Dvoje junakov

Dvoje junakov Leopold Turšič

Izdano:	Slovenec 43/41 (20. 2. 1915)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Noč, hladna in neprijazna, dasi tiha in brez šepeta kakor grob. Ne žvižga po vasi fant vesele popevke, ne blešče okna v temo, ne odmevajo koraki samotnega popotnika, niti pes se ne oglasi izza hiše. Zvezde, sicer razposajene s svojim sijem, boječe trepečejo. Strah jih je gledati v to pusto, zoprno noč; boje se, da je ne bi s svojo slabotno svetlobo vzbudile in vznemirile. Gorje, če se to zgodi! Potem začne noč od vseh strani bruhati srd in jezo; griči brizgajo v dalje ogenj, ki je v njih skrit; zažari nebo v krvavih barvah, posveti se tu, posveti tam ognjeni blisk, poln groze in strahu, in grom sledi gromu. Iznad na videz speče vasi bruhne plamen; nastane krik in jok prebivalcev, tuljenje še preostale živine; glasovi se mešajo in poje z ognjem v sodnega dne. — Taka je na bojišču vznemirjena in razdražena noč.

Tiha in neprijazna kakor noč je tudi cesta, ki se vije v strmih ključih nad vasjo. Pred par dnevi še je bila vsa živa. Topovi so drdrali po nji noč in dan, škripali vozovi, rezgetali in prhali konji; prihajale in odhajale čete raznih vrst, živa veriga, segajoča kdo ve od kod in kdo ve kam. Kakor bi se sramovala danes cesta, da mora voditi v sovražnikove postojanke... Za grmovjem nad vasjo se nekaj zgane in na lahko zaškriplje sneg. Prikažejo se temni obrisi človeških postav. Šest, sedem jih je. Počasi, previdno merijo korak za korakom navzgor — patrulja, ki gre opazovat sovražnikove pozicije. Povečini so mladi fantje, novinci, ki še niso mnogo izkusili svinčenega ognja. Prišli so še-le pred kratkim. Niso boječi, a vendar jim je tesno pri srcu, ko morajo bloditi v tej neprijazni noči okrog v vedni negotovosti, v vedni nevarnosti, zdaj pa zdaj poči iz zasede sovražni strel in temu ali onemu uniči mlado življenje. In prvemu strelu sledi drugi, tretji, cela množica. Noč se vznemiri in razdraži. Zajokala bo doma uboga mati, ko izve novico o njegovi smrti, zastokala bo sestra ob izgubi ljubljenega brata, mrko bo gledal predse oče-trpin, ko pride žalostna vest...

Domovina, povelje, dolžnost!... »Čedalje opreznejši so koraki. Počasi, komaj slišno lezejo navzgor v strmi klanec in vsaka stopinja je morda bližja smrti. — Razkrope se in posamič stopajo dalje. Zapihlja mrzel veter; leden je in jim mete drobni sneg naravnost v obraz. Zganejo se na postavali beli plašči, v katere so zaviti, in njihovi robovi plapolajo v neprijazno temo. — Naprej, le naprej!...

Pridejo do gostega grmovja v zadnjem ključu ceste. Glej, v dalji sto, dvesto korakov ognji... — Trinajst, štirinajst, petnajst ognjev, ki so dobro skriti za grmovjem in zakopi, da ne odseva njihov žar v dolino. — Sovražnikove prednje straže!... »Naloženo povelje je izvršeno, naša pot končana!...« Nehote urneje bijejo srca. Tesneje se fantje zavijejo v plašče in sedejo v sneg, da si odpočijejo. Strma pot jih je utrudila.

»Zdaj vemo, do kod segajo sovražne pozicije,« šepne četovodja. »Poveljnik kompanije bo lahko vesel, ker naša pot ni bila brezuspešna.« 

»Jaz za svojo osebo sem pripravljen iti še nekoliko dalje,« pristavi mlad, pogumen korporal. Bil je pred tednom še navaden prostak.

»Zakaj? Tega ne obsega povelje,« vpraša vodnik. »Čemu se brez potrebe izpostavljati v nevarnost? Naša naloga je rešena.«

»Ali vendar bi bilo dobro, da vemo vsaj približno tudi sovražnikovo moč, zlasti moč prvih straž. Če smo že tu, zakaj ne bi tega poizvedeli? — Sicer je pa najbolj varno, da grem sam. Vsak naj mi da še par patron, da mi jih ne zmanjka ob morebitnem spopadu. Na svidenje! Ne bojte se zame!«

Odide v stran, varno stopajoč za gostim, dovolj visokim grmovjem. Zavest, da izvrši nalogo, ki si jo je dal sam, ga žene dalje; pogum mu vliva korporalska čast in pohvala, ki jo prejme od predstojnika.

