Ne!“ je kriknil Oroslav.
„Nikdar ne!“ je zavpil Branko.
„No, potlej — pa pijta!“
Sovražnika sta se še enkrat prav grdo pogledala in pila. O — to je bil čuden, neprijeten okus! Brrr! Ali pila sta le! Lovro pa je mirno natikal regalitas-papirček na portoriko.
Duelanta sta izpraznila majoliki in Lovro je hotel po nov otrov.
„Stoj!“ se je oglasil tedaj Branko. „Dovolj tega strupa. Saj je imel gospod Oroslav prav. Prosim ga zamere, preden umrjem.“
„Tudi jaz te prosim, da mi odpustiš, ljubi Branko!“ je jecal Oroslav ginjen do solza. „Za Boga, kako mi je slabo ... Lovro ... brž po ... doktorja! Hitro, hitro! Oh, ojoj!“
„Po zdravnika, dragi Lovro!“ je prosil tudi Branko.
„Ne bo treba“, se je odrezal Lovro. „Rajša dajta za par štefanov cvička, to bo najboljši protistrup!“
Duelanta sta odprla oči in usta.
„Kakšen strup pa je bil v majolikah?“ sta vprašala skoraj obenem.
„Voda!“ je odgovoril Lovro in se od smeha držal za svojo žogo.