Grmovje se konča; nastane v njem daljša vrzel.

»Kaj zdaj? — Naprej, v stran!«

Ognji sovražnih postojank se množe pred njegovimi očmi... Naenkrat poči strel... Drugi, tretji...

»Jezus, zadet!« šepne polglasno mladi junak in se zgrudi v mehko sneženo pernico.

Ostala patrulja čuje strele. Vsi se boje za pogumnega korporala.

»Ali je padel?«

»Kdo ve? Ničesar nismo slišali razen strelov.«

»Uide, kakor že večkrat.«

»Ali gremo pogledat?«

Nekaj jih odide za njim.

Pok, pok! — Pok, pok, pok! — Sovražnik vnovič strelja.

»Ali naj streljamo tudi mi?«

»Bog varuj! S tem vzbudimo in alarmiramo sovražnika in naše.«

»Čemu siliti v nevarnost? Če ni zadet, bo kmalu za nami. Vrnimo se, sicer še poročila ne morem prinesti poveljniku stotnije,« opominja četovodja.

Zavijejo jo zopet nizdolu. V daljavi, s široko raztegnjene fronte se užigajo bliski z votlim grmenjem. — Neprijazna, mrzla noč se drami...

Večkrat postoje; skrb jih je za pogumnega Jožeta.

»Ali se vrne?«

»Gotovo bi se že bil...«

»Šel bi nazaj in ga poiskal.«

»Gotovo je bil zadet...«

Jožeta ni. Poizvedovalna patrulja se počasi vrača v dolino in potem na grič v svoje zakope. Četovodja stopi v votlino poveljnika stotnije. V zemljo izkopana jama, pokrita z deskami in vejevjem. Nadporočnik sedi na ležišču in bere star časopis. Pred njim brli s slabim svitom sveča. Nestrpno je že pričakoval, da se vrne patrulja. Ura je tri; vendar jo je dočakal.

Četovodja javi, kar je poizvedela patrulja.

»Dobro ste opravili. Hvala vam! — Pravite, da ste enega izgubili?«

»Da, korporala, ki je avanziral pretekli teden. Najbrže je mrtev. Radi bi ga bili rešili, a je bilo nemogoče, ker je sovražnik začel srdovito streljati.«

»Kdaj je bilo to?«

»Okrog polnoči, gori v zadnjem ključu ceste. Nekaj se nas je odpravilo ponj, a smo se zaradi ponovljenega ognja morali vrniti.« »Junak je bil, pravi junak! Škoda ga je,« pravi nadporočnik. »Takih fantov potrebujemo. Kdor gre ponj, dobi nagrado. Spodobi se, da ga tudi po vojaško pokopljemo.«

»Zdaj? Pozno je že, gospod nadporočnik.«

»Le povprašajte! Naj se prostovoljno oglasijo!«

Četovodja gre povprašat in več se jih oglasi, da bi šli po padlega junaka, med njimi star, 44 leten rezervist. Vsi pridejo pred nadporočnika, ki je v resnici vesel tolike požrtvovalnosti. Stari rezervist se oglasi:

»Gospod nadporočnik, bolje je, da gre en sam, in jaz sem pripravljen iti sam. Ni mi za nagrado in je tudi ne maram, a grem zato, ker vem, da storim dobro delo. Tudi ni tako nevarno, če grem sam.«

V nekaj minutah je rezervist že pripravljen. Majhne sani vozi za seboj. Tovariši so mu natanko popisali mesto, kod naj išče. Ne trepeče mu srce, ko leze navzgor, višje in nižje...

Jožetovih stopinj ni še zabrisal veter in lahko jim je sledil. Nobenega šuma ne sliši s sovražnih postojank. Tudi ognji že ugašajo. Mrzel je junakov obraz. Žila ne bije in obleka je že zmrzla...

Mrtev...

Polahko ga naloži na sani in zavije nizdol.

x x x

Sonce je ravno pogledalo izza sovražnih postojank in spuščalo prve žarke v prebujajočo se noč. Tedaj se je vršil pogreb padlega junaka. Vsa kompanija molče zre v novo izkopan grob. Iz dalje se oglašajo topovi in njihov grom nadomešča pogrebne zvonove...

Oče naš, kateri si v nebesih...

Zakopljejo ga in vrh groba postavijo križ: Jože Skubic, Slovenec iz Horjulja, padel junaške smrti 3. II. 1915.

Drugemu junaku, ki ga je spravil v dolino, je ime: Valentin Gregorčič iz Družinske vasi pri Beli cerkvi.

Taki so naši junaki.